Jedro

Organ za BPP je na podlagi delne vsebinske presoje navedb, podanih v tožbi in odgovoru na tožbo v pravdni zadevi pod št. P 243/2015 in tam predlaganih dokazov napravil zaključke glede verjetnosti uspeha tožnice v pravdi. Če organ za BPP pri takšni vsebinski presoji preseže standard očitnosti, za to nima zakonske podlage.

Pri presoji, ali je zadeva očitno nerazumna, ni mogoče izhajati iz subjektivnih oziroma partikularnih prepričanj uradne osebe o tem, kaj je pravično oziroma moralno, ampak iz načel pravičnosti in morale, kot so prevzeta oziroma operacionalizirana v pravnem redu, ki velja v Republiki Sloveniji. V slednjem ni podlage za stališče, da je v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale, če zahteva svoj del skupnega premoženja (tožnica kot) tisti od staršev, ki mu mladoletna otroka nista bila zaupana v varstvo in vzgojo, pač pa zanju plačuje relativno nizko preživnino.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Kopru, št. Bpp 218/2015 z dne 15. 12. 2015, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bila zavrnjena prošnja tožnice z dne 9. 4. 2015 za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP).

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnica vložila prošnjo za dodelitev BPP za sestavo tožbe in zastopanje v pravdnem postopku zoper nekdanjega zunajzakonskega partnerja zaradi razdelitve skupnega premoženja. Organ za BPP (v nadaljevanju tudi: toženka) je vpogledal v spis Okrožnega sodišča v Kopru, kjer pod št. P 243/2015 teče omenjeni pravdni postopek. Povzel je vsebino tožbe in odgovora na tožbo ter ob sklicevanju na določbe 1. alineje prvega odstavka in tretjega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) zaključil, da je zadeva očitno nerazumna, saj je zahtevek tožnice v pravdi v višini 21.000 EUR v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, pa tudi z načeli pravičnosti in morale. Zato je prošnjo zavrnil. Na podlagi dejstev iz pravdnega spisa je po presoji organa za BPP moč z zadostno stopnjo verjetnosti ugotoviti, da tožnica ni upravičena do 10.500 EUR iz naslova nakupa avtomobila ... Glede na vsebino leasing pogodbe ter število in višino obrokov, ki jih je njen nekdanji partner odplačal v času skupnosti, bi ji ob najbolj velikodušni odločitvi (če je dejansko vlagala v nakup avtomobila, za kar so bolj kot ne nasprotni dokazi) pripadla polovica od 13 obrokov, to je 1.333 EUR. Tožnica nadalje ni podkrepila trditev, da je svoje posebno premoženje vlagala v pridobivanje skupnega. Med drugim ni verjetno oziroma bi bilo življenjsko gledano nerazumno, da bi v to vložila 1.246 EUR odškodnine in 2.100 EUR kupnine za zemljišče (prejetih) samo mesec oziroma dva pred odselitvijo - formalnim razpadom zveze, torej ko je ta že razpadala; poleg tega ni navedla, kaj naj bi s tem kupila. Enako neživljenjsko bi bilo sprejeti njeno dokazno nepodprto trditev, da je kot prejemnica denarne socialne pomoči, štipendije in povračila potnih stroškov financirala obnovo hiše toženčevih staršev v višini 50 % od skupno zatrjevanih 4.900 EUR investicij. S tem se sicer ne prejudicira odločitve pravdnega sodišča, ki bo v pravdi poleg tožnice in toženca zaslišalo še toženčevo pričo. Tožnica naj bi tudi ohranjala skupno premoženje s tem, da je v času zveze gospodinjila za vse družinske člane, a kot edini dokaz predlaga svoje zaslišanje, toženec pa poleg svojega še zaslišanje svoje mame, ki je živela na istem naslovu. V tem delu se organ za BPP v dejansko stanje ni spuščal in bo o tem na podlagi izvedenih dokazov odločilo pravdno sodišče. 3. V času zveze sta se tožnici in partnerju rodila dva otroka - starejši ima zdravstvene težave, za katera od razhoda leta 2007 skrbi oče, pri katerem tudi živita, tožnica pa zanju plačuje 120 EUR preživnine. Glede na tako nizko preživnino je nemoralno in nepravično, da želi tožnica še del premoženja. Oče ima namreč z otrokoma gotovo veliko višje stroške in za njun prevoz je do februarja 2010 tudi uporabljal omenjeni ... Organ za BPP dodaja, da je tožnica že v dveh BPP zadevah navajala neresnične podatke in je bila zato kaznovana s prepovedjo vlaganja prošenj za BPP ter da se tudi ni hotela udeležiti ponujene mediacije. Po navedenem zaključi, da glede na dejansko stanje v zadevi, za katero prosi za dodelitev BPP, tožnica nima izgledov za uspeh, vsaj še zdaleč ne v tolikšni meri, kot je zastavila zahtevek oziroma je ta v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari.

4. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi ugovarja, da je toženka nepravilno presodila, da objektivni kriterij za dodelitev BPP ni podan in da je pri tem presegla svoje pristojnosti. Izpodbijana odločba prejudicira odločitev v zadevi P 243/2015, saj izvaja zaključke o utemeljenosti zahtevka, čeprav je pravda v začetni fazi. Določbe 24. člena ZBPP toženke ne upravičujejo, da presoja navedbe in dokaze, presodi lahko kvečjemu, ali ima tožnica glede na dejansko stanje podlago za uveljavljanje zahtevka (in to v konkretni zadevi ima); v kolikšni meri bo uspešna, pa je stvar pravdnega in ne postopka dodelitve BPP. Odločba prihaja v nasprotje sama s seboj, ko najprej navaja, da tožnica do vtoževanega zneska iz naslova nakupa avtomobila ni upravičena, nato pa, da bi ji lahko pripadla polovica od 13 obrokov. Pri odločanju o dodelitvi BPP je treba glede na konkretno življenjsko situacijo pretehtati dejansko potrebo po pomoči pravnega strokovnjaka, česar toženka ni storila. Obrazložitev odločbe je pomanjkljiva, tako da je ni mogoče preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev določb upravnega postopka. Toženka se brez podlage sklicuje na nizko preživnino, ki jo tožnica plačuje za mladoletna otroka, saj to nima zveze s postopkom P 243/2015 in predvsem ne s postopkom dodelitve BPP. Z ugotovitvijo, da je nemoralno in nepravično, da želi tožnica kljub nizki preživnini še del skupnega premoženja, je v odločbi nepravilno uporabljeno materialno pravo. Slednje je zmotno uporabljeno tudi, ko se odločba sklicuje na okoliščino, da je bila tožnica že kaznovana s prepovedjo vlaganja prošenj za BPP, ki glede na besedilo zakona ni relevantna. Tožnica predlaga, da sodišče po izvedbi dokazov izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne Okrožnemu sodišču v Kopru v ponovno odločanje, toženki pa naloži, da ji v 8 dneh povrne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdani odločbi in njenih razlogih. Zavrača očitke o prejudiciranju izida pravde: pri odločanju o prošnji za BPP se je zgolj opredelila do razumnosti zahtevka, ni pa odločila, koliko tožnici v pravdi pripada. Že po bežnem pregledu dejstev in hitrem izračunu pa je uvidela, kaj ji ne pripada - finančna sredstva za vložitev nerazumno visokega zahtevka. Podlago za to ima v 24. členu ZBPP. Pri presojanju razumnosti zadeve je namreč ugotovila, da sta tožbeni zahtevek in dejansko stanje v pravdi, ki je sicer šele v povojih, v očitnem nesorazmerju. Pri tem se ni podrobneje spuščala v dokazno breme tožnice, ki pa ga ta ni izpolnila, vsaj do vpogleda v pravdni spis ne. Z ugotovitvami glede zneska, vtoževanega iz naslova nakupa avtomobila ..., je toženka, zaradi ilustracije nesorazmernosti med zahtevkom in dejanskim stanjem stvari v tem delu, poudarila, da je že po hitrem in za odločitev v pravdi nerelevantnem - hipotetičnem izračunu mogoče sklepati, koliko bi v najboljšem primeru lahko pripadlo tožnici. Upoštevati je treba, da pri odločanju o BPP veljajo drugačna merila kot v pravdi in da je razumnost zadeve, to je sorazmernost zahtevka in dejanskega stanu, vsebinsko merilo za odločitev. Merilo pravičnosti oziroma moralnosti zahtevka je treba presojati širše, ne le ozko vezano na sam zahtevek, ampak je treba upoštevati tudi odnos med strankama v postopku, za katerega se uveljavlja BPP, in osebnost prosilca. Toženka ne bo financirala nerazumnega, to je nerazumno visokega zahtevka tožnice, ki želi BPP za pridobitev dodatnih finančnih sredstev od toženca v pravdi, saj slednji preživlja njuna otroka, tožnica pa mu plačuje zelo nizko preživnino. Ta presoja ni povezana s pravdno zadevo, ampak z dodelitvijo BPP, saj je ta v nasprotju z načeloma pravičnosti in morale. Na odločitev je vplivalo tudi dejstvo, da je bila tožnica že kaznovana s prepovedjo vlaganja prošenj za BPP zaradi navajanja lažnih podatkov glede lastništva nepremičnin, ki sicer samo po sebi ne bi moglo botrovati negativni odločitvi v obravnavani zadevi, v majhni meri pa nanjo vpliva: zakaj bi država po vsej sili sredstva namenila nekomu, ki jo je hotel ogoljufati?

6. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

7. Tožba je utemeljena.

8. V tem upravnem sporu se presoja pravilnost in zakonitost odločbe, s katero je bila zavrnjena prošnja tožnice za dodelitev BPP za pravdni postopek zoper nekdanjega zunajzakonskega partnerja zaradi razdelitve skupnega premoženja. Ta pravdni postopek, kot ni sporno, teče pred Okrožnim sodiščem v Kopru pod št. P 243/2015. 9. Pogoje za dodelitev BPP določa zakon - ZBPP. V skladu s prvim odstavkom 24. člena ZBPP se pri presoji upravičenosti prosilca do BPP kot pogoj upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da (kot predpisuje 1. alineja te zakonske določbe) zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. Navedeni pogoj je podrobneje opredeljen v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, po katerem se med drugim šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari; kot očitno nerazumna pa se zadeva šteje tudi, če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

10. Zakonska ureditev iz 1. alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, na katero se sklicuje izpodbijana odločba, predpisuje zavrnitev BPP v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari v okviru veljavne zakonske ureditve nima možnosti za uspeh. To pomeni, da mora organ za BPP pri odločanju o prošnji opraviti oceno o možnostih prosilca za uspeh v postopku oziroma o smiselnosti njegove udeležbe v postopku na podlagi razlogov, ki so spoznavni na prvi pogled („očitni“) in so tako prepričljivi, da izključujejo omembe vredno („razumno“) možnost prosilca za uspeh v postopku. Tako že sodba Upravnega sodišča RS, št. I U 1076/2015 z dne 3. 9. 2015. To sodišče je tudi že pojasnilo, da pri presoji kriterijev iz prvega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP ne gre za presojo razumnosti zahteve za dodelitev BPP, temveč za presojo razumnosti zadeve (pričakovanja oziroma zahtevka), v zvezi s katero je vložena prošnja za BPP (sodba št. I U 786/2015 z dne 7. 7. 2015).

11. V obravnavanem primeru je organ za BPP navedeno presojo opravil na podlagi vpogleda v spis pravdne zadeve P 243/2015. Iz razlogov, ki jih je navedel v izpodbijani odločbi, sledi, da tožnica v pravdi uveljavlja zahtevek v višini 21.000 EUR. Iz naslova nakupa avtomobila ... zahteva 10.500 EUR. Obrazložitev, ki je v tej zvezi podana v odločbi, je tudi po mnenju sodišča mogoče razumeti v smislu, da bi tožnica lahko uspela z zahtevkom v višini 1.333 EUR. Kot je nadalje razbrati iz odločbe, tožnica zahtevek v pravdi utemeljuje na zatrjevanju, da je v pridobitev skupnega premoženja vlagala svoje posebno premoženje. Ko gre za prejeto odškodnino in izkupiček od prodaje zemljišča, jo organ za BPP zavrne predvsem z razlogovanjem, da življenjsko gledano ni verjetno, da bi v času, ko je zveza že razpadala, vlagala v pridobivanje skupnega premoženja. Enako neživljenjsko da bi bilo sprejeti trditve, da je kot prejemnica denarne socialne pomoči, štipendije in povračil potnih stroškov vlagala v financiranje obnove hiše. 12. Na tako hipotetičnem sklepanju presoja razumnosti zadeve ne more temeljiti. Razen tega je tožnica, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, v tožbi med drugim navedla, da je v pridobivanje skupnega premoženja vložila 733 EUR od prodaje delnic in leta 2004 podedovanih 3.425 EUR. O tem se organ za BPP ni izrekel. Prav tako se ni opredelil do navedb, da je v času zveze gospodinjila za vso družino, čeprav so lahko relevantne za tovrsten zahtevek. V tem pogledu se v odločbi ugotavlja zgolj, da je tožnica kot dokaz predlagala le svoje zaslišanje, toženec pa poleg svojega še mamino. Na podlagi vrste oziroma števila predlaganih dokazov ni mogoče vnaprej sklepati o resničnosti trditev oziroma ne/utemeljenosti zahtevka. Poleg tega je organ za BPP, kot je razbrati iz njegovih navedb, presojo opravil, ko dokazi v pravdi in torej tudi predlagana zaslišanja še niso bili izvedeni, ampak sta bili vložena šele tožba in odgovor na tožbo. Da v tej fazi pravdnega postopka stranki ne bi mogli dopolniti navedb o dejstvih in predlagati dodatnih dokazov, ni izključeno, oziroma to iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja. Že zato sprejete odločitve o prošnji za BPP tudi ni mogoče utemeljevati s sklicevanjem na to, da so navedbe tožnice premalo konkretne in dokazno nepodprte.

13. Organ za BPP je torej na podlagi delne vsebinske presoje navedb, podanih v tožbi in odgovoru na tožbo, in tam predlaganih dokazov napravil zaključke glede verjetnosti uspeha tožnice v pravdi. Če organ za BPP pri takšni vsebinski presoji preseže standard očitnosti, za to nima zakonske podlage, o čemer se je sodna praksa že večkrat izrekla (npr. sodbe tega sodišča v zadevah št. I U 357/2013, II U 67/2014 in že omenjeni I U 1076/2015). Obenem pa pravilnosti zaključkov, ki so bili napravljeni v konkretni zadevi, glede na predhodno povedano ni mogoče potrditi oziroma so ti zaključki preuranjeni.

14. Utemeljeni so tudi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na uporabo določbe tretjega odstavka 24. člena ZBPP, po kateri se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Pri tej presoji, ki se, kot že rečeno, nanaša na zadevo, za katero se uveljavlja dodelitev BPP, ni mogoče izhajati iz subjektivnih oziroma partikularnih prepričanj uradne osebe o tem, kaj je pravično oziroma moralno, ampak iz načel pravičnosti in morale, kot so prevzeta oziroma operacionalizirana v pravnem redu, ki velja v Republiki Sloveniji. V slednjem ni podlage za stališče, da je v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale, če zahteva svoj del skupnega premoženja (tožnica kot) tisti od staršev, ki mu mladoletna otroka nista bila zaupana v varstvo in vzgojo, pač pa zanju plačuje relativno nizko preživnino. Pri čemer se organ za BPP, kot poudari, v razloge za tako določeno preživnino ni spuščal in tudi ni navedel oziroma obrazložil drugih okoliščin konkretne zadeve, ki bi utemeljevale uporabo citirane zakonske določbe.

15. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na okoliščino, da je bila tožnica zaradi navajanja lažnih podatkov že kaznovana s prepovedjo vlaganja prošenj za BPP, za katero toženka v odgovoru na tožbo izrecno potrdi, da je vplivala na sprejem odločitve o zavrnitvi prošnje. Pogoje za dodelitev BPP določa zakon. Po določbah ZBPP je mogoče dodelitev BPP odreči, če prosilec v obravnavani prošnji poda neresnične podatke o materialnem položaju ali če mu je bila izrečena prepoved vlaganja prošenj oziroma dodelitve BPP, ki še velja, to pa v obravnavanem primeru ni izkazano (primerjaj šesti odstavek 20. člena ZBPP oziroma peti odstavek istega člena, kot je veljal pred uveljavitvijo ZBPP-C).

16. Glede na razloge, s katerimi odločitev zagovarja toženka, sodišče dodaja, da je legitimno in skladno z namenom (Z)BPP prizadevanje, da se omeji stroške financiranja BPP v primerih, ko je očitno, da je tožbeni zahtevek prosilca previsok (ne le zaradi smotrne porabe proračunskih sredstev, saj je od višine postavljenega zahtevka praviloma odvisna višina stroškov postopka, ampak nenazadnje tudi zaradi odvračanja prosilcev od morebiti celo šikanoznega uveljavljanja očitno pretiranih zahtevkov). Vendar iz tega razloga ni mogoče v celoti zavrniti dodelitve BPP, če ni ugotovljeno, da je zadeva očitno nerazumna, ampak ima prosilec v zadevi verjetne izglede za nezanemarljivi delni uspeh. V takšnih primerih lahko organ za BPP omenjeni cilj doseže z uporabo določb drugega odstavka 28. člena ZBPP, po katerih lahko omeji obseg, obliko, vrsto storitev pravne pomoči in tudi določi najvišji znesek, ki se bo za stroške nudenja BPP izplačal v določeni zadevi. Tako se ohrani pravica posameznika do BPP in s tem zagotovi uresničevanje njegove pravice do sodnega varstva, po drugi strani pa optimizira poraba proračunskih sredstev, namenjenih za BPP, in zagotavlja možnost, da svoje pravice uresničijo tudi drugi subjekti.

17. Ker iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je v postopku P 243/2015 toženec soglašal z mediacijo, tožnica pa se na povabilo k mediaciji ni odzvala, sodišče poudarja, da je prosilec za BPP dolžan dati soglasje za mediacijo, če da soglasje tudi nasprotna stranka, in je dolžan v postopku mediacije tudi sodelovati, razen če mediacija ni primerna (četrti odstavek 28. člena ZBPP). Če teh zakonskih pogojev ne izpolni, se prošnja za BPP zavrne (glej sodbi Upravnega sodišča RS v zadevah št. IV U 59/2014 in IV U 135/2013). Vendar pa sodišče izpodbijane odločbe v tem sporu ni moglo potrditi kot utemeljene na navedeni podlagi, ker v postopku njene izdaje niso bile ugotovljene vse v tem pogledu relevantne okoliščine (primernost zadeve za mediacijo, pravilnost in vročanje poziva k mediaciji - npr. sodba tega sodišča v zadevi št. I U 1718/2013) oziroma to iz razlogov odločbe in predloženih upravnih spisov ni razvidno.

18. Izpodbijana odločba torej temelji na napačni uporabi določb 1. alineje prvega odstavka 24. člena v zvezi s tretjim odstavkom istega člena ZBPP, njeni razlogi so deloma pomanjkljivi, sodišče pa na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje odločbe, spora ne more rešiti. Zato je na podlagi 4., 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo organu, ki je odločbo izdal, v ponovni postopek.

19. Po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 se v primeru, če je sodišče ugodilo tožbi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče, ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnico v postopku zastopala pooblaščena odvetniška družba, tožnici priznalo stroške v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se glede na to, da je tožničina pooblaščenka zavezanka za DDV, v skladu z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča RS, povečajo za 22 % DDV. Toženka mora tako tožnici povrniti skupaj 347,70 EUR stroškov postopka v 15 dneh od prejema sodbe. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka paricijskega roka, ki je določen skladno z zakonom (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ter prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Sodna taksa se v tem upravnem sporu ne plača (četrti odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah).