Jedro

Bistven razlog, zaradi katerega davčni organ tožniku ni priznal pravice do odbitka DDV po obravnavanih računih (s prilogami) je bil, da so bili obravnavani računi s prilogami (pogodba o poslovnem sodelovanju tožnika z družbo B., kopije dobavnic, računalniški izpis naročilnic) nepopolni do takšne mere, da niso omogočili ugotovitve vrste in obsega opravljenih dobav oz. storitev, ter je bil posledično davčnemu organu onemogočen nadzor nad pravilnostjo pobiranja davkov. Obravnavani računi pa se tudi ne sklicujejo na nobene spremljajoče listine. Zaporedne številke navedene na računalniško izpisanih in naknadno predloženih naročilnicah se razlikujejo od zaporednih številk, ki jih je tožnik v obravnavanem obdobju izdal drugim dobaviteljem, ki si sledijo v strogem zaporedju. Tudi po presoji sodišča obravnavani računi in priloge k tem računom ne vsebujejo niti minimalnih formalnih pogojev potrebnih za identifikacijo vrste in obsega opravljenih storitev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. S točko I izreka izpodbijane odločbe je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, finančni, tudi prvostopenjski organ) tožniku za obdobje od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2015 odmerila davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) od davčne osnove 19.423,98 EUR po stopnji 22% v višini 4.273,28 EUR in obresti v višini 722,83 EUR; DDV za obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 1. 2016 od davčne osnove 36.608,46 EUR po stopnji 22% v višini 8.493,00 EUR in obresti v višini 1.386,27 EUR; DDV za obdobje od 1. 3. 2016 do 31. 3. 2016 od davčne osnove 28.484,84 EUR po stopnji 22% v višini 6.266,66 EUR in obresti v višini 950,64 EUT; DDV za obdobje od 1. 4. 2016 do 30. 4. 2016 od davčne osnove 14.400,00 EUR po stopnji 22% v višini 3.168,00 EUR ter obresti v višini 461,14 EUR; DDV za obdobje od 1. 7. 2016 do 31. 7. 2016 od davčne osnove 7.324,81 EUR po stopnji 22% v višini 1.611,46 EUR ter pripadajoče obresti v višini 206,13 EUR; DDV za obdobje od 1. 8. 2016 do 31. 8. 2016 od davčne osnove 6.800,00 EUR po stopnji 22% v znesku 1.496,00 EUR in obresti v višini 182,76 EUR; DDV za obdobje od 1. 9. 2016 do 30. 9. 2016 od davčne osnove 6.700,00 EUR po stopnji 22% v višini 1.474,00 EUR in obresti v višini 172,16 EUR; DDV za obdobje od 1. 10. 2016 do 31. 10. 2016 do davčne osnove 49.000,00 EUR po stopnji 22% v znesku 10.780,00 EUT ter obresti v znesku 1.190,83 EUR; davek od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) za leto 2016 v višini 12.429,05 EUR ter pripadajoče obresti v višini 1.017,82 EUR ter obresti v znesku 634,92 EUR od že zapadlih in premalo plačanih obrokov akontacije DDPO za leto 2017 (tabela 13). V točki II izreka je tožniku naložila, da odmerjene obveznosti iz 1. do 8. alineje točke I izreka te odločbe v skupnem znesku 42.836,14 EUR in obveznosti iz 9. in 10. alineje točke I izreka te odločbe v skupnem znesku 14.081,79 EUR plača v roku 30 dni na računa, ki ju navaja. Po poteku tega roka pa bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe. Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ (točka III izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (točka IV izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil pri tožniku opravljen davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) obračuna DDV za obdobje od 11. 12. 2015 do 31. 12. 2016 in DDPO za leto 2016 (uveljavljanje amortizacije in olajšave za investiranje), o čemer je davčni organ 17. 5. 2018 izdal zapisnik, ki je bil tožniku vročen istega dne preko sistema eDavki ter nato 5. 6. 2018 še dodatek k zapisniku DIN. Na straneh 6 do 13 obrazložitve izpodbijane odločbe davčni organ navaja obseg in način poslovanja tožnika ter njegovo povezanost z družbami A. d. o. o., B. d. o. o. in C. d. o. o., ki so s tožnikom osebno, preko poslovodstva ali pa poslovno (gospodarsko) povezane osebe, kot to določa Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2).

3. Po izjavi družbenika in direktorja tožnika D.D., ki je hkrati tudi soustanovitelj in direktor družbe C. in je pri tej družbi tudi zaposlen, je tožnik v obravnavanem obdobju izdeloval sesalce lastne blagovne znamke in tudi izdelke iz plastike za znanega naročnika v najetih poslovnih prostorih na naslovu ..., ... v lasti družbe A. z opremo in stroji v last družbe C.. Po navedbi tožnika je imela opremo, stroje, dobavitelje, kupce in „know-how“ za izdelovanje sesalcev družba E. (prej F.), od njega pa je opremo in stroje ter „know-how“ kupila družba C., ki jih je nato brezplačno prepustila tožniku. Za proizvodnjo sesalcev je tožnik 1. 4. 2016 zaposlil 9 delavcev, ki so bili pred tem zaposleni pri družbi A.. Navedene poslovne prostore je od družbe A. dne 30. 11. 2015 najela družba C. za najemnino v višini 330,00 EUR na mesec in plačilo stroškov vzdrževanja, nato jih je dne 15. 12. 2015 od nje najel tožnik, a brez plačila stroškov vzdrževanja. Davčni organ je navedeni najemni pogodbi opredelil kot navidezni zaradi prikrivanja neposredne povezanosti med tožnikom in družbo C.. Objektivne okoliščine za takšno opredelitev pa so navedene na straneh 9 do 12 obrazložitve izpodbijane odločbe.

4. Družba A. je bila več let davčna dolžnica. Od meseca aprila 2016 dalje ni več oddajala obračunov DDV-O, dne 3. 9. 2016 pa ji je bila tudi odvzeta identifikacijska številka (ID) za DDV. Družba A. je zaradi prezadolženosti in izogibanja plačila davčnega dolga poslovanje preusmerila preko svoje povezane osebe B., ki je plačevala obveznosti do dobaviteljev in plače njenim zaposlenim, izdajala račune za dobavo sesalcev in rezervnih delov kupcem (med njimi tudi družbi C. in tožniku), čeprav sama za izdelavo ni imela kadrovskih zmogljivosti. V letu 2016 je postala davčna dolžnica tudi družba B.. Tožnik je družbi B. plačilo računov nakazoval s svojega bančnega TRR na madžarski TRR (v znesku 168.926,76 EUR), ki ga družba B. davčnemu organu ni prijavila. Iz navedenih objektivnih okoliščin izhaja, da sta odgovorni osebi tožnika in družbe B. nedvomno poznali likvidnostni položaj družbe A. in B. in sta vedeli, da je družba A. zaradi izogibanja plačila davčnih obveznosti svoje poslovanje preusmerila preko družbe B.. Podan je tožnikov subjektivni element, saj je nedvomno vedel ali vsaj moral vedeti, da s transakcijami (13 prejetih računov izdajatelja B. v vrednosti 208.305,48 EUR) sodeluje pri zlorabi sistema DDV.

5. Tožnik je uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV v znesku 38.563,39 EUR od 13 prejetih računov izdajatelja, družbe B., ki so navedeni na strani 16 obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožnik pa je tudi sam družbi B. izdal tri račune, ki so podrobneje opisani v tabeli 6 na strani 26 obrazložitve izpodbijane odločbe. V obračunih DDV-O za obravnavano obdobje je tako tožnik zajel tudi nabave in dobave blaga in storitev na podlagi računov poslovnega partnerja B., ki se pojavlja kot dobavitelj in tudi kot tožnikov kupec. Pomanjkljivosti posameznih prejetih računov od izdajatelja, družbe B. in naknadno predloženih prilog (pogodba o poslovnem sodelovanju med tožnikom in družbo B. z dne 3. 12. 2015, dobavnice, računalniški izpis naročilnic) so razvidne na straneh 17 do 25 obrazložitve izpodbijane odločbe. Predmetni računi se ne sklicujejo na dobavnice oz. druge spremne listine. Kopije naknadno predloženih dobavnic niso v celoti čitljive, na njih ni podatkov o izdajatelju, podpis je nečitljiv. Tožnik je naknadno predložil davčnemu organu tudi računalniški izpis naročilnic, ki pa vsebujejo zaporedne številke, ki se ne ujemajo z zaporednimi številkami naročilnic, ki jih je tožnik sicer izdajal drugim dobaviteljem v enakem obdobju. Pogodba o poslovnem sodelovanju med tožnikom in družbo B. z dne 3. 12. 2015 je zelo splošna. Po tej pogodbi družba B. za tožnika izvaja storitve montaže polizdelkov in končnih izdelkov, brizganje plastike, vzdrževalna in servisna dela ter pakiranje izdelkov. Cena je odvisna od vrste storitve, trajanja dela, težavnosti storitve ter potrebnega materiala. Glede cene se stranki uskladita, ko tožnik izda naročilo. Konkretne cene posameznih zaračunanih storitev montaže sesalcev v citirani pogodbi niso navedene, tožnik pa davčnemu organu tudi ni predložil dokazil, iz katerih bi bilo razvidno, kako sta stranki določili končno ceno storitve. Prav tako ni bila predložena nobena specifikacija porabljenega materiala in tudi ne dokazila o trajanju in zahtevnosti storitev. Na predmetnih računih ni naveden obseg opravljenih storitev („1 kos), ni razvidna cena na enoto, vrsta storitve pa je navedena zelo na splošno. Obravnavani računi po mnenju davčnega organa ne vsebujejo vseh elementov, kot jih določa 82. člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Iz primerjave računov, ki sta si jih med seboj izdajala tožnik in družba B. ter računov, ki jih je tožnik izdal drugim gospodarskim subjektom izhaja, da se obravnavani računi razlikujejo zlasti po tem, da ne vsebujejo vseh zakonsko predpisanih podatkov. Primerjava je razvidna na straneh 26 in 27 obrazložitve izpodbijane odločbe. Po mnenju davčnega organa so obravnavani računi neverodostojne listine, saj ne vsebujejo zakonsko predpisanih sestavin. Podan je tudi tožnikov subjektivni element, na kar kažejo objektivne okoliščine, navedene na straneh 27 in 28 obrazložitve izpodbijane odločbe. Obravnavani računi s prilogami ne izpolnjujejo pogojev za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV na podlagi 62. člena, 63. člena in 67. člena ZDDV-1. Naknadni obračun DDV davčnega organa je razviden na straneh 20 do 30 obrazložitve izpodbijane odločbe.

6. Tožnik je v obračunu DDPO za leto 2016 izkazal tudi stroške amortizacije v višini 11.363,19 EUR (prvi odstavek 33. člena ZDDPO-2). V zvezi z nabavo osnovnih sredstev je tožnik davčnemu organu posredoval kupoprodajno pogodbo za premičnine (orodja, stroji itd.), sklenjeno 4. 1. 2016 s G.G. iz Srbije, ki pa je bila knjižena šele 3. 3. 2017. Kupnina po tej pogodbi znaša 176.150,00 EUR, rok za plačilo kupnine je 5 let od podpisa pogodbe, sicer se pogodba razveljavi in premičnine vrnejo. Tožnik je nabavil osnovna sredstva, ki se nahajajo v poslovnih prostorih družbe B. in ne v prostorih, ki jih ima tožnik v najemu. Opisi oz. imena orodij in strojev v poslovnih knjigah tožnika so zelo splošna in nimajo evidenčnih številk. Davčni organ si je navedena sredstva ogledal, vendar ni mogel preveriti vrednosti teh osnovnih sredstev, tožnik pa kljub zahtevi davčnemu organu ni predložil natančnejših podatkov. Po drugi strani pa je tožnik izjavil, da pri proizvodnji sesalcev brezplačno uporablja opremo v lasti družbe C., pri čemer pa opreme ni specificiral. Davčni organ je citirano kupoprodajno pogodbo opredelil kot navidezno. Tožnik opreme in stroje po tej kupoprodajni pogodbi dejansko ni kupil. Na podlagi Slovenskih računovodskih standardov (v nadaljevanju SRS) in sicer SRS 1.7 opredmetenih osnovnih sredstev v višini 176.150,00 EUR, ki jih je imel tožnik v posesti in naj bi bili last G.G. (ki v času izdaje izpodbijane odločbe še vedno niso bila plačana), ne izpolnjujejo pogojev za evidentiranje v tožnikove poslovne knjige in v tožnikove računovodske izkaze, saj njihove nabavne vrednosti zaradi pomanjkljivih opisov in podatkov v citirani kupoprodajni pogodbi (ni podatkov o vrsti, modelu, letu izdelave, znamki) ni bilo mogoče zanesljivo ugotoviti. Posledično davčni organ ni priznal stroškov amortizacije (33. člen ZDDPO-2) in tudi ne zmanjšanja davčne osnove za odmero DDPO za leto 2016 zaradi uveljavljanja olajšave za investiranje na podlagi 55.a člena ZDDPO-2 v višini 63.485,01 EUR EUR, kar pojasni na straneh 17 in 18 obrazložitve izpodbijane odločbe.

7. Ministrstvo za finance, kot pritožbeni organ je zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno. Zavrnilo je tožnikov pavšalni ugovor, da imajo obravnavani računi vse sestavine. Glede zavrnitve odbitka vstopnega DDV tožnik ni podal konkretnih ugovorov marveč le, da ne gre za povezane osebe in da ne gre za navidezne posle. Tudi pritožbeni organ meni, da gre za nepopolne račune in priloge k računom (naročilnice, dobavnice, pogodbe o poslovnem sodelovanju) do takšne mere, da vsebinsko ni mogoče določiti vrste in obsega opravljenih dobav in storitev, ki so bile zaračunane z obravnavanimi računi in je posledično onemogočen nadzor nad pravilnostjo pobiranja DDV. Nepravilnosti za vsak posamezen račun so navedene na straneh 21 do 25 obrazložitve izpodbijane odločbe. Na strani 21 obrazložitve svoje odločbe je pritožbeni organ zavrnil tožnikov dokazni predlog za zaslišanje pooblaščenca za prevzem pošte iz družbe H.. Zavrnil je tudi tožnikov ugovor, da ne gre za povezane osebe, kar je obširno pojasnil že prvostopenjski organ na straneh 6 do 13 obrazložitve izpodbijane odločbe. Na strani 24 obrazložitve svoje odločbe je pritožbeni organ zavrnil tožnikove ugovore glede kupoprodajne pogodbe za premičnine (oprema in stroji). Tožnik z nobeno verodostojno listino razen s citirano kupoprodajno pogodbo (ki ni podpisana s strani obeh pogodbenih strank) ne izkazuje nabave navedenih osnovnih sredstev. Posledično davčni organ ni priznal stroške amortizacije teh osnovnih sredstev. Od nakupa opreme v letu 2016 je bila posledično zaradi nepravilnosti znižana tudi davčna osnova v davčnem obračunu na podlagi 55.a člena ZDDPO-2 iz naslova investicijske olajšave v višini 40%. Na straneh 25 in 26 obrazložitve svoje odločbe pa je pritožbeni organ zavrnil tudi predlagano zaslišanje tožnikovega zakonitega zastopnika in I.I. ter inšpektorice.

8. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in meni, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, storjene so bile bistvene kršitve določb postopka, materialno pravo je bilo napačno uporabljeno. Tožnik ugovarja, da se davčna organa nista opredelila do njegovih navedb in dokazov. Ugovarja kršitev 25. člena Ustave RS, ker mu ni bila zagotovljena pravica do kakovostne pritožbe. Davčnemu organu očita arbitrarno odločanje. V nadaljevanju citira vsebino 17. člena ZDDPO-2, ki opredeljuje pojem povezanih oseb. Niti I.I. niti D.D. ne štejeta za povezani osebi s podjetjem B. niti z A.. Navedene družbe niso s tožnikom povezane osebe niti po definiciji povezanih oseb iz Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Nihče od tožnikovih družbenikov ni v sorodstvu z družbeniki družb C., B. ali A.. Gre za kršitev materialnega prava. Glede najemnih pogodb tožniku ni jasno, kaj je lahko sporno, če podjetje najame prostor. Ponovno poudarja, da podjetji B. in A. nista bili lastnici „konow-howa“ ter orodij in strojev za izdelavo sesalcev. Lastnik je bilo podjetje E., od katerega je stroje, opremo in „know-how“ odkupilo podjetja C.. S prodajo je bila predana tudi dokumentacija, seznam dobaviteljev in kupcev. Zavrne tudi navajanje davčnega organa glede zaposlitve delavcev, saj lahko zaposli katerekoli delavce.

9. Družba B. je izdajala račune za opravljene storitve za tožnika, kar je nesporno. Glede poslovanja družb B. in A. pa se tožnik ne more opredeliti. I.I. in D.D. nista bila lastnika niti odgovorni osebi teh družb. Tožnik je večkrat pojasnil in tudi predložil dokaze o načinu poslovanja, do katerih se davčna organa nista opredelila. Ponovno poudarja, da družba C. ni kupovala blago za družbo A.. Res je podjetje C. kupilo blago in ga prodalo tožniku po isti ceni, kar pa je logično, ker je D.D. solastnik obeh navedenih družb. Po mnenju tožnika ni bil cilj DIN ugotoviti pravilno dejansko stanje, marveč kaznovanje tožnika. Gre za samovoljno in arbitrarno odločitev in s tem za kršitev 22. člena Ustave RS.

10. Tožnik navaja vsebino 82. člena ZDDV-1, ki opredeljuje sestavine računa ter poudarja, da imajo obravnavani računi vse zakonsko predpisane sestavine, kar pojasni na straneh 8 in 9 tožbe. Tožnik ne osporava, da je datum opravljene dobave blaga oz. storitve drugačen od datuma izdaje računa. Glede pogodbe o poslovnem sodelovanju pa navaja, da ni potrebno, da so cene določene v pogodbi, saj davčna zavezanca sproti določata ceno glede stanja na trgu, ki pa se spreminja. Veljavnost pogodbe o poslovnem sodelovanju lahko presoja le sodišče. Da bi si naročilnice sledile v zaporedju, bi bilo potrebno izdati naročila samo enemu dobavitelju. Tožnik je davčnemu organu predložil kopije dobavnic, katerih vsebina je lepo vidna. Noben zakon pa ne nalaga, da mora tožnik predložiti originale računov. Samo zaradi dejstva, da je bila nekatera dokumentacija predložena naknadno, še ne pomeni, da je zato neverodostojna. Davčni zavezanec pa se tudi lahko odloči, da je valuta enaka datumu izdanega računa in da je plačilo takoj. Poleg navedenega je tožnik obrazložil, kateri računi so povezani med seboj. Obravnavani računi vsebujejo vse potrebne podatke, enako pa tudi dobavnice in naročilnice. Noben račun ni bil fiktiven, kar dokazujejo tudi nadaljnje prodaje blaga kupcem. Tožnik je obravnavane račune plačal na TRR, ki je bil naveden na teh računih. Na dejstvo, da je družba B. postala davčni dolžnik, pa tožnik nima vpliva. Tožnik je naročil storitve pri podjetju B.. Podjetje A. je imelo vlogo proizvodnega podjetja, podjetje B. pa posredniškega podjetja. Inšpektorici, ki je vodila predmetni DIN očita zlorabo uradnega položaja in uradnih pravic po 261. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na straneh 11 do 14 tožbe očita nepravilno vodenje postopka DIN, saj je inšpektorica prejudicirala odločitev v zadevi in kršila 22. člen Ustave RS. Poleg navedenega ni spoštovala zakona in Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev. Podan je sum o njeni pristranskosti in storitvi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic. Ves čas postopka je tožnik sodeloval in predlagal dokaze. Kršeno je bilo načelo kontradiktornosti, dejansko stanje je napačno ugotovljeno.

11. Glede priznavanja stroškov amortizacije in glede uveljavljanja investicijske olajšave tožnik predlaga ogled opreme na kraju. Kupoprodajna pogodba z dne 4. 1. 2016 veljavno izraža voljo strank in vsebuje vse bistvene elemente kupoprodajne pogodbe. Računovodkinja jo je dobila pravočasno in jo je tudi vnesla v tožnikove poslovne knjige. Davčni organ povsem napačno ugotavlja, da je citirana kupoprodajna pogodba fiktivna in se s tem postavlja nad sodišče. Gre za rabljeno opremo, katere ceno sta po izvedenih pogajanjih določila tožnik kot kupec in prodajalka. Oba sta točno vedela, za katero opremo gre in jo tudi opredelila v kupoprodajni pogodbi.

12. Tožnik ugovarja, da na zapisnik ter dodatek k zapisniku ni podal pripomb, ker mu s strani pooblaščene osebe ni bil vročen, o čemer naj se zasliši pooblaščenca za prevzem pošte tožnika in sicer družbo H., saj računovodstvo, ki ga je tožnik pooblastil za sprejem pošte, tožniku ni predalo vročene pošte. Tožnik je podal pripombe na prvi zapisnik, ki je bil naknadno razveljavljen, ker organ ni upošteval dodatnih tožnikovih dokazov in pripomb, davčni organ pa se do njih ni opredelil. 13. Tožnik predlaga zaslišanje I.I., D.D., podjetja H., J.J., imenovanje izvedenca računalniške stroke ter vpogled v Kodeks ravnanja javnih uslužbencev ter v upravni spis. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in razveljavi (pravilno odpravi, opomba sodišča) oziroma podredno zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje ter toženi stranki naloži, da je dolžna tožeči stranki povrniti vse stroške tega postopka v 8 dneh, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do dneva plačila.

14. V odgovoru na tožbo toženka prereka tožbene navedbe, ki so enake pritožbenim in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

15. Tožba ni utemeljena.

16. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se z razlogi prvostopenjskega in pritožbenega organa strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

17. Med strankama je sporno, ali davčni organ pravilno in zakonito ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV po obravnavanih računih in prilogah k tem računom. Sporni so tudi stroški amortizacije in znižanje davčne osnove iz naslova uveljavljanja olajšave za investiranje, ki jih je tožnik uveljavljal v obračunu DDPO za leto 2016. 18. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, je tožnik v obravnavanem obdobju med drugim izdeloval sesalce lastne blagovne znamke v najetih poslovnih prostorih na naslovu ..., ... v lasti družbe A. z opremo in stroji v lasti družbe C., ki jo je brezplačno uporabljal. Opremo, stroje, dobavitelje, kupce in „know-how“ za izdelovanje sesalcev je prvotno imela družba E. (prej F.), od njega je opremo in stroje ter „know-how“ kupila družba C., ki jih je nato brezplačno prepustila tožniku. Poslovne prostore naj bi od družbe A. dne 30. 11. 2015 najela družba C., ki naj bi jih je nato 15. 12. 2015 oddala v najem tožniku. Tožnik je uveljavljal pravico do odbitka DDV na podlagi trinajstih računov izdajatelja B. v zvezi s katerimi je davčnemu organu naknadno predložil tudi pogodbo o poslovnem sodelovanju, dobavnice in računalniško natisnjene naročilnice. Tudi sam je družbi B. izdal tri račune. V obrazložitvi izpodbijane odločbe na straneh od 16 do 25 so obširno navedene pomanjkljivosti obravnavanih računov in naknadno predloženih prilog k tem računom. Z ugotovljenimi pomanjkljivostmi se sodišče strinja, tožnik pa jim konkretno ne nasprotuje. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe jasno izhaja, da na predmetnih računih ni bil naveden obseg opravljenih storitev („1 kos), ni bila razvidna cena na enoto, vrsta storitve je bila navedena zelo na splošno. Davčni organ je po presoji sodišča dokazno pravilno ocenil tudi pogodbo o poslovnem sodelovanju med tožnikom in družbo B. z dne 3. 12. 2015 kot prilogo predmetnim računom, ki je zelo splošna. Po tej pogodbi družba B. za tožnika izvaja storitve montaže polizdelkov in končnih izdelkov, brizganje plastike, vzdrževalna in servisna dela ter pakiranje izdelkov. Konkretne cene posameznih zaračunanih storitev montaže sesalcev v citirani pogodbi niso navedene, tožnik pa davčnemu organu tudi ni predložil dokazil, iz katerih bi bilo razvidno, kako sta stranki določili končno ceno storitve. Predmetni računi se ne sklicujejo na priloge, na dobavnice oz. druge spremne listine. Poleg navedenega je davčni organ v obrazložitvi tudi pravilno navedel, da kopije naknadno predloženih dobavnic niso v celoti čitljive, na njih ni podatkov o izdajatelju, podpis je nečitljiv. Iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja v davčnem postopku tudi po presoji sodišča izhaja, da so obravnavani računi in priloge k njim pomanjkljivi in ne vsebujejo vseh elementov iz 82. člena ZDDV-2, zato davčni organ pravilno na podlagi tako pomanjkljivih računov in prilog k tem računom povsem pravilno ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV.

19. V zvezi z nabavo osnovnih sredstev iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik davčnemu organu predložil kopijo kupoprodajne pogodbe za premičnine (orodja, stroji itd.), ki jo je kot kupec 4. 1. 2016 sklenil z G.G., kot prodajalko. Po presoji sodišča je davčni organ navedeno pogodbo pravilno dokazno ocenil na straneh 34 do 41 obrazložitve izpodbijane odločbe. Citirana kupoprodajna pogodba je bila podpisano zgolj s strani ene pogodbene stranke. Kupnina za predmetne premičnine (orodja, stroji), ki v tej pogodbi niso bile natančno opredeljene, znaša 176.150,00 EUR. Rok za plačilo kupnine je 5 let od podpisa pogodbe, v nasprotnem primeru se te premičnine vrnejo prodajalki. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tudi izhaja, da je davčni organ opravil ogled osnovnih sredstev (strojev in opreme) po citirani kupoprodajni pogodbi, vendar ni mogel preveriti pravilnosti pogodbeno določene vrednosti teh osnovnih sredstev, tožnik pa kljub zahtevi davčnemu organu ni predložil natančnejših podatkov. Tožnik v postopku ni predložil dokazil o vrsti, znamki, modelu in nazivu opreme. Po drugi strani je tožnik izjavil, da pri proizvodnji sesalcev brezplačno uporablja opremo in stroje v lasti družbe C., pri čemer pa opreme ni specificiral. Po presoji sodišča je davčni organ na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja glede spornih strojev in opreme pravilno ni priznal stroškov amortizacije teh strojev in opreme ter tudi ne olajšave za investicijska vlaganja, ki jo je tožnik uveljavljal na podlagi 55.a člena ZDDPO-2 v obračunu DDPO za leto 2016. 20. Tožnik se ne strinja z ugotovitvijo davčnega organa, da so družbe A., B. in C. s tožnikom povezane osebe, kot jih opredeljuje 17. člen ZDDPO-2. Da gre za povezane osebe, je prvostopenjski organ obširno obrazložil na straneh 6 do 13 obrazložitve izpodbijane odločbe in se sodišče z njim strinja. Gre za osebno povezanost (preko družbenikov), povezanost preko poslovodenja, zlasti pa za poslovno povezanost, ki ima za posledico, da se njihova medsebojna poslovna razmerja razlikujejo od razmerij, ki so med nepovezanimi osebami. Vendar samo dejstvo povezanosti za odločitev v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni ključnega pomena. Bistven razlog, zaradi katerega davčni organ tožniku ni priznal pravice do odbitka DDV po obravnavanih računih (s prilogami) je bil, da so bili obravnavani računi s prilogami (pogodba o poslovnem sodelovanju tožnika z družbo B., kopije dobavnic, računalniški izpis naročilnic) nepopolni do takšne mere, da niso omogočili ugotovitve vrste in obsega opravljenih dobav oz. storitev, ter je bil posledično davčnemu organu onemogočen nadzor nad pravilnostjo pobiranja davkov. Pomanjkljivosti konkretnih obravnavanih računov ter njihovih prilog je davčni organ obširno navedel na straneh 16 do 25 obrazložitve izpodbijane odločbe, tožnik pa ugotovljenim nepravilnostim konkretno ne ugovarja marveč zgolj na splošno zatrjuje, da obravnavani računi vsebujejo vse zakonsko predpisane elemente, ter da so tudi priloge k računom popolne. Po presoji sodišča je davčni organ pravilno dokazno ocenil obravnavane račune in priloge ter so tudi po presoji sodišča bistveno pomanjkljivi. Že iz tega razloga po mnenju sodišča davčni organ tožniku pravilno ni priznal pravice do odbitka DDV v skladu z določbami 62. člena, 63. člena in 67. člena ZDDV-1. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe jasno izhaja natančna navedba pomanjkljivosti. Na vseh obravnavanih računih je kot količina naveden: „1 kos ali EUR“, kar onemogoča ugotovitev obsega dobave blaga ali storitev. Vrsta dobave oziroma storitve je navedena zelo splošno npr. poliranje orodij – 1 kos, brez navedbe za katero orodje gre. Pri računu št. 16-300-000007 je navedeno: „material po specifikaciji in 1 kos“ priložena je specifikacija materiala in navedena količina, vendar brez navedbe cene in tako računa ni možno preveriti. Tožnik je naknadno, 16. 5. 2018 in 23. 5. 2018 predložil dobavnice, ki pa so bile slabo vidne in brez navedbe številk in datumov ter brez navedbe prejemnika blaga, podpis pa je bil nečitljiv. Zato je davčni organ tožnika 21. 5. 2018 ponovno pozval, naj preloži originale, ki pa jih tožnik ni predložil. Dobavnice ne ujemajo z datumi dobav na obravnavanih računih. Obravnavani računi pa se tudi ne sklicujejo na nobene spremljajoče listine. Zaporedne številke navedene na računalniško izpisanih in naknadno predloženih naročilnicah se razlikujejo od zaporednih številk, ki jih je tožnik v obravnavanem obdobju izdal drugim dobaviteljem, ki si sledijo v strogem zaporedju. Tudi po presoji sodišča obravnavani računi in priloge k tem računom ne vsebujejo niti minimalnih formalnih pogojev potrebnih za identifikacijo vrste in obsega opravljenih storitev. Po mnenju sodišča je povsem pavšalen tožnikov tožbeni ugovor, da obravnavani računi vsebujejo vse elemente, kot jih določa 82. člen ZDDV-1, saj ni v ničemer konkretiziran in tudi ni podkrepljen z dokazi. Samo navajanje tožnika pa ni dovolj.

21. Neutemeljeni so po presoji sodišča tudi tožbeni ugovori glede kupoprodajne pogodbe za premičnine (opremo, stroje), ki jo je tožnik sklenil 4. 1. 2016. Sodišče meni, da je dejansko stanje glede strojev in opreme, ki so bili predmet citirane kupoprodajne pogodbe, davčni organ pravilno ugotovil in ga obširno navedel v obrazložitvi izpodbijane odločbe na straneh 34 do 41. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da tožnik do dneva izdaje izpodbijane odločbe ni plačal pogodbeno dogovorjene kupnine. Oprema in stroji pa preidejo v last kupca šele po poplačilu kupnine. Citirana pogodba ni podpisana s strani obeh pogodbenih strank. Prav tako iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da ob ogledu te opreme na lokaciji ..., ... davčni organ zaradi pomanjkljivega opisa opreme v kupoprodajni pogodbi ni mogel ugotoviti za katero opremo gre, saj se je nahajala v poslovnih prostorih, ki jih je poleg tožnika uporabljala tudi družba B.. Tožnik pa v postopku DIN ni predložil dokazil o vrsti, znamki, modelu in nazivu opreme. Posledično tudi po mnenju sodišča davčni organ ni mogel preveriti pravilnosti pogodbene vrednosti te opreme. Iz ugotovljenega dejanskega stanja pa tudi izhaja, da je tožnik sam izjavil, da dejavnost opravlja na naslovu ..., ki je v lasti družbe A. z opremo in stroji, ki so v lasti družbe C. in jo tožnik brezplačno uporablja. Po povedanem je po presoji sodišča davčni organ pravilno ugotovil, da tožnik z nobenimi drugimi listinami ni izkazal, da je opremo in stroje dejansko nabavil po vrednosti, ki je kot kupnina navedena v citirani kupoprodajni pogodbi in da je tožnik tudi dejansko lastnik konkretne opreme in strojev. Temu tožnik konkretno ne ugovarja marveč zgolj pavšalno navaja, da je šlo za rabljene stroje in opremo in da sta stranki, višino kupnine določili po izvedenih pogajanjih. Zaradi ugotovljenih pomanjkljivosti, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe na straneh 34 do 41, po presoji sodišča davčni organ pravilno ni priznal stroškov amortizacije sporne opreme in strojev (opredmetenih osnovnih sredstev) in tudi ne olajšave za investicijska vlaganja, ki jo je tožnik uveljavljal v obračunu DDPO za leto 2016 na podlagi določbe 55.a člena ZDDPO-2

22. Sodišče je tudi presojalo, ali je pritožbeni organ ustrezno in argumentirano zavrnil tožnikove dokazne predloge za zaslišanje pooblaščene osebe tožnika in predlaganih prič. Po mnenju sodišča je neutemeljen je tožnikov ugovor glede kršitev določb postopka v zvezi z zaslišanjem tožnikovega pooblaščenca in predlaganih prič. Pritožbeni organ je v postopku pravilno zavrnil predlagane dokazne predloge tožnika ter tudi pravilno obrazložil razloge za zavrnitev (na strani 25 obrazložitve svoje odločbe). V obravnavanem primeru je bil po presoji sodišča predlog izvedbe dokaza z zaslišanjem tožnikovega pooblaščenca in prič ustrezno in obrazloženo zavrnjen, opravljena in ustrezno obrazložena pa je bila tudi dokazna ocena pridobljenih listin v zadevi. Iz obširne in argumentirane obrazložitve izpodbijane odločbe po oceni sodišča izhaja, da je davčni organ izvedel in ocenil vse predložene dokaze ter se opredelil do vseh navedb in dokaznih predlogov tožnika. Na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja je po presoji sodišča davčni organ utemeljeno sklenil, da obravnavani računi s prilogami nimajo vseh predpisanih elementov. Utemeljil pa je tudi razloge, zaradi katerih ni priznal stroškov amortizacije za opremo in stroje ter tudi ne investicijske olajšave po 55.a členu ZDDPO, ki jih je tožnik uveljavljal v obračunu DDPO za leto 2016. Iz obrazložitve odločb prvostopenjskega in pritožbenega organa po presoji sodišča izhajajo relevantna dejstva glede na ugotovljeno dejansko stanje, pravilna pa je bila tudi uporaba materialnega prava.

23. Po presoji sodišča v predmetnem postopku ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti postopka, kot to ugovarja tožnik. Tožnik je v postopku sodeloval in bil je seznanjen z vsemi relevantnimi okoliščinami ter tudi imel vse možnosti izjaviti se v postopku in predložiti vso listinsko dokumentacijo. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe obsežno navedel vse relevantne okoliščine. Tožnik je bil s temi okoliščinami tudi seznanjen. O ugotovitvah DIN je bil sestavljen zapisnik. Naknadno predloženo dokumentacijo je davčni organ dokazno ocenil v dodatku k zapisniku DIN in v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Po presoji sodišča je davčni organ tudi pravilno upošteval dokazna pravila, ki veljajo v davčnem postopku.

24. Sodišče tudi meni, da je neutemeljen tožnikov očitek o pristranskem vodenju postopka in arbitrarnem odločanju ter zlorabi uradnih pooblastil. Sodišče ni našlo očitanih kršitev. Postopek je davčni organ vodil v skladu s pravili in načeli davčnega postopka, izpodbijana odločba je po mnenju sodišča ustrezno obrazložena in tudi omogoča preizkus (214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Prvostopenjski organ je v davčnem postopku ugotovil in presodil vsa dejstva, pomembna za sprejem pravilne odločitve in svojo odločitev tudi obširno ter argumentirano obrazložil. Obrazložitev izpodbijane odločbe vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in pravno podlago za odločitev. Po presoji sodišča je prvostopenjski organ v zadostni meri pojasnil razloge svoje odločitve in navedel tudi pravilno pravno podlago. Tožnikovi ugovori, da se prvostopenjski in pritožbeni organ nista opredelila do njegovih ugovorov in dokazov ter dokaznih predlogov pa so po mnenju sodišča povsem pavšalni.

25. Tožnik ugovarja, da na zapisnik ter dodatek k zapisniku ni podal pripomb, ker mu s strani pooblaščene osebe za vročanje pisanj v sistemu eDavki ni bil vročen ter sodišču predlaga, da naj zasliši tožnikovega pooblaščenca za prevzem pošte, družbo H., računovodstvo, ki ga je tožnik pooblastil za sprejem pošte, pa tožniku ni predalo vročene pošte. V nadaljevanju tožbe navaja, da je podal pripombe na prvi zapisnik, ki je bil naknadno razveljavljen, ker organ ni upošteval dodatnih tožnikovih dokazov in pripomb, davčni organ pa se do njih ni opredelil. Tožnik napačno meni, da je podal pripombe na zapisnik DIN, ki je bil naknadno razveljavljen. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, razvidnega iz obširne obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil pri tožniku opravljen DIN obračuna DDV za obdobje od 11. 12. 2015 do 31. 12. 2016 in DDPO za leto 2016 (uveljavljanje amortizacije in olajšave za investiranje), o čemer je davčni organ 17. 5. 2018 izdal zapisnik, ki je bil tožniku vročen istega dne preko sistema eDavki v skladu z določbo šestega odstavka 85.a člena ZDavP-2. Pred tem, in sicer 10. 5. 2018 je davčni organ opravil tudi seznanitev tožnika o rezultatih DIN, kar med strankama ni sporno. Tožnik je davčnemu organu že po izdaji predhodno navedenega zapisnika DIN 16. 5. 2018 in 23. 5. 2018 posredoval dodatno dokumentacijo. Davčni organ pa je 23. 5. 2018 pri tožniku opravil tudi ogled osnovnih sredstev, ki so se nahajala v tožnikovi poslovni enoti na naslovu ..., ... ter nato 5. 6. 2018 izdal še dodatek k zapisniku DIN, v katerem se je opredelil tudi do tožnikove naknadno predložene dokumentacije in do njegovih pripomb pripomb na zapisnik DIN, ki jih je 23. 5. 2018 predložil davčnemu organu. Med strankama ni sporno, da je tožnik za sprejemanje pisanj preko sistema eDavki pooblastil svoj računovodski servis, družbo H. (pooblaščenec za vročanje). Tožnik tudi sicer ne ugovarja, da zapisnika DIN in dodatka k zapisnika DIN tožnikov pooblaščenec za vročanje ni prejel. Po povedanem sta bila po presoji sodišča zapisnik DIN in dodatek k zapisnika DIN tožniku vročena v skladu z določbo 85.a člena ZDavP-2, kar je tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ na strani 21 obrazložitve svoje odločbe. Na tožnikove pripombe na zapisnik je po mnenju sodišča davčni organ argumentirano odgovoril v obrazložitvi izpodbijane odločbe. V skladu s predhodno navedenim zaslišanje tožnikovega pooblaščenca za sprejemanje pisanj preko sistema eDavki (katerega imena tožnik niti ne navaja) po presoji sodišča ni potrebno, saj ne more vplivati na sprejeto odločitev. Tožnik pa tudi sicer ne pojasni, v čem bi lahko vplivalo na drugačno odločitev v obravnavani zadevi. Po mnenju sodišča očitana kršitev postopka in načela kontradiktornosti ni podana. Po presoji sodišča je imel tožnik vse možnosti izjaviti se v obravnavanem postopku DIN, navajati dejstva in zanje predložiti dokaze. Tožnik je podal pritožbo na izpodbijano odločbo, pritožbeni organ se je argumentirano opredelil do vseh tožnikovih pritožbenih ugovorov, čemur konkretno tožnik ne ugovarja. Tako je po mnenju sodišča neutemeljen tožnikov pavšalni tožbeni ugovor, da se davčna organa nista opredelila do tožnikovih navedb in dokazov.

26. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, na seji senata in ni sledilo tožnikovemu nesubstanciranemu dokaznemu predlogu, da naj zasliši I.I., D.D., podjetje H. in J.J.. Sodišče mora dokaznemu predlogu načeloma ugoditi in dokaz izvesti, če je ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če sta njegov obstoj ter pravna relevantnost utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti. Predlaganih dokazov ni treba izvesti le, če so a) nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, b) nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilna ali c) popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. Drugi odstavek 287. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi določbe prvega odstavka 22. člena ZUS-1 v upravnem sporu primerno uporablja, določa, da sodišče predlagane dokaze, za katere meni, da niso pomembni za odločbo, zavrne. Sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), v primeru spornega dejanskega stanja pa tudi, če stranke navajajo tista nova dejstva in dokaze, ki jih v skladu z določbami ZUS-1 ne more upoštevati (52. člen ZUS-1), ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 52 ZUS-1). V obravnavani zadevi pa tožnik ne navaja katera dejstva konkretno želi dokazati s predlaganim zaslišanjem tožnikovega pooblaščenca in predlaganim zaslišanjem prič in je tako po presoji sodišča navedeni tožnikov dokazni predlog nesubstanciran.

27. Tožnik je predlagal tudi imenovanje izvedenca računalniške stroke, pri čemer tega dokaznega predloga prav tako ni v ničemer substanciral in ni navedel katero dejstvo s predlaganim dokaznim predlogom dokazuje, zato sodišče temu predlogu ni sledilo. Glede priznavanja stroškov amortizacije in glede uveljavljanja investicijske olajšave tožnik sodišču predlaga, da naj opravi ogled opreme na kraju, pri čemer pa prav tako ne navede katero dejstvo želi s tem dokaznim predlogom dokazati, zato mu sodišče ni sledilo.

28. Sodišče je presodilo vse relevantne tožbene ugovore, opredelitev do ostalih tožbenih ugovorov pa je razvidna iz konteksta te sodbe.

29. Sodišče ni našlo očitanih kršitev določb postopka in tudi ne očitanih kršitev ustavnih pravic, dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, prav tako ni podane očitane kršitve materialnega prava in tudi ne kršitev na katere je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

30. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.