Jedro

Pravilo o dokaznem bremenu (215. člen ZPP) določa, kdo je tisti, ki mora dokazati posamezno pravno odločilno dejstvo. V tem primeru bi moral tožnik dokazati obstoj dogovora o plačilu za vozilo, toženec pa obstoj dogovora o tem, da mu bo tožnik vozilo izročil kot plačilo za svoj dolg do toženca. Nižji sodišči sta izčrpno pojasnili, zakaj so bile toženčeve trditve bolj prepričljive. Ker torej sodišče ni ugotovilo, da bi bil toženec tožniku dolžan plačati za vozilo, je vprašanje dokaznega bremena glede tega dejstva brez pomena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo 33.210,44 EUR, (prej 7.958.550 SIT). Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Tožnik zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov. V reviziji obširno povzema izpoved in trditve toženca ter prič. Na ta način skuša prikazati neskladje med različnimi toženčevimi navedbami in sodišče prepričati, da mu toženec dolguje zahtevani znesek, ker je od njega prejel avtomobil, za katerega mu še ni plačal. Meni, da je odločitev nižjih sodišč arbitrarna, saj na podlagi izvedenih dokazov ni mogoče ugotoviti, da je tožnik tožencu avtomobil izročil zato, da je poravnal svoj dolg do toženca iz naslova posojilne pogodbe. Vse navedene očitke je uveljavljal že v pritožbi, vendar pritožbeno sodišče nanje ni odgovorilo. Pritožbenemu sodišču očita napačnost stališča, da je na tožniku breme za dokazovanje toženčeve dolžnosti plačila zahtevanega zneska. Tožnik je dolžan dokazati, da je avtomobil kupil in izročil tožencu. Toženec pa je dolžan dokazati, da je tožniku za avtomobil plačal. 3. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). To pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je potrdilo pritožbeno sodišče. Za odločanje v tem primeru so pomembne ugotovitve, da je tožnik kupil avtomobil, ga dal na lastne stroške popraviti in ga izročil tožencu namesto plačila denarja, ki ga je tožencu dolgoval iz naslova posojilne pogodbe.

6. Z revizijskimi navedbami, s katerimi tožnik povzema, ocenjuje in med seboj primerja različne trditve ter izpovedi glede dogovora med pravdnima strankama, da bo toženec tožniku za naročeni avtomobil plačal in da tožnik tožencu ni dolgoval nobenega denarja, ni mogoče utemeljiti ne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne zmotne uporabe materialnega prava. Vsebinsko te navedbe pomenijo izpodbijanje dokazne ocene nižjih sodišč. Zato revizijsko sodišče nanje ni odgovorilo.

7. Očitek, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na tožnikove pritožbene navedbe in da je napačno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu, ni utemeljen. Pravilo o dokaznem bremenu (215. člen ZPP) določa, kdo je tisti, ki mora dokazati posamezno pravno odločilno dejstvo. V tem primeru bi moral tožnik dokazati obstoj dogovora o plačilu za vozilo, toženec pa obstoj dogovora o tem, da mu bo tožnik vozilo izročil kot plačilo za svoj dolg do toženca. Nižji sodišči sta izčrpno pojasnili, zakaj so bile toženčeve trditve bolj prepričljive. Ker torej sodišče ni ugotovilo, da bi bil toženec tožniku dolžan plačati za vozilo, je vprašanje dokaznega bremena glede tega dejstva brez pomena.

8. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

9. Razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani. Zato je bilo treba revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.