Jedro

Tožnik v tožbi ne navaja, niti ne zatrjuje, da izpodbijana odločba ne bi bila zakonita, temveč iz tožbe izhaja le, da je tožnik nezadovoljen z zavrnilno odločitvijo v odločbi, iz katere pa sicer ne izhaja kakršnakoli nezakonitost, na katero bi sodišče moralo paziti po uradni dolžnosti.

Tožena stranka je ocenila, da je bilo utemeljeno ugodeno zahtevi odvetnika za razrešitev na podlagi 30. člena ZBPP, ne da bi bil hkrati postavljen drugi odvetnik, ker je šlo že za drugo zapovrstno razrešitev postavljenega odvetnika iz razlogov na strani upravičenca, tožnik pa v tožbi navedenih podatkov konkretno ne izpodbija, temveč jih le posplošeno označuje kot neresnične.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 2., 31.a, 34. in 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji) zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v upravnem sporu pred sodiščem na prvi stopnji v zvezi z odločbo Upravnega sodišča RS št. Bpp 100/2010 z dne 29. 7. 2010 ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka in sodnih taks. V obrazložitvi med drugim navaja, da je v skladu z načelom ekonomičnosti postopka po 14. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) v povezavi z 2. odstavkom 34. člena ZBPP vpogledala v spis opr. št. Bpp 100/2010 ter pridobila kopijo izpodbijane odločbe z vročilnico. Dodaja, da se pri odločanju o prošnji ob upoštevanju 3. odstavka 11. člena ZBPP ugotavljajo tako finančni položaj prosilca kot tudi drugi pogoji, določeni z zakonom (redna BPP), razen ko prosilec na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialno-varstvene dajatve. Tedaj se finančni položaj prosilca v postopku odobritve BPP ne ugotavlja v skladu z 2. odstavkom 12. člena ZBPP. Ker je tožnik prošnji priložil odločbo Centra za socialno delo Domžale z dne 17. 8. 2010, iz katere je razvidno, da je upravičen do denarne socialne pomoči za čas do 28. 2. 2011, v postopku ni bilo potrebno ugotavljati njegovega finančnega položaja, pač pa se pri presoji dodelitve BPP v skladu s 1. odstavkom 24. člena ZBPP kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga je razumno udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. V obravnavanem primeru je v zadevi, v zvezi s katero tožnik vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči v upravnem sporu, sproženem zoper odločbo tožene stranke št. Bpp 100/2010 z dne 29. 7. 2010, s katero je bila zavrnjena tožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi z odločbo pristojnega organa za BPP Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 727/2008 z dne 21. 5. 2010, ki je ocenil, da je bilo zahtevi odvetnika A.A. iz Ljubljane za razrešitev utemeljeno ugodeno in je odločba pravilna ter temelji na pravilni pravni podlagi ter je upoštevaje določila 30. člena ZBPP postavljenega odvetnika razrešil in ni postavil drugega odvetnika, saj je šlo že za drugo razrešitev odvetnika iz razlogov na strani upravičenca. Tožena stranka meni, da je bila z navedeno odločbo tožnikova prošnja utemeljeno zavrnjena iz razlogov po 1. odstavku 24. člena ZBPP ob ugotovitvi, da v obravnavani zadevi prosilec nima verjetnega izgleda za uspeh in se nadaljnjega postopka ni razumno udeleževati, s čimer ni izpolnjen objektivni pogoj za odobritev BPP. Ob upoštevanju 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji), po katerem sodišče s sodbo zavrne tožbo kot neutemeljeno, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožena stranka ocenjuje, da zadevna odločba temelji na pravilni pravni podlagi in da na podlagi podatkov, ki so navedeni v obrazložitvi postopek s tožbo v upravnem sporu zoper odločbo št. Bpp 100/2010 z dne 29. 7. 2010 nima verjetnega izgleda za uspeh ter s tem ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP. Ker pa mora prosilec izpolnjevati za dodelitev zaprošene BPP tako finančni kot tudi objektivni pogoj po določilih ZBPP, tožena stranka zaključuje, da je treba prošnjo tožnika na podlagi določil 1. odstavka 24. člena v zvezi z 2. odstavkom 37. člena ZBPP zavrniti kot neutemeljeno, saj slabo finančno stanje prosilca, ki je v konkretni zadevi sicer izkazano, samo po sebi še ne daje pravice do dodelitve BPP. V zvezi s prošnjo za oprostitev plačila sodnih taks pa tožena stranka še pojasnjuje, da se v skladu s 4. odstavkom 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Uradni list RS, št. 37/08) v postopku odločanja o dodelitvi BPP takse ne plača in je tako prosilec plačila sodne takse oproščen že po samem zakonu.

V tožbi tožnik navaja, da se z izpodbijano odločbo ne strinja. Prav tako se ne strinja z ravnanjem tožene stranke in zoper to protestira. Ker ni prava uka oseba prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči, da se tožba pravno pravilno popravi, tako da bo s pravno pomočjo navedel vsa dejstva, ki utemeljujejo verjetnost uspeha v pritožbi in sodišču dokazal netočnost njegovih navedb, ki jih ocenjuje kot lažne. Poudarja, da je prejemnik socialne podpore, zato prosi za oprostitev vseh sodnih stroškov ter oprostitev plačila sodnih taks. Navaja še, da je za pritožbeni postopek potreben pravni strokovnjak, kar tožnik ni, tožena stranka pa mu odklanja nudenje brezplačne pravne pomoči. Navaja še, da prihaja do protislovnega stanja, ki tožniku povzroča vedno večjo tesnobo in stisko. Meni, da nobena odločitev tožene stranke, sklep ali sodba ni pravilna in ne temelji na zakoniti podlagi ter krši Ustavo in EKČP vse dokler tožniku ne bo nudena ustrezna pravna pomoč. Dodatno navaja, da je bil tožnik šele s pojasnili tožilstva seznanjen, katera pravna sredstva so mu na voljo zoper sodne odločbe tožene stranke, s katerimi ga tožena stranka vse doslej ni seznanila, kot tudi ne Okrožno in ne Ustavno sodišče. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po določilu 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. V obravnavanem primeru sodišče ugotavlja, da lahko v celoti sledi utemeljitvi tožene stranke v izpodbijani odločbi, ker je ta pravilna in zakonita, pa tudi tožnik v tožbi ničesar konkretnega ne navaja, niti ne zatrjuje, da izpodbijana odločba ne bi bila zakonita, temveč iz tožbe izhaja le, da je tožnik nezadovoljen z zavrnilno odločitvijo tožene stranke v izpodbijani odločbi, iz katere pa tudi sicer ne izhaja kakršnakoli nezakonitost, na katero bi sodišče moralo paziti po uradni dolžnosti.

Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe, kot je predhodno povzeta, ugotovila, da tožnik uveljavlja dodelitev BPP v upravnem sporu, sproženem zoper odločbo tožene stranke št. Bpp 100/2010 z dne 29. 7. 2010, s katero je bila zavrnjena tožnikova prošnja za dodelitev BPP v zvezi z odločbo pristojnega organa za BPP Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Bpp 727/2008 z dne 21. 5. 2010, ker je ocenila, da je bilo utemeljeno ugodeno zahtevi odvetnika A.A. iz Ljubljane za razrešitev na podlagi 30. člena ZBPP, ne da bi bil hkrati postavljen drugi odvetnik, ker je šlo že za drugo zapovrstno razrešitev postavljenega odvetnika iz razlogov na strani upravičenca, tožnik pa v tožbi navedenih podatkov konkretno ne izpodbija, temveč jih le posplošeno označuje kot neresnične, ne da bi svojo trditev konkretno in obrazloženo utemeljil in v podkrepitev ponudil kakršenkoli dokaz, temveč jih posplošeno označuje kot lažne.

Na tej podlagi je zato sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1), ker je presodilo, da je tožena stranka ob tako izkazanem dejanskem stanju pravilno presodila, da vsebinski pogoj iz 1. odstavka 24. člena ZBPP v konkretnem primeru ni podan (1. odstavek 63. člena ZUS-1). Preostale tožbene navedbe na presojo sodišča v konkretni sporni zadevi ne morejo vplivati, saj je v obravnavanem primeru predmet presoje zgolj zakonitost uvodoma navedene odločbe tožene stranke, ki je po presoji sodišča pravilna in na zakonu utemeljena, prav tako pa je bil pravilen tudi postopek pred izdajo izpodbijane odločbe, ki vsebuje tudi pouk o pravnem sredstvu. Zato sodišče kot neutemeljene zavrača tudi tožbene navedbe o odsotnosti pojasnil o (dopustnem) pravnem sredstvu v konkretnem primeru, saj je iz izpodbijane odločbe razvidno, da vsebuje med drugim tudi pravilen pravni pouk. Tožena stranka je tožniku tudi pravilno pojasnila, da slabo finančno stanje samo po sebi, ki je v konkretni zadevi sicer izkazano še ne daje pravice do dodelitve BPP. Sodišče pa se strinja z razlogi, ki jih je tožena stranka izčrpno navedla v svoji obrazložitvi, zato se nanje, da jih ne ponavlja, v celoti sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

Tožnik je v tožbi predlagal tudi, naj se mu dodeli brezplačna pravna pomoč. V tej zvezi sodišče tožniku pojasnjuje, da o dodelitvi brezplačne pravne pomoči ni pristojno odločati, ker je za rešitev te njegove vloge pristojen organ za brezplačno pravno pomoč.

Sodišče o predlogu tožnika za oprostitev plačila sodnih taks ni posebej odločalo, ker se na podlagi 4. odstavka 10. člena ZST-1 v postopku za odločanje o dodelitvi brezplačne pravne pomoči taksa ne plača, kar pomeni, da je tožnik v obravnavani sporni zadevi oproščen plačila sodnih taks že po samem zakonu in zato sodišče o njegovem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni odločalo posebej.