Jedro

Za odkup spornega stanovanja tožena stranka ni nikoli prejela zahteve za odkup v skladu s prvim odstavkom 117. člena Stanovanjskega zakona.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da mora skleniti prodajno pogodbo za stanovanje, v katerem biva tožeča stranka pod ugodnimi pogoji, ki jih določa Stanovanjski zakon. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da niso izpolnjeni pogoji za odkup stanovanja pod ugodnimi pogoji, ker tožeča stranka v prekluzivnem roku ni vložila zahteve za odkup stanovanja pri toženi stranki.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava.

Trdi, da je nepravilno stališče sodišča druge stopnje o tem, da v času tožničine vložitve zahteve za odkup stanovanja pri Stanovanjskem podjetju Z. d. d. N. to ni bilo pooblaščeni zastopnik lastnika stanovanja, tožene stranke torej, za sprejem take zahteve. V nadaljevanju revizija obširno razlaga vsebino Pogodbe o izvajanju storitev upravljanja stanovanj in stanovanjkih hiš, sklenjene med S. S. in Z. d.d. N. z dne 23.10.1992, in z Metodologijo za oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih. Tožeča stranka v reviziji trdi, da je treba citirano pogodbo in Metodologijo, ki je po pogodbi njen sestavni del, tolmačiti tako, da je bila Z. d.d. N. pooblaščeni zastopnik tožene stranke za sprejem zahteve za odkup stanovanja. Ob taki razlagi pa je bila zahteva za odkup vložena pravočasno in bi sodišče druge stopnje moralo pritožbo tožene stranke zavrniti.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur.l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V postopku ni bilo sporno, da je tožeča stranka zahtevo za odkup stanovanja vložila pri stanovanjskem podjetju Z. d.d. N. in jo nanj tudi naslovila (priloga A 4). Ob takem ravnanju tožeče stranke pa je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, ko je ugodilo pritožbi tožene stranke in zavrnilo tožbeni zahtevek, saj za odkup spornega stanovanja tožena stranka ni nikoli prejela zahteve za odkup v skladu s prvim odstavkom 117. člena Stanovanjskega zakona (SZ, Ur.l.RS št. 19/91 do 23/96). Citirana določba je namreč zavezujoča za lastnike stanovanj (ki so jih pridobili v procesu lastninjenja), zato si je tožena stranka oziroma njen lastnik pridržal pravico odločanja o odkupu stanovanj ipd. v pogodbi, ki jo je sklenil s podjetjem Z.. To podjetje je za toženo stranko opravljalo naloge upravljanja stanovanj in stanovanjskih hiš, ni pa nastopalo kot njen pooblaščeni predstavnik, kot to zmotno trdi tožeča stranka. Sodišče druge stopnje je tudi to vprašanje pravilno obravnavalo v svoji odločbi in nanj odgovorilo. Revizijsko sodišče razlago sodišča druge stopnje v celoti sprejema kot materialnopravno pravilno. Metodologija, na katero se sklicuje tožeča stranka, ima povsem drugo vsebino in namen (vezana je na upravljanje in storitve v zvezi z njim), zato s pravilno pravno presojo te zadeve nima nobene povezave. Ostaja dejstvo, da je tožeča stranka svojo zahtevo za odkup stanovanja naslovila na napačen naslov (na pravno osebo, ki ni bila lastnik stanovanja) in si tako ni zagotovila pravic, ki jih je prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice (in/ali ožjim družinskim članom) zagotovil SZ v procesu privatizacije. Odveč je zato vsako nadaljnje razlogovanje o odnosu med toženo stranko in pravno osebo, ki ji je zaupala upravljanje stanovanjskih hiš in stanovanj.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preverilo še (386. člen ZPP/77), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Ker je bilo materialno pravo za odločitev v tej zadevi pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče moralo neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP/77).

Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev revizijskih stroškov je zajeta v izreku o zavrnitvi revizije.