Jedro

Sodno varstvo ustavnih pravic v zvezi z odločanjem o dodelitvi brezplačne pravne pomoči je zagotovljeno v upravnem sporu na podlagi 1. odstavka 2. člena ZUS-1, na podlagi 3. odstavka 5. člena ZUS-1 pa tudi v primeru neizdaje akta, zato posebna tožba na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1 ni dopustna.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na odločitev o 2. točki tožbenega predloga (molk organa), razveljavi ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo (1. točka izreka) in tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka). Tožnik s tožbo uveljavlja kršitev pravice do odločanja brez nepotrebnega odlašanja o njegovi vlogi za brezplačno pravno pomoč in predlaga, da sodišče odloči o vlogi za brezplačno pravno pomoč, zahteva odškodnino zaradi kršitev pravice do sojenja oziroma odločanja brez nepotrebnega odlašanja v znesku 5.000 EUR ter povrnitev stroškov.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da šteje, da tožnik s tožbo v tem upravnem sporu uveljavlja sodno varstvo zaradi zatrjevanega posega v ustavno pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Navaja, da se tožnik v napovedi tožbe sklicuje na tretji odstavek 26. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00 in 45/06 - odločba US). Ker pa je bila tožba vložena 7.5.2007, jo je treba obravnavati po določbah Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in št. 26/07– sklep US). Pri odločitvi je upoštevalo, da sodišče presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga in ni vezano na razloge, ki jih tožnik navaja v tožbi (1. odstavek 40. člena ZUS-1). Nadalje navaja, da se je s 1.1.2007 začel uporabljati Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO, Uradni list RS, št. 49/06), ki v drugem odstavku 1. člena določa, da ta zakon ureja opravljanje zadev sodne uprave iz pristojnosti sodišč in zadev pravosodne uprave iz pristojnosti ministrstva, pristojnega za pravosodje, za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, sodno varstvo te pravice in pravično zadoščenje v primerih njene kršitve. S 1. 1. 2007, ko se je začel uporabljati ZVPSBNO, ni več izpolnjena predpostavka po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, to je odsotnost drugega sodnega varstva, zato je tožbo zavrglo.

Tožnik v pritožbi navaja, da je tožil okrožno sodišče, ker ni odločilo o zahtevku za BPP, oddanem dne 18.9.2006. Navedena vloga za odobritev BPP se je nanašala na tožbo zoper S.Z. zaradi izpraznitve stanovanja, ki je bila pri okrajnem sodišču oddana 11.10.2006. Navaja, da se je sodišče prve stopnje oprlo na dejansko stanje, ki ni pravilno, ter da je postopek vodilo nepošteno in v nasprotju z določili 6. člena Konvencije. V izpodbijanem sklepu se upravno sodišče sklicuje na stari akt okrožnega sodišča. Navaja, da je okrožno sodišče v svojem odgovoru zavajalo upravno sodišče, to pa ni preverilo navedb tožene stranke. Zadeva se ni nanašala na tožbo zoper S.Z., ampak na tožbo zoper G. zaradi neplačanega honorarja za prevajanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.Tožnik v obravnavani zadevi s tožbo uveljavlja več zahtevkov, in sicer: kršitev ustavnih pravic zaradi odlašanja pri odločanju o njegovi vlogi za odobritev brezplačne pravne pomoči; odločitev o vlogi za odobritev brezplačne pravne pomoči ter določitev odškodnine v zvezi z zatrjevanimi kršitvami ustavnih pravic.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo v celoti.

Po presoji pritožbenega sodišča je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe v delu, ki se nanaša na tožbeni predlog, s katerim tožnik uveljavlja kršitev ustavnih pravic in s tem povezano določitev odškodnine (1. in 3. točka tožbenega predloga). Po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Skladno z navedeno zakonsko določbo je torej varstvo ustavnih pravic s tožbo v upravnem sporu subsidiarno in zato dopustno le v primeru, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je bilo v navedenem delu treba tožbo zavreči, ker je varstvo ustavnih pravic, ki jih tožnik uveljavlja, zagotovljeno v drugem postopku. Ker v obravnavani zadevi tožnik uveljavlja sodno varstvo ustavnih pravic v zvezi z odločanjem v postopku za dodelitev brezplačne pravne pomoči, pa sodno varstvo ni zagotovljeno na podlagi določb ZVPSBNO, saj ta zakon glede na določbe 1. člena ZVPSBNO ureja varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, postopek v zvezi z odločanjem o predlogu za dodelitev brezplačne pravne pomoči pa je upravni postopek. Da gre za upravni postopek izhaja iz določb Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 – ZBPP-UPB1), ki v drugem odstavku 34. člena določa, da če ta zakon ne določa drugače, postopa pristojni organ za BPP po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek. Po četrtem odstavku 34. člena ZBPP je zoper odločbe oziroma sklepe pristojnega organa za BPP mogoč upravni spor. V primeru neizdaje upravnega akta pa je sodno varstvo na podlagi določbe tretje alinee prvega odstavka 33. člena ZUS-1 zagotovljeno s tožbo zaradi molka organa. Iz navedenega torej izhaja, da je sodno varstvo ustavnih pravic v zvezi odločanjem o dodelitvi brezplačne pravne pomoči zagotovljeno v upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 2. člena ZUS-1, na podlagi tretjega odstavka 5. člena ZUS-1 pa tudi v primeru neizdaje akta, zato posebna tožba na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 ni dopustna. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje v tem delu tožbo utemeljeno zavrglo.

Tožnik z isto tožbo v 2. točki tožbenega predloga zahteva izdajo upravnega akta v postopku za dodelitev brezplačne pravne pomoči (tožba zaradi molka organa). Sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj je tudi v temu delu tožbo zavrglo. Tožnik tožbeni predlog zaradi molka organa sicer opira na določbe ZUS, čeprav je v obravnavani zadevi glede na čas vložitve tožbe treba uporabiti ZUS-1. Tožba zaradi molka organa je v ZUS-1 urejena v določbah drugega do četrtega odstavka 28. člena ZUS-1. Ker sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za zavrženje tožbe v delu, ki se nanaša na tožbo zaradi molka organa (2. točka tožbenega predloga), ima izpodbijani sklep v temu delu pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v povezavi s 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/07 – UPB3).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 77. člena ZUS-1 pritožbi deloma ugodilo in v delu, ki se nanaša na odločitev o 2. točki tožbenega predloga (molk organa), razveljavilo izpodbijani sklep ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo navesti razloge o vseh odločilnih dejstvih.

Ker je bilo treba izpodbijani sklep v navedenem delu razveljaviti, se pritožbeno sodišče ni opredelilo do drugih pritožbenih razlogov, saj ti na drugačno odločitev v tej zadevi ne vplivajo.