Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo predlogu tožnika za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude poravnalnega oz. prvega naroka za glavno obravnavo, saj je tožnik zamudil le za 3 minute, zgolj zaradi neusklajenosti časa na njegovi uri s sodno uro.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo predlogu tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje (1. točka izreka) in sklenilo, da so stroški tega dela postopka nadaljnji stroški postopka (2. točka izreka).

Zoper navedeni sklep se pravočasno pritožuje tožena stranka iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, da naj bi zamudo na narok tožeče stranke dne 28. 11. 2011 povzročilo odstopanje časa na uri tožeče stranke od časa na sodni uri. Tožeča stranka in njena pooblaščenka na narok navedenega dne nista zamudili, ampak na narok nista pristopili zaradi zamude, saj je bil narok že zaključen. Prav tako pa je sodišče prve stopnje zmotno in v nasprotju z izvedenimi dokazi ugotovilo, da naj bi opravičljiv razlog tožeče stranke za zamudo oz. nepristop na narok predstavljalo odstopanje časa na uri tožeče stranke od časa na sodni uri. Iz izpovedi priče A.M., varnostnika na sodišču, namreč izhaja, da je od takrat, ko sta se tožeča stranka in njena pooblaščenka zglasili pri njem v spodnji etaži, do takrat, ko je šel z njima v drugo nadstropje, minila slaba minutka. Točne ure se ni spomnil. Tako po prepričanju pritožbe ne drži navedba tožeče stranke v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, da sta se posvetovali za vogalom, saj to, glede na vrstni red dogodkov, časovno ni možno. Sploh pa tudi netočna ura tožnika ali njegove pooblaščenke ne predstavlja upravičenega razloga, ki bi jima preprečil pravočasni pristop na narok. Pri tem je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 116. člen ZPP, saj navedeni razlog, četudi bi bil resničen, ne predstavlja upravičenega vzroka za vrnitev v prejšnje stanje. Zaradi tega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi materialnopravno pravilna.

Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz pritožbe ne izhaja, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naj bi zagrešilo sodišče prve stopnje, zato je pri preizkusu, kot je že navedeno, pazilo le na tiste, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da sta tožnik in njegova pooblaščenka na narok pristopila tri minute po oklicu naroka. Nadalje je na podlagi izpovedi varnostnika A.M. ugotovilo, da sta prišla na sodišče vsaj nekaj časa pred oklicem naroka dne 28. 11. 2011 ob 11.00 uri. Zglasila sta se namreč pri varnostniku, ki ju je napotil v razpravno dvorano nadstropje višje. Ko je kakšno minuto kasneje tja odšel tudi sam, je videl, kako se tožnik pogovarja s pooblaščencem tožene stranke. Tudi pooblaščenec tožene stranke je izpovedal, da je na hodniku izmenjal par besed z nasprotno stranko in to po tem, ko je ob oklicu naroka pristopil in sodišču povedal, da sicer pristopa in hkrati odhaja, ker tožeče stranke ni, nato pa ju je na hodniku zagledal in jima povedal, da je obravnava zaključena, ker sta zamudila. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre v obravnavanem primeru zgolj za slučaj, da je prišlo do odstopanja med časom po sodni uri in časom na uri tožnika in da ne gre za nevestno ravnanje tožeče stranke. Zato je štelo, da sta tožnik in njegova pooblaščenka na narok zamudila iz upravičenega razloga, zato je predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodilo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, pri čemer na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev, skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP le še dodaja: Iz zapisnika o prvem naroku za glavno obravnavo dne 28. 11. 2011 izhaja, da je ob oklicu ob 11.00 uri za toženo stranko pristopil njen pooblaščenec, ki pa je razpravno dvorano zapustil takoj, ko je sodišču predlagal, da naj se šteje tožba za umaknjeno. Sodišče prve stopnje tako sploh še ni zaključilo naroka za glavno obravnavo in tudi ne sprejelo sklepa, da se skladno z 2. odstavkom 28. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2002 in nadaljnji) šteje tožba za umaknjeno, ko je na narok pristopila tožeča stranka s pooblaščenko. Tako je dejansko šlo le za zamudo treh minut, ki jo je pripisati neusklajenosti časa na uri tožnika s časom na sodni uri. Kot je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, kljub temu da naj bi bila sodna ura točna, obstaja možnost, da odstopa od popolnoma točnega časa. Ker gre za tako kratek čas zamude, saj se je ob prihodu tožeče stranke pooblaščenec tožene še vedno nahajal pred razpravno dvorano, tožeči stranki ni mogoče očitati nezadostne skrbnosti, da se udeleži prvega naroka za glavno obravnavo pravočasno. Vsekakor pa je mogoče razliko treh minut v času po uri tožeče stranke v primerjavi s časom po sodni uri pripisati slučaju, ki ga ni zakrivila tožeča stranka, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo 116. člena ZPP, ko je ugotovilo, da je tožeča stranka na narok zamudila iz upravičenega razloga.

Ker pritožba tožene stranke ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, saj jih tožena stranka ni priglasila.