Jedro

Ali straža izpolnjuje pogoje za izvzetje iz področja uporabe direktive, je odvisno od narave dejavnosti straže in ne od tega, ali gre za običajno delo pripadnika SV. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da predstavlja straža redno mirnodobno delovno nalogo, ki je bila načrtovana vnaprej. Ni se izvajala v izrednih okoliščinah, niti kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost, prav tako ni šlo za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Tožnik je v okviru straže varoval objekt F. v rotaciji 8 ali 12 ur na način, da je bil izmenično na straži in v pripravljenosti. Objekta v času pripravljenosti ni smel zapuščati.

Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da varovanje državne meje ne predstavlja posebne dejavnosti, zaradi katere bi se lahko izključila uporaba Direktive 2003/88/ES. Toženka tudi v zvezi z dejavnostjo varovanja državne meje neutemeljeno uveljavlja, da ni šlo za redno delo tožnika, saj je pomembno le, ali predstavlja varovanje državne meje posebno vojaško dejavnost, za katero se lahko izključi uporaba direktive.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača prikrajšanja pri plači od po višini opredeljenih bruto zneskov, ki so za vsak posamezni mesec razvidni iz izreka sodbe, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I.a) točka izreka); v presežku je zahtevek zavrnilo (I.b) točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne stroške postopka v višini 393,02 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Trdi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev o nepopolnosti in nesklepčnosti tožbe ter o trditvenem in dokaznem bremenu. Ne trdi, da je potrebno celotno delovanje vojske izključiti od uporabe Direktive 2003/88/ES, ampak posamezne dejavnosti, kot so straža, varovanje državne meje in usposabljanja. Zato ni bila dolžna dokazovati, kaj konkretno je delal tožnik, ampak le, da je posamezna dejavnost izvzeta od uporabe direktive, tožnik pa bi moral natančno navesti, kaj je delal, in dokazati, da se mora direktiva uporabiti. Dokazno breme je bilo napačno razporejeno. Gre za sodbo presenečenja, prav tako ni bilo zagotovljeno načelo enakosti. Odločitev v zadevi VIII Ips 196/2018, na katero se sklicuje sodišče, ne predstavlja ustaljene sodne prakse. Zaključki v 15. točki obrazložitve so protispisni, saj je toženka podrobno pojasnila razloge za razločevanje med posameznimi oblikami vojaške dejavnosti. Zmotno je tudi stališče, da 97.e člen ZObr ne omenja različnih razlogov za odrejanje pripravljenosti, zaradi česar naj ne bi bilo pomembno, iz katerega razloga je bila pripravljenost odrejena. Razlog za odrejeno pripravljenost je pomemben. Nepomembno je, ali so rotacije mogoče, pomembno je, ali so primerne, česar sodišče ni ugotavljalo. Prav tako je toženka pojasnila, da je bilo vse delo, ki ga je tožnik opravil, plačano, prav tako tudi čas pripravljenosti, le v nižjem odstotku. Stališče, da je straža običajna služba pripadnikov Slovenske vojske (SV), je zmotno, saj to ni redno delo vseh pripadnikov. Toženka je trdila, da straža predstavlja posebno dejavnost, za katero sistem rotacije ni primeren, sodišče pa se do razlogov ni opredelilo, ampak se je sklicevalo le na zadevo VIII Ips 196/2018 (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Napačna je tudi ugotovitev, da večletna dejavnost ne more predstavljati izrednega stanja. Rotacije pri varovanju državne meje niso bile primerne, čeprav so se v preteklosti včasih izvajale. Razmere na terenu in obseg nalog se spreminjajo, zato je napačen zaključek, da bi bilo delo od 2017 do 2021 lahko organizirano enako. Policija je prosila za pomoč SV, Vlada RS je razglasila izredne razmere. Šlo je za izredno nalogo. Napačen je tudi zaključek, da operacije Odboj ni mogoče označiti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. S tem v zvezi je podala dve izjavi priče A. A.. Šlo je za podporno delovanje, ki je oblika nebojnega delovanja in kot taka vojaška operacija. Od sprejetja vojaške doktrine se je veliko spremenilo, v ospredju je asimetrično in hibridno delovanje, ki nima veliko skupnega s klasičnim bojevanjem. Poudarja, da se je večdnevna rotacija spremenila v času sprejetih ukrepov za obvladovanje epidemije SARS‑CoV-2. V tem času rotacij ni bilo mogoče zagotoviti zaradi izrednega dogodka, epidemije. Toženka ni imela podatkov, koliko pripadnikov je izpolnjevalo pogoj PCT oziroma PC, ki je veljal nekaj časa, zato tega podatka ni mogla uporabiti v sodnem postopku, očitek o pavšalnosti navedb pa je neutemeljen. Rotacij ni bilo mogoče zagotoviti zaradi izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito zdravja skupnosti. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek in priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti pravil postopka, na katera pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Očitek o kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bil podan v 15. točki obrazložitve, je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je na tem mestu povzelo določbo 97.č člena Zakona o obrambi (ZObr) o času pripravljenosti in opredelitvi straže, zato do očitane protispisnosti niti ni moglo priti, saj ni povzemalo dokazov in drugih listin v spisu. Prav tako ni podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih navedb strank, tudi do ugovora o nepopolni ter nesklepčni tožbi (6. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Tega ugovora pravilno ni upoštevalo, saj je tožnik podal jasne trditve, da zahteva plačilo razlike med že prejetim dodatkom v višini 50 % urne postavke in 100 % urno postavko za čas odrejene pripravljenosti v času vojaških vaj in usposabljanj, straže in varovanja državne meje. Pravilno je uporabilo tudi pravila o dokaznem bremenu. Dokazno breme, da se Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva 2003/88/ES) ne uporablja, je namreč na toženki in ne na tožniku. Toženka je trdila, da sta dejavnost straže in varovanja državne meje posebni dejavnosti, za katere se direktiva ne uporablja, zato je bilo dokazno breme s tem v zvezi na njej, ni pa se od toženke zahtevalo, da dokazuje izjemo za vsako posamezno opravilo, ki ga je tožnik opravljal. Prav tako je neutemeljen očitek, da gre za sodbo presenečenja, ki je lahko podana le, kadar sodišče uporabi pravno podlago, uporabo katere nobena od strank ob zadostni skrbnosti ni mogla predvideti, niti ni prišlo do neenake obravnave strank.

7. Tožnik je bil v vtoževanem obdobju razporejen na dolžnost "vojak voznik manipulant", delo pa je opravljal v B. brigadi, četi C., D. vod, E. oddelek. Za čas stalne pripravljenosti, ki mu je bila odrejena v okviru vojaških vaj in usposabljanj, straže in varovanja državne meje, je zahteval plačilo razlike med že izplačanim dodatkom za pripravljenost v višini 50 % urne postavke osnovne plače in 100 % urno postavko. Čas pripravljenosti se tožniku skladno s 97.e členom ZObr ni všteval v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti, zato je prejel le dodatek za pripravljenost, določen v 46. členu Kolektivne pogodbe za javni sektor. Tožnik je zatrjeval, da bi se čas pripravljenosti, ko se je moral nahajati na določenem kraju in biti na razpolago delodajalcu, na podlagi neposredne uporabe Direktive 2003/88/ES, moral šteti kot delovni čas, zato je upravičen do polnega plačila.

8. Kriterije, kdaj se posamezne vojaške dejavnosti lahko izvzamejo iz področja uporabe Direktive 2003/88/ES, je Sodišče EU med drugim pojasnilo v sodbi C‑742/19. Posamezna vojaška dejavnost se izključi iz uporabe Direktive 2003/88/ES: - kadar ta dejavnost poteka v okviru začetnega usposabljanja te osebe, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede; - kadar pomeni tako posebno dejavnost, da zanjo ni primeren sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev navedene direktive; - kadar je glede na vse upoštevane okoliščine razvidno, da se ta dejavnost opravlja v okviru izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena; - kadar bi se uporaba navedene direktive za tako dejavnost z naložitvijo dolžnosti zadevnim organom, da uvedejo sistem rotacij ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede.

9. Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da za dejavnost straže sistem rotacije ni primeren in da je potrebno upoštevati, da ne gre za običajno službo tožnika. Delovno mesto, ki ga je zasedal tožnik, ni pomembno. Ali straža izpolnjuje pogoje za izvzetje iz področja uporabe direktive, je odvisno od narave dejavnosti straže in ne od tega, ali gre za običajno delo pripadnika SV. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da predstavlja straža redno mirnodobno delovno nalogo, ki je bila načrtovana vnaprej. Ni se izvajala v izrednih okoliščinah, niti kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost, prav tako ni šlo za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Tožnik je v okviru straže varoval objekt F. v rotaciji 8 ali 12 ur na način, da je bil izmenično na straži in v pripravljenosti. Objekta v času pripravljenosti ni smel zapuščati.

10. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil glede na naravo straže, ki jo je opravljal tožnik, sistem rotacije primeren. Ne gre za tako posebno dejavnost, da bi bil za njeno izvajanje potreben posebej usposobljen kader, niti ne gre za posebej občutljivo nalogo, zaradi česar rotacije ne bi bile primerne. Sodišče prve stopnje je upoštevalo navedbe toženke, da naj bi bila straža bolj učinkovita, objekti bolje varovani brez rotacij, da bi zaradi rotacije lahko nastale nepopravljive posledice, vendar je pravilno zaključilo, da toženka tega ni dokazala. Tožnik je stražo opravljal v objektu F., kjer se je z decembrom 2022 način straže spremenil tako, da pripadniki rotirajo vsakih 12 ur, okoliščina, da se pri nekaterih drugih objektih način organiziranja straže ni spremenil, za presojo v tem sporu ni pomembna. Kljub spremenjenemu načinu straže se način dela ni spremenil, kot sta potrdili priči G. G. in H. H., kar potrjuje ugotovitev o primernosti rotacij, pri čemer pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo primernosti, ampak le možnosti rotacij.

11. Sodišče prve stopnje pri zaključku, da je sistem rotacije pri straži primeren, ni izhajalo le iz sodbe VIII Ips 196/2018, na katero se je sicer utemeljeno sklicevalo, saj prav tako obravnava vprašanje plačila za čas stalne pripravljenosti v času straže. Sodišče prve stopnje je odločitev, da straža ne predstavlja dejavnosti, ki bi bila lahko izvzeta iz uporabe direktive, utemeljilo z dejanskimi razlogi, ki jih je ugotovilo v tem sporu, upoštevajoč navedbe in dokaze obeh strank, zato je neutemeljen očitek, da svoje odločitve ni pojasnilo, ampak se je sklicevalo le na odločitev vrhovnega sodišča. 12. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da varovanje državne meje ne predstavlja posebne dejavnosti, zaradi katere bi se lahko izključila uporaba Direktive 2003/88/ES. Toženka tudi v zvezi z dejavnostjo varovanja državne meje neutemeljeno uveljavlja, da ni šlo za redno delo tožnika, saj je pomembno le, ali predstavlja varovanje državne meje posebno vojaško dejavnost, za katero se lahko izključi uporaba direktive.

13. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je dejavnost varovanja državne meje tožnik opravljal na način, da je na podlagi ukaza prišel v vojaški objekt na kraj, ki ga je določil nadrejeni, in od tam odhajal na določene točke na južni meji, kjer je opravljal patruljo s policistom oziroma izvajal opazovanje na opazovalnicah. Delo je določil policist, kateremu je tožnik nudil varovanje. Po koncu delovne naloge se je vrnil v vojaški objekt, kjer je nato 12 ur opravljal pripravljenost in je moral biti dosegljiv, vojašnice pa ni smel zapuščati. Delo je opravljal neprekinjeno več dni skupaj.

14. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da pri varovanju državne meje glede na opisan način izvajanja te naloge ni šlo za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Šlo je za vnaprej načrtovano in usklajeno dejavnost z organi policije, kjer je SV nudila le podporo pri obvladovanju migracij, kar tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pomeni, da varovanja državne meje in operacije Odboj ni mogoče označiti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Na to ne vpliva mnenje priče A. A., toženka pa se prav tako neutemeljeno sklicuje na pojmovanja vojaške doktrine. Vojaška operacija v pravem pomenu besede je pravni standard, ki ga je treba napolniti v vsakem primeru posebej, njegova interpretacija pa ni odvisna od mnenja posamezne priče oziroma vojaške doktrine. V zvezi z dejavnostjo varovanja državne meje in operacijo Odboj je v istovrstnih zadevah tudi vrhovno sodišče zavzelo stališče, da skupno patruljiranje ob meji s policistom, opazovanje in pripravljenosti v vojašnici, ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede (VIII Ips 11/2024, VIII Ips 12/2024, VIII Ips 13/2024, VIII Ips 15/2024, VIII Ips 17/2024).

15. Toženka neutemeljeno uveljavlja, da zaradi sprememb po letu 2019 sistem rotacije ni bil več primeren. Toženka je od leta 2015 nudila podporo policiji pri varovanju državne meje, narava dela pa se ves ta čas ni spreminjala, kar sta potrdili priči I. I. in J. J. Spremenila se je le podlaga sodelovanja, poleg tega se je operacija preimenovala v Odboj. Pritožbene navedbe, da zaradi spremenjenih razmer po letu 2019 dela ni bilo več mogoče organizirati z rotacijami, so glede na navedeno neutemeljene. Ker so bile rotacije primerne na začetku sodelovanja, očitno ne gre za takšno posebno dejavnost, kjer bi lahko prišlo do težav v primeru rotacij zaradi zahteve po posebni usposobljenosti pripadnikov ali izjemne občutljivosti naloge.1

16. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor toženke, da zaradi epidemije rotacije niso bile mogoče oziroma primerne, saj povod za pripravljenost tožnika ni bila razglašena epidemija. Kadrovske težave, ki bi jih imela toženka z zagotavljanjem rotacije zaradi epidemije in izpolnjevanja posebnih pogojev s strani zaposlenih, ki so veljali v obdobju razglašene epidemije, ne spremenijo sodelovanja SV pri varovanju državne meje s policijo v tako posebno dejavnost, kjer je potrebna posebna usposobljenost, zaradi tega ta naloga tudi ni postala posebno občutljiva. Posledično ni pravno relevantno, ali so bile navedbe toženke v zvezi s težavami, ki jih je prinašala razglašena epidemija, pavšalne.

17. Pritožba neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da okoliščina, da je varovanje državne meje potekalo več let, kaže na to, da ni šlo za izredno nalogo. Za izredno nalogo v smislu izjeme po tretji alineji izreka sodbe C-742/19 gre v primeru, ko izredni dogodki zaradi resnosti in obsega, kot npr. pri naravnih in tehnoloških nesrečah, atentatih ali hudih nesrečah, zahtevajo sprejetje nujnih ukrepov za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, katerih izvedba bi bila ogrožena, če bi se spoštovala pravila o delovnem času. Takšne izredne okoliščine niso bile podane. Večletno sodelovanje vojske s policijo zaradi migracij, ki se je izvajalo v mirnodobnem času v obliki skupnih patrulj in opazovanj, se ne more šteti za izvajanje nalog v okviru izrednih dogodkov, ne glede na mnenje A. A. 18. Ker toženka ni dokazala obstoja izjem od uporabe direktive pri pripravljenosti tožnika v času straže in varovanju državne meje, je sodišče prve stopnje utemeljeno neposredno uporabilo Direktivo 2003/88/ES in štelo, da predstavlja čas pripravljenosti delovni čas, zato je tožnik upravičen do plačila razlike med prejetim 50 % dodatkom za pripravljenost in 100 % urno postavko.

19. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbe, prav tako pa krije svoje stroške tožnik, saj odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi v predmetni zadevi (prvi odstavek 154. in 155. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Prim. VIII Ips 11/2024.