Jedro

Kadar sodišče otroka pozove, naj izrazi svoje mnenje, ker oceni, da je dovolj zrel in sposoben razumeti njegov pomen in posledice, je potrebno to mnenje tudi upoštevati.

Vse odločitve, ki se tičejo otrok, morajo zato biti v največjo korist otroka. Otrokovo mnenje tako nima moči veta. Presojati ga je potrebno v kontekstu varovanja njegovih koristi. Odločitev o stikih zato ne sme temeljiti le na ugotovitvi, da otrok stike zavrača.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje mladoletno hčer pravdnih strank dodelilo v varstvo in vzgojo materi (tožeči stranki – v nadaljevanju tožnici) ter odločilo o stikih med mladoletno hčero in očetom (toženo stranko – v nadaljevanu tožencem) ter o stroških pravdnega postopka.

2. Tožnica s pravočasno pritožbo izpodbija sodbo glede odločitve o stikih. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da stiki, kot jih je določilo prvostopno sodišče, niso v korist hčere, ki je stara skoraj 15 let ter je zmožna izraziti svojo voljo. Utemeljuje, da si hčera stikov ne želi ter da ima zaradi odločitve sodišča, ki ni upoštevalo njenega mnenja, občutek, da se je ne sliši, kar jo je močno prizadelo, v njej pa vzbuja občutke stiske in upora. Hčera je večkrat in različnim institucijam izrazila svojo pravo željo in voljo, pri čemer je izvedenka pojasnila, da je hčera odpor do stikov razvijala dalj časa, pri tem pa je zamere do očeta ozavestila in odklonilni odnos do očeta izkazuje generalizirano, zaradi česar doživlja tesnobo in čustveno stisko. Konkretna odločitev, po kateri mora neposredni stik med hčerko in očetom potekati najmanj štirikrat letno, je hčeri vsiljena, pri njej pa bo lahko vzbudila odpor ter imela dramatične posledice, kar ji ne bi bilo v korist, saj se je v preteklosti že zlomila in je potrebovala strokovno pomoč. Meni, da bi bilo v največjo otrokovo korist, da se stike določi tako, da hčera ne bi imela občutka, da se jo sili v nekaj, kar ne želi. Predlaga spremembo s takšno določitvijo stikov, po kateri bodo stiki potekali po dogovoru med mladoletno hčerko in tožencem oziroma med pravdnima strankama, upoštevaje šolske in izvenšolske obveznosti hčere. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma uveljavljanega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožba ne utemeljuje. Zato velja na tako posplošeno uveljavljani očitek odgovoriti le, da kakšna od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katero pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi po uradni dolžnosti, ni podana (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

5. Za presojo utemeljenosti pritožbenih navedb, usmerjenih v izpodbijanje prvostopne odločitve o stikih, so odločilne predvsem določbe 106a. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ki se v predmetni zadevi uporablja na podlagi 290. člena Družinskega zakonika. Med drugim je tako določeno, da ima otrok pravico do stikov z obema staršema, oba starša pa imata pravico do stikov z otrokom. Obseg in način izvrševanja stikov morata biti v otrokovo korist. Če predlagatelj ni otrok, upošteva sodišče tudi njegovo mnenje, če ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral in če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice. Ob ugotovitvi prvostopnega sodišča o odnosu med očetom in deklico ter interesom in predanostjo, ki jo je oče pokazal, da ohrani stike s hčerko, je gotovo, da vezi med tožencem in hčerko ščiti tudi 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki določa, da ima vsakdo pravico do spoštovanja njegovega družinskega življenja. Država ima zato pozitivno obveznost, da sprejme ukrepe, da izvajanje pravice do družinskega življenja omogoči. Temelj pravice do družinskega življenja je, da se starš in otrok družita.

6. Pritožbeno je sporna koristnost stikov iz razloga, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo dekličinega mnenja. Nobenega dvoma ni, da je otrokovo mnenje potrebno spoštovati in vzeti resno. Kadar sodišče otroka pozove, naj izrazi svoje mnenje, ker oceni, da je dovolj zrel in sposoben razumeti njegov pomen in posledice, je potrebno to mnenje tudi upoštevati. V kolikor se ga ne upošteva, je potrebno otroku pojasniti, zakaj ni bilo upoštevano. Gre za temeljno načelo, izhajajoče iz cele vrste mednarodnih dokumentov1, po katerem je otrok subjekt pravic2 in ima biti pravico slišan v vseh zadevah, ki se nanašajo nanj, če to želi. Vendar velja tudi, da se otrokovo mnenje upošteva le, kadar je to zanj v največjo korist. Starši, druge osebe, državni organi ter nosilci javnih pooblastil v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom morajo namreč prvenstveno skrbeti za otrokovo korist (5a. člen ZZZDR). Vse odločitve, ki se tičejo otrok, morajo zato biti v največjo korist otroka3. Otrokovo mnenje tako nima moči veta. Presojati ga je potrebno v kontekstu varovanja njegovih koristi. Odločitev o stikih zato ne sme temeljiti le na ugotovitvi, da otrok stike zavrača4. V ta namen mora sodišče narediti skrbno oceno celostne družinske situacije in vrste dejavnikov, ki vplivajo tako na interese družine kot posameznikov, da lahko presodi, katera rešitev je najboljša za otroka. V kolikor bi upoštevali zgolj otrokovo mnenje samo po sebi, ki bi na primer temeljilo le na lojalnosti do enega starša, bi lahko takšna odločitev nasprotovala 8. členu EKČP5. Kadar se otrok upira stikom, je zato potrebno sprva ugotoviti, zakaj se stikom upira6. 7. Iz izpodbijane sodbe ter podatkov v spisu izhaja, da je bila deklica v času prvostopne odločitve stara 14 let in pol. Gre torej za mladostnico, ki je svoje mnenje, da si ne želi stikov z očetom, tekom tega postopka izrazila večkrat (strokovni delavki centra za socialno delo, zagovornici otroka, izvedenki in sodnici). Glede vzroka za odklanjanje stikov je prvostopno sodišče ugotovilo, da se deklica stikom upira zgolj iz razloga, ker je odnos med staršema od razhoda dalje zelo konflikten. Od dekličinega četrtega leta dalje starša konflikte uravnavata preko deklice. Dogodki, ki so deklici ostali v spominu ter katere vedno ponavlja kot razlog, zakaj noče imeti stika z očetom, niti po oceni matere, niti po oceni očeta, niso bili tako kritični, da bi se odnosi z očetom prekinili.

8. Za mladostništvo kot enega od obdobij odraščanja velja, da se mladostniki osamosvajajo od staršev, izražajo svojo voljo z lastnimi vzorci vedenja ter da se dokazujejo tudi z odklanjanjem starševskih nasvetov in njihovih stališč. Ocena prvostopnega sodišča, po kateri so se stiki prekinili zgolj zato, ker je deklica konfliktov med staršema sita in ker je starša nista znala na ustrezen način na stik pripraviti ter ji v povezavi s stikom nuditi takšno izkušnjo, da bi si stika še želela, je zato tudi po presoji pritožbenega sodišča povsem sprejemljiva.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bo deklica s stiki pridobila možnost in priložnost, da biološkega očeta spozna in se zave tudi njegove vloge. Ocenilo je, da stik z očetom, čeprav ni skladen z dekličinimi željami, v njeno največjo korist, ker bo ob spoznavanju očeta lažje oblikovala lasten sistem vrednot, spoznala osebnostne značilnosti obeh staršev, njuna prepričanja, pa tudi socialno vlogo, ki jo igrata starša v njenem življenju. Presodilo je, da je potrebno stik, katerega način izvedbe je prepuščen dekličinim željam, opraviti štirikrat na leto. Na tak način se bo razvijalo odgovorno vedenje deklice do odnosa z očetom, ki se zanjo zanima, želi imeti vpogled v njeno življenje in nenazadnje zanjo s plačevanjem preživnine tudi materialno skrbi. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno zaključilo, da je deklico zato, da bo kar najbolje pripravljena na življenje, torej, da se bo lahko razvila v zrelo odraslo osebo, potrebno pripravljati (tudi) na zadeve, kjer ne bo vse po njenih željah. Tako se bo lahko razvila tudi njena zmožnost razumevanja, da drugi vidijo določene stvari drugače kot ona. Pritožba zato zmotno trdi, da bi morali biti stiki določeni na tak način, da bi bili povsem odvisni od dekličinih želja, torej tudi od dekličine želje, ali naj se stik z očetom sploh opravi ali ne.

10. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje okoliščine, zaradi katerih se deklica stikom upira, niso takšne narave, da jih ne bi bilo moč preseči z ustreznim vodenjem, vplivi in vzorci vedenja obeh pravdnih strank, ki sta obe pokazali tako razumevanje glede preprečitve morebitnega dolgoročnega negativnega učinka odsotnosti stikov kot tudi voljo za sodelovanje.

11. Izpodbijani ukrep je navkljub odklonilnemu odnosu deklice ustrezen ravno zato, ker je prvostopno sodišče pravdnima strankama v zvezi s pripravo na stike in njihovo izvedbo naložilo določena ravnanja7. Z naloženim jima ravnanjem bodo namreč preseženi nepravilni vzorci, ki sta se jih starša ob dogovarjanju za stike med deklico in očetom posluževala.

12. Še enkrat naj bo tako razloženo, da mora biti deklici na primeren in razumljiv način pojasnjeno, iz katerih razlogov njenega mnenja ni moč upoštevati in zakaj mora imeti stik z očetom. Predstaviti ji je potrebno, da bodo njene želje v celoti upoštevane glede časa, kraja ter trajanja stika. Posebej pa naj ji bo tudi pojasnjeno, da bodo v naprej stiki zgolj rezultat dobrih odnosov med obema staršema in da bo v bodoče prek teh stikov soočena le z dobrimi družinskimi odnosi med staršema. Starša se morata zavedati, da so takšni odnosi ključnega pomena za dekličino samospoštovanje, spoštljiv odnos do njiju obeh ter za njen psihološki razvoj. S strani sodišča dana napotila naj bodo pravdnima strankama izhodišče za njuno bodoče sodelovanje, usmerjeno v največjo korist njune hčerke.

13. Očitek o zmotni uporabi materialnega prava se ob ugotovitvi, da je s prvostopno sodbo določen tak obseg in način stikov, ki je deklici v korist, zato izkaže za neutemeljenega.

14. Pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker ni podana niti kakšna od kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma, se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).

15. Tožnica ni upravičena do povrnitve stroškov, ki so ji nastali z vložitvijo pritožbe, s katero ni uspela (prvi 165. člena ZPP).

1 Med najpomembnejšimi mednarodnimi dokumenti gre izpostaviti Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah, Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, Evropsko konvencijo o uresničevanju otrokovih pravic, Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, Splošni komentar Odbora za otrokove pravice št. 12 (2009), Priporočilo Odbora ministrov št. R(84) državam članicam o starševskih odgovornostih, Priporočilo Odbora ministrov št. CM/Rec (2012)2 državam članicam itd. 2 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 1/2018. 3 Primerjaj sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice Strand Lobben in drugi proti Norveški [VS], št. 37283/13, § 207; odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-677/19-37, tč. 38; sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 56/209, tč. 7. 4 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 796/2009. 5 Primerjaj sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice K.B. in drugi proti Hrvaški, št. 36216/13, § 143. 6 Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 858/2017. 7 Z izpodbijano sodbo je materi naloženo, da mora hčerki pomagati pri oblikovanju predloga za stik, jo vzpodbujati k stikom in nanje primerno pripraviti. Očetu pa je naloženo, da se naj na hčerino pobudo za stik odzove, prilagodi svoje obveznosti, se stika udeleži, na stikih pa da naj se vzdrži slehernih očitkov na račun matere ali kakršnegakoli negativnega vrednotenja njene vloge v otrokovem življenju ter svojo vlogo na stikih izvede tako, da bodo stiki potekali na način, ki bo v korist hčerki.