Jedro

Vprašanje, za kolikšen odstotek ali znesek se uporabnina zniža zaradi vlage v stanovanju, je strokovno vprašanje, o katerem se stranke težko kompetentno izrečejo, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je o tem vprašalo tudi izvedenko. Ker je izvedenka strokovnjakinja za ugotavljanje vrednosti nepremičnin, kar vključuje tudi ugotavljanje, kako na znižanje najemnine ali uporabnine vplivajo morebitne pomanjkljivosti stanovanja, je lahko tudi podala svoj odgovor (oceno), da se lahko uporabnina v takem primeru zniža za 10 %, kar je sodišče prve stopnje sprejelo. Pri tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je določitev višine uporabnine vselej ocena, vrednotenje in ne do centa natančen matematični izračun.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da: - se v I. točki izreka znesek 6.080 EUR nadomesti z zneskom 16.530 EUR, - se v alinejah obrestnih zahtevkov v I. točki izreka se zneski 80 EUR nadomestijo z zneski 217,50 EUR in - se IV. točka izreka glasi: »Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 3.704,31 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.«

II. V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu se pritožba zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

_Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:_

1. Pravdni stranki sta bivša zunajzakonska partnerja; tožnica se je izselila iz skupnega stanovanja, ki je (bilo) skupno premoženje pravdnih strank in s predmetno tožbo zahteva uporabnino za svoj skupnolastniški delež od 1. 1. 2013 do 23. 4. 2019, ko sta pravdni stranki razdelili skupno lastnino tako, da je toženec postal izključni lastnik spornega stanovanja. Za svoj solastni delež je tožnica zahtevala 375 EUR uporabnine mesečno.

2. Sodišče prve stopnje je glede temelja že odločilo z delno in vmesno sodbo z dne 9. 4. 2021, ki je postala pravnomočna v zvezi s sodbo naslovnega sodišča I Cp 1672/2021 z dne 6. 12. 2021, tako, da je z izpodbijano sodbo odločilo le še o višini uporabnine.

3. V izpodbijani sodbi je sodišče ugotovilo, da je tožnica upravičena do uporabnine 80 EUR mesečno in ji prisodilo iz tega naslova znesek 6.080 EUR z zamudnimi obrestmi od zneskov 80 EUR za vsak posamezni mesec, za obdobje 76 mesecev (od 1. 1. 2013 do 23. 4. 2019 – I. točka izreka); zahtevek v presežku zavrnilo (II. točka izreka); ugotovilo, da ne obstoji terjatev toženca do tožnice v znesku 28.125 EUR (III. točka izreka; ni pritožbeno izpodbijano) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoji stroške postopka (IV. točka izreka).

_Pritožbeni postopek:_

4. Zoper zavrnilni in stroškovni del odločitve se pritožuje tožnica, ki med drugim sodišču prve stopnje očita številne procesne kršitve (te pritožbene navedbe bo sodišče druge stopnje povzelo v nadaljevanju obrazložitve, ko se bo do njih opredelilo). Nadalje navaja, da sodišče ni opravilo materialnega procesnega vodstva in strank ni opozorilo, da se bodo ugotavljale okoliščine v zvezi s prebivanjem otrok in dejanskim stanjem stanovanja. Sodišče sploh ni ugotavljalo, ali je v stanovanju plesen, svojo odločitev je oprlo na izvedeniško mnenje iz drugega postopka. Neutemeljeno je znižalo uporabnino zaradi domnevne plesni, saj je izvedenka izpovedala, da se uporabnino prilagaja povprečni tržni najemnini. Uporabnine tudi ni zvišalo zaradi nadstandardne opreme, ki jo je tožnica izkazala v postopku in tudi predložila račune, vendar se sodišče do tega sploh ni opredelilo. Tožnica je ves čas navajala, da je šele leta 2017 izvedela za vlago. Sodišče se je oprlo na povsem neuporabno vprašanje izvedenki, za koliko bi bilo mogoče znižati uporabnino, če bi bila vlaga pomemben dejavnik. Toženec je šele v pripombah na izvedensko mnenje navajal, da je pri uporabnini treba upoštevati vlago. Vlaga je nastala zato, ker je toženec opustil vzdrževanje stanovanja. Sodišče neutemeljeno navaja, da je tožnici postavilo rok za podajo pripomb na izvedensko mnenje; tožnica ni imela pripomb na izvedensko mnenje, je pa imela pripombe na toženčeve pripombe na izvedensko mnenje. Sodišče je tudi neutemeljeno znižalo uporabnino zaradi souporabe stanovanja s strani otrok pravdnih strank. Takšna situacija bi bila dopustna, če bi toženec v okviru preživnine moral prispevati za uporabnino tožničinega stanovanja, ko so otroci pri njej, kar bi se odražalo na višini preživnine, vendar iz sodbe družinskega sodišča izrecno izhaja, da se uporaba stanovanja ni obračunavala pri višini preživnine. Izpodbija tudi matematični izračun znižanja uporabnine zaradi uporabe s strani otrok.

5. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

6. Pritožba je delno utemeljena.

7. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi ni zagrešilo procesnih kršitev (kar bo obrazloženo v nadaljevanju), je pa pri ugotavljanju višine uporabnine deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

_Glede procesnih kršitev:_

8. Nesmiselne so pritožbene navedbe, da je sodba »v celoti opremljena s kršitvijo 8. člena Zakona o pravdnem postopku1,« saj bi navedeno pomenilo, da je sodba napačna tudi v delu, kolikor je sodišče prve stopnje tožnici ugodilo. Vsebinsko prazne so pritožbene navedbe, da je sodišče negiralo pravila dokaznega postopka, pravila trditvenega in dokaznega bremena in opustilo skrbnost navesti argumente dokazne vrednosti, saj je obrazložitev ustrezno argumentirana in preverljiva. Sodba mora vsebovati razloge o odločilnih dejstvih, zato ni treba, da se sodišče opredeljuje do prav vsake navedbe in izjave strank, tudi ponavljajočih se in za odločitev nepomembnih.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče skopo povzelo navedbe pravdnih strank; povzemanje navedb strank služi temu, da se bralec sodbe orientira o dejanskem okviru spora. Obširno prepisovanje navedb strank je nepotrebno in v ničemer ne prispeva h kakovostni sodbi.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da ni mogoče preizkusiti 5. točke obrazložitve izpodbijane odločbe (navedbe dokazov), ker je sodišče dokaze naštelo zgolj s črkami in številkami. Enako kot za povzemanje navedb velja, da ni potrebno, da sodišče v sodbi našteje prav vse (številne) listine, ki jih je vpogledalo, temveč je bistveno, da v obrazložitvi sodbe zapiše razloge o tistih listinah, ki so za odločitev pomembne. Kršitev bi bila podana, če se sodišče v t. i. strogi obrazložitvi ne bi opredelilo do kakšne za odločitev pomembne listine, ali pa bi kakšno listino napačno interpretiralo; tovrstne kršitve mora stranka konkretizirano in argumentirano zatrjevati.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče opustilo izvedbo pripravljalnega naroka in da ni opravilo materialnega procesnega vodstva. Res je, da 279.č člen ZPP določa, da program vodenja postopka, ki vsebuje pravno podlago, ki jo sodišče šteje za relevantno za odločitev o tožbenem zahtevku glede na podane navedbe strank; vendar je namen te določbe stranke opozoriti na pravno podlago, ki so jo morebiti spregledale oziroma jih v primeru, ko ni jasno, katera pravna podlaga pride v poštev, ustrezno usmeriti ter zamejiti obseg navedb in dokazov. V obravnavani zadevi je pravna podlaga neupravičena obogatitev (190. do 198. člen Obligacijskega zakonika2), ta podlaga nikoli ni bila sporna in je mogla in morala biti poznana pravdnima strankama, zastopanima po pravnih strokovnjakih odvetnikih. Dokazni sklep je sodišče prve stopnje sprejelo. Kako naj bi na pravilnost in zakonitost sodbe vplivalo dejstvo, da sodišče prve stopnje ni v naprej določilo datumov naslednjih narokov (ki so bili večkrat preloženi, tako zaradi epidemije COVID kot na predloge strank), pritožba ne uspe pojasniti in tudi višje sodišče v tem ne vidi nikakršne kršitve.

12. V zvezi z materialnim procesnim vodstvom je v sodni praksi utrjeno stališče, da je potrebno le tedaj, ko so stranke kljub ustrezni skrbnosti spregledale kakšno pravno podlago ali pomembno okoliščino; ko sodišče namerava odstopiti od sodne prakse; uporabiti presenetljivo pravno podlago; ali ko je sodišče s kakšnim svojim poprejšnjim ravnanjem stranke zavedlo glede pravne podlage in obsega relevantnih dejstev. Dolžna skrbnost od stranke zahteva, da prouči navedbe nasprotne stranke, oceni, katere utegnejo biti relevantne, in po potrebi nanje ustrezno odgovori. Toženec je že v odgovoru na tožbo podal trditve o tem, da je uporabnino treba znižati zaradi vlage in zaradi uporabe s strani otrok, tako da je tožnici moglo in moralo biti znano, da so te okoliščine sporne in da utegnejo biti relevantne. Zato sodišče ni bilo dolžno tožnice še posebej opozarjati in pozivati, da naj se opredeli do teh toženčevih trditev.

_Glede znižanja uporabnine zaradi vlage:_

13. Sodišče prve stopnje je ravnalo materialnopravno pravilno, ko je zaradi ugotovljene vlage v stanovanju znižalo uporabnino. Pravno zmotne so pritožbene navedbe, da se uporabnina določi v višini povprečne tržne najemnine. Povprečna tržna najemnina je zgolj izhodiščna vrednost, medtem ko se uporabnina vedno določa za konkretno nepremičnino, upoštevaje njene morebitne specifične lastnosti, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (21. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

14. V zvezi s tem pritožba tudi navaja, da bi sodišče, če je že znižalo uporabnino zaradi domnevne vlage, moralo upoštevati tudi večvrednost stanovanja zaradi nadstandardne opreme, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica v pritožbi ne pojasni, koliko bi morala biti iz tega naslova višja uporabnina, s strani izvedenke ugotovljene izhodišče višine uporabnine (241,50 EUR za polovico stanovanja – primerjaj 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) pa tudi konkretizirano ni prerekala, saj na izvedensko mnenje v postavljenem petnajstdnevnem roku3 ni podala pripomb v smislu, da bi bilo treba upoštevati tudi večvrednost zaradi nadstandardne opreme.

15. Nesmiselne so pritožbene navedbe, da se sploh ni ugotavljalo, ali je plesen v stanovanju. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo (primerjaj 19. točko), da je toženec že v odgovoru na tožbo izpostavil, da je v stanovanju vlaga, česar tožnica nikoli ni zanikala in je o obstoju vlage tudi izpovedala na zaslišanju; s temi razlogi prvostopenjske sodbe se pritožba kljub vsej gostobesednosti konkretizirano ne sooči. Obstoj vlage sploh ni bil sporen, sporno je bilo le, od kdaj je vlaga v stanovanju in zakaj.

16. Pritožba neutemeljeno obširno nasprotuje uporabi izvedenskega mnenja iz postopka, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Domžalah pod opr. št. N 50/2017. Pri tem pritožba spregleda, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica temu, da je izvedenka (ki je izdelala mnenje tako v tem postopku, kot v postopku pred Okrajnim sodiščem v Domžalah) določena dejstva črpala iz drugega izvedenskega mnenja, ni nasprotovala, zato so se ta dejstva štela za priznana (214. člena ZPP – primerjaj 16. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Poleg tega sodišče prve stopnje obstoja vlage v stanovanju ni ugotavljalo le na podlagi izvedenskega mnenja iz drugega postopka, temveč predvsem na podlagi neprerekanih trditev (19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in tudi ugotovitev izvedenke, zaslišane v tej pravdi: izvedenka je na zaslišanju pojasnila, da le spremembe, ki sta jih izvedli stranki (sprememba balkona v ložo), lahko povzročijo tako vlago, saj vlage ni ne v stanovanju nad ne v stanovanju pod spornim stanovanjem (opomba številka 7 na 10. strani izpodbijane sodbe). Izpovedba izvedenke na zaslišanju je sestani del izvedbe dokaza z izvedencem (primerjaj 253. člen ZPP), zato je imelo sodišče prve stopnje v teh ugotovitvah izvedenke (ki jih pritožba konkretizirano ne izpodbija) zanesljivo oporo za ugotovitev, da je vlaga v stanovanju že od takrat, ko so balkon preuredili v ložo, in torej ni posledica domnevnega toženčevega neustreznega vzdrževanja.

17. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da je toženec povedal le en stavek, da je v stanovanju vlaga, brez dokazov, brez obrazložitve in brez predloga po postavitvi izvedenca. Ker toženka navedb o vlagi v odgovoru na tožbo ni konkretizirano prerekala, ni bilo potrebe po dodatnem utemeljevanju, sodišče prve stopnje pa je pravilno štelo, da je obstoj vlage nesporen. Navedbe, da je uporabnino treba znižati zaradi vlage v stanovanju, so po ugotovitvah pritožbenega sodišča zadostne. Vprašanje, za kolikšen odstotek ali znesek se uporabnina zniža zaradi vlage v stanovanju, je strokovno vprašanje, o katerem se stranke težko kompetentno izrečejo, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je o tem vprašalo tudi izvedenko. Ker je izvedenka strokovnjakinja za ugotavljanje vrednosti nepremičnin, kar vključuje tudi ugotavljanje, kako na znižanje najemnine ali uporabnine vplivajo morebitne pomanjkljivosti stanovanja, je lahko tudi podala svoj odgovor (oceno), da se lahko uporabnina v takem primeru zniža za 10 %, kar je sodišče prve stopnje sprejelo. Pri tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je določitev višine uporabnine vselej ocena, vrednotenje in ne do centa natančen matematični izračun.

18. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se ni znižala vrednost stanovanja, temveč je bila vrednost sanacije vlage ocenjena na 7.000 EUR; splošno je znano, da se v pravnem prometu z nepremičninami vrednost potrebnih sanacij zelo pogosto odšteje od vrednosti nepremičnine in na ta način zniža kupnina, torej je s tem dejansko znižana tudi tržna vrednost nepremičnine s hibami. Poleg tega sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni ugotavljalo vrednosti stanovanja, temveč višino uporabnine. Vprašane pooblaščenca toženca glede odstotka znižanja uporabnine je bilo torej povsem na mestu.

19. Neutemeljeno je pritožbeno ponavljanje trditev, da v času odselitve tožnice v stanovanju ni bilo vlage ali plesni in da je toženec opustil dolžno vzdrževanje stanovanja, saj tožnica konkretizirano ne izpodbija ugotovitev izvedenke (utemeljenih na dejstvu, da v zgornjem in spodnjem stanovanju vlage ni), da je zamakanje zelo verjetno povzročila prav preureditev balkona v ložo. Zaradi navedenega so neutemeljene obširne pritožbene navedbe, da vlaga v tem postopku ni bila ugotovljena, da izvedenka ni povedala, kje je vlaga in da ni predložila fotografij.

20. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da gre za »nekonkretizirano navedbo izvedenke,« ki je zaključila, da je mogoče uporabnino znižati za 10 %. Izvedenec ni stranka, zato v postopku ne podaja navedb, temveč je strokovni pomočnik sodišča, ki v postopku podaja izvedensko mnenje o strokovnih vprašanjih, o katerih sodišče (in praviloma tudi stranki) nima(jo) ustreznega znanja (primerjaj 243. člen ZPP). Odveč je tudi retorično spraševanje, zakaj sodišče izvedenki ni naložilo ogleda konkretnega stanovanja, saj pritožba ne zatrjuje, da bi tožnica izvedenski ogled predlagala, pa bi sodišče ta predlog neutemeljeno zavrnilo. Skratka, pritožbeno sodišče nima pomislekov v dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da v stanovanju vlaga je, kaj je njen vzrok, niti v pravni zaključek, da ta pomanjkljivost utemeljuje znižanje uporabnine za 10 %.

_Glede znižanja uporabnine zaradi souporabe stanovanja s strani otrok:_

21. Sodišče prve stopnje je nadalje znižalo uporabnino na podlagi (nespornega) dejstva, da skupni trije otroci pravdnih strank razmeroma pogosto bivajo v spornem stanovanju, ko so na stikih pri tožencu (40 oziroma 47 % vsega časa, primerjaj 23. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

22. V tem delu pritožbeno sodišče soglaša s tožnico, da v konkretnem primeru materialno pravo ne daje podlage za takšno znižanje. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi sklicevalo na odločbi VSRS II Ips 383/2011 in II Ips 395/2003, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeni zadevi nista primerljivi z obravnavano.

23. V zadevi II Ips 383/2011 je VSRS med drugim zapisalo (vsi poudarki pritožbeno sodišče): »Tožnik se na prikrajšanje ali del tega ne more sklicevati, kadar je vanj privolil (volenti non fit iniuria) in/ali kadar obstaja pravna podlaga, ki upravičuje zmanjšanje njegovega premoženja na eni strani in njegovo povečanje na drugi strani. Za odločitev o slednjem so pomembni na eni strani odgovori na vprašanja, _kako je bilo v vtoževanem obdobju med pravdnima strankama urejeno preživljanje njunih skupnih otrok in v okviru tega zagotovljena potreba posameznega otroka po bivanjskem prostoru (ali tožnik kot preživninski zavezanec zagotavlja to potrebo v denarju ali v naravi s pravico otroka do uporabe njegovega sorazmernega dela nepremičnine), in na drugi strani odgovor na vprašanje, ali ima toženka kot starš, kateremu je otrok dodeljen v varstvo in vzgojo, zaradi otrokove brezplačne (so)uporabe tožnikovega sorazmernega deleža nepremičnine prihranek pri izdatkih za zagotavljanje otrokovega bivalnega prostora._ […] Denarna preživnina (če je določena skladno z zakonom) vselej zajema strošek za zagotavljanje otrokovega bivalnega prostora in tisti od staršev, ki za preživljanje otroka prejema od preživninskega zavezanca preživnino, prejema tudi denarna sredstva za zagotavljanje te otrokove potrebe (to so denarna sredstva, namenjena za najemnino oziroma uporabnino). Zato v primeru, ko v vtoževanem obdobju stanovanjsko hišo v skupni lasti pravdnih strank vsakega do ½ (so)uporablja otrok pravdnih strank, dodeljen v varstvo in vzgojo enemu od staršev (toženki) _in ta za zagotavljanje otrokovega bivalnega prostora od drugega starša (tožnika) v sklopu preživnine prejema denarna sredstva_, otrokova brezplačna (so)uporaba sorazmernega deleža hiše preživninskega zavezanca (tožnika) nedvomno predstavlja okoriščenje toženke, ki se kaže v prihranku njenih izdatkov za zagotavljanje otrokovega bivalnega prostora. _Zaradi brezplačne uporabe otroka toženka namreč prihrani denarna sredstva iz preživnine, ki bi jih sicer namenila za plačilo najemnine oziroma uporabnine._«

24. V zadevi VSRS II Ips 395/2003 je med drugim zapisano (vendar ne v okviru evidenčnega stavka): »_Uporabnina namreč predstavlja del denarnih potreb obeh otrok, ki so bile podlaga za odločanje o preživnini. Ker toženec od otrok ni zahteval plačila uporabnine, je bila zaradi nižjih denarnih potreb nižja tudi njegova preživninska obveznost._ Zato sedaj ne more od toženke zahtevati, da za nazaj plača tisti del uporabnine, ki odpade na oba otroka.«

25. Dejstvo je, da preživnina ne vključuje vselej najemnine (samo, če otrok biva v najetem stanovanju) in še manj uporabnine, zato pravilo iz citiranih sklepov VSRS lahko velja le v primeru, če so ti stroški (najemnina oziroma uporabnina) upoštevani v preživnini. V konkretnem primeru je iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani o stikih in preživnini (IV P 1250/2014 z dne 23. 5. 2018, priloga C1) razvidno, da sodišče tožnici ni priznalo nobene »uporabnine« ali »najemnine«, temveč le stanovanjske stroške, ki pa jih je delno znižalo, ker so otroci pomemben del časa pri tožencu, ki ima zaradi tega višje stanovanjske stroške (ne pa stroška najemnine ali uporabnine – primerjaj 115. točko obrazložitve sodbe IV P 1250/2014). V obravnavanem primeru že zgornja premisa iz citiranih sklepov VSRS ni enaka: tožnica »zaradi brezplačne uporabe otrok« ni »prihranila denarnih sredstev iz preživnine, ki bi jih sicer namenila za plačilo najemnine oziroma uporabnine.«

26. Pritožbeno sodišče dodaja, da nikakor ni običajno, da bi starši od svojih mladoletnih otrok zahtevali uporabnino za stanovanje (to bi bilo med drugim v nasprotju z načelom, da so starši dolžni preživljati mladoletne otroke), zato ni ustrezno sklicevanje izpodbijane sodbe na brezplačno bivanje otrok, saj je to nekaj samoumevnega. Dejstvo je, da je toženec v spornem obdobju zasedal celotno stanovanje, ki ni bilo le njegova last, saj je bilo deloma (do polovice) v solasti tožnice. S tem je tožnico prikrajšal pri uporabi njenega solastnega deleža, vendar na tožničino prikrajšanje, niti na toženčevo okoriščanje, nima nikakršnega vpliva okoliščina, ali je toženec v stanovanju bival sam ali pa so z njim občasno bivali tudi otroci (in/ali toženčeva nova partnerka, ki jo tudi omenja pritožba). Treba se je vprašati, ali bi se premoženjski položaj katerekoli od pravdnih strank spremenil, če toženec med stiki otrok nikoli ne bi pripeljal v stanovanje. Odgovor je nikalen, saj bi bila tožnica še vedno (in v enaki meri) prikrajšana, toženec pa obogaten.

27. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni bilo podlage za znižanje uporabnine zaradi bivanja otrok v spornem stanovanju. Ker dejstva v zvezi s tem delom zahtevka (obdobje uporabe; izhodiščna uporabnina, kot jo je ugotovila izvedenka) niso sporna, je sodišče druge stopnje lahko saniralo zmotno uporabo materialnega prava (5. točka 358. člena ZPP) in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da je upoštevalo, da je tožnica upravičena do mesečne uporabnine, kakršno je ugotovila izvedenka, ki ni bila konkretizirano prerekana (241,50 EUR mesečno), znižano za 10 % zaradi vlage, torej mesečno 217,50 EUR, kar znaša za celotno sporno obdobje 76 mesecev 16.530 EUR. Ustrezno je spremenilo tudi zneske, od katerih tečejo zakonske zamudne obresti.

_Sklepno in stroški:_

28. Glede na zgoraj pojasnjeno je pritožbeno sodišče deloma ugodilo tožničini pritožbi in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te drugostopenjske sodbe. Ker je v preostalem delu pritožba neutemeljena in ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo v preostalem delu zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

29. Spremenjena odločitev o glavni stvari je terjala tudi spremembo odločitve o stroških. Tožnica je uspela s svojim zahtevkom do 58 % in v celoti glede zavrnitve pobotnega ugovora, ki je bil postavljen v višini tožbenega zahtevka, torej je njen uspeh 79 %.

30. Tožničini potrebni stroški postopka znašajo skupaj 5.457,40 EUR in obsegajo nagrado za zastopanje z 22 % DDV v skupnem znesku 3.718,71 EUR (odmera je razvidna iz korigiranega stroškovnika na list. št. 272-273 spisa), sodne takse v skupnem znesku 741 EUR in izvedenino v skupnem znesku 997,69 EUR (sklepa o odmeri z dne 22. 7. in 27. 10. 2022, list. št. 284 in 291). Toženčevi potrebni stroški znašajo 2.890,67 EUR in obsegajo nagrade za zastopanje (korigiran stroškovnik na list. št. 271 spisa; stroškov v zvezi s pritožbo zoper vmesno sodbo sodišče tožencu ni priznalo, saj s to pritožbo ni uspel). Ponderirano z uspehom v pravdi (79 : 21) znašajo tožničini stroški 4.311,35 EUR in toženčevi 607,04 EUR. Po pobotanju stroškov je tako toženec dolžan tožnici povrniti 3.704,31 EUR stroškov v roku 15 dni (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje (378. člen OZ).

31. Tožnica je s pritožbo uspela manj kot polovično (na prvi stopnji je bilo tožnici prisojeno 6.080 EUR in zavrnjeno 22.420 EUR, kar je bilo v pritožbi v celoti izpodbijano; tožnici je s to sodbo prisojeno skupaj 16.530 EUR glavnice, torej je tožnica pritožbeno uspela z 10.450 EUR) zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 2 Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ. 3 Sodišče prve stopnje je stranki izrecno pozvalo, da podata pripombe na mnenje v prekluzivnem roku 30 dni – dopis z dne 10. 5. 2022, list. št. 262.