Jedro

Neprimeren čas je pravni standard, katerega vsebina je odvisna od konkretnih okoliščin, ki so lahko objektivne ali subjektivne narave, njihova bistvena značilnost pa je v njihovi začasnosti in prehodnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

(1.) Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog nasprotne udeleženke za odlog delitve solastnega premoženja.

(2.) Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo nasprotna udeleženka in uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče vloženi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter vrne v ponovno odločanje. Priglaša stroške vložene pritožbe. V bistvenem navaja, da je splošno znano dejstvo, da so trenutno razmere na trgu nepremičnin zelo slabe, saj so znatno padle cene nepremičnin, upadlo pa je tudi število sklenjenih poslov. Navedeno bo vplivalo na oceno vrednosti solastnega premoženja kot tudi na možnost prodaje vsaj dela tega premoženja, ki bo nujna zaradi poplačila predlagateljevega solastnega deleža. Tudi če bo mogoče del premoženja prodati, ga ne bo mogoče prodati po ocenjeni vrednosti, saj nizko število sklenjenih poslov na nepremičninskem trgu ne omogoča zanesljive ocene vrednosti nepremičnin. Zelo verjetno je, da bo vrednost predlagateljevega deleža ocenjena previsoko. Nepomembno je, da so razmere na nepremičninskem trgu objektivne narave. Opozarja tudi na sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I P 32/2004 z dne 18.3.2010. (3.) Predlagatelj je na vloženo pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

(4.) Pritožba je neutemeljena.

(5.) Solastnina ni prisilna skupnost in eno temeljnih upravičenj solastnika je, da lahko zahteva njeno prenehanje. Tako je po 1. odstavku 69. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) solastniku (enako velja tudi za skupne lastnike) načelno priznana neodtujljiva pravica do delitve, saj le-to lahko uveljavi kadarkoli, samo v neprimernem času ne. Neprimeren čas je pravni standard, katerega vsebina je odvisna od konkretnih okoliščin, ki so lahko objektivne ali subjektivne narave, njihova bistvena značilnost pa je v njihovi začasnosti in prehodnosti (1). Njihov obstoj za solastnika pomeni, da bi ob delitvi (torej če do odloga ne pride), trpel škodo, nesorazmerne stroške ali nesorazmerne neugodnosti. Neprimeren čas delitev odlaga in ne preprečuje (2), sodišče pa upošteva neprimernost na ugovor solastnika. Po 3. odstavku 70. člena SPZ sodišče lahko odloži delitev za največ tri leta, če kdo od solastnikov izkaže močnejši interes, da se stvar še nekaj časa ne razdeli, kot je interes solastnika, ki predlaga delitev.

(6.) V okviru takšne materialnopravne podlage je prvo sodišče sprejelo pravilno odločitev, so pa razlogi deloma napačni.

(7.) Tako je zmotno stališče prvega sodišča, da razmere na trgu (nikoli) ne morejo biti razlog za odlog delitve, ker gre za objektivno okoliščino. Ta okoliščina, katere obstoj niti ni sporen, sama po sebi namreč ni nesprejemljiva, pač pa je takšna v konkretnem primeru. Splošno znano je, da so trenutne tržne razmere posledica splošne gospodarske in ekonomske krize in da v naprej ni mogoče predvidevati, koliko časa bodo trajale, niti, da ne bodo še slabše. Tega, da bodo cene na nepremičninskem trgu v roku 3 let višje in večji tudi obseg realiziranih prodaj, nenazadnje nasprotna udeleženka niti ni zatrjevala.

(8.) Povsem pavšalno je predlagateljica postavila tudi trditve o tem, kako se bo obstoj te (neugodne) okoliščine odrazil v njeni sferi, če bo sodišče delitev opravilo. Vrednost nepremičnin (in premičnin) se v postopku delitve ugotovi s cenitvijo, upoštevajoč stanje na trgu (gre za t.i. tržno vrednost stvari), predvsem cen primerljivih nepremičnin v določenem trenutku in zato je vrednost vedno ugotovljiva. Glede na trenutne razmere je seveda realno pričakovati, da bo vrednost nepremičnin in premičnin, ki so predmet delitve v tem postopku, nižja kot bi morda bila pred nastopom gospodarske krize, kar pa ne pomeni, vsaj ne ob upoštevanju (pravočasnih) trditev pritožnice, da bo le - tej zato nastala škoda. V primeru, da bo po sklepu prvega sodišča dolžna predlagatelja izplačati, bo namreč celo v boljšem položaju, saj bo plačala manj kot bi v drugačnih tržnih razmerah. Škode praviloma ne bo trpela niti v primeru, da bi zaradi izplačila morala prodati katero od nepremičnin, ki se deli, saj ne bo nižja le kupnina, ki jo bo prejela zanjo, ampak bo zaradi tržnih razmer nižje tudi izplačilo predlagatelju in obratno. Pritožbena trditev, da bo predlagateljev delež (zaradi razmer na trgu) previsoko ocenjen, pa je zgolj pavšalna in povsem nedokazana, za pritožbeno sodišče pa posledično neupoštevna. V primeru fizične delitve (ki jo nasprotna udeleženka predlaga primarno) že po logiki stvari škode ne more biti, za primer civilne delitve (prodaja in delitev izkupička) pa nasprotna udeleženka škode ni niti zatrjevala.

(9.) Ker nasprotna udeleženka v zvezi z dokazovanjem svojega (močnejšega) interesa, da se delitev ne opravi, v primerjavi z drugačnim interesom predlagatelja, ki na delitvi vztraja, saj nasprotna udeleženka solastno premoženje v celoti sama uživa, kaj več od zgoraj navedenega ni zatrjevala, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog tudi upoštevaje 3. odst. 70. člena SPZ.

(10.) Pritožbene navedbe, ki se navezujejo na sodbo v zadevi I P 32/2004 so v prvi vrsti nedovoljena pritožbena novota, ki je pritožnica niti ne opraviči (337. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), poleg tega pa vprašanje uporabe dela solastnega premoženja ni takšno, ki bi lahko vplivalo na odločitev o odlogu.

(11.) Pritožbo je bilo glede na vse obrazloženo, na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, potrebno zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje.

(12.) Glede na to, da je bil predmet preizkusa sklep procesne narave, bo o priglašenih pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

(1) Vesna Rijavec v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 351. (2) Tako tudi v Stvarno pravo, avtorji Juhart, Tratnik, Vrenčur,GV Založba 2007, stran 321.