Jedro

Bistvena ugotovitev izpodbijane odločbe je, da zahtevanih osebnih podatkov tožnika, to je podatkov o plačah za določeno obdobje, v elektronskem sistemu upravljavca ni, da torej upravljavec ne obdeluje osebnih podatkov tožnika na način, kot je to zatrjeval tožnik, in da ne razpolaga z zahtevanimi osebnimi podatki v zahtevani obliki.

Ugotoviti je, da tožnik v zvezi s ugotovitvami v izpodbijani odločbi ni podal konkretiziranih in argumentiranih navedb, ki bi te ugotovitve upravnega organa demantirale. Sodišče ugotavlja, da je dokazno breme v zvezi s tem, da naj bi prizadeta stranka razpolagala z zahtevanimi podatki v elektronskem sistemu za sporno obdobje, na tožniku, saj je prizadeta stranka izrecno zanikala, da bi se v takšni obliki podatki za sporno obdobje pri njej nahajali.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju IP) je izdal odločbo, v kateri je zavrnil pritožbo prosilca z dne 7. 6. 2019 zoper zavrnilni del zapisnika upravljavca Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) z dne 6. 6. 2019. Odločil je še, da posebni stroški v tem postopku niso nastali. Obrazložil je, da je tožnik od upravljavca zahteval vpogled v lastne osebne podatke, ki se nanašajo na čas upokojitve in višino pokojnine. Upravljavec je 6. 6.2019 prosilcu omogočil vpogled v personalno mapo. Iz zapisnika o vpogledu izhaja, da je prosilec želel pridobiti tudi dokumentacijo, ki se ne hrani oziroma je ni v personalni mapi. Prosilec je 7. 6. 2019 zoper zapisnik o vpogledu v personalno mapo z dne 6. 6. 2019 vložil pritožbo. Zatrjeval je, da mu upravljavec določenih dokumentov ni hotel dali na vpogled, predvsem ne podatkov o plačah. Ob tem je navedel, da upravljavec v zapisnik tudi ni zapisal, da mu je omogočil vpogled v vse zahtevane osebne podatke.

2. IP je v konkretnem primeru ugotovil: - da so predmet prosilčeve zahteve za seznanitev z dne 28. 5. 2019 osebni podatki, ki se nanašajo na čas njegove upokojitve in višino njegove pokojnine; - da je upravljavec dne 6. 6. 2019 prosilcu omogočil vpogled v njegovo personalno mapo, Policijska uprava Celje pa je prosilcu 6. 6. 2019 posredovala tudi podatke o plačah od leta 1991 do vključno leta 2016 (april 2016), nadalje je prosilec 6. 11. 2019 opravil tudi vpogled v elektronski sistem Policijske uprave Celje v delu, ki se nanaša na njegove plače; - da je izpodbijan »zavrnilni« del zapisnika upravljavca o vpogledu v personalno mapo z dne 6. 6. 2019, iz katerega smiselno izhaja, da upravljavec prosilcu ni omogočil dostopa do vseh zahtevanih osebnih podatkov tudi izven personalne mape; - da je v tem pritožbenem postopku sporno še, ali so podatki o prosilčevih plačah za obdobje od 1. 7. 1982 do 31. 12. 1990 vsebovani v elektronskem sistemu upravljavca; prosilec je namreč ne glede na že prejete podatke o plačah vztrajal pri vpogledu v elektronski sistem upravljavca ter pri izpisu iz tega sistema; - da upravljavec ne obdeluje osebnih podatkov na način, kot to zatrjuje prosilec, in ne razpolaga z zahtevanimi osebnimi podatki v zahtevani obliki; prosilec ni namreč navedel nobenih dodatnih utemeljenih okoliščin ali dejstev, iz katerih bi izhajali indici, da se v elektronskem sistemu upravljavca za sporno obdobje dejansko nahajajo zahtevani osebni podatki; - da navedbe prosilca v zvezi s sumom prirejanja in ponarejanja ter avtentičnostjo in verodostojnostjo osebnih podatkov ne morejo biti predmet presoje v okviru postopka uveljavljanja pravice do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki, temveč so lahko v določeni meri le predmet postopka inšpekcijskega nadzora oziroma postopka v zvezi s posameznikovo pravico do popravka.

3. IP poudarja, da je upravljavec prosilcu dolžan posredovati le tiste osebne podatke, s katerimi razpolaga. Upoštevajoč zgoraj ugotovljena dejstva IP ni našel razlogov, da upravljavcu ne bi verjel, da v njegovem elektronskem sistemu za obdobje od 1. 7. 1982 do 31. 12. 1990 (prosilčevih) podatkov o plačah ni. Upravljavec je prepričljivo pojasnil, da je prosilcu na njegovo zahtevo že posredoval vso dokumentacijo, ki se nanaša na podatke o njegovi plači (tj. dopis Policijske uprave Celje z dne 6. 6. 2019, kopije dokumentov iz personalne mape ob vpogledu pri upravljavcu 6. 6. 2019, vpogled v elektronski sistem Policijske uprave Celje 6. 11. 2019). Policijska uprava Celje je ob tem obrazložila, da plačilnih list od dne 1. 7. 1982 do dne 31. 12. 1990 tudi v njihovem elektronskem sistemu ni, fizično dokumentacijo pa je uničila poplava leta 1991. 4. Zato je IP presodil, da prosilčevo vztrajanje pri vpogledu in izpisu zahtevanih podatkov iz elektronskega sistema upravljavca ni utemeljeno.

5. V tožbi tožnik poudarja, da je postopek v zadevi vodila C. C., kateri je obrazložil, da postopek zvezi s to zadevo teče na Delovnem sodišču v Ljubljani (toži ZPIZ) ter da o tem obstaja obširna dokumentacija. Navaja, da ji je vsaj dvakrat v telefonskem pogovoru ponudil, da se osebno zglasi in prinese dokumente in si jih kot dokaz sama izbere. Opozoril jo je na pritiske, ker to ni običajna zadeva, seznanjena je bila s početjem, ki je preprosto kriminal. Od nje je zahteval podatek, s kom komunicira na MNZ, ker mu ni hotela povedati, je zahteval vse dopise, ker se tudi tu obdelujejo njegovi osebni podatki. Dobil je le pozive upravljavcu MNZ. Te dopise, zlasti odgovore MNZ zahteva. Poudarja, da naj sodišče naloži informacijski pooblaščenki, da mu te dokumente posreduje na elektronski naslov. Vztraja pri izdaji podatkov o plačah, ki nedvomno morajo obstajati in tudi obstajajo, ima jih njegov delodajalec MNZ policija in ZPIZ. Če tega ne bi bilo, potem pokojnin sploh ne bi mogli izplačevati in izračunati.

6. Dodaja, da se postopek njegove upokojitve vleče že deveto leto. ZPIZ ne zna pojasniti še tisto, kar mu je dal, kako je to izračunal, delodajalec pa, kot je razvidno iz sporne odločbe, ne ve, koliko mu je dal plače za slabih najbolj ugodnih prvih deset let. Tudi na ZPIZ-u v Ljubljani je vztrajno zahteval vpogled v podatke, po cca. dveh letih mu je to uspelo, da je prišel do referentke, ki so jo pred tem spravili v bolniški stalež zaradi njegove zadeve. Tudi ob tem vpogledu 15. 1. 2018 je bore malo dobil - podatkov o plačah in prispevkih M4 obrazcih nič. Omenja ponarejanje matičnih evidenc o delovnih dobah in prispevkih. Pripominja, da so uresničili grožnjo »delal boš dlje za manjšo penzijo«, in sicer tako, da so mu na ZPIZ s ponarejanjem matičnih evidenc o delovnih dobah in prispevkih »uredili 4 leta in slaba 2 meseca prisilnega dela“. Sedaj se vleče postopek upokojitve že več kot 4 leta po prisilnem delu. Dodaja, da je iz dokumentov razvidno, da so del njegovih prispevkov dali varnostniku pokojnega predsednika Janeza Drnovška (se mu je maščeval »murgeljski klan na MNZ). Zaključuje, da je iz izpodbijane odločbe razvidno, da mu podatkov o plačah od 1. 7. 85 do konca leta 1990 niso dali in tu je stvar odločitve sodišča. 7. Tožena stranka v celoti vztraja pri navedbah v izpodbijani odločbi ter prereka tožbene navedbe. Poudarja, da je tožnik kljub omogočenemu vpogledu v lastne osebne podatke v elektronskem sistemu Policijske uprave Celje vztrajal pri pritožbi ter poudaril, da zahteva podatke o plačah od 1. 7. 1982 do 31. 12. 1990, ki pa jih nima Policijska uprava Celje, temveč z njimi v elektronski obliki razpolaga upravljavec, to je MNZ. Upravljavec pa je glede tega pojasnil, da v njegovem elektronskem sistemu podatkov za obdobje od 1. 7. 1982 do 31. 12. 1990 ni. Tožena stranka poudarja, da je v postopku ravnala skladno z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter ni storila nobene bistvene kršitve pravil postopka, kar ji očita tožnik. Predvsem je tožena stranka skladno z načelom zaslišanja stranke (9. člen ZUP) tožniku v celoti omogočila, da se je izjavil o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so bile pomembne za izdajo izpodbijane odločbe. Tožniku je vročila vse relevantne dokumente upravljavca, kar izhaja iz samega spisa, zato posredno zatrjevana kršitev pravice do izjave nikakor ni utemeljena. Prav tako ne drži, da tožena stranka tožniku ni želela sporočiti, »s kom komunicira pri MNZ«. Tožena stranka je namreč z upravljavcem sodelovala v okviru postopkovnih določb ZUP, kar je bilo tožniku tudi pojasnjeno, pred izdajo izpodbijane odločbe pa mu je bilo tudi omogočeno, da predloži vse relevantne dokaze. Ne drži, da tožena stranka ni bila zainteresirana za predložitev dokumentov, kot to navaja tožnik. Tožnik v tožbi niti ne opredeli, na podlagi katerih dokazov in zakaj bi bila pravno relevantna dejstva lahko ugotovljena drugače, kot izhaja iz izpodbijane odločbe. Tožena stranka pa ob tem še poudarja, da tudi sicer ni njena naloga, da na podlagi pavšalnih navedb tožnika iz obsežnih listin, na katere se je povsem nekonkretizirano skliceval, sama išče in izbira pomembna dejstva. V odločbi je tožena stranka poudarila, da mora biti za uresničitev pravice primarno izpolnjen osnovni pogoj, tj. obstoj zahtevanih osebnih podatkov pri upravljavcu, pri katerem je bila vložena zahteva. Bistvena ugotovitev, ki izhaja iz izpodbijane odločbe, pa je, da zahtevanih osebnih podatkov tožnika, to je podatkov o plačah za obdobje od 1. 7. 1982 do 31. 12. 1990, v elektronskem sistemu upravljavca ni, da torej upravljavec ne obdeluje osebnih podatkov tožnika na način, kot je ta to zatrjeval, in da ne razpolaga z zahtevanimi osebnimi podatki v zahtevani obliki. Tožnik s tožbenimi navedbami tega dejstva ne uspe izpodbiti, saj se ponovno zgolj pavšalno sklicuje le na to, da podatki o njenih plačah za sporno obdobje »morajo obstajati«.

8. Za obdobje, za katerega želi pridobiti podatke (tj. pred letom 2001), elektronski zapisi ne obstajajo, ker jih še ni bilo, saj je Zakon o javnih uslužbencih1, ki je določil centralno kadrovsko evidenco, začel veljati leta 2002, kadrovska evidenca pa se je v elektronski obliki začela uporabljati okoli leta 2004. Temu dejstvu tožnik ni obrazloženo nasprotoval in ga ni uspel izpodbiti. Glede na to, da je upravljavec dovolj izčrpno pojasnil, katere osebne podatke je posredoval tožniku na podlagi zahteve, ter jasno in logično opisal razloge, zakaj s še spornimi osebnimi podatki v obliki, ki jo zahteva tožnik, ne razpolaga, tožena stranka ni imela razloga, da ne bi sledila upravljavčevim navedbam. Do ostalih navedb, ki niso predmet presoje v okviru postopka uveljavljanja pravice do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki in so za ta postopek nerelevantna, se ne opredeljuje. Predlaga zavrnitev tožbe.

9. V dopolnitvi tožbe je tožnik jasno navedel toženo stranko Republiko Slovenijo, Informacijski pooblaščenec, Dunajska cesta 22, 1000 Ljubljana. Izpostavlja, da iz odgovora na tožbo tožene stranke precej navedb ne drži, predlaga zaslišanje sebe in zaslišanje in soočenje s C. C., ki je postopek vodila.

10. Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo 5. 1. 2022. Na naroku je tožnik ugovarjal sestavi senata, in sicer je predlagal izločitev predsednice senata Melite Ambrož iz odločanja v zadevi. Sodišče je sicer kljub podanemu predlogu za izločitev z narokom za glavno obravnavo nadaljevalo skladno s prvim odstavkom 74. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), vendar pod pogojem, da bo predsednica sodišča zavrnila podani predlog za izločitev (v tem primeru bo sodišče tudi izdalo sodbo), sicer pa se bo obravnava v nasprotnem primeru opravila znova pred spremenjenim senatom. Predsednica naslovnega sodišča je s sklepom Su 310/2022-4 o tožnikovem predlogu odločila 6. 6. 2022, in sicer je zavrnila navedeni predlog za izločitev. Sklep je postal pravnomočen 25. 6. 2022. To pomeni, da je sodišče sodbo v konkretni zadevi izdalo z dnem pravnomočnosti navedenega sklepa ob posvetovanju senata istega dne, to je 25. 6. 2022. 11. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo vpogledalo in prebralo vse listine upravnega spisa. Vpogledalo in prebralo je tudi listine, ki jih je tožnik priložil k tožbi, in sicer priloge: A1 do A3 in tožene stranke B1. 12. Sodišče pripominja, da je tožnik na naroku v spis vložil listino, za katero je navajal, da je edina, ki jo je dobil od Policijske uprave Celje in da je ni vložil prej v spis, ker mu je niso dali. Gre za dopis MNZ z dne 6. 6. 2019, torej listina, ki je bila izdana pred izdajo izpodbijane odločbe, ki je bila izdana 19. 5. 2020. Ker tožnik navedene listine ni predlagal kot dokaz tekom upravnega postopka, šteje sodišče ta dokaz za nedopustno novoto (tretji odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-12), prav tako pa je glede na bistvo spora v zadevi tudi nepotrebna za odločitev. Sodišče je zavrnilo tudi dokaz tožnika, ki je predlagal svoje zaslišanje ter zaslišanje priče C. C. ter soočenje, kot nepotreben oz. neprimeren dokaz, saj dejstva obstoja podatkov MNZ v elektronskem sistemu podatkov za obdobje od 1. 7. 1982 do 31. 12. 1990 ni mogoče dokazati z zaslišanjem, upoštevajoč dejstvo, da je predpis, ki je določil centralno kadrovsko evidenco, to je Zakon o javnih uslužbencih, začel veljati leta 2002. 13. Tožba ni utemeljena.

14. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena in z razlogi, s katerimi je tožena stranka zavrnila tožnikove ugovore, zato se po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje in jih ne ponavlja.

15. Sodišče ugotavlja, da je v zadevi sporno, ali prizadeta stranka MNZ kot upravljavec osebnih podatkov razpolaga z zahtevanimi osebnimi podatki tožnika, to je podatki o plačah za obdobje od 1. 7. 1982 do 31. 12. 1990, v elektronskem sistemu upravljavca, saj je tožena stranka ugotovila, da upravljavec ne obdeluje osebnih podatkov tožnika na način, kot ta to navaja, in da ne razpolaga z zahtevanimi osebnimi podatki v zahtevani obliki.

16. Pravna podlaga za odločanje je v Splošni uredbi o varstvu podatkov (v nadaljevanju Splošna uredba).3 Osebni podatek pomeni v skladu s členom 4(1) Splošne uredbe katero koli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom; določljiv posameznik je tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika.

17. Pravica posameznika do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki je temeljna človekova pravica, določena v tretjem odstavku 38. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki predpisuje, da se ima vsakdo pravico seznaniti z zbranimi osebnimi podatki, ki se nanašajo nanj. Ta pravica je konkretizirana v členu 15 Splošne uredbe, ki v prvem odstavku (v točkah a do h) ureja več upravičenj, ki skupaj predstavljajo pravico do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki oziroma pravico dostopa posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki. Za uresničitev te pravice mora biti primarno izpolnjen osnovni pogoj, tj. obstoj zahtevanih osebnih podatkov oziroma dokumentov pri upravljavcu, pri katerem je bila vložena zahteva. Potrebno je omeniti drugo in tretjo točko prvega odstavka 30. člena Zakon o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1), po katerih mora upravljavec osebnih podatkov posamezniku na njegovo zahtevo omogočiti vpogled v osebne podatke, ki so vsebovani v zbirki osebnih podatkov in se nanašajo nanj, ter njihovo prepisovanje ali kopiranje, oziroma posredovati izpis osebnih podatkov, ki so vsebovani v zbirki osebnih podatkov in se nanašajo nanj.

18. Bistvena ugotovitev izpodbijane odločbe je, da zahtevanih osebnih podatkov tožnika, to je podatkov o plačah za obdobje od 1. 7. 1982 do 31. 12. 1990, v elektronskem sistemu upravljavca ni, da torej upravljavec ne obdeluje osebnih podatkov tožnika na način, kot je to zatrjeval tožnik, in da ne razpolaga z zahtevanimi osebnimi podatki v zahtevani obliki.

19. Tožena stranka je v svoji odločbi ugotovila in med strankama ni sporno, da so predmet prosilčeve zahteve za seznanitev z dne 28. 5. 2019 osebni podatki, ki se nanašajo na čas njegove upokojitve in višino njegove pokojnine; da je upravljavec dne 6. 6. 2019 prosilcu omogočil vpogled v njegovo personalno mapo, Policijska uprava Celje pa je prosilcu 6. 6. 2019 posredovala tudi podatke o plačah od leta 1991 do vključno leta 2016 (april 2016), nadalje je prosilec 6. 11. 2019 opravil tudi vpogled v elektronski sistem Policijske uprave Celje v delu, ki se nanaša na njegove plače. Tako je izpodbijan »zavrnilni« del zapisnika upravljavca o vpogledu v personalno mapo z dne 6. 6. 2019, iz katerega smiselno izhaja, da upravljavec prosilcu ni omogočil dostopa do vseh zahtevanih osebnih podatkov tudi izven personalne mape.

20. Ugotoviti je, da tožnik v zvezi s navedenimi ugotovitvami ni podal konkretiziranih in argumentiranih navedb, ki bi te ugotovitve upravnega organa demantirale. Sodišče ugotavlja, da je dokazno breme v zvezi s tem, da naj bi prizadeta stranka MNZ razpolagala z zahtevanimi podatki v elektronskem sistemu za sporno obdobje, na tožniku, saj je MNZ izrecno zanikala, da bi se v takšni obliki podatki za sporno obdobje pri njej nahajali. Upravljavec je že v upravnem postopku tudi po mnenju sodišča prepričljivo pojasnil, da je prosilcu na njegovo zahtevo že posredoval vso dokumentacijo, ki se nanaša na podatke o njegovi plači (tj. dopis Policijske uprave Celje z dne 6. 6. 2019, kopije dokumentov iz personalne mape ob vpogledu pri upravljavcu 6. 6. 2019, vpogled v elektronski sistem Policijske uprave Celje 6. 11. 2019). Policijska uprava Celje je ob tem obrazložila, da plačilnih list od dne 1. 7. 1982 do dne 31. 12. 1990 tudi v njihovem elektronskem sistemu ni, fizično dokumentacijo pa je uničila poplava leta 1991. Tu je izpostaviti tudi dejstvo, da za obdobje, za katerega želi pridobiti podatke tožnik (tj. pred letom 2001), elektronski zapisi ne obstajajo, ker jih še ni bilo, saj je Zakon o javnih uslužbencih, ki je določil centralno kadrovsko evidenco, začel veljati leta 2002, kadrovska evidenca pa se je v elektronski obliki začela uporabljati okoli leta 2004. 21. Pavšalne tožnikove navedbe o obstoju teh podatkov pa ne prepričajo sodišča in ne zadostujejo za drugačno odločitev. Vsaka stranka mora namreč navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1). Tožnik ni podal niti ustreznih navedb o obstoju navedenih listin v elektronskem sistemu, tega tudi ni dokazno podkrepil. Pavšalne tožnikove navedbe, da upravljavec MNZ določene dokumente skriva, tudi ni z ničemer tehtno utemeljil niti preložil ustreznih dokazov, ki bi kazali na nasprotno, temveč so njegove navedbe ostale na splošni ravni. Glede na vse navedeno je slediti obrazložitvi upravljavca, da je tožnikovi zahtevi za seznanitev v celoti ugodil ter da osebnih podatkov, pri dostopu do katerih tožnik še vztraja, to je podatkov o plačah za obdobje od 1. 7. 1982 do 31. 12. 1990, v elektronskem sistemu upravljavca ni, da torej upravljavec ne obdeluje osebnih podatkov tožnika na način, kot je to zatrjeval tožnik, in da ne razpolaga z zahtevanimi osebnimi podatki v zahtevani obliki. Če pa upravljavec z zahtevanimi podatki ne razpolaga, ni izpolnjen pogoj obstoja zahtevanih osebnih podatkov oziroma dokumentov pri upravljavcu oziroma pogoj materializirane oblike.

22. Ker je tožba po povedanem neutemeljena, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

23. Sodišče se v zadevi ni opredeljevalo do tožnikovih navedb v zvezi s sumom prirejanja, avtentičnostjo in verodostojnostjo osebnih podatkov ter postopkom upokojitve in kraje prispevkov, nadalje tudi ne do navedb o vpogledu v podatke ZPIZ, saj to ni predmet presoje v okviru postopka uveljavljanja pravice do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki in so za ta postopek nerelevantne.

1 Uradni list RS, št. 56/2002. 2 Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta, tožnik pa ni podal nobenih navedb, zakaj teh navedb in dokazov ni mogel predlagati v upravnem postopku. Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje izpodbijanega akta. Nova dejstva in dokazi se lahko upoštevajo le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oz. navesti v postopku izdaje upravnega akta. 3 Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov), Uradni list EU L 119, 4. 5. 2016.