Jedro

Skladno z Uredbo o dedovanju, ki temelji na načelu enotnosti dedovanja, sodišče države članice, kjer je imel zapustnik ob smrti običajno prebivališče, odloči o celotnem dedovanju (4. člen Uredbe o dedovanju). Navedeno pomeni, da bo sodišče, pristojno skladno z Uredbo o dedovanju, v zapuščinskem postopku odločilo tako glede premičnega kot tudi nepremičnega premoženja zapustnika, ne glede na to, kje se to premoženje nahaja.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje v tej zadevi.

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščenki pritožuje F.B., zapustnikov nečak. Prepričan je namreč, da je za izvedbo zapuščinskega postopka po pokojnem stricu pristojno sodišče Republike Slovenije, in sicer Okrajno sodišče v Mariboru. Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju (v nadaljevanju Uredba o dedovanju) kot navezno okoliščino za določitev splošne mednarodne pristojnosti sicer predvideva običajno prebivališče pokojnika ob njegovi smrti. Vendar pa je potrebno upoštevati vse okoliščine zapustnikovega življenja v letih pred njegovo smrtjo ter vsa druga pomembna dejstva. Pritožnik v tej zvezi izpostavlja, da je s pripravljalno vlogo z dne 20. 6. 2018 in 19. 9. 2018 izkazal, da je bil zapustnik lastnik nepremičnega premoženja v Republiki Sloveniji, glede tega premoženja pa pred Okrožnim sodiščem v Mariboru teče sodni postopek pod opr. št. II P 170/2016, kjer zapustnik nastopa kot tožena stranka. Opozarja, da Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD) določa pristojnost slovenskega sodišča po območju, na katerem leži nepremičnina zapustnika. Pristojnost za zapuščinsko obravnavo je torej določena po legi nepremičnine (forum rei sitae), neodvisno od državljanstva in prebivališča ob smrti zapustnika. Glede na navedeno je Okrajno sodišče v Mariboru, ne glede na bivanje zapustnika ob smrti v Franciji, pristojno za izvedbo predmetnega zapuščinskega postopka. Po prepričanju pritožbe Uredba o dedovanju, na katero se sklicuje izpodbijani sklep, sodišču Republike Slovenije ne odreka pristojnosti. Uredba o dedovanju namreč vsebuje obvezo, da je potrebno upoštevati vse okoliščine zapustnikove življenja v letih pred njegovo smrtjo in ob njegovi smrti ter upoštevati tudi vse druge okoliščine, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo. Uredba o dedovanju torej omogoča obravnavo vsakega primera posebej in določanje pristojnosti glede na značilnosti konkretne zadeve. Dejstvo, da je zapustnik toženec pred tukajšnjim okrožnim sodiščem prav glede nepremičnega premoženja, ki je predmet dedovanja, o čemer prvostopenjski sklep tudi nima zaključkov, pa pritožnik vidi kot tako pomembno okoliščino, da ta narekuje pristojnost slovenskega sodišča. Glede na navedeno sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in kot pristojno za odločanje v predmetni zadevi določi Okrajno sodišče v Mariboru, ki naj nadaljuje z zapuščinskim postopkom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru uveljavljanih pritožbenih navedb kot v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s 163. členom ZD. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere naslovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ne ugotavlja, saj ima izpodbijani sklep razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, tako da ga je mogoče preizkusiti. Ob uporabi Uredbe o dedovanju pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno presodilo, da ni podana pristojnost sodišča Republike Slovenije za odločanje v tej zapuščinski zadevi.

5. Skladno s tretjim odstavkom v zvezi s prvim odstavkom 18. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), vse v zvezi s 163. členom ZD, sodišče ves čas postopka pazi, ali je za odločitev v zadevi pristojno sodišče Republike Slovenije. V obravnavanem primeru gre za dedovanje z mednarodnim elementom. Z ozirom, da je bil zapustnik državljan Republike Slovenije, živel in umrl pa je v Franciji, kjer je imel tudi družino, je sodišče prve stopnje z oziroma na članstvo obeh imenovanih držav v Evropski uniji, vprašanje mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča za odločanje v zadevi pravilno presojalo na podlagi Uredbe o dedovanju, ki se uporablja za dedovanje po osebah, umrlih na ali po 17. 8. 2015. Pritožniku velja na tem mestu pojasniti, da Uredba o dedovanju predstavlja nadnacionalni predpis, ki se v državah članicah, ki jih zavezuje (ne zavezuje Irske, Danske in Velike Britanije),1 uporabi neposredno. Uporaba nacionalnih pravil za določitev pristojnosti, to je prvega odstavka 176. člena ZD2 in drugega odstavka 177. člena ZD,3 za kar se zavzema pritožba, zato ne pride v poštev.

6. Kot je pravilno pojasnjeno že v izpodbijanem sklepu, Uredba o dedovanju kot splošno navezno okoliščino za določitev mednarodne pristojnosti določa običajno prebivališče zapustnika v trenutku njegovi smrti (4. člen Uredbe o dedovanju). Pravilno izpostavlja pritožnik, da je potrebno pri določitvi običajnega prebivališča upoštevati vse okoliščine zapustnika v letih pred njegovo smrtjo in ob njegovi smrti. Pri tem je potrebno upoštevati vsa pomembna dejstva, zlasti kako dolgo in kako pogosto je zapustnik bival v zadevni državi ter tudi pod kakšnimi pogoji in zakaj je tam bival, kakor vse izhaja iz 23. točke preambule Uredbe o dedovanju in je povzeto že v prvostopenjskem sklepu.

7. V predmetnem postopku je bilo ugotovljeno in tudi ni pritožbeno prerekano, da je bil zapustnik sicer rojen v Sloveniji, vendar pa je najmanj zadnjih 30 let živel v Franciji, kjer je tudi umrl. V Franciji si je zapustnik oblikoval družino, imel je sina in ženo, tam pa je tudi deloval kot podjetnik, nato pa se je upokojil. V Slovenijo, kjer je imel starša, sestro in nečaka (pritožnik), pa se je vračal enkrat letno ali enkrat na dve leti, v zadnjem času pa se iz bolezenskih razlogov ni več mogel vračati. Glede na navedeno, ko je jasno, da je bilo tako zapustnikovo zasebno oziroma družinsko kot poklicno življenje trajno in tesno povezano z Republiko Francijo, v to okolje pa je zapustnik ostal vpet tudi po upokojitvi in vse do njegove smrti, v Slovenijo pa se je vračal poredko, je zato lahko le pravilna prvostopenjska presoja, da je posebej tesna in trdna povezava zapustnika, kot jo poudarja 23. točka preambule Uredbe o dedovanju, izkazana z Republiko Francijo in ne z Republiko Slovenijo. Skladno s 15. členom Uredbe o dedovanju4 je sodišče prve stopnje zato pravilno odločilo kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.

8. V nasprotju s prepričanjem pritožbe pristojnosti slovenskega sodišča za izvedbo predmetnega zapuščinskega postopka ni mogoče utemeljiti ob dejstvu, da je bil zapustnik ob smrti solastnik nepremičnin v Republiki Sloveniji (parc. št. 445/14 in *522, obe k.o. K., in parc. št. 1195/1 k.o. D.), kakor izhaja iz zemljiškoknjižnih izpiskov na list. št. 10 do 16 predmetnega spisa. Kot je pojasnjeno že zgoraj zaradi neposredne uporabnosti Uredbe o dedovanju kot nadnacionalnega pravnega akta domačih pravil, ki sicer določajo izključno pristojnost slovenskega sodišča za zapuščinsko obravnavo po državljanu Republike Slovenije glede njegovega nepremičnega premoženja na območju te države (prvi odstavek 176. člena ZD), ni mogoče uporabiti. Skladno z Uredbo o dedovanju, ki temelji na načelu enotnosti dedovanja, pa sodišče države članice, kjer je imel zapustnik ob smrti običajno prebivališče, odloči o celotnem dedovanju (4. člen Uredbe o dedovanju). Navedeno pomeni, da bo sodišče, pristojno skladno z Uredbo o dedovanju, v zapuščinskem postopku odločilo tako glede premičnega kot tudi nepremičnega premoženja zapustnika, ne glede na to, kje se to premoženje nahaja.5

9. Pritožnik je v predmetnem postopku sicer izkazal, da je v pravdnem postopku zoper zapustnika kot prvo toženo stranko uveljavljal zahtevek zaradi ugotovitve lastninskega deleža na nepremičninah v njegovi solasti. Predložil je namreč potrdilo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 3. 4. 2017 o teku pravdnega postopka (tudi) zoper zapustnika s takšnim zahtevkom pod opr. št. II P 170/2016 (priloga A2). Pri nepremičninah parc. št. 445/14 in *522, obe k.o. K., je v zemljiški knjigi vpisana tudi zaznamba spora o pridobitvi lastninske pravice v zvezi s postopkom v že zgoraj citirani pravdni zadevi. Vendar pa navedena okoliščina v nasprotju s prepričanjem pritožbe ni takšnega pomena in teže, da bi glede na merila za določitev splošne mednarodne pristojnosti v dednih zadevah, kot jih opredeljuje Uredba o dedovanju in so povzeta že zgoraj, vzpostavila za utemeljitev pristojnosti slovenskega sodišča za odločanje v zadevi zahtevano tesno in trdno povezanost zapustnika z Republiko Slovenijo. Sodišče prve stopnje je zato lahko že zgolj za osnovi zgoraj izpostavljenih okoliščin za časa življenja ter ob smrti zapustnika utemeljeno zaključilo, da pristojnost slovenskega sodišča v obravnavani zapuščinski zadevi ni podana. Pravilno je pojasnilo, da bo sodišče oziroma drug pristojen organ za dedne zadeve v Franciji odločal o celotnem dedovanju (torej o dedovanju premičnega in nepremičnega premoženja). Za mednarodno nepristojno pa se je izhajajoč iz 3. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa izreklo upoštevaje tudi pravdno zadevo pritožnika zoper zapustnika v zadevi II P 170/2016. O pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD) v obravnavani zadevi zato ni mogoče govoriti. Glede na določbe prvega odstavka 208. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 205. člena ZPP se bo postopek v zadevi II P 170/2016 nadaljeval zoper pravne naslednike zapustnika, argument, da nepremičnine, katerih zemljiškoknjižni solastnik je zapustnik, v določenem obsegu ne sodijo v zapuščino po njem, pa bo pritožnik moral uveljaviti pred francoskim sodiščem kot skladno z Uredbo o dedovanju pristojnim zapuščinskim sodiščem.

10. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo F.B. skladno z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, saj ti niso bili priglašeni.

1 Tjaša Ivanc v Vpliv evropske uredbe o dedovanju na slovensko dedno pravo - nič novega ali leži kaj pod površino?, Pravna praksa 2014, številka 9, str. 22. 2 Prvi odstavek 176. člena ZD: »Za zapuščinsko obravnavo po državljanu Republike Slovenije je glede njegovega nepremičnega premoženja, ki je v Republiki Sloveniji, izključno pristojno sodišče v Republiki Sloveniji.« 3 Drugi odstavek 177. člena ZD: »Če zapustnik ob smrti ni imel niti stalnega niti začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji, je krajevno pristojno sodišče v Republiki Sloveniji, na katerega območju je zapuščina.« 4 15. člen Uredbe o dedovanju (Preizkus pristojnosti): »Če se pred sodiščem države članice začne postopke v dedni zadevi, za katero to sodišče po tej uredbi ni pristojno, se sodišče po uradni dolžnosti izreče za nepristojno.« 5 Tako Tjaša Ivanc v članku Vpliv evropske uredbe o dedovanju na slovensko dedno pravo - nič novega ali leži kaj pod površino?, Pravna praksa 2014, številka 9, str. 22 in v članku Novi režim načrtovanja dedovanja s čezmejnim elementom - pomen evropske Uredbe o dedovanju, Podjetje in delo 2016, številka 6-7, str. 1365. Enako tudi VSL sklep II Cp 2567/2017 z dne 7. 2. 2018.