Jedro

Za stališče, da tožnica ni dokazala, da bi toženec prometno nesrečo povzročil namerno, je imelo sodišče oporo v izvedenskem mnenju. Glede na poškodbe v prometni nesreči udeleženih vozil, je izvedenec izključil možnost, da bi do prometne nesreče prišlo, ker bi voznik osebnega vozila nenadoma, močno (sunkovito) zavil v desno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo 4.209,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnici je naložilo, da na račun Službe za pravno pomoč plača stroške postopka v znesku 953,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnica se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da ji pritožbeno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Poudarja, da izvedensko mnenje sodišču ne nudi podlage za zaključek, kot ga je naredilo. Izvedenec je v izvedenskem mnenju in na glavni obravnavi res pojasnil, da ni vzrok nesreče močan nenaden zavoj tožene stranke v desno, ne izhaja pa iz izvedenskega mnenja, da do prometne nesreče ni prišlo zaradi zavoja tožene stranke v desno. Niza ugotovitve, ki po njenem izhajajo iz izvedenskega mnenja in ugotavlja, da izvedenec dopušča možnost, da bi do trka prišlo zaradi mahanja voznika skuterja; da ni mogoče razmejiti, kako je prišlo do kontakta; da ni mogoče izključiti soprispevka voznika golfa k nastanku prometne nesreče in ni mogoče ugotoviti, kdo je bil tisti, ki je primarno povzročil prvi kontakt med vozili, ker je očitno šlo za ofenzivno vožnjo obeh voznikov. Dejstvo, da izvedenec ni potrdil navedb tožnice o močnem (sunkovitem) zavoju toženca v desno, ne pomeni, da ni tožena stranka „normalno“ (nesunkovito) zavila v desno in s tem povzročila prometno nesrečo. Izpostavlja, da iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi bil za prometno nesrečno izključno odgovoren voznik skuterja. Izvedenec je podal več možnih vzrokov za nastanek prometne nesreče in bi moralo sodišče upoštevati tudi izpovedbe prič v tem in predhodnih postopkih ter oceniti, kateri izmed prič verjame. Poudarja, da je toženec ves čas postopka zatrjeval, da vozila ni vozil on, še več, trdil je, da je bilo vozilo parkirano na domačem dvorišču in so poškodbe stare. V postopku je bilo ugotovljeno, da toženčeve trditve ne držijo. Po drugi strani pa je priča T. B. ves čas zatrjeval, da je bilo v prometni nesreči udeleženo vozilo toženca, ki je bil zaloten pri kraji registrskih tablic in se je zato odločil za njegovo zasledovanje. Sodišče sicer pojasni, zakaj izpovedbi priče T. B. ni sledilo, vendar pa domnevna protipravna vožnja T. B. (vožnja med stožci preko prehoda za pešce), ki niti ni dokazana, ni v vzročni zvezi z nastankom prometne nesreče. Do nje je namreč prišlo za mostom, prehod za pešce pa se je nahajal pred mostom. Navedena okoliščina pa bi tudi sicer pomenila le soprispevek T. B. k nastanku prometne nesreče, ne pa njegove izključne odgovornosti za njo. Po drugi strani pa tudi ni sporno, da je motorist (očitno pravilno voznik vozila VW Golf) vedel, da motorist vozi vzporedno z njim, pa kljub temu svoje vožnje ni prilagodil. Toženec je najmanj soodgovoren za prometno nesrečo. Zatrjevanje izključne odgovornosti zagotovo obsega tudi blažjo obliko odgovornosti, torej tudi delno in je drugačno stališče sodišča prve stopnje (da tožnica soodgovornosti toženca ni zatrjevala) zmotno. Sicer pa je tožnica ves čas zatrjevala, da je za prometno nesrečno odgovoren toženec, ki je zapeljal desno v skuter oškodovanca, čeprav je vedel, da vozi vzporedno z njim. Toženec bi se moral razbremeniti odgovornosti za nastalo škodo, kar pa mu nedvomno ni uspelo.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica je v predmetnem postopku zahtevala, da ji toženec zaradi kršitve zavarovalne pogodbe povrne odškodnino, ki jo je plačala oškodovancu T. B. za škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči 26. 7. 2005 ob trčenju s tožencem. Regres je zahtevala na dveh podlagah, in sicer, ker je toženec kot voznik osebnega avtomobila VW Golf povzročil škodo namenoma (5. točka prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti PG-aod/04-5; v nadaljevanju Splošni pogoji) in, ker je toženec zapustil kraj prometne nesreče brez posredovanja svojih osebnih podatkov ter podatkov o zavarovanju vozila (7. točka prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev).

6. Toženec se je zahtevku upiral s trditvijo, da nesreče ni povzročil (bil je doma). Podrejeno pa je navajal, da je za prometno nesrečno podana odgovornost voznika kolesa z motorjem, ker je že iz tožbenih navedb razvidno, da je voznik kolesa z motorjem vozil po smernem vozišču, ki je bilo zaradi barvanja talnih označb zaprto in po njem ne bi smel voziti, nato pa je ob osebnem vozilu vozil vzporedno po desni strani, čeprav bi ga moral obvoziti po levi strani.

7. Pravna podlaga tožbenega zahtevka je v določbi 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (1) (ZOZP), zavarovalni pogodbi in Splošnih pogojih, kot sestavnim delom pogodbe. V takšnem sporu zavarovalnica (tožnica) dokazuje svoje ravnanje v skladu z zavarovalno pogodbo. Zavarovalnica mora trditi in ponuditi dokaze, da je bila zavarovalna pogodba kršena in kako ter da je izplačala odškodnino in koliko; zavarovanec ali odgovorna oseba pa mora trditi in dokazati, da ni ravnala v nasprotju s pogodbo ali (in), da ji zanjo ni mogoče pripisati odgovornosti.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo vozilo Volkswagen Golf v prometni nesreči 26. 7. 2005 nedvomno udeleženo in je med vozila prišlo do stika. Oprlo se je na izvedensko mnenje sodnega izvedenca cestnoprometne stroke A. B., ki je glede na poškodbe obeh vozil (Volkswagen Golfa in skuterja) ocenil, da je (najverjetneje) prišlo do enega samega kontakta med desnim bočnim delom desnih vrat osebnega avta in levo bočno stranjo motornega kolesa ter do kontakta z levo nogo ob vrata (11. stran obrazložitve). Zavzelo je stališče, da tožnica ni dokazala, da je toženec namerno povzročil prometno nesrečo. Pritožbene trditve v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje ne vzbujajo dvomov.

9. Za zavzeto stališče je imelo sodišče prve stopnje podlago v izvedenskem mnenju. Izvedenec je na podlagi razpoložljivih podatkov (predvsem fotografij poškodb vozil, poškodovanih v prometni nesreči in podatkov kazenske ovadbe v spisu II K 174/2006) analiziral možne vzroke za prometno nesrečo, in sicer, (1) da bi voznik osebnega vozila hipoma namenoma zavil desno v levi bok motornega vozila, kot je trdila tožnica, (2) da je voznik motornega kolesa vozil cikcak, bodisi je bil v trenutku trka s krmilom motornega kolesa obrnjen v levo in (3) ker je voznik motornega kolesa pomahal vozniku osebnega avtomobila, ki ga je zasledoval. Časovno potne analize izvedenec ni mogel opraviti, ker ni imel skice prometne nesreče in drugih potrebnih podatkov. Ni mogel ugotoviti poteka nezgode, je pa glede na poškodbe zaključil, da je najverjetneje prišlo do enega samega kontakta med desnim bočnim delom desnih vrat osebnega vozila in levo bočno stranjo motornega vozila ter do kontakta z levo nogo v vrata. Potrdil je, da obstoji verjetnost, da so poškodbe na desnih prednjih vratih osebnega avtomobila (kontakt je bil samo v predelu vrat) lahko nastale ob oplaženju oziroma izrinjenju osebnega avtomobila v motorno kolo, pri čemer je voznik izgubil oblast nad motorjem. Nedvoumno pa je izvedenec v pisnem mnenju in ob zaslišanju, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, izključil možnost, da bi voznik osebnega avtomobila nenadoma močno (sunkovito) zavil v desno, kot je trdila tožnica. V takem primeru bi, kot je pojasnil izvedenec, voznika in sopotnika na motornem kolesu vrglo na desno bočno stran in ne na levo, kot se je dejansko zgodilo. Ne bi prišlo do kontakta med levim delom krmila motornega vozila in do poškodb na desnih vratih osebnega vozila, ki so pokazane kot vreznine. Tožnica v pritožbi ne ponudi trditev, ki bi vzbujale dvom v pravilnost izvedenskega mnenja. S sklicevanjem na izpoved oškodovanca T. B. (sodišče jo je ocenilo kot neverodostojno), ki je trdil, da je voznik motornega vozila namerno zapeljal vanj, pa pravilnosti odločitve ne more uspešno izpodbiti. Odločitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala kršitve pogodbe po 5. točki prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev, je materialnopravno pravilna.

10. Pritožnica pa upravičeno opozarja, da dejstvo, da ni dokazala nenadnega sunkovitega zavoja v desno, ne pomeni, da toženec ni povzročitelj nesreče oziroma, da k njej ni vsaj soprispeval. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da, ker tožnica ni dokazala nenadnega močnega zavoja toženca: „to pomeni, da ni mogoče govoriti niti o soprispevku tožene stranke k nastanku škode“. Zatrjevanje izključne odgovornosti toženca vsebuje tudi trditve o morebitni njegovi deljeni odgovornosti in je nepravilno drugačno stališče sodišča prve stopnje (da tožeča stranka deljene odgovornosti ni zatrjevala).

11. Tožnica je dokazala, da je prišlo do prometne nesreče (po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bilo toženčevo vozilo udeleženo v prometni nesreči in je med voziloma prišlo do stika), zato bi moral toženec dokazati, da zanjo ni (so)kriv in je sodišče prve stopnje nepravilno dokazno breme naložilo tožnici. Gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve.

12. Sodišče prve stopnje je stališče, da toženec ni izgubil zavarovalnih pravic zaradi zapustitve kraja prometne nezgode (7. točka prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev), utemeljilo z obrazložitvijo, da tožnica ni uspela z gotovostjo dokazati, da je toženec povzročil prometno nesrečo in da zato ni odločilno, ali je zapustil kraj prometne nezgode ali ne.

13. Pritrditi je tožnici, da je toženec ves čas (kazenskega in predmetnega) postopka trdil, da v času nesreče ni vozil osebnega vozila Volkswagen Golf, ki je bilo udeleženo v nesreči in da je bilo vozilo parkirano na domačem dvorišču, kar se je izkazalo za neresnično.

14. Iz sodbe ni razvidno, ali sodišče prve stopnje šteje, da je podana izključna odgovornost oškodovanca (voznika motornega kolesa), kot je sicer podrejeno trdil toženec. O tem sodba ni zavzela jasnega stališča. Nejasni razlogi o odločilnih dejstvih predstavljajo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. Sodišče prve stopnje ugotavlja, (1) da izvedenec ni mogel izključiti soprispevka voznika osebnega vozila (12. stran obrazložitve), (2) da je protipravno ravnal predvsem oškodovanec (13. stran obrazložitve) in nazadnje, (3) da kaže, da je toženec vozil v skladu s cestnoprometnimi predpisi in je izključena protipravnost njegovega ravnanja (15. stran obrazložitve). Nato pa zaključi, da tožnica ni uspela z gotovostjo dokazati, da je toženec povzročil prometno nesrečo. 16. Pri presoji, ali in katere cestnoprometne predpise sta kršila udeleženca prometne nesreče, je sodišče prve stopnje izhajalo iz izpovedi oškodovanca, da je bil nekaj metrov pred krajem nesreče desni del vozišča zaradi barvanja talnih označb označen in omejen s stožci. Ocenjuje, da toženec ni kršil cestnoprometnih predpisov (obvozil je oviro, kar je v skladu s 40. členom o Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (2); ZVCP-1). Oškodovancu pa očita kršitev 40. člena ZVCP-1 (zapeljal je med stožce in jih ni obvozil), prvega odstavka 36. člena ZVCP-1 (z desne strani se je približal vzporedno osebnemu vozilu toženca, ki se je pravilno vrnil na desno stran vozišča in nekaj časa vozil vzporedno z njim) ter četrtega odstavka 25. člena ZVCP- 1 (večkrat je z roko pomahal tožencu, da naj ustavi). Sprašuje se, v čem naj bi bila s strani izvedenca zgolj dopuščena možnost ofenzivne vožnje toženca, saj do nesreče ne bi prišlo, če ne bi oškodovanec s skuterjem lovil(3) toženca, pri čemer je kršil cestnoprometne predpise in se nespametno izpostavil nevarnosti.

17. Pritožnica upravičeno opozarja, da je do nesreče prišlo za mestom označenim s stožci (enako ugotavlja tudi izvedenec (4)). Vprašljiva je vzročna zveza med očitano kršitvijo oškodovančeve vožnje ter nesrečo. Sicer pa sodišče prve stopnje tudi ni zavzelo jasnega stališča (izvedenec je ponudil več možnih vzrokov) za nastanek prometne nesreče. 18. Zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih glede na njihovo naravo ne more odpraviti samo, nepravilne uporabe materialnega prava in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo (prvi odstavek 354. člena ZPP, 355. člen ZPP) ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

19. Posebni napotki, glede na obrazloženo, niso potrebni. Sodišče prve stopnje bo moralo odpraviti ugotovljene bistvene kršitve in ob pravilnem upoštevanju dokaznega bremena ponovno odločiti, ali je tožencu mogoče pripisati vsaj soprispevek za nastalo nesrečo. V primeru, da oceni, da je toženec k nesreči soprispeval, pa se bo moralo opredeliti do zatrjevane kršitve pogodbe (da je toženec zapustil kraj prometne nesreče). Odvisno od odločitve, bo moralo odločati o utemeljenosti tožbenega zahtevka tudi po višini.

20. Posledično, zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari, je pritožbeno sodišče razveljavilo stroškovno odločitev in bo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

(1) Uradni list RS, št. 70/1994 in naslednji.

(2) Uradni list RS, št. 83/2004 in nadaljnji.

(3) Po navedbah tožnice je oškodovanec T. B. s kolesom z motorjem lovil toženca in ga skušal ustaviti, ker sta ga s sopotnikom M. P. videla krasti registrske tablice.

(4) V izvedenskem mnenju (7. stran) izvedenec ugotavlja, da je do kontakta med vozili prišlo na koncu, kjer se dela niso več izvajala, kje pa je nemogoče popolnoma ugotoviti zaradi očitno napačnih podatkov v policijskem zapisniku. Nezgoda se je očitno zgodila v smeri od križišča Štepanjsko nabrežje – Kajuhova v smeri Zaloške, nekje v levem ovinku v smeri proti križišču Povšetova - Kajuhova.