Jedro

Enakost deležev zakoncev na skupnem premoženju se predpostavlja in zato predstavlja dokazovanje večjega deleža dokazno breme tiste stranke, ki ga zatrjuje.

Izrek

Pritožbo tožeče stranke se kot neutemeljeno zavrne in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta pravdni stranki leta 19.. sklenili zakonsko zvezo, ki je bila zatem razvezana s sodno odločbo leta 19... Tekom njenega trajanja sta pridobila tako sporno stanovanje v ulici ... v I. kot tudi vse premičnine, ki jih je s svojim zahtevkom iz nasprotne tožbe zajel toženec, zaradi česar je bil sprejet zaključek, da vse navedene stvari tvorijo skupno premoženje pravdnih strank. Pri ugotavljanju višine njunih deležev na tako ugotovljenem skupnem premoženju je prvostopno sodišče upoštevalo višino dohodkov, ki sta jih prejemali pravdni stranki, kot tudi ostala pravnorelevantna dejstva in okoliščine v skladu z določbo 2. odst. 59. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Glede samega stanovanja je bilo ugotovljeno, da je tožnica za njegov nakup prispevala znesek v višini ... DEM, ki pa je predstavljal le ...% njegove celotne vrednosti, medtem ko sta preostali znesek kupnine zanj stranki pridobili s pomočjo sredstev iz najetih stanovanjskih kreditov, ki sta jih zakonca odplačevala skupno. V zvezi s tem je bilo ugotovljeno, da je toženec ves čas trajanja zakonske zveze razpolagal s precej višjimi dohodki kot tožnica, kar mu je omogočalo tudi višje prispevke v skupno blagajno zakoncev. Dve v postopku zaslišani priči pa sta potrdili tudi to, da je poleg rednega zaslužka toženec občasno razpolagal tudi z zaslužkom iz popoldanskega dela, ki je včasih dosegal kar polovico njegove redne plače. Ker je bil toženec zaradi tega več časa odsoten z doma, je bila predvsem tožnica tista, ki se je ukvarjala z opravljanjem vsakdanjih gospodinjskih del. Na podlagi vsega navedenega je prvostopno sodišče tako sprejelo zaključek, da stranki nista uspeli izkazati tega, da naj bi k ohranitvi in povečanju skupnega premoženja prispevali v večjem obsegu od prispevka nasprotnega zakonca, zaradi česar je v skladu z domnevo iz 59. čl. ZZZDR določilo njuna deleža na skupnem premoženju v razmerju 50:50. Višja tožbena zahtevka iz tožbe in nasprotne tožbe pa je sodišče kot neutemeljena zavrnilo.

Zoper to sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov.

Prvostopnemu sodišču očita predvsem napačno ugotovitev dejstva, da je njen bivši mož tekom trajanja zakonske zveze opravljal popoldanska dela ter s tem pridobival še dodatni zaslužek. Že toženec sam je namreč v postopku določanja višine preživnine, ki naj jo plačuje za njunega skupnega sina, izrecno zanikal opravljanje kakršnegakoli podobnega dela. Pritožnica ob tem opozarja tudi na izpoved v tem postopku zaslišane priče P., ki je pojasnila, da so ta popoldanska dela bila le prijateljske usluge in se kot takšne niso plačevale.

Glede določitve deleža na spornem stanovanju pritožnica sicer priznava, da je njen vložek v višini ... DEM predstavljal le ...% vrednosti celotnega stanovanja, vendar smatra, da je bila njegova dejanska vrednost bistveno večja od ugotovljene. Omenjeni kapital je namreč omogočil, da sta s tožencem najela nekoliko višje kredite, kot bi jih sicer lahko, zaradi česar sta se sploh odločila za nakup spornega stanovanja. Ravno zaradi tega odločilnega pomena, ki ga je imelo njeno posebno premoženje, pritožnica meni, da bi ji moralo sodišče na skupnem stanovanju priznati večji delež od tistega, ki ji je bil prisojen z izpodbijano sodbo. V zaključku pa pritožnica opozarja tudi na neurejene družinske razmere, ki so vladale med njo in tožencem, ki je bil do nje večkrat nasilen. Poleg tega je svoj prosti čas raje posvečal družbi kot njej, zaradi česar je morala sama poskrbeti za vsa gospodinjska in druga domača opravila.

Toženec je v odgovoru na tožbo v celoti prerekal navedbe pritožnice.

Meni namreč, da slednje niso podprte z dokazi in zato preveč pavšalne, da bi lahko pripeljale do spremembe ugotovljenega deleža na skupnem premoženju v njeno korist. zaradi navedenega je predlagal zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi presoje pritožbenih navedb tožnice pritožbeno sodišče ugotavlja, da slednja napada predvsem tisto odločitev prvostopnega sodišča, ki se nanaša na določitev deležev bivših zakoncev na njunem skupnem stanovanju, medtem ko odločitve v zvezi z določitvijo deležev na preostalem premičnem delu skupnega premoženja izrecno sploh ne izpodbija. Iz spisovnih podatkov jasno izhaja, da je bilo sporno stanovanje v ulici ... v I. kupljeno s strani pravdnih strank v času trajanja njune zakonske zveze, zaradi česar se je v skladu z določbo 2. odst. 51. čl. ZZZDR potrebno strinjati z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da sodi v njuno skupno premoženje. Na podlagi določbe 2. odst. 59. čl. istega zakona velja domneva, da sta deleža zakoncev na takšnem premoženju enaka, strankama pa dovoljuje tudi dokazovanje drugačnega razmerja njunih prispevkov in s tem tudi možnost drugačne določitve deležev na njem. Ravno slednje pa je ves čas postopka na prvi stopnji kot tudi sedaj v pritožbenem postopku zatrjevala tožnica. Pri tem se opira na trditev, da je za njegov nakup prispevala denar, ki ga je pridobila s prodajo lastnih nepremičnin v Republiki M. leta 19.. in ki zato predstavlja njeno posebno premoženje. Prvostopno sodišče je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je ta vsota znašala 45.000 DEM, kar je predstavljalo le ...% vrednosti celotnega spornega stanovanja. Pritožnica tem ugotovitvam ni oporekala nikoli, zaradi česar prvostopno sodišče povsem utemeljeno ni sledilo njenim zahtevam po ugotovitvi večjega deleža na tej skupni nepremičnini. Tožnica pa zdaj s pritožbo spreminja trditveno podlago o upravičenosti svojega zahtevka, da ji na tem stanovanju pripada večji delež, kot gre njenemu bivšemu možu. Trdi namreč, da jima je ta začetni kapital omogočil nabavo višjih zneskov posojil, zaradi česar sta se posledično sploh odločila za nakup stanovanja. Pritožbeno sodišče sodi, da je tej trditvi mogoče slediti, saj je že iz spisovnih podatkov razvidno, da sta bivša zakonca za najem posojil vezala devizna sredstva, ki jih je tožnice imela shranjena na svoji hranilni knjižici. Kljub temu pa slednje le ni dovolj za to, da bi se zgolj na podlagi tega tožnici priznalo, da je k njegovemu nakupu prispevala v večji meri od toženca. Slednji je namreč tedaj, kot tudi ves čas trajanja njune zakonske zveze, razpolagal z bistveno višjimi osebnimi dohodki od tožnice, kar gotovo ni nepomembno v smislu ugotavljanja višine njegove prispevka za nastanek skupnega premoženja. Čeprav sta stranki morda res s pomočjo začetnega kapitala tožnice prišli v položaj, ki jima je omogočal najem ustrezno višjih kreditov, pa ne smemo pozabiti, da je to posledično privedlo do zvišanja mesečnih obrokov njihovega odplačevanja, pri čemer je poglavitno breme nosil ravno toženec, čigar dohodki so bili bistveno višji od tožničinih. V zvezi s tem ni nepomembna niti nadaljnja ugotovitev prvostopnega sodišča, da je slednji ves čas trajanja zakonske zveze opravljal določena dela izven rednega delovnega časa, kar mu je omogočalo pridobivanje še izrednega zaslužka, ki je občasno dosegal polovico zneska redne plače. Pritožnica sicer v večjem delu pritožbe oporeka takšnemu zaključku prvostopnega sodišča. Trdi namreč, da njen bivši mož dodatnega dela ni opravljal nikoli, s čimer pa se pritožbeno sodišče ne strinja.

Izvedeni dokazi namreč povsem jasno pričajo o tem, da je bila ta okoliščina v izpodbijani sodbi ugotovljena z vsem potrebnim prepričanjem. Opravljanje takšnega toženčevega dela sta potrdila oba njegova sodelavca, ki sta pojasnila, da jim je le-to omogočalo pridobivanje izrednega zaslužka v višini polovice mesečne plače, medtem ko je do opravljanja prijateljskih uslug, na katere se sklicuje pritožnica, prihajalo le občasno. Dejstvo, da je toženec v preživninski pravdi zanikal pridobivanje kakršnihkoli izrednih zaslužkov, pa ne preseneča. Očitno je, da se je tedaj pač želel izogniti določitvi previsoke preživnine za skupnega sina pravdnih strank, ki jo sodišče določi vselej ob upoštevanju dejanskih premoženjskih zmožnosti zavezanca. Dejstvo, da je slednji takšno delo resnično opravljal pa je tekom postopka na prvi stopnji nenazadnje potrdila tudi tožnica sama, ki je sedaj na to očitno kar pozabila. Na glavni obravnavi dne ... je namreč izpovedala, da je njen bivši mož pogostoma delal v popoldanskem času in da ga tedaj zato večkrat sploh ni bilo domov. Ravno ta ugotovitev, ki je bila povzeta tudi v sodbi, pa omogoča sprejem sklepa, da se je potrebno strinjati z nadaljnjo oceno prvostopnega sodišča, ki je poglavitni prispevek tožnice k nastanku in ohranitvi skupnega premoženja bivših zakoncev našlo predvsem v njeni skrbi za dom in v opravljanju najrazličnejših gospodinjskih del, ki se jim je toženec očitno izmikal. Zaradi vsega navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je prvostopno sodišče prišlo do pravilnega ugotovitve, da ne ena ne druga stranka kljub drugačnim trditvam nista uspela dokazati tega, da sta v njuno skupno premoženje prispevali v večji meri, kot je to storil nasprotni zakonec. Na tako pravilno in popolno ugotovljeno pravnorelevantno dejansko stanje pa je prvostopno sodišče tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je pri določitvi deležev na skupnem premoženju strank na polovico oprlo na že omenjeno zakonsko domnevo iz 2. odst. 59. čl. ZZZDR. Pravilnost teh zaključkov pa v končni posledici ne morejo omajati niti trditve pritožnice, da je toženec tekom trajanja njune zakonske zveze več časa prebil v družbi prijateljev kot z njo doma ter da je do nje bil pogosto nasilen. Te okoliščine namreč pričajo zgolj o morebitnih slabih medsebojnih odnosih in o nerazumevanju med zakoncema, ne morejo pa govoriti v prid ali škodo kateregakoli izmed njiju v zvezi z določitvijo deležev na skupnem premoženju. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče tudi te trditve pritožnice moralo zavrniti kot pravnoneupoštevne.

Ker tekom postopka na prvi stopnji sodišče ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere se v skladu z določbo 2. odst. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v pritožbenem postopku pazi po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).