Jedro

Tožena stranka neutemeljeno navaja, da naj bi sodišče zmotno ugotovilo, da je bilo ravnanje delavke tožene stranke storjeno s hudo malomarnostjo. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da izpoved grafične oblikovalke ni potrdila trditev tožene stranke, da je oblikovalka v časovni stiski pozabila opozoriti na potrebo po zamenjavi slike. Izpovedala je namreč, da pri oblikovanju sploh ni vedela, da gre za tujo fotografijo oziroma na to sploh ni bila pozorna. Fotografijo je našla na internetu izmed več fotografij, na avtorstvo ni bila pozorna in ni opazila, da fotografija ni iz D. baze. Ob vpogledu v prilogo A2, iz katere jasno izhaja, da je bila na fotografiji navedena označba avtorja, sodišče druge stopnje soglaša, da opisano ravnanje delavke ne ustreza standardu skrbnosti razumnega človeka, pri čemer se v primeru tožene stranke skrbnost presoja po strožjih merilih.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se: - v I. točki izreka prisojeni znesek zniža za 200,00 EUR (na 1.150,00 EUR) - v II. točki izreka posledično zavrnjeni znesek odškodnine (800,00 EUR) zviša za 200,00 EUR (na 1.000,00 EUR).

II. Sicer se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 45,78 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v petnajstih dneh 1.350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (za znesek 800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila, za znesek 450,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2011 do plačila ter za zakonske zamudne obresti od zneska 150,00 EUR za čas od 24. 6. 2011 do vložitve tožbe - II. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da krije vsaka stranka svoje (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi relativno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožuje se zoper I. in III. točko izreka in predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo vseh stroškov pravdnega postopka tožene stranke. Uvodoma povzema odločitev sodišča prve stopnje. Sodišče je dejansko stanje napačno ugotovilo glede odškodnine za nepremoženjsko škodo, glede višine običajnega honorarja in glede civilne kazni. V zvezi z nepremoženjsko škodo je tožnik podal pomanjkljivo trditveno podlago. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo 179. člena Obligacijskega zakona (OZ), ki določa, da duševne bolečine pripadajo oškodovancu le, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter trajanje, to opravičujejo. Sama kršitev, poseg v osebno sfero fizične osebe (primarna škoda), še ni podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Kršitev mora povzročiti tudi kakšno izmed škodnih posledic, ki jo predvideva OZ (sekundarna škoda). Zadoščenje oškodovancu pripada zaradi porušenega psihičnega ravnovesja, ne pa zaradi želje po pridobitvi premoženjske koristi ali kaznovanja povzročitelja škode. Tožnik je izpovedal, da se je za tožbo odločil, da se vzpostavijo standardi na tem področju. Tožnik zasleduje kaznovalni namen, ki ni skladen s slovenskim pravnim redom. Čeprav je tožena stranka že v odgovoru na tožbo opozorila, da so navedbe tožnika pavšalne in da je trditvena podlaga pomanjkljiva, tožnik svojih navedb ni dopolnil, pričanje tožnika pa ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Sodišče je s tem, ko je ugotovilo, da je tožnik trpel duševne bolečine in da je primerna satisfakcija 1.200,00 EUR, napačno ugotovilo dejansko stanje. Tudi če bi tožnik podal ustrezno trditveno podlago, izpovedi tožnika ne bi bilo mogoče slediti, ker njegovo pričanje ni bilo prepričljivo, saj je tožnik svoje bolečine na lestvici od 1 do 5 ocenil kot 5. Tožnik pretirava pri opisovanju duševnih bolečin in pri opisovanju svoje občutljivosti na kršitve avtorskih pravic. Tožnik je namreč kot obiskovalec snemal koncert skupine E., ki je potekal 1. 2. 2015 v Š., in nato objavil dele posnetka koncerta na strani YouTube, brez dovoljenja družbe P. Tožnikovo ravnanje predstavlja kršitev avtorske pravice dajanja na voljo javnosti. Ker tudi tožnik krši avtorske pravice drugega, ne more prepričljivo trditi, da je zelo občutljiv na kršitve svojih avtorskih pravic. Upoštevati je treba tudi, da se je M.K. po prejemu tožnikovega izvensodnega zahtevka tožniku opravičila za nastalo situacijo, tožnik pa je izpovedal, da iz njenega odgovora ni razbral opravičila. Toženka opozarja na sodno prakso, ki se ne nanaša na kršitev avtorskih pravic, nanaša pa se na kršitev osebnostnih pravic. Kršitve so bile veliko hujše kot v obravnavani zadevi, prisojene odškodnine pa so bile v višini 800,00 EUR do 1.043,00 EUR. Glede običajnega honorarja sodišče napačno navaja, da je toženka vrednotila fotografijo tožnika v cenovnem razredu ekskluzivne fotografije. Toženka je v postopku pojasnila, da je ceno ekskluzivne fotografije ponudila le z namenom sporazumne rešitve spora. Situacijo je želela popraviti z opravičilom tožniku in s plačilom dvojne cene ekskluzivne fotografije, čeprav ne gre za ekskluzivno fotografijo. Priča K. je pojasnila, da je ekskluzivna fotografija takšna, ki bi jo lahko slikala samo ena oseba na točno določenem kraju. Običajna slika Prešernovega trga ob sončnem pomladanskem dnevu zato ne more biti edinstvena fotografija. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo cenikov, ki se v praksi uporabljajo za določitev cen fotografije, to je internega avtorskega cenika tožene stranke (od 3,00 EUR do 15,00 EUR) in cenika S. 6,10 EUR za majhno fotografijo ter 12,20 EUR za veliko fotografijo. Sodišče se ni opredelilo do vseh navedb in dokazov tožene stranke glede cenika tožene stranke in glede cenika S. Opredelilo se je le do cenika Društva profesionalnih fotografov, pri čemer je kršilo 7. člen ZPP, saj je brez trditvene podlage pravdnih strank odločilo, da cenik Društva profesionalnih fotografov predstavlja minimalne honorarje, ter da niso bile podane trditve, da bi ta cenik predstavljal tarifni sporazum. Tudi v zvezi s civilno kaznijo je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Zmotno je ugotovilo, da je bilo ravnanje delavke tožene stranke storjeno s hudo malomarnostjo. Delavka tožene stranke, A. A., je bila v hudi časovni stiski, ki je bila posledica dejstva, da je šlo za celovito grafično in vsebinsko prenovo revije, pomagala je pri grafični postavitvi V. št. ..., čeprav sicer ta revija ni sicer njeno delovno področje. Ker delavka ni bila vključena v mrežo, ni imela neposrednega dostopa do fotografij tožene stranke. Posledično je fotografijo pridobila neposredno s spleta. Dogodek je bil enkraten in edinstven. Navedbe sodišča niso pravilne. Če bi imela A. A. na voljo dovolj časa in če bi bila del stalne ekipe V. in bi imela dostop do arhiva fotografij, bi bila napaka, ki se je zgodila, posledica hude malomarnosti, sodišče pa napačno navaja, da gre za hudo malomarnost, ker vsak človek ve, da se napake še raje zgodijo v časovni stiski. Napaka, ki se primeri v opisanih okoliščinah, ne predstavlja hude malomarnosti, saj bi se, glede na okoliščine, lahko primerila vsakemu. Huda malomarnost je podana, če se je povzročitelj škode zavedal, da bo lahko zaradi njegovega dejanja ali opustitve nastala škoda, pa je lahkomiselno mislil, da škode ne bo prišlo ali, da jo bo lahko odvrnil. Pogoj je torej zavedanje povzročitelja škode o možnosti nastanka škode kot posledice njegovega ravnanja, po drugi strani pa njegova lahkomiselnost. Huda malomarnost se lahko povzročitelju škode očita, če ravna skrajno nepazljivo in zanemari skrbnost, ki se od njega pričakuje, kar se presoja ob upoštevanju okoliščin primera. V obravnavani zadevi pa ni bil podan element zavedanja o možnosti nastanka škode, niti lahkomiselnost, sodišče tudi ni upoštevalo vseh okoliščin primera. Ravnanje delavke O. ne predstavlja kršitve navadne skrbnosti, zato niso podani pogoji za določitev civilne kazni.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V zvezi z nepremoženjsko škodo tožnika in zanjo prisojeno odškodnino tožeča stranka neutemeljeno navaja, da naj bi tožnik podal pomanjkljivo trditveno podlago. Navaja, da je navedel le, da je tožena stranka s svojim ravnanjem prizadela tožnika, da je ravnanje tožene stranke tožnika razžalostilo, prizadelo kot ustvarjalnega in kreativnega človeka in kot fotografa, da je trpel duševne bolečine in je prizadetost tožnika trajala najmanj štiri mesece intenzivnih duševnih bolečin, nato pa še dva meseca nižje intenzitete, tudi v času vložitve tožbe je bil tožnik negativno razpoložen. Pritožba neutemeljeno navaja, da tožnik ni podal zadostne trditvene podlage in da naj bi sodišče kršilo 7. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Trditvena podlaga tožnika je bila zadostna, zatrjeval je tako poseg v osebno sfero (primarno škodo), kot tudi škodne posledice (duševne bolečine), kot to predvideva obligacijski zakonik (OZ) in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Svoje trditve je tožnik tudi dokazal, sodišče prve stopnje pa je glede tožnikovih duševnih bolečin napravilo pravilno dokazno oceno in se sodišče druge stopnje nanjo, v izogib ponavljanju, sklicuje. V konkretnem primeru ni šlo za dopolnjevanje pomanjkljive trditvene podlage z zaslišanjem stranke, pač pa je tožnik s svojo izpovedjo trditveno podlago dokazal. 6. Neutemeljena je navedba, da izpovedi tožnika ni mogoče slediti, ker njegovo pričanje ni bilo prepričljivo. Tožnik je namreč svoje bolečine na lestvici od 1 do 5 ocenil kot 5, kar drži, vendar pa pritožba opozarja le na del njegove izpovedbe, izpusti pa del, ko je tožnik izpovedal, da to velja za njegovo pojavljanje in izraz kot fotograf oziroma kot nekdo, ki je neko stvaritev ustvaril in je bila ta stvaritev zlorabljena (in torej ne glede na vse življenjske dogodke). Sodišče prve stopnje je nadalje navedlo pravilne razloge tudi glede tožnikove objave pesmi s koncerta skupine E. na YouTubu (14. točka obrazložitve), sodišče druge stopnje te razloge sprejema kot pravilne in se nanje sklicuje. Sodišče je pravilno zaključilo, da s strani tožnika ne gre za takšno kršitev, kot jo zatrjuje toženka, in ki bi kazala na to, da tožnik ni neobčutljiv, če se zlorabi njegova avtorska pravica. Glede na ugotovljeno dejansko stanje: ko je tožnik trpel določene duševne bolečine (kar nekaj mesecev, in sicer štiri mesece intenzivne in še dva meseca manj intenzivne duševne bolečine) in je šok zaradi objave trajal nekaj mesecev, je sodišče odločilo pravilno, ko je na podlagi 169. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) tožniku za pretrpljene duševne bolečine zaradi kršitve njegovih moralnih pravic prisodilo denarno odškodnino.

7. Utemeljeno pa pritožba navaja, da je sodišče (delno) zmotno uporabilo materialno pravo, saj je denarno odškodnino prisodilo nekoliko previsoko. Glede na ugotovljeno dejansko stanje namreč stopnja bolečin in njihovo trajanje po oceni sodišča druge stopnje ne opravičujejo odškodnine v višini 1.200,00 EUR, pač pa nekoliko nižjo odškodnino, to je 1.000,00 EUR. Tako prisojena odškodnina je tudi v okviru primerljivih odškodnin. Tožena stranka pri tem neutemeljeno opozarja na sodno prakso, ki se ne nanaša na kršitev avtorskih pravic in ki zato s konkretno zadevo ni primerljiva. Primerljivi, vendar ne v celoti, sta zadevi, ki ju je upoštevalo že sodišče prve stopnje, vendar je šlo v navedenih zadevah za hujša primera, zato gre tožniku tudi ustrezno nižja odškodnina.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju glede običajnega honorarja za tožnikovo fotografijo. Toženka je res v postopku pojasnjevala, da je ceno ekskluzivne fotografije ponudila le z namenom sporazumne rešitve spora, vendar pa to iz dopisa, ki ga je še pred pravdo poslala tožniku, ni izhajalo. V dopisu (A6) je namreč navedeno, da bi po ceniku tožene stranke taka fotografija, kot je tožnikova, stala do 48,00 EUR (+ DDV). Zaradi okoliščin je bilo predlagano tožniku izplačilo dvojnega honorarja. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje napačno navedlo, da je toženka vrednotila fotografijo tožnika v cenovnem razredu ekskluzivne fotografije, saj je cena ekskluzivne fotografije znašala 48,00 EUR + DDV. Sodišče je pravilno odločilo, da bi bil običajen honorar za tožnikovo fotografijo Prešernovega trga, kot ekskluzivno, 50,00 EUR, saj je sledilo tožnikovi prepričljivi izpovedbi, da fotografija Prešernovega trga ni nastala na način, ki bi omogočil vrednotenje fotografije po ceni za enostavno fotografijo. Fotografija je namreč nastala z enako tehniko, kot jo tožnik uporablja za zahtevne fotografije, uporabil je DSLR (zrcalno refleksni) fotoaparat, stativ. Šlo je za panoramsko fotografijo, za sestavljeno fotografijo, pri kateri je bila potrebna kasnejša predelava in za takšno fotografijo je treba vložiti več truda, podobno kot pri muharskih. Tožnik takšno fotografijo ocenjuje v razponu med 50,00 EUR in 250,00 EUR, temu razponu pa se je približal tudi toženkin cenik za ekskluzivne slike. Tudi po oceni sodišča druge stopnje je odločitev sodišča prve stopnje o običajnem honorarju za tožnikovo fotografijo v višini 50,00 EUR pravilna. Sodišče je torej pravilno upoštevalo fotografijo kot ekskluzivno, zato se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na svoj interni cenik glede navadnih oziroma običajnih fotografij. Prav tako se neutemeljeno sklicuje na cenik S., saj iz priloge B4 izhajajo splošni pogoji uporabe in poslovanja na spletni strani ..., pri označenih cenah 6,10 EUR in 12,20 EUR pa gre za cene žetonov in ne cene fotografij. Pritožba zato sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se do navedenega (nerelevantnega) dokaza ni opredelilo. Neutemeljen pa je tudi očitek glede opredelitve do cenika Društva profesionalnih fotografov. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče kršilo 7. člen ZPP, ko je odločilo, da navedeni cenik predstavlja minimalne honorarje, saj je tako navedeni cenik ves čas opredeljevala sama tožena stranka. Iz cenika (priloga B2) pa izrecno izhaja in je v naslovu navedeno, da gre za minimalne avtorske honorarje. Na trditev, da bi cenik predstavljal tarifni sporazum, se sodišče ni oprlo, zato tudi ni kršilo 7. člena ZPP. Nasprotno, navedlo je, da takšne trditve v postopku ni bilo.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede prisojene civilne kazni. Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da naj bi sodišče zmotno ugotovilo, da je bilo ravnanje delavke tožene stranke storjeno s hudo malomarnostjo. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da izpoved grafične oblikovalke ni potrdila trditev tožene stranke, da je oblikovalka v časovni stiski pozabila opozoriti na potrebo po zamenjavi slike. Izpovedala je namreč, da pri oblikovanju sploh ni vedela, da gre za tujo fotografijo oziroma na to sploh ni bila pozorna. Fotografijo je našla na internetu izmed več fotografij, na avtorstvo ni bila pozorna in ni opazila, da fotografija ni iz D. baze. Ob vpogledu v prilogo A2, iz katere jasno izhaja, da je bila na fotografiji navedena označba avtorja, sodišče druge stopnje soglaša, da opisano ravnanje delavke ne ustreza standardu skrbnosti razumnega človeka, pri čemer se v primeru tožene stranke skrbnost presoja po strožjih merilih. Razlogi sodišča prve stopnje so tudi v tem delu pravilni. Sodišče je pravilno navedlo, da bi vsak grafični oblikovalec moral vedeti, da se v oblikovalski osnutek ne daje grafičnih elementov, za katere ni takoj očitno, da jih je treba pred objavo zamenjati. Pritožba se neutemeljeno sklicuje le na kazensko opredelitev malomarnosti ter zmotno kot odločilen izpostavlja element zavedanja o možnosti nastanka škode in obstoj lahkomiselnosti in zanemarja nezavestno malomarnost. Bistvo civilnopravne malomarnosti je dejstvo, da pri tej obliki krivde pri povzročitelju ni voljne sestavine glede prepovedane posledice. V odškodninskem pravu so za krivdo značilna abstraktna merila. Za hudo malomarnost gre zato tudi, če je merilo za presojo abstraktno in objektivno. Zadošča test, ali očitano dejanje, upoštevaje okoliščine primera, objektivno kaže na zanemarjanje skrbnosti, ki se pričakuje od vsakega človeka pri izpolnjevanju dolžnosti vzdrževati se ravnanja, ki utegne povzročiti škodo. Po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje ob ugotovljenih okoliščinah pravilno zaključilo, da ravnanje delavke A. A. ne ustreza standardu skrbnosti povprečnega razumnega človeka. Prekršena je bila že navadna skrbnost (slika z interneta, na kateri je bilo razvidno avtorstvo) ob tem, da se v primeru tožene stranke skrbnost presoja po strožjih merilih. Tudi civilno kazen je torej sodišče prve stopnje utemeljeno določilo in prisodilo.

10. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in prisojeni znesek znižalo za 200,00 EUR (in temu ustrezno dvignilo zavrnjeni znesek), v skladu s 358. členom ZPP. Ob preizkusu sodbe sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v preostalem delu pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

11. Kljub spremembi sodbe sodišče druge stopnje v stroškovno odločitev na prvi stopnji ni posegalo, saj je sodišče prve stopnje odločilo, da glede na uspeh vsaka stranka krije svoje stroške, kar je utemeljeno tudi ob delno spremenjeni odločitvi.

12. Glede stroškov pritožbenega postopka pa je sodišče druge stopnje odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, saj njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil nepotreben (155. člen ZPP). Hkrati pa je dolžan povrniti stroške toženi stranki, v skladu z njenim uspehom. Tožena stranka je v pritožbi uspela 14,81 % in v tem obsegu ji je tožeča stranka dolžna povrniti pritožbene stroške. Stroške tožene stranke predstavljajo stroški zastopanja po odvetniku (nagrada za postopek 110,40 EUR, administrativni stroški - 20,00 EUR, skupaj 130,40 EUR, z 22 % DDV pa 159,10 EUR) ter sodna taksa za pritožbo v višini 150,00 EUR. Skupaj vsi potrebni pritožbeni stroški tožene stranke znašajo 309,10 EUR, 14,81 % pa znaša 45,78 EUR (154., 155. in 165. člen ZPP).