Jedro

Tožnik je s tem, ko je bil od spornega dne dalje odsoten z dela, huje in naklepno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj več kot pet delovnih dni ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa tožene stranke ni obvestil. Tožnik je poznal določbo podjetniške kolektivne pogodbe, vedel je, da mora pred nastopom dopusta pridobiti pisno soglasje direktorja oziroma neposredno nadrejenega, in da je izraba letnega dopusta brez predhodnega pisnega soglasja neopravičen izostanek z dela, zaradi katerega se lahko delavcu odpove pogodba o zaposlitvi. To pa je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 7. 2008, podana tožniku dne 17. 1. 2019 nezakonita in se razveljavi, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo z dnem 18. 1. 2019 in mu traja od navedenega dne dalje, v delovnem času 40 ur na teden, skupaj z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 7. 2008, zaradi česar ga mora tožena stranka pozvati na delo ter mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do pravnomočnosti te sodne odločbe obračunati mesečna bruto nadomestila plač, po odvodu davkov in prispevkov pa plačati neto mesečna nadomestila plač, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, ki so zapadli v plačilo vsakega 19. dne v mesecu, dalje do plačila v roku 8 dni in tožnika prijaviti v sistem obveznega zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter zavarovanja za primer brezposelnosti (točka I izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (točka II izreka)

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka oziroma podredno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, razlog za to pa je v prvi vrsti neskrbna presoja vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, posledično pa so podane tudi postopkovne kršitve zaradi nepopolne obrazloženosti sodbe. V obravnavani zadevi je bilo sporno le vprašanje, ali je bil tožniku dopust odobren ali ne. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da ne. V primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je dokazno breme na delodajalcu, ki jo izredno odpoveduje. Tožena stranka na tožnikov pisni predlog z dne 20. 11. 2018 za koriščenje dopusta ni pisno odgovorila. Da se to ni zgodilo prvič, izhaja že iz tožnikove druge pripravljalne vloge v zvezi z verigo elektronskih sporočil v zvezi s koriščenjem več opravljenih ur in dela na soboto in nedeljo, na katere tožena stranka ni odgovorila. Iz tega izhaja, da je tožena stranka v primeru, če se je strinjala, molčala, v primeru nestrinjanja pa je delavcu pisno odgovorila. Tožnik je vedno izpolnil svoj del obveznosti glede pisne komunikacije, tožena stranka pa včasih pisno, včasih pa ustno. Tako je veriga elektronskih sporočil bistven dokaz glede načina komunikacije med strankama v zvezi z odobritvijo odsotnosti z dela. Iz nobenega dokumenta oz. pisne komunikacije ni razvidno, da bi bila delavčeva odsotnost na posamezne dneve tekom leta 2018 neupravičena, zato je po prepričanju tožnika zmoten zaključek sodišča v točki 10 obrazložitve, da je tožnikov nadrejeni prepričljivo izpovedal, da je pri tožniku že večkrat prišlo do krajših izostankov, pri katerih ni šlo za odobren dopust, vendar se s tem ni ukvarjal, saj so imeli kadrovsko stisko in veliko dela. Njegova izpoved je v nasprotju z njegovo lastno pisno komunikacijo. Nadalje navaja, da je sodišče nenatančno povzemalo trditve tožnika, da je spregledalo z njegove strani predložene pisne dokaze in napačno uporabljalo pravila o dokaznem bremenu. Zmoten in neobrazložen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožnik moral vedeti, da mu dopust ni odobren. Izredna odpoved sloni na internem pravilu podjetniške kolektivne pogodbe, da mora biti odobritev dopusta pisna, vendar je tožnik tekom postopka dokazal, da se tožena stranka ne drži lastnih pravil. Zaradi tega ne more tožniku očitati, da teh pravil ne spoštuje. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni mogel dokazati, da mu je bil dopust odobren ustno.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožniku pa naloži v plačilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, tudi smiselno zatrjevane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, prav tako pa je odločitev tudi materialno pravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je skladno z določbo 8. člena ZPP pravilno odločilo, katera dejstva se štejejo za dokazana, po svojem lastnem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodba nima pomanjkljivost, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti. V njej navedeni odločilni razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev, so jasni, obrazloženi in si med seboj niso v nasprotju. Sodišče prve stopnje je vpogledalo tudi v verigo elektronskih sporočil v zvezi s koriščenjem ur in koriščenjem letnega dopusta (priloga A5), ki ne nasprotuje izpovedi zaslišane priče A.A.. Tožena stranka je imela poseben obrazec za odobravanje izhodov, dopustov in koriščenja ur, na katerem je tudi pisno, vsaj s krajšimi odgovori, navedla, ali je dopust odobren ali ne. Med strankama je sodišče prve stopnje tudi ker nesporno ugotovilo, da pri toženi stranki velja pravilo o pisnem odobravanju dopusta in da je ustna odobritev izjema.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen. Odločitev je oprlo na določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) in podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke z dne 28. 2. 2017. Ta v 147. členu določa, da je delavec dolžan pred nastopom dopusta pridobiti pisno soglasje direktorja oziroma neposredno nadrejenega delavca. Tožnik pisnega soglasja ni dobil, je pa trdil, da mu je neposredno nadrejeni delavec A.A. ustno dovolil koriščenje letnega dopusta v trajanju 17 dni. Tožnik je nadalje trdil, da je bilo naknadno odobravanje dopusta pri toženi stranki splošna praksa. Ker tožnik teh svojih splošnih navedb ni z ničemer potrdil in tudi ni predlagal zaslišanja kakšne priče, je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo prepričljivi izpovedi tožnikovega nadrejenega A.A.. Ta je izpovedal, da je pri tožniku pred spornim koriščenjem dopusta večkrat prišlo do krajših izostankov, vendar ni šlo za odobren dopust. V obravnavanem primeru pa je šlo za 17 dnevno odsotnost, ki je nikakor ni bilo mogoče tolerirati. To njegovo izpoved potrjuje tudi listina v prilogah pod A5, iz katere izhaja, da je tožnik v mesecu aprilu pretežno koristil ure, dne 20. 11. 2018 pa je podal predlog za koriščenje letnega dopusta od 6. 12. 2018 do vključno 31. 12. 2018. To potrjuje izpoved zaslišane priče A.A., iz katere izhaja, da je šlo za daljšo odsotnost, ki je tožena stranka ni mogla tolerirati.

8. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da tožnik ni dokazal, da bi bilo naknadno odobravanje koriščenja dopusta pri toženi stranki stalna praksa, prav tako pa tudi ne, da se je letni dopust pri toženi stranki odobraval tudi ustno, zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da pri toženi stranki niso ustno in tudi ne naknadno odobravali letnega dopusta. To je izpovedal tožnikov nadrejeni in sodišče prve stopnje mu je utemeljeno verjelo, saj je tožena stranka imela izdelan sistem pisnega odobravanja letnega dopusta. Dokazno breme, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je na delodajalcu in tožena stranka je dokazala, da bi tožnik smel letni dopust koristiti le, če bi imel pisno odobritev delodajalca, tožnik pa nasprotnega ni dokazal. 9. Pravilno je tako sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik s tem, ko je bil od 6. 12. 2018 dalje odsoten z dela, huje in naklepno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj več kot pet delovnih dni ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa tožene stranke ni obvestil. Tožnik je poznal določbo 147. člena podjetniške kolektivne pogodbe, vedel je, da mora pred nastopom dopusta pridobiti pisno soglasje direktorja oziroma neposredno nadrejenega, in da je izraba letnega dopusta brez predhodnega pisnega soglasja neopravičen izostanek z dela, zaradi katerega se lahko delavcu odpove pogodba o zaposlitvi. To pa je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kar je utemeljeno ugotovila tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

10. Prav tako je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik storil tudi kršitev po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj je z dela izostal več kot pet delovnih dni, o razlogih pa delodajalca ni obvestil. S tem samovoljnim ravnanjem je kršil tako določbe pogodbe o zaposlitvi kot tudi določbe ZDR-1 o obveznostih delavca v zvezi z opravljanjem dela, upoštevanju delodajalčevih navodil, dolžnosti obveščanja delodajalca in prepovedi škodljivega ravnanja.

11. Ker pa je tožena stranka v celoti izgubila zaupanje do tožnika in nadaljevanje delovnega razmerja ni možno niti do izteka odpovednega roka, je izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tako da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita in je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek v celoti.

12. Pritožbeno sodišče je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona in na določbi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji). Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj gre za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, v katerem delodajalec sam krije svoje stroške ne glede na izid postopka, sodišče pa ni ugotovilo, da bi tožnik z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice.