Jedro

Vsa relevantna dejanska in pravna vprašanja morajo biti obravnavana že v upravnem postopku ter argumentirana v obrazložitvi izdane odločbe, skladno s prvim odstavkom 214. člena ZUP. Če - kot je to v obravnavanem primeru - razlogi odločitve niso navedeni tako, da je mogoče jasno spoznati za odločitev pomembne dejanske in pravne razloge, odločbe ni mogoče preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ki daje podlago za odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovni postopek.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33123-15/2013/41 z dne 26. 10. 2015, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo, navedeno v izreku sodbe, je Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju toženka) odločila, da se zavrne zahtevek tožnice, to je Občine Ilirska Bistrica, za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev, št. 33123-15/2013/9 z dne 23. 8. 2013 (v nadaljevanju odločba o pravici do sredstev), ter da posebni stroški v tem postopku niso nastali.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila z odločbo o pravici do sredstev tožnici odobrena vloga za dodelitev nepovratnih sredstev v višini do 219.466,45 EUR na podlagi 8. javnega razpisa iz naslova ukrepa 322 - Obnova in razvoj vasi (Uradni list RS, št. 1/13, v nadaljevanju Javni razpis). Sredstva so bila odobrena po postopku in pod pogoji, določenimi v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (v nadaljevanju Uredba PRP) in Javnem razpisu. Tožnica je 10. 6. 2015 vložila zahtevek za izplačilo sredstev v višini 178.917,01 EUR. Toženka se sklicuje na določbe 56. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) ter navaja, da je bilo pri pregledu na kraju samem ugotovljeno, da je tožnica investicijo Vaški dom A. prenesla delno na Osnovno šolo B. (v nadaljevanju OŠ) in delno na Krajevno skupnost A. (v nadaljevanju KS). Iz Pogodbe o prenosu investicije v upravljanje z dne 5. 2. 2015 (v nadaljevanju Pogodba) je namreč razvidno, da je zadevna investicija zaključena in se v višini 632.597,40 EUR po stanju na dan 1. 1. 2015 prenese v upravljanje, in sicer OŠ 55,24 % (površina 305 m2, kar znese 349.446,80 EUR) in KS 44,76 % (površina 247,15 m2, kar znese 283.150,60 EUR). V poslovnih knjigah tožnice se evidentira terjatev za sredstva, dana v upravljanje. Po pozivu k obrazložitvi stvarnega stanja z dne 31. 7. 2015 je tožnica pojasnila, da je investicija v njeni lasti. Sklenila je Pogodbo o upravljanju, ki pa ne vsebuje določb o prenosu lastništva in ni izvedljiva v zemljiški knjigi. Premoženje, s katerim upravlja KS, je tudi sicer del skupnega premoženja tožnice, in tudi premoženje, s katerim upravlja OŠ, je last tožnice kot njene edine ustanoviteljice. Torej ni prišlo niti do sprememb v lastništvu niti niso bile uvedene bistvene spremembe. S Pogodbo se naložba ne odtujuje in se ne uporablja v nasprotju z namenom dodeljenih sredstev. Vaški dom A. je dokončan skladno z namenom iz prijave na Javni razpis ter je namenjen za potrebe krajanov, to je rekreacijske in druge športne ter kulturne dejavnosti vaške sredine, katere del je tudi OŠ. V izogib zapletom pri odobritvi zahtevka pa je tožnica s KS in OŠ podpisala Aneks (k Pogodbi) z dne 5. 8. 2015 o sporazumnem prenehanju Pogodbe z navedenim dnem.

3. V nadaljevanju obrazložitve toženka navaja, da prenos investicije ni dovoljen v skladu s petim odstavkom IV.4 podpoglavja Javnega razpisa, ki ga deloma citira. Tožnica svojih namenov ni sporočila toženki oziroma ni vložila zahteve za vsebinsko spremembo obveznosti iz odločbe o pravici do sredstev. Predmet podpore je obnova in izgradnja večnamenskih zgradb skupnega pomena za medgeneracijsko druženje, kulturno-umetniško, športno in drugo prostočasno dejavnost lokalnega prebivalstva na podeželju. Namen dodeljenih sredstev je sanacija Vaškega doma A., ki bo namenjen medgeneracijskemu sodelovanju občanov, izobraževanju, njihovemu kulturno-umetniškemu, športnemu in ostalemu prostočasnemu udejstvovanju. Namen dodeljevanja sredstev in izpolnjevanje ciljev iz ukrepa 322 je mogoče doseči le z lastnim upravljanjem naložbe. Pri prenosu se namen investicije spremeni, stranka nima nadzora nad njeno uporabo. Iz Pogodbe ne izhaja, za kakšen namen je dana v upravljanje. Tožnica sicer pojasnjuje, da ni prišlo do spremembe v lastništvu, vendar je pomembno, da stranka sama upravlja z investicijo in zagotavlja njeno uporabo skladno z namenom dodeljenih sredstev. Tožnica je kasneje, po opozorilu toženke Pogodbo preklicala z Aneksom in investicijo spet zavedla v svoje poslovne knjige. S podpisom Aneksa je sama potrdila domnevo, da ni spoštovala pogojev Javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev. Na podlagi drugega odstavka 3. člena Izvedbene uredbe 809/2014/EU1 stranka po tem, ko je bila opozorjena na nepravilnosti, ne more umikati oziroma spreminjati zahtevka ali njegovega dela oziroma popravljati določenih dejanj. Po navedenem toženka sklene, da tožnica ne izpolnjuje vseh pogojev, določenih v Uredbi in Javnem razpisu, ter da je obravnavani zahtevek v nasprotju z zahtevami, kot jih določajo predpisi, javni razpis oziroma odločba o pravico do sredstev, in se zato zavrne.

4. Tožnica je zoper izpodbijano odločbo vložila tožbo v upravnem sporu. Toži zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi kršitev pravil postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno upravno odločanje. Zahteva, da ji toženka povrne stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. V tožbi navaja vsebino poziva z dne 31. 7. 2015 in svojega odgovora nanj, v katerem je argumentirano podala svoja (v izpodbijani odločbi povzeta) stališča. Zgolj zato, ker je iz poziva sledilo, da toženka prenos v upravljanje (sicer zmotno) šteje za odtujitev naložbe in s tem kršitev odločbe o pravici do sredstev, je tožnica v izogib zapletom, kot je jasno izrazila, sklenila Aneks o prenehanju Pogodbe. Toženka je reagirala z izdajo izpodbijane odločbe, ki pomeni t.i. odločbo presenečenja, pri čemer je sklenitev Aneksa po eni strani štela kot pomembno v zvezi z ugotavljanjem kršitve, po drugi strani pa zavrnila njegovo relevantnost. Glede na 76. člen Izvedbene uredbe 809/2014/EU se zastavlja vprašanje njene uporabljivosti, tudi sicer pa določbe 3. člena, na katere se sklicuje toženka, urejajo izključno umik vlog ali zahtevkov stranke, medtem ko tožnica zahtevka ni (niti delno) umaknila in ne spremenila. Izvajala je dejanja, povezana z upravljanjem svojega premoženja, znotraj sfere subjektov v njeni popolni kontroli. Toženka arbitrarno prireja svoja naziranja s ciljem zavrniti izplačilo sredstev. Njen poziv je pomenil samo navidezno zagotavljanje pravice do izjave, dejansko je tožnico pozvala, naj sanira domnevno kršitev, sicer bo zahtevek zavrnjen, in ko je tožnica to storila, da bi zadovoljila toženko, je ta izdala zavrnilno odločbo, čeprav se (država) ne more sklicevati na lastno napeljevanje in iz tega kovati korist. 6. Tožnica poudarja, da se s prenosom Vaškega doma A. v upravljanje KS in OŠ B. naložbena dejavnost opravlja dalje, investicija se ni odtujila niti se ni se spremenil njen namen. Tožnica je zavezana ravnati s svojim premoženjem po Zakonu o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljevanju ZSPDSLS), kar zajema tudi njegovo upravljanje, pri čemer mora upoštevati načelo gospodarnosti (3. in 4. člen ZSPDSLS). Dejavnost KS in OŠ je že po naravi stvari združljiva z namenom dodeljenih sredstev, ki ga toženka navaja v izpodbijani odločbi. Da je tožnica upravljanje zaupala lokalno, na območju delujočima KS in OŠ, pomeni udejanjenje (t)istega namena, za katerega so bila sredstva dodeljena. KS je v skladu s 54. členom Statuta Občine Ilirska Bistrica (v nadaljevanju Statut) (ožji) del občine v teritorialnem, funkcijskem, organizacijskem, premoženjsko-finančnem in pravnem smislu ter skladno s 56. členom Statuta opravlja naloge iz pristojnosti občine, ki se pretežno nanašajo na prebivalce skupnosti, med drugim pospešuje kulturne, športne in druge društvene dejavnosti na svojem območju ter organizira kulturne, športne in druge prireditve oziroma nudi pomoč pri njih, kadar je organizator občina (smiselno enako sledi iz 19b. člena Zakona o lokalni samoupravi, v nadaljevanju ZLS). Premoženje, s katerim upravlja KS, je po tretjem odstavku 57. člena Statuta del skupnega premoženja občine. Kot izhaja iz Odloka o ustanovitvi javnih vzgojno-izobraževalnih zavodov Osnovna šola Jelšane, Osnovna šola Toneta Tomšiča Knežak, Osnovna šola Podgora Kuteževo, Osnovna šola Rudolfa Ukoviča Podgrad, Osnovna šola Rudija Mahniča - Brkinca Pregarje (v nadaljevanju Odlok), je tožnica edini ustanovitelj OŠ B., ki v skladu z 9. in 12. členom Odloka opravlja dejavnost osnovnošolskega izobraževanja, programa za predšolske otroke in izobraževanja za odrasle v zadevnem šolskem okolišu. Premoženje, s katerim upravlja OŠ, je v skladu s tretjim odstavkom 38. člena Odloka last ustanovitelja, torej tožnice. Tudi po prenosu v upravljanje KS oziroma OŠ (ki je zakoniti upravljavec občinskega premoženja v smislu tretjega odstavka 9. člena v zvezi z 9. točko 3. člena ZSPDSLS) je torej investicija ostala last oziroma del premoženja tožnice. Ta je s prenosom v upravljanje ohranila (oziroma sploh izpolnila identičen) namen investicije, ki ga upravljavca zagotavljata v okviru svoje dejavnosti. Niti iz predpisov niti iz Javnega razpisa ne izhaja prepoved takšnega prenosa v upravljanje. Stališče toženke odstopa od stališč relevantne sodne prakse Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU); številne uredbe EU imajo namreč glede vprašanja, kaj pomeni spremembo (poslovnega) namena oziroma ciljev projekta, enake klavzule kot 72. člen Uredbe 1698/2005/ES2. V sodbi C-388/12 z dne 14. 11. 2013 je SEU zavzelo stališče, da je sprememba bistvena, če se v bistvenem spremeni namen (opravljanje tržne dejavnosti v primerjavi s predhodno netržno, pri čemer je sprememba bistvena, če povzroči večje dohodke za občino ali neupravičene prednosti za upravljavca ali če se objekt bistveno spremeni, vse v nasprotju s prvotnim ciljem) ali če se spremeni lastništvo. Za bistveno spremembo v upravljanju gre, če se bistveno zmanjša možnost, da se bo z zadevno dejavnostjo uresničeval cilj, ki je bil določen zanjo. V obravnavani zadevi niti ob najbolj radikalni razlagi ni mogoče priti do takšnih zaključkov, saj je ves čas zagotovljeno izvajanje netržne dejavnosti in istega namena, zaradi katerega so bila dodeljena sredstva, v enaki meri, pri čemer je investicija ves čas tožničino premoženje. Materialno pravo je bilo uporabljeno nerazumno in arbitrarno. V primeru dvoma naj sodišče zastavi SEU naslednje predhodno vprašanje: "Ali je dopustno določilo 72. člena Uredbe 1698/2005/ES razlagati tako, da pride do bistvene spremembe pri naložbeni dejavnosti, če upravičenec, ki je lokalna skupnost, začasno prenese predmet sofinanciranja v upravljanje pravno-organizacijskim oblikam znotraj sfere svojega premoženja in svoje kontrolne sfere (KS kot ožji del lokalne skupnosti in OŠ, organizirana kot javni zavod edinega ustanovitelja - te lokalne skupnosti, ki v ničemer ne opravljata gospodarske dejavnosti, opravljata pa dejavnost za zadovoljevanje namena sofinanciranja), pri tem pa na takšnega upravljavca ne prenese nobenih lastniških ali drugih stvarnopravnih upravičenj, ampak naložba ostane last in premoženje upravičenca?".

7. Podrejeno tožnica v tožbi opozarja, da je stališče, da mora prejemnik sredstev v primeru kršitve obveznosti oziroma bistvenih sprememb vrniti vsa prejeta sredstva, v nasprotju z drugim odstavkom 72. člena Uredbe 1698/2005/ES, ki odkazuje na 33. člen Uredbe 1290/2005/ES3, in tudi v nasprotju s splošnim načelom sorazmernosti; meni, da je tudi s tega vidika izpodbijana odločba očitno v nasprotju s pravom EU.

8. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne. Citira prvi odstavek 72. člena Uredbe 1698/2005/ES ter tretji odstavek 121. člena Uredbe PRP in dodaja, da vsebinsko enako določbo vsebuje Javni razpis v petem odstavku podpoglavja IV.4. Nadalje citira prvi in drugi odstavek 3. člena Izvedbene uredbe 809/2014/EU in obrazlaga, da se prepoved umika ne nanaša le na vloge in zahtevke, ampak tudi na vsa druga ravnanja v postopkih uveljavljanja sredstev, s katerimi se vlagatelji izkazujejo izpolnjevanje pogojev za upravičenost do financiranja. V konkretnem primeru je bilo pri pregledu na kraju samem ugotovljeno, da bi bil prenos naložbe Rekonstrukcija Vaškega doma A. v upravljanje OŠ in KS A. lahko v nasprotju s pogoji za financiranje naložbe oziroma v neskladju z veljavnimi predpisi, o čemer je bila tožnica seznanjena najkasneje s prejemom poziva z dne 31. 7. 2015. Njenega naknadnega ravnanja, to je sklenitve Aneksa, zato pri obravnavi zahtevka ni bilo mogoče upoštevati. Toženka zavrača očitke, da je šlo pri omenjenem pozivu za samo navidezno zagotavljanje pravice do izjave oziroma da je z njim tožnico pozvala k saniranju domnevne kršitve. Poudarja, da tožnici ni očitala odtujitve naložbe, ter navaja, da se morajo sredstva iz ukrepov razvoja podeželja porabiti za namen oziroma se mora naložba uporabljati za namen, kot izhaja iz predpisov in Javnega razpisa. Vlagatelj namen opredeli v vlogi za dodelitev sredstev, eden od pogojev za upravičenost do sredstev pa je, da sledi temu namenu. Tako ne sme biti izvedena nobena bistvena sprememba, ki vpliva na doseganje ciljev ukrepa 322 in na namen dodeljevanja sredstev. Le-temu je po prepričanju toženke mogoče slediti le, če vlagatelj sam upravlja naložbo. Po mnenju toženke je zato tožnica s prenosom naložbe v upravljanje OŠ in KS ravnala v nasprotju s tretjim odstavkom 121. člena Uredbe PRP in petim odstavkom podpoglavja IV.4 Javnega razpisa. Sklicevanje na sodbo v zadevi C-388/12 ni utemeljeno, saj je šlo tam za razlago določb, ki urejajo financiranje naložb iz Evropskega sklada za regionalni razvoj, v obravnavanem primeru pa gre za financiranje iz kmetijskih skladov, urejeno z drugimi predpisi.

9. Tožnica v nadaljnjih vlogah vztraja pri tožbi in svojih stališčih. Toženka se sklicuje na svoja prepričanja, ne da bi jih argumentirala (z analizo dejanskega stanja in pravnih pravil), kar za zavrnitev zahtevka ne more zadoščati. S prepustitvijo upravljanja lokalno delujočima KS in OŠ, ki sta ustanovljeni oziroma katerih dejavnost je prav zagotavljanje namena, za katerega so bila dodeljena sredstva, je tožnica kar najbolje zagotovila doseganje namena sofinanciranja. Oddaja investicije v upravljanje je bila predvidena že v vlogi za dodelitev sredstev, zato ni jasno, zakaj je naknadno postala sporna. Kot izhaja iz odgovora na tožbo, toženka omenjenega prenosa ne šteje za odtujitev naložbe. Prav tako ni prišlo do bistvene spremembe v smislu 72. člena Uredbe 1698/2005/ES. Ne gre niti za uporabo v nasprotju z namenom dodeljenih sredstev, saj je bil vaški dom urejen za v izpodbijani odločbi navedeni namen, to je namen, ki ga po naravi stvari in registrirani dejavnosti zagotavljata KS in OŠ. Toženka v izpodbijani odločbi ni ugotavljala, da bi imela očitana kršitev kakršnekoli finančne posledice oziroma da bi šlo za oškodovanje toženke oziroma proračuna EU, in tudi zato ni podlage za kakršen koli finančni popravek. Ohranitev izpodbijane odločbe v veljavi bi pomenila celo neupravičeno obogatitev toženke, saj ji sredstev ne bo treba vrniti v proračun EU. Ker odločba o pravici do sredstev ni bila odpravljena, s sklicevanjem na neizpolnjevanje pogoja za upravičenost do podpore ni dopustno zavrniti zahtevka za izplačilo. Popolno sankcioniranje je dopustno le v primeru namerno napačne prijave, česar toženka niti ne trdi. Tožnica dodatno opozarja na novejša stališča, ki se nanašajo na načelo sorazmernosti. Izpostavljeno pa se sklicuje tudi na stališča Ustavnega sodišča (odločba, št. Up-781/15-16 z dne 24. 11. 2016), iz katerih izhaja, da je bistvena sestavina pravice do enakega varstva pravic ustrezna obrazloženost odločbe, v kateri je treba na konkreten način in z zadostno mero jasnosti opredeliti razloge, na podlagi katerih je bila sprejeta odločitev.

K I. točki izreka:

10. Tožba je utemeljena.

11. Predmet tega spora je z izpodbijano odločbo sprejeta odločitev toženke, da se zavrne tožničin zahtevek za izplačilo sredstev v višini 178.917,01 EUR.

12. V tovrstnih zadevah se v skladu z določbami ZKme-1 stranki najprej izda odločba o pravici do sredstev (53. člen). Za izplačilo sredstev nato stranka, kot izhaja iz prvega odstavka 56. člena ZKme-1, vlaga zahtevke, kot je obravnavani. Če zahtevku stranke ni v celoti ugodeno, pristojni organ o njem odloči z odločbo, in sicer zahtevek, ki je v nasprotju z zahtevami iz predpisov, javnega razpisa ali določbe o pravici do sredstev, z odločbo zavrne (tretji in četrti odstavek 56. člena ZKme-1). Za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZKme-1 (oziroma predpisi EU), se uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), vključno z določbami, ki se nanašajo na obrazložitev upravne odločitve (prim. prvi odstavek 214. člena ter 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP). Na tej podlagi je bilo treba tožbi ugoditi.

13. Tudi če se sledi razlogovanju toženke, da je za obravnavani primer uporabljiva Izvedbena uredba 809/2014/EU (in sicer glede na določbe njenega 76. člena4 ter čas vložitve obravnavanega zahtevka v juniju 2015) in tudi če se sledi argumentaciji iz odgovora na tožbo, da se določbe (drugega odstavka) 3. člena5 Izvedbene uredbe nanašajo tudi na takšna naknadna dejanja, kot je Aneks in da zato slednjega pri odločanju ni (bilo) mogoče upoštevati, namreč tožnica upravičeno izpostavlja, da je izpodbijana odločba zanjo pomenila t.i. odločbo presenečenja, predvsem pa upravičeno ugovarja, da razlogi, kot jih navaja toženka, za utemeljitev izpodbijane odločitve (in posledično za njen preizkus) ne zadoščajo.

14. Toženka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na peti odstavek IV.4 podpoglavja Javnega razpisa. Ta določa, da se mora naložbena dejavnost, za katero končni prejemnik sredstev prejme sredstva, v skladu s tretjim odstavkom 121. člena6 Uredbe PRP, opravljati še najmanj naslednjih pet let po zadnjem izplačilu sredstev. V tem obdobju se ne smejo uvajati bistvene spremembe, kot so določene v 72. členu7 Uredbe 1698/2005/ES, odtujiti naložbe ali naložbe uporabljati v nasprotju z namenom dodeljenih sredstev, sicer mora končni prejemnik sredstev vsa prejeta sredstva vrniti v proračun Republike Slovenije skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi v skladu s 57. členom ZKme-1. V obravnavani zadevi gre sicer šele za odločanje o zahtevku za izplačilo sredstev v smislu 56. člena ZKme-1. Predvsem pa je za odločitev sodišča bistveno, da toženka ne utemelji, vsaj ne jasno, kateri razlog iz citiranega petega odstavka IV.4 podpoglavja Javnega razpisa (v zvezi s tretjim odstavkom 121. člena Uredbe PRP in 72. členom Uredbe 1698/2005/ES) naj bi bil podan v obravnavanem primeru in je zaradi njega sprejela izpodbijano odločitev.

15. Iz poziva k obrazložitvi stvarnega stanja z dne 31. 7. 2015, poslanega tožnici, izhaja stališče toženke, da gre za odtujitev naložbe (v korist KS in OŠ Pregarje). Zato se je s predvsem v tem smislu podanimi navedbami tožnica tudi odzvala na poziv. Razlogi v obrazložitvi izpodbijane odločbe pa ne gredo več jasno v tej smeri. V odgovoru na tožbo toženka celo izrecno navede, da tožnici ni očitala odtujitve naložbe. Zato tožnica v nadaljnji vlogi upravičeno sklepa, da ne gre za ta razlog iz petega odstavka IV.4 podpoglavja Javnega razpisa in da je torej očitek o odtujitve naložbe odpravljen. Toženka v izpodbijani odločbi tudi ne argumentira, za katero bistveno spremembo v smislu 72. člena Uredbe 1698/2005/ES naj bi šlo. Uporabe določb 72. člena omenjene Uredbe za obravnavani primer v izpodbijani odločbi ne obrazloži, še več, v izpodbijani odločbi jih niti ne navede. Prav tako toženka dovolj konkretno ne utemelji niti zaključka, da se zadevna naložba uporablja v nasprotju z namenom dodeljenih sredstev. Ta namen sicer splošno navede (in tako naveden med strankama niti ni sporen) ter izraža prepričanje, da ga je mogoče doseči le z lastnim upravljanjem naložbe, vendar tega niti z dejanskega niti s pravnega vidika ne podkrepi do te mere, da bi ji lahko sledilo tudi sodišče. Toženka se pri svojih izvajanjih dovolj obrazloženo ne opredeli do argumentov tožnice. Presplošne so tudi njene navedbe o tem, kakšna je bila vsebina (obveznosti tožnice iz) odločbe o pravici do sredstev. Da bi ob obravnavanju zahtevka ugotavljala, kako se naložba dejansko uporablja, tudi ni razvidno. V odgovoru na tožbo toženka celo navede, da je bilo ugotovljeno, da bi bil prenos naložbe v upravljanje KS in OŠ B. lahko v nasprotju s pogoji za financiranje naložbe oziroma da bi bil lahko v neskladju z veljavnimi predpisi. Takšno razlogovanje podlage za zavrnitev zahtevka ne more pomeniti. Pri tem ni odveč dodati, da bi izvajanja toženke lahko kazala (tudi) na relevantnost določbe četrtega odstavka IV.4 podpoglavja Javnega razpisa oziroma drugega odstavka 121. člena Uredbe PRP, to je določbe, da se mora predmet podpore po Javnem razpisu oziroma Uredbi PRP uporabljati izključno za namen in dejavnost, ki je bila predmet sofinanciranja oziroma za katero so bila sredstva dodeljena. Pri čemer pa presoje o tem, kot tudi sicer presoje v zadevi, ni mogoče napraviti na temelju domnev oziroma (pre)splošnih trditev, ampak lahko odločitev temelji le na celoviti presoji vseh konkretnih okoliščin obravnavanega primera, tudi tistih, ki jih izpostavlja tožnica, kar mora biti v odločbi obrazloženo.

16. Povedano drugače, vsa relevantna dejanska in pravna vprašanja morajo biti obravnavana že v upravnem postopku ter argumentirana v obrazložitvi izdane odločbe, skladno s prvim odstavkom 214. člena ZUP. Če - kot je to v obravnavanem primeru - razlogi odločitve niso navedeni tako, da je mogoče jasno spoznati za odločitev pomembne dejanske in pravne razloge, odločbe ni mogoče preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ki daje podlago za odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovni postopek. Sodišče k temu dodaja, da se v takšnem primeru lahko stranka utemeljeno sklicuje na kršitev pravice iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Na ustrezno obrazložitev odločbe je še toliko bolj treba paziti v primeru, ko gre za zgolj enostopenjski upravni postopek, v katerem ni možnosti, da bi razloge odločitve pred njenim sodnim preizkusom dopolnil drugostopenjski organ.

17. Po navedenem je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena zadevo vrnilo v ponovni upravni postopek. V tem naj toženka, ob upoštevanju stališč iz te sodbe, po potrebi dopolni postopek, tožnico seznani z rezultati in ji da možnost, da se o njih izreče, ter izda polno obrazloženo odločbo, v kateri se mora dovolj konkretno opredeliti tudi do vseh tožničinih navedb in dokazov.

18. Ker je že iz navedenega razloga tožbi ugodilo, sodišče ni sledilo predlogu tožnice za postavitev predhodnega vprašanja SEU. Ali je 72. člen Uredbe 1698/2005/ES sploh podlaga (relevanten) za sprejeto odločitev toženke, bo ta namreč šele morala pojasniti v ponovnem postopku. Glede na navedeno se sodišče tudi do drugih tožbenih ugovorov ni vsebinsko opredeljevalo.

19. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

20. Po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 se v primeru, če je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče, ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnico v sodnem postopku zastopala pooblaščena odvetniška družba, tožnici priznalo stroške v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se ob upoštevanju, da je tožničina pooblaščenka zavezanka za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča, povečajo za 22 % DDV. S Pravilnikom določeni pavšalni znesek zajema tudi vse materialne oziroma administrativne izdatke. Toženka mora tako tožnici povrniti skupaj 347,70 EUR stroškov postopka, od poteka paricijskega roka (ki je določen na podlagi 313. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

21. Za tožbo plačano sodno takso bo tožnici vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

1 Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 809/2014 z dne 17. julija 2014 o pravilih za uporabo Uredbe (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z integriranim administrativnim in kontrolnim sistemom, ukrepi za razvoj podeželja in navzkrižno skladnostjo. 2 Uredba Sveta (ES) št. 1698/2005 z dne 20. septembra 2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP). 3 Uredba Sveta (ES) št. 1290/2005 z dne 21. junija 2005 o financiranju skupne kmetijske politike. 4 Kot določa 76. člen Izvedbene uredbe 809/2014/EU, ta uredba začne veljati sedmi dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije (tam je bila objavljena 31. 7. 2014) ter se uporablja za vloge za pomoč, vloge za podporo ali zahtevke za plačilo, ki se nanašajo na leta zahtevkov ali premijska obdobja od 1. januarja 2015 dalje. 5 Izvedbena uredba 809/2014/EU v prvem odstavku 3. člena določa, da se vloga za pomoč, vloga za podporo, zahtevek za plačilo ali druga izjava lahko kadar koli v celoti ali delno pisno umakne; pristojni organ evidentira tak umik. Po drugem odstavku istega člena pa, če je pristojni organ upravičenca že obvestil o kakršnih koli primerih neskladnosti v dokumentih iz prvega odstavka, ali je upravičenca obvestil, da namerava opraviti pregled na kraju samem, ali se pri pregledu na kraju samem odkrije kakršna koli neskladnost, umiki niso dovoljeni v zvezi z deli navedenih dokumentov, pri katerih je bila ugotovljena neskladnost. 6 Uredba PRP v tretjem odstavku 121. člena določa, da se mora naložbena dejavnost, za katero končni prejemnik sredstev prejme sredstva, opravljati še najmanj naslednjih pet let po zadnjem izplačilu sredstev. V tem obdobju se ne smejo uvajati bistvene spremembe, določene v 72. členu Uredbe 1698/2005/ES. 7 Uredba 1698/205/ES v prvem odstavku 72. člena določa, da (brez poseganja v pravila, ki se nanašajo na svobodo opravljanja storitev in svobodo ustanavljanja v smislu členov 43 in 49 Pogodbe) mora država članica zagotoviti, da ohrani prispevek EKSRP za naložbeno dejavnost, če pri tej dejavnosti v roku petih let od odločbe o financiranju, ki jo sprejme organ upravljanja, ne pride do bistvene spremembe, ki: a) vpliva na njeno naravo ali pogoje izvajanja ali pa daje neupravičeno prednost kakemu podjetju ali javni organizaciji; b) izvira iz spremembe narave lastništva dela infrastrukture ali pa iz prenehanja ali premestitve proizvodne dejavnosti. V drugem odstavku 72. člena pa je določeno, da se neupravičeno izplačani zneski povrnejo v skladu s 33. členom Uredbe 1290/2005/ES.