Jedro

Ker v sklepu o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve v novo sojenje ni nobenih konkretnih napotkov glede izvedbe dokazov in s tem nobenih pravno upoštevnih ugotovitev o tem, zakaj postopka v smislu prvega odstavka 30. člena ZDSS-1 ni mogoče zaključiti pred sodiščem druge stopnje, je izpodbijani sklep nezakonit.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da ji mora toženec plačati 40.094,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Od tega naj bi bil toženec za 33.808,17 EUR neupravičeno obogaten, ker naj bi kot nosilec raziskovalnega projekta C. nepravilno mesečno odrejal zneske avtorskih honorarjev, ki bi morali pripadati posameznim raziskovalcem, ki so sodelovali pri projektu, za 1.828,17 EUR naj bi bil tožnik neupravičeno obogaten, ker naj bi kot urednik Biltena Inštituta za X. ta projekt pripeljal do negativnega finančnega rezultata in odrejal plačilo stroškov dnevnega časopisja in revij za svojo domačo uporabo, 4.458,44 EUR pa naj bi znašala odškodnina za neupravičeno odrejena izplačila preko študentskega servisa študentkama K. in M. Ž.. Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da ni šlo za neutemeljena izplačila, da je tožnik na projektu C. opravil največji delež znanstvenoraziskovalnega dela in sodelavci na projektu niso izpodbijali delitve za projekt zagotovljenih sredstev, kot jo je odrejal tožnik, da je del sredstev za izvedbo projekta po odhodu tožnika ostal neporabljen, da ni dokazano, da bi tožnik nabavljal časopise in revije za domačo uporabo in da so bila odrejena izplačila študentkama za dejansko opravljeno delo v zvezi s projektom C. 2. Na pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da obrazložitev sodbe nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj iz nje ne izhaja, zakaj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, tako da sodbe ni mogoče preizkusiti. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe le obširno povzelo izpovedbe zaslišanih prič in toženca ter navedlo, da na podlagi listin in izpovedb tožencu ni mogoče očitati očitane neupravičene pridobitve. Potem ko je sodišče prve stopnje povzelo določbe 190. in 191. člena OZ, je ugotovilo, da ni dokazano, da bi bil toženec brez pravnega temelja obogaten, niti ni bilo zatrjevano, da bi si tožnica ob izplačilih na podlagi toženčevih odredb pridržala pravico zahtevati nazaj, kar je tožencu plačala. Hkrati je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni mogoče reči, da bi bil toženec neupravičeno obogaten za dnevno časopisje, ki se je naročalo glede na vsebine posameznih raziskovalnih projektov in ga toženec ni odnašal domov. Prav tako je glede odškodninskih zahtevkov ugotovilo, da niso bile podane predpostavke odškodninske odgovornosti. Hkrati je sodišče druge stopnje v izpodbijanem sklepu zavzelo stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati toženčev ugovor, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana v sporu, saj ima pravdno sposobnost v postopkih pred državnimi organi in sodišči, razen izjemoma, le Univerza v Mariboru, pri kateri je bil toženec v delovnem razmerju, ne pa tudi tožeča stranka kot njena članica. Sodišče druge stopnje je razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje utemeljilo z obstojem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da je izrek sodbe nerazumljiv in sodba nima razlogov, tako da se ne more preizkusiti, vrnitev zadeve sodišču prve stopnje pa z utemeljitvijo, da nepravilnosti ni mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj pred sodiščem druge stopnje.

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve v novo sojenje se pritožuje toženec in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču druge stopnje v nov postopek pred spremenjenim senatom. Sklicuje se na določbe prvega odstavka 30. člena ZDSS-1, na podlagi katerih sodišče druge stopnje v delovnem in socialnem sporu praviloma samo zaključi postopek in meritorno odloči o zahtevku. Samo če bi bilo napake mogoče popraviti le s ponovitvijo postopka pred sodiščem prve stopnje ali če bi se na tak način napake laže in hitreje odpravile, pride v poštev vrnitev zadeve sodišču prve stopnje. V izpodbijanem sklepu sodišče druge stopnje prvostopnemu sodišču sicer očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da je izrek sodbe nerazumljiv, da sodišče prve stopnje ni sprejelo dokazne ocene in da sodba nima razlogov oziroma so v njej nasprotja. Ker sodba obširno povzema izvedene dokaze in ima tako dejanske kot pravne razloge za odločitev, z vidika zahtevka pa je odločitev povsem jasna in razumljiva, je sodišče druge stopnje samo zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj iz izpodbijanega sklepa tudi ni jasno, katere listine in dokazi naj bi nasprotovali zaključkom sodbe. Poleg tega ni jasno, katere dokaze bi moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku še izvesti in katera dejstva bi moralo še ugotoviti. Ob razveljavitvi sodbe je zato sodišče druge stopnje kršilo tudi določbe 360. člena ZPP. Poleg tega je sodišče nezakonito kar samo spremenilo tožečo stranko. Če je ugotovilo, da stranka, ki je vložila tožbo, nima procesne sposobnosti, bi moralo v skladu s stališči, sprejetimi pred Vrhovnim sodiščem (sklep II Ips 47/2001 z dne 22. 8. 2001), tožbo zavreči. 4. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila, in predlagala njeno zavrnitev.

5. Pritožba je utemeljena.

6. V skladu s prvim odstavkom 30. člena ZDSS-1 zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb pravdnega postopka sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnosti mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Če takih nepravilnosti v sodbi sodišča prve stopnje ni, mora drugostopno sodišče že na podlagi določb 353. in 358. člena ZPP samo odločiti po vsebini o zadevi. Na podlagi drugega odstavka 30. člena ZDSS-1 lahko zoper sklep o razveljavitvi stranka vloži pritožbo. V postopku se za to pritožbo smiselno uporabljajo določbe ZPP o pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje. Glede na namen te pritožbe se lahko v njej izpodbijajo predvsem razlogi za razveljavitev izpodbijane sodbe z vidika omejitev vračanja zadeve sodišču prve stopnje v smislu prvega odstavka tega člena. V tem okviru se lahko sklep sodišča druge stopnje izpodbija tudi z vidika bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kolikor se postavlja vprašanje logičnosti vsebinskih ugotovitev in skladnosti razlogov, s katerimi sodišče utemeljuje vrnitev zadeve sodišču prve stopnje.

7. Ugotovitev sodišča druge stopnje, da izrek izpodbijane sodbe ni razumljiv, nasprotuje zapisu izreka sodbe sodišča prve stopnje. Iz sodbe jasno izhaja, da je sodišče zavrnilo zahtevek tožeče stranke v takratni višini 9,608.315,00 SIT (40.094,47 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki jih je vtoževala tožnica.

8. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče v sodbi „obširno povzelo izpovedbe obeh prič in toženca in nato zapisalo, da na podlagi listin, izpovedbe obeh prič in izpovedbe toženca ni mogoče tožencu očitati neupravičene pridobitve“. Ugotavlja, da se sodišče v nadaljevanju sklicuje na pravno podlago za svojo odločitev (190. in 191. člen OZ) in zaključuje, da je „prepričano, da tožeča stranka ni dokazala, da bi bil toženec brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega“. Povzema, da je v svoji sodbi sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, „da ni mogoče reči, da je bil toženec neupravičeno obogaten za naročanje dnevnega časopisja, saj se je bilo to naročalo glede na posamezne vsebine raziskovalnih projektov“, tožeča stranka pa tudi naj ne bi dokazala, da bi toženec odnašal časopise domov. V zvezi z odškodninskim zahtevkom pa povzema, da je izpodbijana sodba ugotovila, da tožeča stranka ni dokazala vseh štirih elementov civilne odgovornosti in zato toženec ni odškodninsko odgovoren.

9. Ob navedenem povzetku razlogov sodbe sodišča prve stopnje je zaključek sodišča druge stopnje v izpodbijanem sklepu, da prvostopna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, sam s sabo v nasprotju. V zvezi z grajo dokazne ocene sodišča prve stopnje izpodbijani sklep ne navaja, kateri dokaz oziroma katera listina nasprotuje ugotovitvam, na podlagi katerih sodišče prve stopnje sprejme presojo, da ne gre niti za neupravičeno obogatitev in niti za odškodninsko odgovornost toženca. Zato je v tem delu izpodbijani sklep neobrazložen. Glede na to pritožba utemeljeno navaja, da je izpodbijani sklep v gornjem obsegu sam obremenjen z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. V izpodbijanem sklepu ni nobenih konkretnih napotkov glede izvedbe novih dokazov in s tem nobenih pravno upoštevnih ugotovitev, zakaj postopka ni mogoče zaključiti pred sodiščem druge stopnje v smislu določb prvega odstavka 30. člena ZDSS-1, ali že v smislu določb 353. oziroma 358. člena ZPP. Zato je sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

11. Utemeljeno pritožba opozarja tudi na nezakonitost zamenjave stranke, ki je vložila tožbo, z drugo tožečo stranko. Če je sodišče štelo, da stranka, ki je vložila tožbo, ne more biti pravdna stranka, bi moralo ravnati v smislu določb tretjega odstavka 354. člena ZPP in v primeru razveljavitve iz tega razloga navesti ustrezne razloge za razveljavitev.

12. Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.