Jedro

V primeru prenosa kapitala preminule osebe na dediča se za nabavno vrednost kapitala v času pridobitve šteje vrednost, od katere je bil odmerjen davek na dediščino in darila.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Predlog za odločitev davčne izvršbe na podlagi odločbe Davčnega urada Ljubljana št. DT 06-42152-08101/1100589 z dne 15. 2. 2010 do izdaje sodbe, se zavrže. III. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana tožnici kot davčni zavezanki odmeril dohodnino od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnine od davčne osnove 60.423,63 EUR po stopnji 15 % v znesku 9.063,54 EUR. Odločil je tudi, da mora biti odmerjena dohodnina plačana v 30 dneh. V obrazložitvi se sklicuje na 326. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ter na 97. in 98. člen Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Pojasnjuje, da je osnova za davek od dobička iz kapitala razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi. V vrednost ob pridobitvi se všteva nabavna vrednost nepremičnine in stroški, določeni v 98. členu ZDoh-2. Za vrednost nepremičnine ob odsvojitvi pa se šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost, zmanjšana za stroške, določene v 99. členu ZDoh-2. Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo št. DT 499-05-64/2010 z dne 9. 11. 2011 pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Najprej navede pravno podlago za odločanje v tem postopku, nato pa pojasnjuje, da se dohodnina v skladu s 132. členom ZDoh-2 odmeri od davčne osnove, ugotovljene po določbah omenjenega zakona, ter se šteje kot dokončni davek. Pojasnjuje, da je pritožnica 12. 10. 2009 vložila napoved za odmero dohodnine od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine. Iz nje izhaja, da je nepremičnino, ki predstavlja 1/6 poslovne stavbe z zemljiščem, pridobila dne 18. 8. 2003 in odsvojila 19. 8. 2009. Kot vrednost ob pridobitvi je v napovedi navedla vrednost 21.861,30 EUR, kot vrednost ob odsvojitvi pa 70.205,00 EUR. Uveljavljala je tudi nastale stroške. Prvostopni organ je v postopku odmere davka sledil podatkom glede napovedanih vrednosti nepremičnin, pri čemer je kot vrednost ob pridobitvi nepremičnine upošteval tisto vrednost, kakršna je bila ugotovljena v pravnomočno končanem postopku odmere davka na dediščine in darila v letu 2003. Da je prvostopni organ postopal pravilno, ko je pri določitvi nabavne vrednosti nepremičnine izhajal iz vrednosti nepremičnine, ki je bila ugotovljena v predhodno pravnomočno končanem postopku odmere davka na dediščine in darila, izhaja iz določbe drugega odstavka 98. člena ZDoh-2. Ta namreč določa, da se v primeru, če je bil kapital pridobljen po 1. točki 95. člena ZDoh-2 (torej z dedovanjem), za nabavno vrednost kapitala ob pridobitvi šteje vrednost, od katere je bil odmerjen davek na dediščine in darila. V konkretnem primeru je bil pritožnici z odločbo št. 1090-121/03-7/17 z dne 27. 11. 2003 odmerjen davek na dediščino in darila, v katerem je bila med drugim določena tudi vrednost nepremičnine v takratni valuti, ki sedaj v evrih znaša 7.437,27 EUR. Pritožnica zoper tako ugotovljeno vrednost v postopku ni ugovarjala, kar pomeni, da se je z vrednostjo strinjala. Iz zapisnika z dne 23. 6. 2010 sicer izhaja, da naj bi pritožnica že v odmernem postopku v letu 2003 s cenitvijo dokazovala višjo vrednost podedovane nepremičnine, vendar je bil postopek pravnomočno zaključen ob drugačno ugotovljeni vrednosti. Uveljavljanje različnih vrednosti nepremičnega premoženja v različnih davčnih postopkih za isto nepremičnino ni dopustno in je v nasprotju z načelom materialne resnice, kot temeljnim načelom davčnega postopka. Pomanjkljivost nezadostne obrazložitve izpodbijane prvostopne odločbe je bila v pritožbenem postopku ustrezno odpravljena. Davčni organ prve stopnje je res izdal odločbo s pomanjkljivo obrazložitvijo, vendar je, kot izhaja iz zapisnika z dne 23. 6. 2010, pomanjkljivost odpravil in pritožnico naknadno, po vloženi pritožbi, povabil, da ji pojasni način določitve vrednosti kapitala v času pridobitve. Glede na navedeno je bila odločitev prvostopnega organa pravilna in zakonita.

Tožnica v tožbi navaja, da je stališče davčnega organa glede ugotavljanja nabavne vrednosti podedovane nepremičnine napačno. V skladu s 186. členom ZDavP-2 davek na dediščine in darila odmeri davčni urad, ki je pristojen za sprejem davčnih napovedi. V skladu z 32. členom omenjenega zakona pa morajo fizične osebe na zahtevo davčnega organa dati podatke, s katerimi razpolagajo. Tožnica je v davčnem postopku v celoti izpolnila svoje obveznosti davčne zavezanke. Da davčni organ leta 2003 predloženih podatkov ni pravilo uporabil, pa se je izkazalo v postopku, katerega rezultat je izpodbijana odločba. Davčni organ je namesto napovedane vrednosti upošteval predhodno ugotovljeno vrednost, česar pa v odločbi ni niti obrazložil. Pritožbeni organ napačno ugotavlja, da je omenjeno nepremičnino pridobila na podlagi dedovanja, pridobila jo je iz dveh virov, in sicer z dedovanjem in z nakupom. V obeh postopkih je uveljavljala isto vrednost nepremičnine, izkazano z uradno cenitvijo in sklenjenim dogovorom. Tožnica ne more preverjati pravilnosti in zakonitosti delovanja davčnega organa, niti ni davčni zavezanec pred davčnim uradom dolžan ničesar dokazovati, pač pa le predložiti ustrezne podatke. Ne organ prve ne druge stopnje se nista opredelila do tega, zakaj niso bila upoštevana predložena dokazila o vrednosti podedovanega premoženja oziroma, zakaj so bila uporabljena nepravilno. Napake organa državne uprave ni mogoče pripisati posamezniku. Ker sta oba organa sprejela odločitev, s katero sta napako v odmernem postopku pripisala prav tožnici, bi morala organa druge in prve stopnje najmanj podati ustrezno, prepričljivo in zadostno obrazložitev. Glede na navedeno tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, tožnici pa povrne stroške postopka.

V nadaljnji vlogi tožnica še pojasnjuje, da je Davčni urad Ljubljana dne 25. 2. 2011 izdal odločbo, s katero je odločil, da se odloži davčna izvršba na podlagi izpodbijane odločbe do rešitve pritožbe zoper navedeno odločbo. Pritožba je bila rešena z odločbo z dne 9. 11. 2011. Odlog davčne izvršbe, odobren s strani davčne uprave, je veljal le do dneva izdaje odločbe organa druge stopnje. Zato tožnica prosi naslovno sodišče, da odloži davčno izvršbo na podlagi izpodbijane odločbe do izdaje sodbe v tej zadevi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne.

Tožnica prereka navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo in poudarja, da mora davčni organ v dvomu vedno odločiti v korist davčnega zavezanca. Varstvo pravic stranke in dopustnost odločanja na podlagi verjetno izkazani dejstev predstavlja izjemo od načela materialne resnice. Za prevalitev napake davčnega organa na davčnega zavezanca pa ni nobene pravne podlage.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave.

Tožba ni utemeljena.

V danem primeru je med strankama sporno, ali je davčni organ v postopku odmere dohodnine od dobička iz kapitala od sporne nepremičnine ugotovil pravilno vrednost kapitala ob pridobitvi in posledično, ali je ugotovil pravilen znesek dohodnine. Tudi po mnenju sodišča je odločitev davčnih organov pravilna. V primeru prenosa kapitala preminule osebe na dediča se po drugem odstavku 98. člena ZDoh-2 za nabavno vrednost kapitala v času pridobitve šteje vrednost, od katere je bil odmerjen davek na dediščino in darila. Ni sporno, da je bilo v konkretnem primeru omenjeno zakonsko določilo spoštovano, saj je bila v postopku o odmeri davka na dediščine in darila tožnici izdana odločba z dne 27. 11. 2003 št. 1090-121/03-7/17. Tožničini ugovori so dejansko usmerjeni v ugotovitev, da je bila v omenjenem postopku napačno ugotovljena davčna osnova ter da se v tem postopku listin, s katerim je to davčno osnovo dokazovala, ni upoštevalo. V zvezi s slednjim sodišče tožnici pojasnjuje, da odločba, ki je bila izdana tožnici v zadevi odmere davka na dediščine in darila dne 27. 11. 2003, ni predmet presoje tega upravnega spora in je že pravnomočna. Kolikor pa tožnica meni, da omenjena odločba ni bila pravilna in zakonita, bi jo morala izpodbijati z rednimi oziroma izrednimi pravnimi sredstvi, česar pa ni storila. Zato so vsi ugovori, ki se nanašajo na sprejeto odločitev iz omenjene odločbe z dne 27. 11. 2003, v tem postopku nerelevantni. Katerega dela nepremičnine iz tega spora pa naj bi tožnica ne pridobila z dedovanjem, pač pa z nakupom, pa ni razvidno niti iz podatkov spisa, niti tega tožnica konkretno ne pojasni.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja prvostopni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožničino zahtevo za odložitev davčne izvršbe na podlagi izpodbijane odločbe do izdaje sodbe v tej zadevi pa je moralo sodišče zavreči. V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe. To pomeni, da je procesna predpostavka za odločanje o taki zahtevi obstoj upravnega spora, ki še ni pravnomočno končan. Ker pa je bila v zadevi že izdana sodna odločba, ki je z dnem 27. 6. 2012 postala pravnomočna, je bilo potrebno tožničin predlog za odložitev davčne izvršbe, zavreči. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.