Jedro

Glede vprašanja, ali lahko slovenska sodišča sodijo o sporih v stvarnih pravicah na nepremičninah, ki so v tujini, je po mnenju teorije potrebno določbo 56.člena ZUKZ razumeti tako, da so slovenska sodišča za te spore pristojna le tedaj, če leži nepremičnina v Sloveniji, medtem ko za sojenje sporov o nepremičninah v tujini niso pristojna, čeprav ima toženec prebivališče v Sloveniji.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijani sklep v delu, v katerem je prvostopenjsko sodišče tožbo zavrglo, razveljavi in zadeva v tem delu vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijan sodba se v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da znaša delež tožnice M.R. na skupnem premoženju, pridobljenem v času trajanja zakonske in izvenzakonske skupnosti s toženim P.R., ki obsega počitniško hišico stoječo na parceli št. 500/5 k.o. P., z.k. vložek 778 in parcelo št. 500/9, z.k. vložek št. 777, k.o. P. za vsakega do 50%, razveljavi in tožba v tem delu zavrže. O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom Okrožno sodišče v Kopru razsodilo, da znaša delež tožnice na skupnem premoženju pridobljenem v času trajanja zakonske in zunajzakonske skupnosti s tožencem, ki obsega počitniško hišico stoječo na parceli št. 500/5 k.o. P., z.k. vložek št. 778 in parcelo št. 500/9 k.o. P., z.k. vložek št.777, za vsakega do 50%. Prvostopenjsko sodišče je tožbo v delu, v katerem se nanaša na ugotovitev, da v skupno premoženje sodi tudi 7378 delnic Intereurope Koper, zavrglo ter postopek ustavilo v delu, ki se je nanašal na televizijski sprejemnik in hranilno vlogo ter toženo stranko zavezalo k plačilu pravdnih stroškov v znesku 7494,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom.

Zoper navedeno odločitev sta se pritožili obe pravdni stranki in sicer tožnica zoper sklep, s katerim je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da spada v skupno premoženje tudi 7387 delnic Intereurope, zavrglo; toženec pa zoper sodbo v delu, v katerem je prvostopenjsko sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, da spada v skupno premoženje nepremičnina v P. in da znaša delež vsake stranke na skupnem premoženju 50%.

Tožnica ne soglaša z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da zahtevek v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da v skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev sodi tudi 7378 delnic I., ni bil dovolj določno opredeljen. Opozarja na dejstvo, da je bil toženec ob koncu leta 1994, ko je zunajzakonska skupnost razpadla lastnik 7378 delnic I. in ni pomembno, kaj je po razpadu skupnosti z njimi počel. Po mnenju pritožnice za ta postopek zadošča le podatek o številu delnic, ki jih je toženec imel ob razpadu zunajzakonske skupnosti in bo njihova vrednost pomembna le ob delitvi, kar pa bo gotovo stvar drugega postopka. Glede na navedeno tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in ugotovi, da spada v skupno premoženje pravdnih strank tudi tudi 7378 delnic Intereurope ter toženca zaveže k povrnitvi stroškov pritožbenega postopka.

Iz vseh pritožbenih razlogov se pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Najprej opozarja, da je sodišče v obravnavani zadevi odločalo o nepremičnini, ki leži na ozemlju Republike Hrvaške, pri čemer je svojo odločitev oprlo na splošno pravilo o pristojnosti po prebivališču toženca in izključilo uporabo določb o posebni pristojnosti po 64. in 67. členu ZMZPP, prav tako pa tudi 18. člen, ki pravi, da se za lastninsko pravna razmerja in druge pravice na stvareh uporabi pravo kraja, kjer je stvar (navezna okoliščina lex rei sitae). Takšna odločitev sodišča je napačna in bi se sodišče moralo izreči za nepristojno in ne odločati o zadevi zaradi nepristojnosti po ZMZPP. Poleg navedenega pa prvostopenjsko sodišče tudi ni uporabilo 23. člena ZMZPP o uporabi prava glede pogodb, ki se nanašajo na nepremičnino na tujem ozemlju, saj je pri razlagi, ali je bila prodajna pogodba med toženo stranko in bratom tožeče stranke glede nepremičnine na Hrvaškem realizirana ali ne, uporabilo slovensko pravo in tako odločilo, da se prodajna pogodba šteje za realizirano in veljavno. Tudi zaradi navedenega bi se sodišče moralo izreči na nepristojno.

Toženec v pritožbi nadalje opozarja, da je prvostopenjsko sodišče štelo, da spada celoten vikend v P. v skupno premoženje pravdnih strank, čeprav je bila polovica vikenda kupljena še preden sta stranki sklenili sporazum o delitvi skupnega premoženja pri odvetniku D.S. V tem sporazumu pa vikend sploh ni omenjen, čeprav je dokaj natančno navajal vse njune skupne stvari. Tega sporazuma tožnica tudi nikoli ni poskušala izpodbijati. Ker sta kasneje stranki vseeno živeli v skupnosti in kot je sodišče ugotovilo od 11.3.1987 do leta 1995, je napačna odločitev sodišča, da v skupno premoženje spada cel vikend, saj bi moralo šteti, da je polovica vikenda predstavljala toženčevo posebno premoženje. Napačna je tudi obrazložitev sodišča, da sta stranki leta 1992 skupaj odkupili drugo polovico vikenda, saj je tožeča v tožbi iz leta 1995 najprej zahtevala le 50% od polovice vikenda. Prvostopenjsko sodišče tudi ni štelo, da spada najemnina iz spodnje etaže v hiši v Ž. kot posebno premoženje toženca, ker naj bi tožena stranka ves čas živela pri tožeči stranki. Dejstvo, da je toženec živel v tožničini etaži ne more biti ekvivalent. Kot je sodišče samo ugotovilo, je imel toženec bistveno višje prihodke in kot je tožnica večkrat izjavila, ji je toženec dajal denar, kupoval krzno in jo vozil na potovanja. V skupnost je toženec prispeval bistveno več kot tožnica, vse je sam kupoval, ogromno denarja je vložil v njeno etažo, zato se najemnina nikakor ne more šteti v skupno premoženje, zgolj iz navedenega razloga. Tožena stranka oporeka tudi razlagi sodišča glede vlaganj v nepremičnino, saj so priče jasno povedale, da se je večinoma vlagalo po letu 1995, kajti po tem letu se je toženec ponovno poročil z novo ženo in z novo ženo sta zaživela v vikendu na Hrvaškem. Priče, ki so dejansko gradile vikend, so izjavile, da tožeče stranke sploh niso videle, kaj šele, da bi jim stregla in kuhala. Kljub jasnemu dokazu, da je tožena stranka bistveno več zaslužila, je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je delež na skupnem premoženju pravdnih strank enak. Med drugim sodišče svojo razlago utemeljuje s tem, da je tožeča stranka kuhala in prala, kar sicer drži, ne drži pa , da je tožeča stranka več skrbela za otroka, kajti tožena stranka je bila tista, ki je z otrokom hodila k zdravnikom, kar je potrdil tudi priča dr. D. Tožena stranka je tista, ki je za sina uredila stanovanje in mu kupila avtomobile. Sploh pa je nerazumljivo stališče, da je delež tožene stranke na celotnem vikendu 50% in pri tem sploh ni pomembno, koliko naj bi bilo novega dograjeno, ker naj bi bilo potrebno soglasje solastnice. To pomeni, da se je sodišče samo ukvarjalo z vpraševanjem lastninske pravice, kar se po ZMZPP sploh ne bi smelo. Ne glede na to, pa v skupno premoženje spada samo to, kar je bilo v času trajanja skupnosti ustvarjeno in ne kar je nastalo po razpadu skupnosti. Tožena stranka pa se ne strinja tudi stroškovno odločitvijo, saj je sodišče prezrlo, da je tožeča stranka od samega začrta tožila na polovico delnic, denarja na hranilnih vlogah, televizorje in vikend. Drži sicer, da vikend predstavlja najvišjo vrednost premoženja, vendar to še ne pomeni, da ostalo predstavlja sorazmerno majhen del. Delnice so bile namreč leta 2001 (sodeč po izpisku, ki ga je izdala I.) vredne 5.230.210,00 Sit, kar ne predstavlja majhne vrednosti. Tožeča stranka je kasneje umaknila del zahtevka in bi vsaj v tem delu gotovo morala sama nositi del stroškov.

Na pritožbo tožene stranke je odgovoril tožeča stranka, ki v odgovoru v celoti prereka navedbe tožene stranke iz pritožbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo v celoti zavrne, potrdi sodbo prvostopenjskega sodišča in toženi stranki naloži še plačilo stroškov pritožbenega postopka. Opozarja, da je bila predmetna zadeva že dvakrat obravnavana na pritožbenem sodišču in celo na revizijskem sodišču,vendar se pritožbeno in revizijsko sodišča o ugovoru pristojnosti nikoli niso izrekla, čeprav je tožena stranka pristojnost slovenskega sodišča ugovarjala že v odgovoru na tožbo. Dalje tožena stranka navaja, da so nesmiselne navedbe v pritožbi, da bi tožeča stranka morala izpodbijati sporazum o razdelitvi skupnega premoženja, da toženec ni mogel imeti nobenega zatrjevanega posebnega premoženja, ki ga v tako kratkem obdobju, ko se je začasno preseli k drugi ženski tudi ni mogel ustvariti. Napačno je tudi razglabljanje v pritožbi, da se je pretežni del vikenda dogradil šele po razpadu zunajzakonske skupnosti, saj so skoraj vse priče potrdile, da je bil vikend ob razpadu skupnosti v celoti zgrajen in so vlaganja v nepremičnino po letu 1995 v celoti nepomembna, saj se stvarno pravno razmerje solastnikov nepremičnine z enostranskim ravnanjem enega solastnika ne more spremeniti. Povsem neutemeljene so tudi tiste pritožbene navedbe, ki izpodbijajo ugotovitev sodišča, da je delež na skupnem premoženju zunajzakonskih partnerjev enak.

Pritožbi sta utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke: Pritožbeno sodišče ne soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da v skupno premoženje sodi tudi 7378 delnic Intereurope ni bil primeren za obravnavanje.

Po stališču pritožbenega sodišča je tožnica s tem,ko je zahtevala, da se ugotovi, da spada v skupno premoženje tudi 7378 delnic I. zahtevek oblikovala dovolj določno, da je bil primeren za obravnavo. Kot je v razlogih povzelo prvostopenjsko sodišče, je tožnica ta del zahtevka oprla na dopis Intereurope z dne 27.11.2001 (list. št. 156) iz katerega izhaja, da je bil toženec konec leta 1994 (torej tik pred razpadom zunajzakonske skupnosti) lastnik 7378 delnic I. in sicer 404 delnic oznake I1, pridobljenih v procesu interne razdelitve (lastninski certifikat) po ceni 987,00 SIT in 6970 delnic z oznako I2, pridobljenih v procesu notranjega odkupa (gotovina) po ceni 693,00 SIT. Svojo odločitev o tem, da bi bila potrebna tudi označba delnic je prvostopenjsko sodišče oprlo na okoliščino, da je toženec delnice tudi prodajal, za kar je predložil tudi dokazila in da tako ni bilo mogoče preveriti, katere od delnic so bile tudi prodane. Ne drži ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da zaradi neoznačitve delnic ni bilo mogoče ugotoviti, katere delnice so bile prodane. Dejansko ni pomembno, če je toženec prodal delnice z označbo I2 ali tiste z označbo I1 in bi prvostopenjsko sodišče glede na postavljeni tožbeni zahtevek lahko ugotovilo le koliko delnic je bilo prodanih (tako tistih z oznako I1 kot tudi tistih z oznako I2) oz. kolikih delnic je toženec še lastnik v času odločanja prvostopenjskega sodišča. Če je toženec delnice prodal, le-te ne morejo biti več predmet ugotavljanja skupnega premoženja (če jih toženec nima več v lasti, kasneje tudi ne morejo biti predmet delitve skupnega premoženja) in so lahko le predmet obligacijskega zahtevka, ki pa ga tožnica ni postavila. Tako se izkaže, da je zahtevek dovolj določen, da bi ga prvostopenjsko sodišče lahko obravnavalo. Pritožbi tožnice je zato sodišče ugodilo in sklep prvostopenjskega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (3. tč. 365. člena ZPP).

O pritožbi tožene stranke: Kar se tiče pritožbenega ugovora pomanjkanja slovenske sodne pristojnosti je potrebno najprej povedati, da so za oceno pristojnosti domačega sodišča odločilna dejstva, ki so obstajala takrat, ko je pravda začela teči, v obravnavani pravdni zadevi je bilo to leta 1995, torej pred uveljavitvijo Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju. ZMZPP), kar pomeni, da je v obravnavani zadevi potrebno uporabiti Zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur. list. SFRJ, št. 43/82 in 72 /82, v nadaljevanju: ZUKZ). V konkretnem primeru gre tako za smiselno uporabo 56. člena ZUKZ, po katerem je sodišče Republike Slovenije izključno pristojno v sporih o stvarnih pravicah na nepremičninah na ozemlju Republike Slovenije. Res je, da zakon ne daje konkretnega odgovora na vprašanje, če lahko slovenska sodišča sodijo o sporih v stvarnih pravicah na nepremičninah, ki so v tujini. Po mnenju teorije je potrebno določbo 56.člena ZUKZ razumeti tako, da so slovenska sodišča za te spore pristojna le tedaj, če leži nepremičnina v Sloveniji, medtem ko je za sojenje sporov o nepremičninah v tujini niso pristojna, čeprav ima toženec prebivališče v Sloveniji. Če bi izvrševali jurisdikcijo v sporih o stvarnih pravicah na nepremičninah v tujini, bi preveč posegali v jurisdikcijo drugih držav, ki za te zadeve večinoma tudi določajo svojo izključno pristojnost (glej Mednarodno zasebno pravo, Zakon s komentarjem, ČZ Uradni list SRS 1983, str. 84). Zgoraj citirana določba velja tudi za spore bivših zakoncev oz. zunajzakonskih partnerjev o skupnem nepremičnem premoženju, saj 59. člen ZUKZ ne pomeni izbirne pristojnosti za spore o nepremičninah. Ta določa, da je v sporih o premoženjskih razmerjih med zakonci, ki se nanašajo na premoženje v Republiki Sloveniji, pristojno sodišče Republike Slovenije tudi tedaj, če toženec nima prebivališča v Republiki Sloveniji, tožnik pa ima ob vložitvi tožbe prebivališče ali bivališče v Republiki Sloveniji. Ureja še primere, ko je del premoženja v naši državi, del pa v tujini in določa, da sme sodišče Republike Slovenije odločati o premoženju, ki je v tujini, samo v sporu, v katerem se odloča tudi o premoženju v Republiki Sloveniji, in to le, če toženec privoli, da sodi sodišče Republike Slovenije. Ta zakonska določba se nanaša na premoženje sploh, ki je bilo ustvarjeno med zakonsko zvezo in pomeni poseben primer pristojnosti po premoženju (forum patrimoni - 1. odst. 54. člen ZUKZ ). Ta določba torej ne pomeni izbirne pristojnosti, če gre za nepremičnino, ki jo sestavlja premoženje bivših zakoncev oz. zunajzakonskih partnerjev in tako ne gre za določbo, ki bi derogirala določbo o izključni pristojnosti po legi nepremičnine (forum rei sitae), kar je še posebej določeno v prvem odstavku 60. člena ZUKZ. Poleg navedenega pa v obravnavani zadevi tudi ne gre prezreti, da je toženec že v odgovoru na tožbo ugovarjal sodni pristojnosti slovenskega sodišča. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost. Če sodišče med postopkom ugotovi, da za odločitev o sporu ni pristojno sodišče Republike Slovenije , se po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in tožbe zavrže, razen v primerih, ko je pristojnost sodišča Republike Slovenije odvisna od privolitve tožene stranke, ona pa je v to privolila (1. in 3. odst. 18. člena ZPP). V obravnavnem primeru je sodišče Republike Slovenije absolutno nepristojno za odločanje o sporu, ki se nanaša na nepremičnino, ki leži v Republiki Hrvaški. Absolutna nepristojnost pa pomeni absolutno bistveno kršitev postopka iz 3.točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po povedanem je bilo zato potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi in izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da znaša delež tožnice M.R. na skupnem premoženju pridobljenem v času trajanja zakonske in izvenzakonske skupnosti s toženim P.R., ki obsega počitniško hišico stoječo na parceli št. 500/5 k.o. P., z,k. 778 in parcelo št.500/9, z.k. vložek št. 777, k.o. P. za vsakega do 50% , razveljaviti in tožbo v tem delu zavreči. Razveljavitev odločitve o glavni stvari je narekovala tudi razveljavitev odločitve o stroških postopka, o pritožbenih stroških strank bo odločeno s končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).