Jedro

Sposobnost biti stranka v upravnem postopku je procesna predpostavka in pogoj za vodenje upravnega postopka, pa tudi upravnega spora. Status stranke v postopku postavitve skrbnika se presoja po materialnem pravu, ki ga mora uporabiti upravni organ. Po določbi 216. člena ZZZDR se postopek za postavitev skrbnika osebi, kateri je odvzeta opravilna sposobnost, začne po uradni dolžnosti, zato je stranka v upravnem postopku oseba, kateri je treba postaviti skrbnika, kot stranka z interesom v upravnem postopku pa sodeluje tudi oseba, ki je določena za skrbnika. Center za socialno delo v postopku za postavitev skrbnika lahko upošteva tudi mnenja in stališča najbližjih sorodnikov, ki pa zaradi tega še ne pridobijo statusa stranke tega upravnega postopka. Zato je napačno stališče, da imajo najbližji sorodniki tudi položaj stranke v postopku postavitve skrbnika njihovemu sorodniku.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ugodilo tožbi tožnika, odločbo tožene stranke, št. 02069/00008/2000 0057PH-12 z dne 13. 5. 2004, odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Z odpravljeno odločbo je tožena stranka po združitvi pritožbenih postopkov zavrnila pritožbi tožnika zoper odločbo Centra za socialno delo Murska Sobota, št. 583-2/2001-21 z dne 8. 8. 2002 in zoper odločbo istega centra, št. 583-2/2001-21 prav tako z dne 8. 8. 2002, s katerima je ta center odločil, da se M. P. in F. P., sestra in brat tožnika, postavita pod skrbništvo in se jima za stalnega skrbnika postavi V. H. 2. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja določbo 1. odstavka 206. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), po kateri center za socialno delo postavi pod skrbništvo osebe, ki jim je po odločbi sodišča odvzeta poslovna sposobnost. Na podlagi 183. člena ZZZDR mora center pri postavitvi skrbnika upoštevati tudi želje varovanca ter želje njegovih bližnjih sorodnikov, če je to v korist varovanca. Po mnenju prvostopnega sodišča sorodniki varovancev v tovrstnih postopkih torej nimajo le dejanskega interesa, temveč tudi pravni, z zakonom priznani interes. Iz podatkov spisa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik o možnostih sodelovanja v postopku na prvi stopnji ni bil obveščen. Prav tako mu prvostopni odločbi nista bili vročeni. Tožena stranka je sicer njegovi pritožbi zoper pravostopni odločbi obravnavala po vsebini in mu torej priznala upravičenje do sodelovanja v postopku, vendar s tem ni odpravila procesnih pomanjkljivosti v postopku na prvi stopnji. Tožnik je namreč v smislu prej citiranih določb ZZZDR podal svoje mnenje glede imenovanega skrbnika in predlagal drugo osebo za skrbnika, česar ni imel možnosti uveljavljati v postopku na prvi stopnji. Ker tožena stranka ni odpravila ugotovljenih procesnih kršitev, je po presoji sodišča prve stopnje podana bistvena kršitev pravil postopka za izdajo izpodbijane odločbe (2. točka 1. odstavka 25. člena ZUS).

3. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena in predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi ter vrne zadeva v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču ali da se izpodbijana sodba spremeni. Navaja, da se položaj stranke v upravnem postopku ne presoja po Zakonu o splošnem upravnem postopku, pač pa po materialnem predpisu, ki daje pravice, obveznosti ali priznava pravne koristi. Zato bi bilo treba v obravnavani zadevi upoštevati kot materialni predpis ZZZDR. Namen pravnega instituta skrbništva je namenjen izključno varstvu pravic in pravnih koristi osebe, ki se postavlja pod skrbništvo, zato ima položaj stranke samo oseba, ki se postavlja pod skrbništvo, kot tudi oseba, ki je postavljena za skrbnika, saj s tem prevzema obveznosti, določene z ZZZDR. Druge osebe (npr. sorodniki) nimajo položaja stranke, četudi s svojimi predlogi sodelojejo v postopku, saj v takem postopku ne varujejo svojih pravic in koristi in se o teh niti ne odloča. Sklicuje se tudi na sodno prakso vrhovnega sodišča, za katerega meni, da mora skrbeti za enotnost sodne prakse.

4. Sodišče je obravnavalo pritožbo tožene stranke kot pritožbo po določbah ZUS-1, saj pritožba izpolnjuje pogoje iz 2. odstavka 107. člena ZUS-1. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po določbi 1. odstavka 17. člena ZUS-1 je tožnik v upravnem sporu oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Sposobnost biti stranka v postopku je procesna predpostavka in pogoj za vodenje upravnega postopka, pa tudi upravnega spora. Pri tem je pravilno stališče tožene stranke, da je treba presojati status stranke v postopku postavitve skrbnika po materialnem pravu, ki ga mora uporabiti upravni organ. V obravnavani zadevi je materialno pravo, ki ga je pravilno uporabil upravni organ, ZZZDR. Po določbi 216. člena ZZZDR se postopek za postavitev skrbnika osebi, kateri je odvzeta opravilna sposobnost, tako kot v obravnavanem primeru, začne po uradni dolžnosti. Zato je stranka v upravnem postopku oseba, kateri je treba postaviti skrbnika. Kot stranka z interesom v upravnem postopku sodeluje tudi oseba, ki je določena za skrbnika. Center za socialno delo v postopku za postavitev skrbnika na podlagi določbe 183. člena ZZZDR lahko upošteva tudi mnenja in stališča najbližjih sorodnikov, ki pa zaradi tega še ne pridobijo statusa stranke tega upravnega postopka. Zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da daje določba 183. člena ZZZDR najbližjim sorodnikom tudi položaj stranke v postopku postavitve skrbnika njihovemu sorodniku.

7. V obravnavani zadevi sta upravna organa po presoji pritožbenega sodišča pravilno štela, da tožnik ni stranka upravnega postopka in da mu zato ni treba vročati odločb, izdanih v postopku postavitve skrbnika. Lastnost stranke v konkretnem upravnem postopku ima lahko le oseba, ki ji pravice in obveznosti, o katerih se odloča v tem upravnem postopku, daje oziorma nalaga materialni predpis. ZZZDR pa ne daje opore za trditev, da bi tožnik lahko v postopku postavitve skrbnika sestri in bratu varoval kakšno svojo pravno korist (tako tudi sodbi Vrhovnega sodišča RS, U 1459/94 in I Up 297/2005). Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče nepravilno uporabilo navedeni zakon, ko je presodilo, da bi v postopku postavitve skrbnika moral imeti položaj stranke tudi tožnik, saj v tem postopku ne varuje svojih pravnih koristi. Postopek postavitve skrbnika je namreč namenjen izključno varstvu pravic in pravnih koristi osebe, ki se postavlja pod skrbništvo.

8. Glede na to, da tožnik kot brat strank v postopku (oseb, ki se postavljata pod skrbništvo), v obravnavani zadevi ne izkazuje pravnega interesa za udeležbo v postopku postavitve skrbnika, tudi ne more biti tožnik v upravnem sporu. Ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje v izpodbijani sodbi sicer pravilno ugotovilo, pri tem pa zmotno uporabilo materialno pravo (ZZZDR), je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. točke 3. odstavka 63. člena ZUS-1 izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je na podlagi določbe 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Pri tem pritožbeno sodišče še poudarja, da je tožena stranka tožnikovo pritožbo v upravnem postopku sicer obravnavalo meritorno, čeprav bi jo morala zavreči; je pa z meritorno zavrnitvijo tožnikove pritožbe v smislu 183. člena ZZZDR odgovorila na vsebinske ugovore tožnika na postavitev skrbnika sestri in bratu, kar pa tudi ne daje tožniku statusa stranke v tem postopku.