Up-2/00 - 10

4. 7. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. iz Ž. na seji senata dne 18. junija 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. U 754/95 z dne 27. 1. 2000 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Ustavni pritožnik je sicer vložil ustavno pritožbo zoper navedeno sodbo še preden je Vrhovno sodišče o stvari odločilo, pri čemer je med drugim zatrjeval kršitev pravice do sojenja v razumnem roku (23. člen Ustave). Potem ko je sodbo prejel, pa je v roku iz prvega odstavka 52. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) poslal vlogo, naslovljeno kot dopolnitev ustavne pritožbe.

2.Z izpodbijano sodbo je zavrnjena tožba sedanjega ustavnega pritožnika zoper odločbe Ministra za pravosodje (v nadaljevanju Minister), s katerimi je ta imenoval notarje na štiri notarska mesta s sedežem v Mariboru; za eno od teh mest je kandidiral tudi ustavni pritožnik, a ni bil imenovan.

3.Ustavni pritožnik očita tej sodbi kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki v primeru izpodbijanja posamičnih aktov konkretizira splošnejšo človekovo pravico do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), kršitev prvega odstavka 15. člena Ustave, po katerem se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi Ustave, kršitev pravice iz 23. člena Ustave, da o njegovih pravicah odloča brez nepotrebnega odlaganja neodvisno in nepristransko sodišče, kršitev pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave) in kršitev pravice iz tretjega odstavka 49. člena Ustave, da je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto.

B.

4.Ko utemeljuje zatrjevano kršitev pravice iz 22. člena Ustave, ustavni pritožnik ponavlja svoja stališča, kako in zakaj da je bil diskriminiran s tem, ko v treh zaporednih razpisih ni bil imenovan za notarja. Polemizira torej z dejanskim in s pravnim stanom, kot ga je ugotovilo sodišče. Kot je bilo pritožniku ob njegovih drugih ustavnih pritožbah že večkrat pojasnjeno, se Ustavno sodišče ne more spučati v presojo, ali je pristojno sodišče, tokrat v upravnem sporu, presodilo pravilno. Nezadovoljnost z izidom upravnega spora sama po sebi ne more biti utemeljen razlog za izpodbijanje sodbe pred Ustavnim sodiščem.

5.Poleg tega pritožnik v utemeljitev istega očitka smiselno zatrjuje, da mu Vrhovno sodišče ni odgovorilo na vse njegove trditve in ni obravnavalo vsega, kar bi moralo: primerjalnega obravnavanja njegove kandidature ob prvem in ob drugem razpisu, trditve, da so v njegovem primeru politični razlogi izpodrinili strokovne in pravne in da gre za politično korupcijo ter nepotizem, njegovih zatrjevanj in dokazovanj, da mora biti ocena o primernosti kandidata za notarja obrazložena in zoper njo dopusten odgovor, njegovega stališča, da mora odločba o imenovanju notarjev ustrezati zahtevam Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, p.b. - ZUP86).

6.Pravica do enakega varstva pravic (22. člen ustave) je lahko kršena, če ostane stranka v sodnem postopku prikrajšana za odgovor na katero od svojih trditev in predlogov, ki so lahko za uspeh njenega zahtevka pomembni. To pa ne pomeni, da bi se moralo sodišče ukvarjati z vsakim strankinim predlogom in odgovarjati na sleherno njeno trditev. Ko je izpodbijana sodba obrazloženo postavila vsebinski okvir upravnega spora, ji ni bilo treba še posebej in posamič zavzračati predlogov in trditev, ki so zunaj tega okvira. Ko je sodišče presodilo, da odločba o imenovanju notarja ni upravni akt, mu za potrebe obravnavane zadeve ni bilo treba še dalje presojati o njeni pravni naravi. Ko je presodilo, da ima kandidat (ob spolnjevanju zakonitih pogojev) pravico potegovati se za imenovanje, ne pa tudi pravice biti izbran za to mesto, da pri izbiri ne gre za odločanje po prostem preudarku v smislu drugega odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 6/77 - ZUS77), da niso predpisana merila in kriteriji, ki bi si jih moral postaviti Minister sam, in da Minister izbire ni dolžan obrazložiti, sodišču ni bilo treba še posebej odgovarjati na trditve o politični in koruptivni naravi razlogov za to, da ustavni pritožnik ni bil izbran.

7.V ta sklop sodi še pritožnikovo utemeljevanje, kako mu je bila kršena človekova pravica do pravnega sredstva. To da se je zgodilo, ko je bil prikrajšan za ugovor zoper odločitev Notarske zbornice Slovenije, da ga ne predlaga za notarja. Toda take odločitve kot rezultata glasovanja pristojnega organa omenjene zbornice ni mogoče šteti za odločbo v smislu 25. člena Ustave in to iz pravnih in vsebinskih razlogov, ki so že navedeni.

8.Pritožnik med drugimi razlogi za kršitev človekove pravice iz 23. člena Ustave očita sodišču, da neobrazloženo ni razpisalo ustne obravnave, čeprav jo je v tožbi predlagal, in da mu ni poslalo odgovorov na tožbo dveh strank, ki jih je sam označil kot toženca. Oboje je mogoče razumeti kot trditev, da je bilo med postopkom kršeno načelo kontradiktornosti, kar je lahko eden od načinov kršitve pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Toda v obravnavanem primeru za tako kršitev očitno ne gre: pritožnik, ki je prava vešča stranka, si je zlahka razložil, da sodišče ni razpisalo ustne obravnave zato, ker se mu ni zdela potrebna, prav tako pa mu ni moglo biti neznano, da sodišče po tedanjem zakonu tega ni bilo obvezano storiti in tudi če sodišče pritožniku ni vročilo odgovora dveh strank (česar Ustavno sodišče ni preverjalo), to ni moglo bistveno vplivati na pritožnikov (tedaj tožnikov) položaj v obravnavanem postopku.

9.Očitek o kršitvi človekove pravice iz 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva) utemeljuje pritožnik z istimi že navedenimi in obravnavanimi razlogi. Iz njih izvaja sklep, da izpodbijane sodbe ni sprejelo niti nepristransko niti pošteno sodišče. Tak sklep pa je očitno neutemeljen. Niti v tem, kar je sodišče v upravnem sporu obravnavalo, niti v tistem, kar je zavrnilo obravnavati, ni tehtnih razlogov zoper njegovo nepristranskost in neodvisnost. Da je hotelo sodišče s svojim sojenjem ustreči oblasti, ostaja zgolj pritožnikova trditev in morda njegovo osebno prepričanje.

10.Posebej očita pritožnik Vrhovnemu sodišču, da je v obravnavanem postopku kršilo njegovo pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. O utemeljenosti tega očitka se Ustavno sodišče ne izreka. S koncem sojenja in izdajo sodbe je namreč taka morebitna kršitev vsekakor prenehala, tako da tudi njeno preprečevanje ne pride več v poštev. Če pritožnik meni, da je kršitev bila in da mu je povzročila škodo, ima na voljo odškodninski zahtevek in po potrebi pravdo, šele po izčrpanju te pravne poti (51. člen ZUstS) morebiti, ob pogojih iz ZUstS, tudi ustavno pritožbo.

11.Pritožnik še zatrjuje kršitev prvega odstavka 15. člena Ustave. Ta določba ne vsebuje človekove pravice, temveč načelo o njihovem varovanju. To načelo omeni pritožnik v zvezi z očitkom, da sodišče ni hotelo opraviti preizkusa odločitve o imenovanju notarjev s stališča načela enakosti (14. člen Ustave). Kako bi bilo v zadevi, ko je predmet izpodbijanja sodba Vrhovnega sodišča, kršeno načelo iz prvega odstavka 15. člena Ustave, ostaja nepojasnjeno.

12.Slednjič trdi pritožnik, da je kršena njegova pravica iz tretjega odstavka 49. člena Ustave. Določbe, da je vsakemu pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto, ne gre razumeti tako, da bi vsakemu, ki kandidira za opravljanje javne službe notariata (drugi odstavek 137. člena Ustave) in izpolnjuje z zakonom določene pogoje, zagotavljala to delovno mesto. Po isti določbi Ustave ureja javno službo notariata zakon. Vsakdo, kdor se poteguje za mesto notarja, se mora podvreči s tem zakonom določenemu postopku izbire in vzeti med drugim v zakup možnost, da ne bo izbran.

13.Ustavna pritožba se je torej izkazala za neutemeljeno, ker za očitane kršitve človekovih pravic očitno ne gre, zato je ni bilo mogoče sprejeti.

C.

14.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča.

Ker se v zakonskem roku za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan