Jedro

Dolžnik bi moral trditve o omejitvi in črpanju zavarovalne vsote, kar mu je bilo nedvomno znano, navesti najpozneje do zaključka glavne obravnave pred sodišče prve stopnje v pravdi. Sodišči prve in druge stopnje pa sta z ravnanji v nasprotju z načelom stroge formalne legalitete iz prvega odstavka 17. člena ZIZ zagrešili bistveno kršitev določb izvršilnega postopka iz 8. točke prvega odstavka 55 člena ZIZ v zvezi s 17. členom ZIZ.

Izrek

I.Reviziji se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da se upnikovi pritožbi ugodi ter se sklep sodišča prve stopnje z dne 20.1.2023 spremeni tako, da se zavrne dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi z dne 31. 1. 2020.

II.Dolžnik je dolžan v roku 8 dni plačati upniku 1.567,95 EUR stroškov prvostopenjskega in pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

III.Dolžnik je dolžan v roku 8 dni plačati upniku 1.045,30 EUR stroškov revizijskega postopka, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Oris zadeve in dosedanji potek postopka

1.Upnik je sin A. A., preminulega 14. 9. 2014 v letalski nesreči prevoznika brez dovoljenja za izvajanje panoramskih komercialnih poletov. V pravdi je s tožbo od zavarovalnice letalskega prevoznika (tožene stranke oz. v izvršbi dolžnika) zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 32.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2007 ter plačilo mesečne denarne rente v višini 1.000 EUR od 28. 4. 2015 dalje, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Ker tožena stranka ni odgovorila na tožbo, je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo. Tožbenemu zahtevku je glede glavne terjatve ugodilo. Tožbeni zahtevek za obresti od zneska 32.000 EUR je zavrnilo za čas od 31. 1. 2017 do 14. 2. 2017. Tožniku je prisodilo odškodnino za duševne bolečine ter mesečno rento za premoženjsko škodo. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

3.Po pravnomočnosti sodbe je dolžnik upniku nakazal 60.278,81 EUR glavnice in 2.114,73 EUR za odvetniške stroške, skupaj 62.393,24 EUR, kolikor naj bi glede na višino zavarovalne vsote preostalo po izplačilu zneskov na podlagi sodnih poravnav zavarovalnice v pravdi s pokojnikovo partnerico in starši.

4.Upnik je na podlagi pravnomočne in izvršljive zamudne sodbe zoper dolžnika vložil predlog za izvršbo, v katerem je zatrjeval, da znašajo od pravnomočnosti sodbe zapadli zneski 71.754,31 EUR (upoštevaje prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega in vsoto do tedaj zapadlih mesečnih rent), kar je 11.475,50 EUR več od zneska, ki ga je dolžnik že nakazal upniku. Predlog za izvršbo se tako glasi na izterjavo: 1) izvršljive terjatve v znesku 11.475,50 EUR, ki predstavlja obveznost po izvršilnem naslovu do 29. 3. 2018, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 30. 3. 2018 do plačila, 2) že zapadlih zneskov mesečne rente v višini 1.000 EUR na mesec, od 15. 4. 2018 dalje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po zapadlosti posameznega mesečnega obroka dalje do plačila, kot izhaja iz specifikacije, 3) bodočih zapadlih zneskov mesečne rente v višini 1.000 EUR mesečno, ki zapadejo v plačilo do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, za obdobje od vključno aprila 2019 do vključno aprila 2020, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, 4) stroškov izvršilnega postopka.

5.Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi z dne 31. 1. 2020 izvršbo najprej dovolilo. Dolžnik je ugovarjal na podlagi 8. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Zatrjeval je, da je po pravnomočnosti zamudne sodbe upniku plačal 62.393,24 EUR, s čemer naj bi bila zavarovalna vsota izčrpana in njegova obveznost izpolnjena. Upnik je v odgovoru na ugovor zatrjeval, da dolžnik ni plačal terjatve, kot mu je bila naložena z izvršilnim naslovom, in da bi moral trditve glede višine in izčrpanja zavarovalne vsote navesti v pravdi.

Odločitev sodišča prve stopnje

6.Sodišče prve stopnje je ugodilo ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi, izvršbo ustavilo in razveljavilo izvršilna dejanja, upnikov predlog za izvršbo pa zavrnilo, s stroškovno posledico. Pojasnilo je, da je bila obveznost zavarovalnice na dan škodnega dogodka po zavarovalni vsoti omejena na 115.836 EUR. Ta vsota je še obstajala ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje. Zato dolžnik tega ugovora v pravdi ni mogel podati. Po sklenjenih sodnih poravnavah tožene stranke s starši in partnerico pokojnega je neizčrpan ostal še znesek 62.393,24 EUR, ki ga je dolžnik ob izvršljivosti sodbe dne 29. 3. 2018 plačal upniku, s čimer je dolžnikova obveznost prenehala.

Odločitev sodišča druge stopnje

7.Sodišče druge stopnje je upnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Zavzelo je stališče, da omejitev zavarovalne vsote do trenutka, ko se ta izčrpa, ni pomembna okoliščina in da po ustaljeni sodni praksi pomeni spremenjeno okoliščino glede na trenutek določitve obveznosti zavarovalnice.

Dopuščeni pravni vprašanji

8.Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 279/2023 z dne 16. 11. 2023 predlogu za dopustitev revizije upnika ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanj:

‒ ali mora zavarovalnica (dolžnik) obstoj in višino zavarovalnega limita odgovornosti za škodo zatrjevati že v pravdnem postopku ali pa si ta ugovor lahko pridrži do trenutka, ko je zavarovalni limit izčrpan in ga kot ugovorni razlog uveljavlja šele v izvršilnem postopku?

‒ ali so obresti, predpravdni in pravdni stroški zajeti v zavarovalni limit?

Povzetek revizijskih navedb

9.Upnik je zoper sklep sodišča druge stopnje vložil revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jih je uveljavljal pred sodiščem druge stopnje, bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zmotno uporabo materialnega prava na podlagi določbe prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v povezavi s prvim odstavkom 10. člena ZIZ. Predlaga, spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

10.V zvezi s prvim dopuščenim vprašanjem poudarja, da bi bila ureditev, ki bi dolžniku dopuščala zatrjevati omejitev svoje odgovornosti šele v izvršilnem postopku, v izrecnem nasprotju z načelom stroge formalne legalitete izvršilnega postopka. S tem, ko izvršilno sodišče dovoli ugovor izčrpanja zavarovalnega limita, ki ga dolžnik ni podal v predhodnem pravdnem postopku in ga šteje kot ugovorni razlog po določbi 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, v resnici poseže v izvršilni naslov. Odpira možnost dejanskega spora o dejstvih, ki niso povezana z obstojem terjatve po izvršljivi in pravnomočni sodni odločbi. Izvršilno sodišče ne sme vnovič presojati materialnopravne pravilnosti in zakonitosti izvršilnega naslova, temveč lahko dovoli ter opravlja izvršbo le v obsegu, kot izhaja iz izvršilnega naslova. Na izvršilni naslov je vezano, dokler ta ni razveljavljen, odpravljen, spremenjen ali ugotovljen za ničnega. Ker je kršeno načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka iz 17. člena ZIZ, je zagrešena bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na odločitev v predmetni zadevi. Sodišče se tudi neutemeljeno sklicuje na judikaturo višjih sodišč. Iz te izhaja le to, da bi se dolžnik lahko plačila rente nad zavarovalnim limitom rešil le z dajatvenim zahtevkom v pravdi. Dolžniku je moralo biti že v času sojenja jasno, da bo zahtevana odškodnina že v času izdaje zamudne sodbe presegla zavarovalni limit, saj je bil upnik takrat star komaj dve leti. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 28/2019 z dne 26. 9. 2019. Sodišče bi moralo že v pravdnem postopku omejiti dolžnikovo odgovornost po uradni dolžnosti brez njegovega ugovora. Sodišče je v preostali zavarovalni limit vštelo tudi predpravdne stroške, pravdne stroške po zamudni sodbi in sodbi Višjega sodišča v Mariboru ter zakonske zamudne obresti, zaradi česar je dolžnikova obveznost nujno morala preseči razliko do zavarovalnega limita že bistveno pred izdajo zamudne sodbe. Zato je stališče sodišča druge stopnje, da dolžnik v pravdnem postopku ugovor zavarovalnega limita ni bil dolžan podati, ker tega objektivno ne bi mogel, še toliko bolj nepravilna in nasprotujoča. Podana je bistvena kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 15. člena ZIZ, ker sta sodišči odločali o višini dolžnikove obveznosti, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno. Storjena je tudi absolutna bistvena kršitev iz 6., 14. in 15. točke istega odstavka. Zmotno je uporabljena določba 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ. Ker je bilo že v zamudni sodbi ugotovljeno, da je bila sporna letalska nesreča komercialni let, je sodišče druge stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj Uredba 785/2004/ES določa omejitve najnižje zavarovalne vsote kritja odgovornosti do potnikov, ki znaša 289.590 EUR.

11.V zvezi z drugim dopuščenim vprašanjem poudarja, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ko sta odločili kljub izrecnim dolžnikovim navedbam, da so v izplačanem znesku - enakemu zavarovalnemu limitu v višini 115.836 EUR, všteti predpravdni stroški izplačani drugim oškodovancem po pokojnem A. A., kot tudi pravdni stroški po zamudni sodbi in pritožbeni stroški po sodbi Višjega sodišča v Mariboru I Cp 102/2018 z dne 14. 2. 2018. Predlog za izvršbo se nanaša na vse izterljive terjatve iz zamudne sodbe. Zato ne drži ugotovitev sodišča druge stopnje, da upnik primernega zahtevka za zamudne obresti ni podal. Sodišče druge stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, saj ni odločilo o celotnem zahtevku, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločbe. Sklicuje se na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča in višjih sodišč, da pravdni in predpravdni stroški in zamudne obresti niso zajeti v zavarovalni limit. Navaja sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 709/2008 z dne 17. 11. 2011. Opozarja še na ustaljeno sodno prakso, da se po zakonu izpolnijo najprej obveznost plačila stroškov, nato obresti in končno glavnica. Dolžnik je pojasnil, da je na podlagi poravnave z dne 11. 11. 2015 izplačal očetu, materi in partnerki pokojnega tudi predpravdne stroške. Kot dokaz je priložil potrdila o nakazilih. Nadalje je navedel, da je po tako izračunani razliki še neizčrpanega zavarovalnega limita upniku 28. 3. 2018 plačal znesek 62.393,24 EUR, in sicer 60.278,81 EUR iz naslova odškodnine ter zapadlih rent in znesek 2.114,73 EUR iz naslova pravdnih ter pritožbenih stroškov. Zato je jasno, da upnik ni prejel odškodnine in denarnih rent do višine domnevnega zavarovalnega limita, temveč je na račun predpravdnih stroškov v višini 1.357,71 EUR in na račun pravdnih in pritožbenih stroškov v višini 2.114,73 EUR prejel skupaj 3.472,44 EUR manj, kot bi znašal zavarovalni limit. Zmotno je uporabljeno tudi materialno pravo, ker sta sodišči prezrli očitno zamudo dolžnika s plačilom odškodnine in rent. Dolžnik je razliko do zavarovalnega limita poravnal šele 28. 3. 2018, s čimer je bil več kot v enoletni zamudi za plačilo odškodnine 32.000 EUR in tudi v večmesečni zamudi s plačilom do izdaje zamudne sodbe zapadlih in še nadaljnjih rent. Sodišči sta prezrli tudi pravilo iz 288. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in zmotno uporabili določbo 31. člena ZOZP ter določbo prvega odstavka 6. člena Uredbe 785/2004/ES.

Povzetek navedb odgovora na revizijo

12.Dolžnik je odgovoril na revizijo. Predlaga zavrnitev revizije. Poudarja, da skuša upnik z izrednim pravnim sredstvom sanirati napako, ki jo je storil, ko na obrazložen ugovor ni podal konkretnega odgovora. S tem je priznal zatrjevana dejstva, da je zavarovalna vsota znašala 115.836 EUR, da je bila izčrpana 29. 3. 2018 in da je terjatev prenehala zaradi dejstva, ki je nastopilo po tem, ko bi ga dolžnik lahko uveljavljal v predhodnem sodnem postopku. Zadnji datum, ko bi tožena stranka oz. dolžnik lahko določeno dejstvo uveljavljala v pravdnem postopku, je bil 28. 9. 2017, ko se je zahtevek upnika glasil na 61.000 EUR, kar je manj od tedaj proste zavarovalne vsote. Ta je bila izčrpana, ko so zapadli v plačilo dodatni obroki rente, torej obveznost, ki ni bila zajeta v 1. točki izreka sodbe, niti ne v zapadlem dajatvenem delu rentnega zahtevka iz 3. točke sodbe na dan zadnjega trenutka, ko je tožena stranka v pravdnem postopku lahko še navajala dejstva; torej s trenutkom zamude dodatnega bodočega obroka, ki v trenutku presečnih datumov še ni obstajal. Sodišče odloča po stanju stvari ob koncu glavne obravnave. Bodočih dejstev ni mogoče uveljavljati. Zato civilno pravo vsebuje institute, ki urejajo pravico naknadne spremembe bodočih dajatev v primeru spremenjenih okoliščin - tudi spremembo rente (175. člen OZ). Na vse presečne datume 14. 7. 2017, 29. 8. 2017, 28. 9. 2017 in 19. 9. 2017 zavarovalna vsota ni bila izčrpana. Sklicuje se na sodno prakso višjih sodišč - VSK I Cp 133/2007, VSL II Cp 3332/2014, VSL I Cp 1011/2019, VSL sklep II Cp 635/2011 in VSK sodbo in sklep I Cp 195/2014, ter na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 563/96. Upnik tudi ni ugovarjal, da pogoji za uporabo 55. člena ZIZ niso bili podani, niti ni v zvezi s tem predlagal vprašanj. Le splošno je zatrjeval, da naj bi bil tožnik prekludiran, ker zavarovalnega limita ni uveljavljal že v pravdnem postopku. Zato je revizija nepopolna in Vrhovno sodišče pretežnega dela revizijskih razlogov ne sme upoštevati. Glede rente poudarja, da je občasna bodoča terjatev uzakonjena v 175. členu OZ, ki izrecno dopušča zahtevek za njeno spremembo. Takšno pravico omogoča tudi 8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ. Glede časovne pravnomočnosti poudarja, da jo opredeljuje trenutek zaključka glavne obravnavne in ne izdaja sodne odločbe. Pri tem se sklicuje na sklep VSL I Cp 77/2019. Zato je relevanten trenutek izteka pogojev iz zamudne sodbe. Ob revidentovem stališču bi morala zavarovalnica naprej zatrjevati vse primere prenehanja obveznosti plačila rente, nastop polnoletnosti, prenehanje izobraževanja, nastop spremenjenih potreb upnika, na podlagi katerih je bila renta odmerjena. Če limit še ni bil izčrpan, ne obstajajo zakonski razlogi, da bi bila zavarovalnica dolžna bodoče in negotovo dejstvo navajati v pravdnem postopku. Upnik tudi v odgovoru na ugovor ni problematiziral zavarovalnega limita 100.000 SDR. S tem bi dosegel napotitev na tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe, pri čemer se izvršba ne bi ustavila (59. in 60. člen ZIZ). Tudi se ne more sklicevati na komercialni let, ki ni v nikakršni zvezi s tekom izvršilnega postopka. Prav tako ni razloga, da ne bi bilo mogoče vprašanja rešiti v okviru ugovornega postopka, saj bi drugačna teza vodila v nepotrebno kumulacijo pravd.

13.Glede drugega dopuščenega vprašanja poudarja, da to vprašanje ni bilo predmet odločanja nižjih sodišč. Sklicuje se na drugi odstavek 53. člena ZIZ ter na 57. in prvi ter tretji odstavek 58. člena ZIZ. V slednjem je določeno, da mora upnik navesti dejstva in predložiti dokaze, na katere je opiral predlog za izvršbo, sicer se šteje, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične. Sklicuje se še na drugi odstavek 214. člena ZPP, ki se na podlagi 15. člena ZIZ uporablja tudi v izvršilnem postopku. Stališče sodne prakse, da naj pravdni in predpravdni stroški ne bi bili zajeti v zavarovalno vsoto, nasprotuje drugemu odstavku 964. člena OZ, po katerem zavarovalnica trpi v mejah zavarovalne vsote stroške spora o zavarovančevi odgovornosti.

Presoja utemeljenosti revizije

14.Revizija je utemeljena.

15.Revizijsko sodišče izpodbijani sklep preizkuša le v okviru pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Teh okvirov revident ni prestopil.

Glede ugovora o izčrpanju zavarovalne vsote v izvršilnem postopku

16.V skladu s prvim odstavkom 19. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 319. člena ZPP je odločba izvršljiva, če se je ne more več izpodbijati s pritožbo in je potekel tudi paricijski rok. Izvršljiva je tako, kot nalaga odločitev o zahtevku, ki se nanaša na glavno stvar in stranske terjatve (prvi odstavek 310. člena ZPP). Navedeno zakonsko določilo veže izvršilno sodišče na objektivno pravnomočnost. Pravdno sodišče sme upoštevati zgolj dejstva, ki so obstajala v času sojenja.

17.Sodišče v izvršilnem postopku omejuje načelo stroge formalne legalitete iz prvega odstavka 17. člena ZIZ, v skladu s katerim sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova. Odraža ga vsebina predloga za izvršbo, v katerem morata biti po 40. členu ZIZ med drugim navedena izvršilni naslov in dolžnikova obveznost, ki mora biti izterjana. Izvršilno sodišče, ki je v celoti vezano na vsebino izvršilnega naslova, torej ne more presojati njegove materialno pravne pravilnosti in ga mora izvršiti točno tako, kot se glasi. Posledično torej tudi ne sme več ugotavljati novih dejstev o pravici ali pravnem razmerju. Če ne bi bilo tako, bi stranke nadaljevale pravdo v izvršilnem postopku, čemur ta ni namenjen. Navedeno načelo je torej tudi odraz opisanih meja objektivne pravnomočnosti.

18.Razloge, ki preprečujejo izvršbo, lahko dolžnik ugovarja na podlagi 55. člena ZIZ. Vendar noben od zakonsko določenih razlogov ne omogoča ponovne presoje utemeljenosti terjatve, o kateri je bila izdana pravnomočna sodba. Da časovne meje pravnomočnosti vežejo izvršilno sodišče, posredno izhaja iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, ki dolžniku omogoča opozicijski ugovorni razlog v primeru, če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Ta ugovorni razlog pa že glede na do sedaj obrazloženo pred izvršilnim sodiščem ne sme ponovno odpirati v pravdi razčiščenega vprašanja o obstoju podlage terjatve ali njene višine. Omogoča zgolj ugotovitev izvršilnega sodišča, ali je upnikova terjatev, kot izhaja iz izvršilnega naslova, prenehala ali ne.

19.Konkretna situacija je prav takšna. Na podlagi prvega odstavka 965. člena OZ je zavarovalnica neposredno oškodovancu zavezana za izplačilo odškodnine, če je objektivno ali krivdno odgovoren njen zavarovanec. Sodišče je v pravdi izdalo zamudno sodbo, na podlagi katere je tožniku v breme tožene stranke zavarovalnice (tu dolžnika) prisodilo celotno zahtevano odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi smrti svojca ter denarno rento zaradi izgubljenega preživljanja. V skladu s citiranim določilom je znesek odškodnine, ki jo je dolžna plačati zavarovalnica, omejen z višino zavarovalne vsote, ki pomeni limitirani znesek zavarovalnega kritja škode iz škodnega dogodka. Sodišče mora torej pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka zoper zavarovalnico po podlagi najprej ugotoviti, ali je podana odškodninska odgovornost zavarovanca. Na podlagi ustreznih ugovornih trditev nato ugotovi višino zavarovalne vsote (limita) in višino obveznosti, če presega zavarovalno vsoto, zniža na raven limita. Dejstvo, ki vpliva na presojo toženkine obveznosti, je torej lahko tudi izčrpanje zavarovalne vsote. Vendar pa so obstoj in višina zavarovalnega limita ter delno izčrpanje zavarovalnega limita z izplačili dolžnika ostalim pokojnikovim svojcem na podlagi sodne poravnave, pravno relevantna dejstva o podlagi in višini odgovornosti zavarovalnice, s katerimi zaradi razpravnega načela iz 7. člena ZPP prosto razpolagajo pravdne stranke, in jih sodišče ne ugotavlja po uradni dolžnosti. Na podlagi 212. člena ZPP je trditveno in dokazno breme glede teh dejstev nosila tožena stranka, saj pomenijo njen materialnopravni ugovor, da tožnikov tožbeni zahtevek za izplačilo odškodnine in rente (prek določene višine) ni utemeljen. Torej, če bi se tožena stranka v pravdnem postopku sklicevala na pogodbeno določeno zavarovalno vsoto, bi s tem zatrjevala dejstvo, ki bi ga moralo sodišče upoštevati kot del (pogodbenega) materialnega prava. To pa po drugi strani pomeni, da zaradi njene pasivnosti pravdno sodišče pravilno ni presojalo njene limitirane odgovornosti. Iz povedanega izhaja, da se na dejstva v povezavi z zavarovalno vsoto tožena stranka tudi ne more sklicevati kot dolžnik v izvršilnem postopku.

20.Sodišče prve stopnje je torej napačno ugodilo opozicijskemu ugovoru. Limitiranost zavarovalne vsote ni dejstvo, ki bi nastopilo po izvršljivosti odločbe, niti ne dejstvo, ki bi nastopilo pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v pravdi. Dolžnik se sicer še v odgovoru na revizijo sklicuje, da bi navajanje ugovora omejitve zavarovalne vsote že v pravdnem postopku zanj predstavljalo nesorazmerno breme, vendar to ne drži, saj je poznal navedeno pogodbeno omejitev svoje odgovornosti. Vedel je, da dolguje tudi obroke rente, ki bodo v bodoče mesečno zapadali v plačilo, torej mu je bilo znano tudi to, da bo v primeru neugovarjanja limitirane višine obveznosti lahko plačeval več, kot pa znaša pogodbeno dogovorjeni limit. Ne gre torej za nesorazmerno breme, katerega s pravočasno podanim ugovorom v pravdnem postopku ne bi zmogel.

Posebej glede obveznosti iz naslova rente

21.Napačno je tudi stališče pritožbenega sodišča v zvezi z rentnim zahtevkom, da omejitev zavarovalne vsote, dokler ni izčrpana, ni pomembna okoliščina, temveč pomeni po pravnomočnosti sodbe spremenjeno okoliščino glede na trenutek določitve obveznosti. Na to vprašanje je namreč nasprotno oz. drugače odgovorila ustaljena sodna praksa. Izčrpanje zavarovalne vsote je možno uveljavljati kot spremenjeno okoliščino le v novi pravdi za ukinitev rente in ne v izvršbi. Torej tudi tu ni pomembno, ali je bila ali ne izčrpana zavarovalna vsota že ob zaključku pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje oziroma ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje v pravdnem postopku. Pomembno pa je, ali je dolžnik omejitev pravočasno uveljavljal. S pravočasnim ugovarjanjem bi si lahko že v pravdi za naprej zavaroval svoj pravni položaj, ki mu ga je omogočala zgoraj navedena določba OZ. Sodišče bi moralo tudi v tem primeru v izreku omejiti obveznost tožene stranke z zapisom, da njena obveznost ne sme preseči ravni zavarovalne vsote, ne glede na to, kdaj bo ta dosežena. Ker tega tožena stranka (dolžnik) ni storila, je ostala njena obveznost neomejena tudi v izvršilnem postopku. Načelo formalne legalitete je ohranilo njeno višino iz pravnomočne sodbe ne glede na navedeno materialnopravno določbo.

22.Neutemeljene so dolžnikove navedbe iz odgovora na revizijo, da upnik v odgovoru na njegov ugovor, da je terjatev upnika do dolžnika prenehala na podlagi izčrpanja zavarovalne vsote iz naslova zavarovanja odgovornosti lastnika letala glede potnika, tega ni prerekal in bi zato moralo izvršilno sodišče odločiti, kot da je dejstvo prenehanja terjatev upnika do dolžnika nesporno. Upnik je, kot izhaja iz njegovega odgovora na ugovor, vse dolžnikove trditve prerekal, pri čemer je posebej navedel, da gre pri dolžnikovem odgovoru za ugovor terjatve, ki je že pravnomočno ugotovljena in se posledično v izvršilnem postopku ne more izpodbijati. Poudaril je, da ugovorni razlogi niso pravno relevantni, saj dolžnik ni uveljavljal nobenega od taksativno naštetih razlogov zoper sklep o izvršbi, ki bi jih dopuščal prvi odstavek 55. člena ZIZ.

23.Ob povedanem je treba na prvo dopuščeno vprašanje odgovoriti: Dolžnik bi moral trditve o omejitvi in izčrpanju zavarovalne vsote navesti po sklenitvi sodne poravnave s starši in partnerico pokojnega najpozneje do zaključka glavne obravnave v pravdi, ki jo je po poravnalnem naroku upnik z njim nadaljeval. Sodišči prve in druge stopnje sta z ravnanjem v nasprotju z načelom stroge formalne legalitete iz prvega odstavka 17. člena ZIZ zagrešili bistveno kršitev določb izvršilnega postopka iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ v zvezi s 17. členom ZIZ in 15. členom ZIZ .

24.Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje narekuje v izreku tega sklepa navedeno odločitev, zato Vrhovno sodišče na drugo dopuščeno vprašanje ni odgovarjalo.

Odločitev o reviziji

25.Vrhovno sodišče je reviziji ugodilo in sklep sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je ugodilo upnikovi pritožbi ter spremenilo sklep sodišča prve stopnje z dne 20.1.2023 tako, da je dolžnikov ugovor zavrnilo (prvi odstavek 379. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

26.Spremenjena odločitev o glavni stvari je zahtevala tudi spremembo stroškovne odločitve (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnik mora glede na spremenjen uspeh v tej zadevi upniku plačati stroške pritožbenega in prvostopenjskega postopka ter stroške v zvezi z revizijo.

27.Stroški v zvezi s predlogom za izvršbo se že priznani v pravnomočnem sklepu o izvršbi sodišča prve stopnje. Revizijsko sodišče je ob spremenjeni odločitvi sodišč druge in prve stopnje upniku priznalo še naslednje stroške prvostopenjskega postopka: 700 točk v znesku 420 EUR za odgovor na ugovor na podlagi tar. št. 27/tč. 6 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), 2 % za materialne stroške v znesku 8,40 EUR na podlagi tretjega odstavka 11. člena OT in 22 % DDV v znesku 94,25 EUR. Skupaj so tako upniku priznani stroški v višini 522,65 EUR. Priglašene stroške iz navedenih postavk nad 522,65 EUR glede na OT ni bilo mogoče priznati, kot tudi ne posebej priglašenih 100 točk za posvete s stranko, ker so ti stroški že zajeti v sestavi odgovora na ugovor. Nadalje je priznalo upnikove stroške pritožbenega postopka: 700 točk v znesku 420 EUR za odgovor na dolžnikovo pritožbo na podlagi tar. št. 27/tč. 6 OT, 2 % za materialne stroške v znesku 8,40 EUR na podlagi tretjega odstavka 11. člena OT in 22 % DDV v znesku 94,25 EUR, skupaj tako v višini 522,65 EUR. Priglašenih stroškov iz navedenih postavk nad 522,65 EUR glede na OT ni bilo mogoče priznati, kot tudi ne posebej priglašenih 100 točk za pregled listin in sestankom s stranko, saj so ti stroški že zajeti v sestavi odgovora na pritožbo. Nadalje so priznani še stroški v zvezi z upnikovo pritožbo: 700 točk v znesku 420,00 EUR na podlagi tar. št. 31/tč. 7 OT, 2 % za materialne stroške v znesku 8,40 EUR na podlagi tretjega odstavka 11. člena OT in 22 % DDV v znesku 94,25 EUR. Skupaj so tudi iz tega naslova priznani stroški upniku v višini 522,65 EUR, višji stroškovni zahtevek ni utemeljen, posebej tudi ni bilo mogoče priznati stroškov za pregled listin in sestanek s stranko, saj so zajeti že v sestavi pritožbe. Skupaj so torej upniku priznani stroški pritožbenega postopka v višini 1.045,30 EUR. Dolžnik je tako dolžan upniku plačati stroške prvostopenjskega in pritožbenega postopka v skupnem znesku 1.567,95 EUR v osmih dneh od vročitve tega sklepa. Od priznanih stroškov je Vrhovno sodišče prisodilo za primer zamude tudi zahtevane zakonske zamudne obresti od poteka osemdnevnega roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

28.Upniku je bilo treba priznati tudi stroške v zvezi z predlogom za dopustitev revizije in revizijo, in sicer: 700 točk v znesku 420 EUR za sestavo predloga za dopustitev revizije na podlagi tar. št. 19 OT v zvezi s 4. členom OT, 2 % za materialne stroške v znesku 8,40 EUR na podlagi tretjega odstavka 11. člena OT in 22 % DDV v znesku 94,25 EUR - skupaj torej 522,65 EUR, 700 točk v znesku 420 EUR za sestavo revizije na podlagi tar. št. 31/7 OT, 2 % za materialne stroške v znesku 8,40 EUR na podlagi tretjega odstavka 11. člena OT in 22 % DDV v znesku 94,25 EUR - skupaj torej 522,65 EUR. Skupaj je Vrhovno sodišče upniku priznalo 1.045,30 EUR revizijskih stroškov.

29.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu te odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------

1Glej ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča: sklep II Ips 36/2019 z dne 9. 5. 2019, sklep II Ips 207/2006 z dne 11. 5. 2006 in podobne.

2Ude L., Civilno procesno pravo, Ur. l. RS, Ljubljana, 2002, str. 317 in naslednje.

3Vendar pa to tudi pod pogojem, da je bil limit zavarovalne vsote ugotovljen v prejšnji pravdi. Primerjaj npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 563/96 z dne 9. 4. 1998.

ZvezaZakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 15, 17, 17/1, 19, 19/1, 40, 55, 55/1, 55/1-8 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 965, 965/1

Pridruženi dokumenti*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.