Jedro

Obtoženec je sicer državljan Republike Slovenije, vendar podatki spisa izkazujejo, da je z ženo, ki živi na območju Republike Slovenije, le formalno poročen, sicer pa je v zadnjih dveh letih pred aretacijo živel tako na območju držav Republik Nemčije, Avstrije, kot tudi Jugoslavije, kjer ima svoje starše. Ker mu pravnomočna obtožnica očita z nadaljevanim kaznivim dejanjem goljufije pridobljeno veliko protipravno premoženjsko korist in ker ga ob nezaposlenosti tedaj na ozemlje Republike Slovenije ne vežejo kakšne trdnejše vezi, je senat sodišča prve stopnje ravnal pravilno, ko je obtožencu podaljšal pripor iz pripornega razloga po 1. točki I. odst. 201. člena ZKP, saj obstoji realna in konkretna nevarnost, da bi obtoženec ozemlje Republike Slovenije zapustil in se s tem izognil nadaljnjemu poteku kazenskega postopka.

Izrek

Pritožba obt. M.M.a se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je ob preizkusu pripornih razlogov (II. odst. 207. člena ZKP) sklenil, da se zoper obt. M.M. pripor podaljša iz pripornega razloga po 1. točki I. odst. 201. člena ZKP.

Proti navedenemu sklepu se je pritožil sam obtoženec ter ob smiselni uveljavitvi pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja predlagal, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper njega odpravi in ga izpusti na prostost. Višja državna tožilka je predlagala zavrnitev obtoženčeve pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Nobenega dvoma ni, da tudi po doslej izvedenem dokaznem postopku utemeljenost suma, da naj bi obtoženec storil sam ali skupaj z ženo kar sedem posamičnih kaznivih dejanj, opredeljenih v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po II. in I. odst. 217. člena KZ, ni v ničemer omajana. Ob dejstvu, da je prvotnim očitkom dodan še obtožni predlog zaradi storitve istovrstnega kaznivega dejanja, je utemeljenost suma kot pogoj za odločanje o priporu pravilno ugotovljena in ne vzbuja nikakršnih pomislekov.

Obtoženčeve pritožbene navedbe tudi ne morejo vnesti dvoma v pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje glede obstoja zatrjevanega pripornega razloga begosumnosti, saj ni dvoma, da je obtoženec v letu 1997 zapustil ozemlje Republike Slovenije in s tem svoje tedanje bivališče ter na ozemlju drugih držav, predvsem ZRJ, kjer ima starše, ostal vse do 6.4.1999, ko je bil ob prihodu na mejni prehod Dolga vas prijet ter je bil zoper njega odrejen pripor. Ker podatki iz spisa istočasno izkazujejo, da je v navedenem obdobju bival tudi v Avstriji in Zvezni Republiki Nemčiji, njegove družinske vezi z ženo, s katero naj bi se razšel, pa še zdaleč niso tako močne, kot to želi sam v pritožbi prikazati, pri čemer tudi s samostojnimi otroci v preteklih letih ni imel pogostejših stikov, sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotavlja, da navedene okoliščine kažejo na visoko stopnjo realne nevarnosti, da bi obtoženec, v kolikor bi bil izpuščen na prostost, lahko pobegnil v tujino in se na ta način izognil nadaljnjemu poteku tega kazenskega postopka. Ob tem ni mogoče obiti podatka, da oba obtožna akta obtožencu očitata pridobitev izredno velike protipravne premoženjske koristi (preko 100.000 DEM) ter zato ob njegovi dosedanji nezaposlenosti tudi pritožbeno zatrjevanje, da ima zagotovljeno novo zaposlitev, da je doslej živel skromno in neoporečno in da je bil prijet ob vstopu in ne ob izstopu iz Slovenije, ne morejo vnesti dvomov glede ugotovljenega pripornega razloga. V tej fazi kazenskega postopka so istočasno neupoštevna njegova pritožbena zatrjevanja o razlogih za nevrnitev dveh sposojenih osebnih avtomobilov, saj pomenijo le ponavljanje njegovega zagovora, ki ga bo lahko ocenil le razpravljajoči senat po izvedenem dokaznem postopku na glavnih obravnavah.

Ker je glede na povedano tudi po oceni pritožbenega sodišča pripor edino sredstvo, s katerim je mogoče zagotoviti obtoženčevo navzočnost v tem kazenskem postopku, je bilo potrebno na podlagi III. odst. 402. člena ZKP pritožbo obtoženca zavrniti kot neutemeljeno.