Jedro

Ker se je sodišče prve stopnje pri odločitvi o višini nastale škode oprlo le na ugotovitve iz izvedenskega mnenja, ki ni bilo celovito in strokovno zadostno obrazloženo, je dejansko stanje glede odločilnih dejstev (glede obstoja in višine neupravičenih izplačil, ki so bila izvedena na podlagi fiktivnih računov in dobavnic) ostalo nepopolno ugotovljeno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo tožencu naložilo, naj tožeči stranki v roku 8 dni plača znesek 429.828,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od zneska 477.073,45 EUR tečejo od 26. 4. 2004 do 15. 5. 2016, od zneska 509.828,62 EUR od 16. 5. 2016 do 10. 4. 2019, od zneska 429.828,62 EUR pa od 11. 4. 2019 do plačila (I. točka izreka sodbe). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 23.327,85 EUR ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 56.083,02 EUR za obdobje od 26. 4. 2004 do 15. 5. 2016, od zneska 23.327,85 EUR pa za obdobje od 16. 5. 2016 do plačila (II. točka izreka sodbe). Odločilo je, da toženec sam krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžan v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 18.112,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka sodbe).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter zaradi kršitve ustavnih pravic do enakega varstva pravic iz 22. člena, do sodnega varstva iz 23. člena in do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, tako da se tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, oziroma njegovo razveljavitev in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi s sklicevanjem na stališča iz sodne prakse vrhovnega in višjih sodišč uveljavlja obstoj nasprotja med izrekom in razlogi sodbe, saj je sodišče prve stopnje v obrazložitvi ugotovilo, da so za škodo poleg njega solidarno odgovorni še A.A., B.B. in C.C., iz izreka sodbe pa to ne izhaja. Uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje postaviti novega izvedenca finančne stroke. Sodišču prve stopnje očita, da zavrnitve tega dokaznega predloga ni ustrezno obrazložilo in da se ni opredelilo do njegovih pripomb, ki jih je k izvedenskemu mnenju izvedenke D.D. podal v pripravljalnih vlogah z dne 20. 5. 2016, 20. 7. 2016, 29. 8. 2016, 14. 9. 2016 in 16. 10. 2019. Iz sodbe ne izhaja, na podlagi katerih dejstev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je izvedensko mnenje strokovno, popolno in razumljivo. Ta ocena je tudi napačna, saj mnenje izvedenke temelji na mnenju sodnega izvedenca E.E. iz drugega (pravdnega) postopka. Poleg tega je izvedenka na naroku za glavno obravnavo v obnovljenem postopku izpovedala, da je bilo dobavljeno in plačano vse, kar je toženec potrdil s svojim podpisom, kar pomeni, da škoda sploh ni nastala. Izvedenka tudi niti ni preverjala, ali je prišlo do neupravičenih denarnih transakcij s transakcijskega računa tožeče stranke na transakcijski račun F. d. d. in koliko toaletnega papirja in papirnatih brisač je bilo v spornem obdobju dejansko dobavljenega tožeči stranki, temveč je podajala seštevke domnevno lažnih računov in domnevno lažnih dobavnic, pri čemer ni pojasnila, kateri so ti računi in dobavnice. Izvedensko mnenje zato ni izdelano skladno z navodilom sodišča izvedenki, naj ugotovi, katere dobave so navidezne in koliko je tožeča stranka zaradi teh dobav plačala, nejasnosti v mnenju pa tudi z zaslišanjem izvedenke niso bile odpravljene. Izvedenka tudi ni pojasnila, ali je v dokumentaciji potrjena letna bilanca stanja, pri izdelavi izvedenskega mnenja pa se je nepravilno osredotočila le na nepodpisano kartico kupca. Opozarja, da so trije izvedenci v treh različnih postopkih ugotovili različno višino škode, čeprav so mnenja podajali na podlagi istih listinskih dokazov. S sklicevanjem na odločbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 195/2014 nasprotuje zavrnitvi ugovora zastaranja. Ker so bile kazenske sodbe razveljavljene, bi moralo sodišče prve stopnje v obnovljenem postopku ponovno neposredno zaslišati vse nekdanje obdolžene in priče. Uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih ugovorov, da tožba ni sklepčna, da tožeča stranka ni imela pravnega interesa za vložitev tožbe in da je bila tožeča stranka prekludirana glede trditev in dokazov, predloženih po prvem naroku za glavno obravnavo. Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP utemeljuje tudi z navedbami, da sodišče ni ugotavljalo dejanskih denarnih transakcij, ki naj bi bile neupravičeno nakazane v sfero družbe F. d. d., temveč je v zvezi s tem upoštevalo ugotovitve izvedenca E.E.. Nasprotuje dejanskim ugotovitvam in materialnopravni presoji sodišča prve stopnje glede obstoja vseh predpostavk za njegovo odškodninsko odgovornost. Uveljavlja, da kot skladiščnik niti ni imel pristojnosti za to, da bi s svojim podpisom jamčil za verodostojnost poslovnih dogodkov. Tožeči stranki ni povzročil nobene škode, saj je delo opravljal na običajen način, pri čemer ni ravnal niti naklepno niti malomarno. Sklicuje se na izpoved priče G.G., da računovodstvo količin dobavljenega materiala ni preverjalo in da je bilo kopiranje naročilnic pri tožeči stranki običajno. Sodišče prve stopnje je to, da so bili računi plačani, zmotno utemeljilo z ugotovitvami sodnih izvedencev H.H. in E.E. iz drugih postopkov. Sodišču prve stopnje očita, da je dokaze povzelo pomanjkljivo in v korist tožeče stranke, s čimer je kršilo določbo 8. člena ZPP in njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Navaja, da tožeča stranka ni ustrezno zatrjevala količin dobavljenega toaletnega papirja in papirnatih brisač, niti ni navedla, koliko blaga ni bilo dobavljenega. Opozarja na mnenje izvedenca E.E. v sporu VII Pg 113/2005, da na podlagi razpoložljive dokumentacije ni mogoče ugotoviti, ali je bila količina spornega blaga dejansko dobavljena. Ker je E.E. izvedensko mnenje podal ob upoštevanju razveljavljene obsodilne kazenske sodbe I K 7576/2010, je sodišče prve stopnje to mnenje neutemeljeno upoštevalo pri odločitvi. Vztraja pri navedbah, da je tožeča stranka k nastali škodi soprispevala vsaj do višine 80 %, saj ni imela ustreznih mehanizmov nadzora in ni dokumentirala dejanskih prevzemov blaga. Sodišče prve stopnje je v zvezi z zatrjevanim soprispevkom tožeče stranke neutemeljeno zavrnilo njegov dokazni predlog za postavitev sodnega izvedenca s področja ekonomije ‒ podpodročje revizije. Pritožbi prilaga sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 252/2008, v kateri je škoda ugotovljena v drugačnem znesku kot v obravnavani zadevi. V posledici nasprotovanja odločitvi o glavni stvari nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka toženčeve pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tej presoji je ugotovilo, da je dejansko stanje glede odločilnih dejstev nepopolno ugotovljeno, zato je sprejeta odločitev preuranjena.

6. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo premoženjske škode, ki naj bi jo toženec povzročil tožeči stranki pri delu oziroma v zvezi z delom v obdobju od 1. 1. 1999 do 24. 2. 2002. V tem času je pri tožeči stranki opravljal delo skladiščnika (ekonoma). Tožeča stranka je tožbo za plačilo odškodnine1 26. 4. 2004 vložila zoper I.I. (toženec v tem sporu), B.B., A.A., družbo F. d. d. (sedaj J. d. d.) in C.C. pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani (postopek pa se je vodil pod opr. št. VII Pg 113/2005), vendar je bila zadeva v delu, ki se je nanašal na toženca, zaradi njegovega ugovora stvarne nepristojnosti po sklepu Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 426/2015 z dne 22. 4. 2015 odstopljena v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani. To je s sodbo I Pd 495/2015 z dne 31. 3. 2017 tožencu naložilo plačilo odškodnine v znesku 533.156,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer je bilo v skladu z določbo 14. člena ZPP glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (toženca) vezano na ugotovitve iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 7576/2010 z dne 1. 6. 2012, s katero je bil toženec pravnomočno obsojen kot pomočnik pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena Kazenskega zakonika (KZ; Ur. l. RS; št. 95/04 in nasl.).

7. Toženec je zoper sodbo I Pd 495/2015 vložil pritožbo, ki jo je pritožbeno sodišče s sodbo Pdp 721/2017 z dne 9. 11. 2017 zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Pri sodišču prve stopnje je nato 9. 1. 2018 podal predlog za obnovo postopka z obrazložitvijo, da se sodba I Pd 495/2015 z dne 31. 3. 2017 opira na sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 7576/2010 z dne 1. 6. 2012 (potrjeno s sodbo pritožbenega sodišča II K 7576/2010 z dne 5. 11. 2013 in sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 7576/2010 z dne 9. 10. 20152), ki je bila z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-93/16-14 z dne 6. 12. 2017 razveljavljena in zadeva vrnjena Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje, v ponovljenem postopku pa je bila zoper obdolžence (torej tudi toženca v tem sporu) zaradi umika obtožbe izdana zavrnilna sodba V K 7576/2010 z dne 3. 7. 2018. Sodišče prve stopnje je predlogu toženca za obnovo postopka s sklepom z dne 24. 10. 2018 ugodilo in sodbo I Pd 495/2015 razveljavilo, v obnovljenem postopku pa izdalo izpodbijano sodbo.

8. Sodišče prve stopnje se je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka oprlo na pravilno pravno podlago iz 70. člena v vtoževanem obdobju veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR; Ur l. SFRJ, št. 60/89 in nasl.), po kateri mora delavec delodajalcu povrniti škodo, ki mu jo je povzročil pri delu oziroma v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti. Vsebinsko enako določata tudi prvi odstavek 182. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.) in prvi odstavek 177. člena sedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1 (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da morajo biti za utemeljenost odškodninskega zahtevka podani vsi elementi odškodninske odgovornosti toženca, ki izhajajo iz splošnih pravil obligacijskega prava (to je iz določb Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl., oziroma Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS; št. 97/07 in nasl.): nastanek škode (tožeči stranki), nedopustno ravnanje toženca, vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem toženca ter odgovornost toženca.

9. Tožeča stranka je v tožbi in pripravljalnih vlogah zatrjevala, da so ji toženec, A.A. (vodja oddelka L. pri tožeči stranki), B.B. (direktor M. sektorja pri tožeči stranki), C.C. (delavka družbe F. d. d.) in družba F. d. d. v vtoževanem obdobju povzročili škodo, ko so s premišljenim in vnaprej dogovorjenim ravnanjem ustvarili mehanizem nabave sredstev za čiščenje in higieno (toaletnega papirja in papirnatih brisač), s katerim so vzpostavili in ohranjali lažen privid, da se vse poslovne transakcije med tožečo stranko in družbo F. d. d. v zvezi z dobavo toaletnega papirja in papirnatih brisač dejansko odvijajo, in da so plačila, ki jih je tožeča stranka iz naslova kupnine za to blago nakazovala družbi F. d. d., v celoti upravičena, v resnici pa blago tožeči stranki ni bilo dobavljeno v količinah, ki so bile plačane.

10. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je nabava sredstev za čiščenje in higieno pri tožeči stranki potekala tako, da so čistilke sporočile tožencu potrebo po določenem blagu. Administratorka odseka L. je nato napisala naročilnico, ki jo je posredovala v podpis direktorju M. sektorja B.B., naročilnica pa je bila nato posredovana družbi F. d. d., ki je blago dostavila. Blago je običajno prevzel skladiščnik (toženec), ki je dobavnico podpisal (razen v primerih, ko je bil zaradi bolniške odsotnosti ali izrabe letnega dopusta odsoten z dela), pri čemer je bil zadolžen za to, da pregleda, ali se količina dobavljenega blaga ujema z dobavnico in naročilnico. Po njegovem podpisu dobavnice je družba F. d. d. tožeči stranki izdala račun, toženec pa je bil dolžan ponovno pregledati, ali se zaračunane količine in vrednosti ujemajo z dobavnico. Račun je bil nato skupaj z naročilnico in dobavnico posredovan v podpis vodji oddelka L. A.A., in nato še direktorju M. sektorja B.B., ki ga je po podpisu skupaj z dobavnico in naročilnico posredoval v izplačilo finančnemu sektorju.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi nadaljnjih ugotovitev, da tožeči stranki v vtoževanem obdobju gotovo ni bilo dobavljenega toliko toaletnega papirja in papirnatih brisač, kot to izhaja iz s strani toženca potrjenih dobavnic, oziroma da sporno blago gotovo ni bilo dobavljeno v količinah, v katerih je bilo plačano (na podlagi s strani toženca podpisanih računov), zaključilo, da je toženec pri opravljanju del in nalog skladiščnika v obdobju od 1. 1. 1999 do konca aprila 2002 ravnal protipravno, ko je kot prvi člen v kontrolni verigi tožeče stranke s podpisom potrjeval dobavnice z vsebino, da je bilo blago dobavljeno, čeprav v resnici ni bilo dobavljeno, in s tem potrjeval prevzem toaletnega papirja in papirnatih brisač v količinah, ki v resnici niso bile dobavljene, s čimer je sprožil izdajo fiktivnih računov družbe F. d. d. tožeči stranki, in da je vsakič potem, ko je tožeča stranka prejela račun na podlagi takšne dobavnice, tega pregledal in podpisal, čeprav ni ustrezal dejanskemu stanju. Po presoji sodišča prve stopnje je toženec s temi ravnanji storil hujšo kršitev delovnih obveznosti in dolžnosti po 1. točki 73. člena Pravilnika o delovnih razmerjih delavcev K. z dne 21. 10. 1993 (neizpolnjevanje ali nevestno izpolnjevanje delovnih in drugih obveznosti), kršil prepoved škodljivega ravnanja iz 35. člena ZDR ter opustil svojo obveznost tožečo stranko obveščati o nevarnostih pred nastankom škode, kot to delavcu nalaga drugi odstavek 34. člena ZDR.

12. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju višine nastale škode upoštevalo izvedensko mnenje izvedenke za ekonomijo ‒ plačilo za delo D.D. z dopolnitvami. Izvedenki je v sklepu I Pd 495/2015 z dne 5. 4. 2016 naložilo, naj po pregledu spisov Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 113/2005 in I K 7576/2010 ter celotne dokumentacije v obeh spisih odgovori predvsem na vprašanje, kakšna škoda je bila povzročena s spornimi navideznimi dobavami blaga toženca tožeči stranki v času od 1. 1. 1999 do konca aprila 2002, ki se kaže v obliki plačil tožeče stranke na račun spornih navideznih dobav blaga. V času izdaje tega sklepa je bil toženec (še) pravnomočno obsojen kot pomočnik pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ, v izreku sodbe I K 7576/2010 pa so bili taksativno našteti računi in dobavnice, ki so bile ugotovljene kot lažne oziroma fiktivne, saj sporno blago na njihovi podlagi ni bilo nikoli dobavljeno. Izvedenka je zato v izvedenskem mnenju z dne 4. 5. 2016 (na list. št. 623 v spisu) izrecno poudarila, da ni ugotavljala, kateri od 562-ih računov, ki so bili v vtoževanem obdobju zvezi v zvezi z dobavo toaletnega papirja in papirnatih brisač s strani družbe F. d. d. izdani tožeči stranki, so lažni, oziroma da ni ugotavljala, kateri računi so upravičeni, ker je bilo blago v navedenih količinah dejansko dobavljeno, temveč je v zvezi s tem kot dane upoštevala ugotovitve iz kazenske sodbe I K 7576/2010, višino tožeči stranki nastale škode pa je izračunala tako, da je seštela zneske na fiktivnih računih, ki so hkrati temeljili na dobavnicah, za katere je bilo prav tako že v kazenskem postopku pravnomočno ugotovljeno, da ne ustrezajo dejanskemu stanju.

13. Pritožba utemeljeno nasprotuje oceni sodišča prve stopnje, da je izvedensko mnenje jasno in popolno. V obnovljenem postopku namreč kljub temu, da je bila sodba kazenskega sodišča I K 7576/2010 z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-93/16-14 razveljavljena, ni bilo ugotovljeno oziroma dopolnjeno v smeri ugotovitev, kateri računi v zvezi z dobavo toaletnega papirja in papirnatih brisač so bili fiktivni, oziroma kateri so bili upravičeni, čeprav je toženec v pripombah k dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 16. 10. 2019 opozarjal, da ugotovitve izvedenke temeljijo zgolj na domnevah in ocenah o tem, koliko je bilo toaletnega papirja in papirnatih brisač v vtoževanem obdobju dejansko dobavljenega in da je treba zaradi razveljavitve kazenske sodbe natančno ugotoviti, katere dobave spornega blaga so bile navidezne (fiktivne), od izvedenke pa zahteval, naj pojasni, kako je ugotovila, da so bile vse dobave, ki jih je v izvedenskem mnenju z dne 4. 5. 2016 ter njegovih dopolnitvah z dne 20. 6. 2016 in 30. 9. 2019 štela kot fiktivne, v resnici fiktivne. Sodišče prve stopnje je pri oceni, da je izdelano izvedensko mnenje celovito in zadostno strokovno obrazloženo, te utemeljene pripombe toženca spregledalo, čeprav so ugotovitve o tem, katere dobave so bile navidezne in katere dejansko izvedene, glede na uporabljeno metodo za izračun višine škode ključne za nadaljnjo ugotovitev, katera nakazila tožeče stranke družbi F. d. d. so bila neupravičena in kakšna je bila njihova skupna vrednost. Glede na navedeno toženec v pritožbi utemeljeno zatrjuje, da iz izvedenskega mnenja izhajajo le seštevki domnevno lažnih računov in domnevno lažnih dobavnic, kar dodatno potrjuje tudi izpoved izvedenke na naroku za glavno obravnavo z dne 12. 11. 2019, da je bilo to, koliko toaletnega papirja in papirnatih brisač je bilo s strani družbe F. d. d. dobavljenih tožeči stranki in koliko tega blaga je bilo plačanega, ugotovljeno že v prehodnem postopku  torej v postopku, v katerem so bile v zvezi s tem upoštevane ugotovitve iz (takrat pravnomočne) kazenske sodbe. Tudi sicer toženec v pritožbi utemeljeno navaja, da na njegove pripombe, ki jih je podal v pripravljalni vlogi z dne 16. 10. 2019, ni bilo ustrezno odgovorjeno, oziroma da vse nejasnosti v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 30. 9. 2019 z zaslišanjem izvedenke niso bile odpravljene. Izvedenka je namreč na vprašanje toženčevega pooblaščenca, ali je ugotavljala, koliko spornega blaga je bilo dobavljenega, odgovorila, da je štela, da je bilo dobavljeno in plačano vse tisto, kar je toženec potrdil s svojim podpisom, na podlagi česar bi bilo mogoče celo zaključiti, da škoda sploh ni nastala, kar pa je v očitnem nasprotju s predhodnimi ugotovitvami izvedenke v izvedenskem mnenju in njegovih dopolnitvah.

14. Ker se je sodišče prve stopnje pri odločitvi o višini nastale škode oprlo le na ugotovitve iz izvedenskega mnenja, ki ni bilo celovito in strokovno zadostno obrazloženo, je dejansko stanje glede odločilnih dejstev (glede obstoja in višine neupravičenih izplačil, ki so bila izvedena na podlagi fiktivnih računov in dobavnic) ostalo nepopolno ugotovljeno. Poleg tega je vprašanje, ali so bile določene dobave res fiktivne, kot je zatrjevala tožeča stranka, pomembno tudi pri presoji protipravnosti tožencu očitanega ravnanja (tj. potrjevanje oziroma podpisovanje lažnih računov in dobavnic). Glede na vse navedeno je preuranjen zaključek sodišča prve stopnje o tem, da so izpolnjene vse predpostavke za odškodninsko odgovornost toženca, zato je pritožbeno sodišče pritožbi toženca ugodilo, izpodbijani ugodilni del sodbe v I. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Razveljavitev odločitve o stroških postopka v III. točki izreka sodbe je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

15. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju ob upoštevanju obrazloženih stališč pritožbenega sodišča ter ob upoštevanju dejstva, da tožeča stranka v tem sporu nosi trditveno in dokazno breme, da ji je škoda nastala v določeni višini in da izvira iz protipravnega ravnanja toženca, po potrebi dopolniti dokazni postopek (bodisi z dopolnitvijo izvedenskega mnenja bodisi s postavitvijo novega izvedenca ekonomske stroke), nato pa ponovno presoditi, ali je tožbeni zahtevek zoper toženca utemeljen. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da mora biti za vzpostavitev odškodninske odgovornosti delavca glede na določbo 70. člena ZTPDR in prvega odstavka 182. člena ZDR ugotovljeno, da je delavec ravnal vsaj s hudo malomarnostjo, zato ugotovitve o navadni malomarnosti delavca ne zadostujejo. Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju v zvezi s toženčevim ugovorom zastaranja navede jasne razloge za ugotovitev, da je tožeča stranka za škodo izvedela 9. 5. 2002. Glede na to, da je potrditvah tožeče stranke škoda pričela nastajati 1. 1. 1999, tožba pa je bila vložena 26. 4. 2004, naj sodišče prve stopnje utemeljenost toženčevega ugovora zastaranja presodi tudi ob upoštevanju določbe drugega odstavka 376. člena ZOR, po kateri odškodninska terjatev v vsakem primeru zastara v petih letih, odkar je škoda nastala. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče obrazloženo opredeliti do ugovorov toženca, da tožba ni sklepčna in da tožeča stranka za njeno vložitev ni imela pravnega interesa.

16. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ugotovljenih pomanjkljivosti ne more samo odpraviti, zato jih bo moralo z dopolnitvijo dokaznega postopka odpraviti sodišče prve stopnje. V obravnavani zadevi je bilo namreč izvedenih izjemno veliko število dokazov, zato bi izvedba celotnega postopka na pritožbeni stopnji (s ponovno izvedbo vseh dokazov) pomenila znatno podaljšanje spora, kar bi bistveno bolj poseglo v pravico strank do sojenja v razumnem roku iz 23. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.), kot dopolnitev postopka na prvi stopnji. Poleg tega bi pritožbeno sodišče v nasprotnem primeru prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 355. člena ZPP, saj bi bila s tem strankam odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje glede obstoja vseh predpostavk za odškodninsko odgovornost toženca, ki jih sodišče prve stopnje zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja še ni celovito presojalo.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. 1 Prvotno je vtoževala znesek 139.139.704,19 SIT (580.619,70 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki ga je tekom postopka večkrat prilagodila ugotovitvam iz izvedenskih mnenj. 2 Vrhovno sodišče RS je sicer s sodbo I Ips 7576/2010 z dne 9. 10. 2015 toženčevi zahtevi za varstvo zakonitosti delno ugodilo in izpodbijano pravnomočno kazensko sodbo spremenilo tako, da se kaznivo dejanje toženca pravno opredeli kot pomoč h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic po 2. v zvezi s 1. odstavkom 244. člena v zvezi s 27. členom KZ (po sodbah nižjih sodišč je bilo njegovo kaznivo dejanje opredeljeno kot kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena v zvezi s 25. členom KZ). V ostalem je toženčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča druge stopnje potrdilo.