Jedro

Do 23.1.1999 obramba z zagovornikom po pridržanju po 157.čl. ZKP, ko je obdolženec priveden k preiskovalnemu sodniku, v času, ko se je tak postopek izvajal zoper vložnika, ni bila obvezna.

Zakon o kazenskem postopku ne predvideva navzočnosti obdolženca in njegovega zagovornika na seji senata sodišča druge stopnje, kadar ta odloča o pritožbi zoper sklep, z izjemo, kadar gre za pritožbo zoper sklep iz 492.čl. ZKP.

Navzočnost obdolženca na sejah senata Vrhovnega sodišča, kadar ta odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti, z zakonom ni predvidena.

Izrek

Zahteva obtoženega A.Š. za varstvo zakonitosti se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je obtoženemu A.Š. po opravljenem preizkusu v skladu z 2. odstavkom 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo pripor iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Pritožbo obtoženca zoper ta sklep je Višje sodišče v Celju s sklepom z dne 16.8.1999 zavrnilo kot neutemeljeno.

Obtoženec je dne 17.8.1999 zoper navedeni pravnomočni sklep in postopek pred tem sklepom vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev 3., 16., 17., 168. in 178. člena ZKP ter 3. točke 2. odstavka 201. člena ZKP, 128. člena ZKP ter, kot navaja, drugih členov ZKP. Predlaga, da ga Vrhovno sodišče z zagovornikom povabi na sejo senata in izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper njega odpravi.

Vrhovni državni tožilec, svetnik B.Š. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, navedel, da kršitev pravic obrambe ni moč uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženo zoper sklep o podaljšanju pripora, prav tako se ne da izpodbijati dejanskega stanja. Predlaga, naj Vrhovno sodišče obtoženčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložniku je bila prostost odvzeta 6.1.1999, istega dne je Urad kriminalistične službe Uprave za notranje zadeve Celje zanj odredil pridržanje. Iz odločbe o pridržanju je razvidno, da je bil vložnik poučen o svojih pravicah v skladu s 4. členom ZKP in ni zahteval odvetnika. Na zaslišanje k preiskovalnemu sodniku je bil priveden dne 8.1.1999. Pred zaslišanjem je bil poučen o svojih pravicah, tako tudi o pravici do zagovornika, vendar se je tej pravici odpovedal. Po zaslišanju je preiskovalni sodnik zoper vložnika odredil pripor, predsednik sodišča pa mu je v skladu z določilom 2. odstavka 70. člena ZKP določil zagovornika, odvetnika I.M. Opisani postopek je tekel v skladu z določbami takrat veljavnega zakona, sprememba 2. odstavka 70. člena ZKP je stopila v veljavo šele 23.1.1999. Iz navedenega sledi, da do 23.1.1999 obramba z zagovornikom po pridržanju po 157. členu ZKP, ko je obdolženec priveden k preiskovalnemu sodniku, v času, ko se je tak postopek izvajal zoper vložnika, ni bila obvezna. Zatrjevana kršitev po 70. členu ZKP zato ni podana. Vložnik, takratni osumljenec, ob tem da obramba z zagovornikom ni bila obvezna, tudi ni vzel sam zagovornika, zato okoliščina, ki jo uveljavlja, češ da njegov zagovornik na prvo zaslišanje pri preiskovalnem sodniku ni bil vabljen, ne more predstavljati kršitve 178. člena ZKP.

Z uvedbo kazenskega postopka zoper obtoženca ob izpolnjenih pogojih, ki jih določa zakon, ni bilo kršeno določilo 3. člena ZKP (načelo domneve nedolžnosti).

Zatrjevano nepravilno pravno opredelitev kaznivega dejanja, zaradi katerega zoper obtoženca teče kazenski postopek, vložnik opira na drugačno dejansko stanje, kot ga zatrjuje v obtožnici državni tožilec. Ob upoštevanju, da je sodišče vezano pri presoji samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, ne pa na tožilčevo pravno presojo (354. člen ZKP), nadalje, da zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti in tega, da vložnik ni navedel v kakšni pravno relevantni zvezi naj bi bila zatrjevana kršitev z izpodbijanima sklepoma, vprašanje pravilnosti pravne opredelitve očitanega dejanja ni moglo biti predmet presoje v postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti.

Kršitev 16. in 17. člena ZKP vložnik ne konkretizira, oziroma ju uveljavlja zgolj s trditvijo, da sta bili navedeni določbi kršeni, ker tožilec ni dokazal dejstev, sodišče pa jih ni po resnici ugotovilo. Čeprav takšno zatrjevanje kršitev 16. in 17. člena ZKP ni konkretizirano, dopušča sklep, da vložnik izpodbija presojo oziroma oceno dokazov. S tem vložnik uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar pa zahteve za varstvo zakonitosti ni moč vložiti.

Izpodbijani sklep pravni zaključek o pripornem razlogu po 3. točki 1. odstavku 201. člena ZKP izvaja na podlagi ugotovitve o obstoju okoliščin, ki prestavljajo odločilna dejstva, ki morajo biti po navedeni zakonski določbi podana za obstoj takšnega pripornega razloga, drugačni dejanski zaključki v zvezi s takšnimi okoliščinami ne morejo biti predmet preizkusa v postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti.

Zakon o kazenskem postopku ne predvideva navzočnosti obdolženca in njegovega zagovornika na seji senata sodišča druge stopnje, kadar ta odloča o pritožbi zoper sklep, z izjemo, kadar gre za pritožbo zoper sklep iz 492. člena ZKP, zato okoliščina, da vložnik ni bil vabljen na sejo senata sodišče druge stopnje, ki je odločal o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora sodišča prve stopnje, ne predstavlja kršitve postopka.

Zatrjevanje vložnika, da mu ni bil omogočen vpogled v spis, nima opore v spisovnih podatkih, vložnik pa tudi v zvezi s tem ni izkazal pravno relevantne zveze med zatrjevano kršitvijo in zakonitostjo izpodbijane odločbe.

Navzočnost obdolženca na sejah senata Vrhovnega sodišča, kadar ta odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti, z zakonom ni predvidena, zato Vrhovno sodišče zahtevi vložnika, naj ga vabi na sejo, ni ugodilo.

Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljene kršitve zakona niso podane, oziroma, da vložnik v delu zahteve uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.