Jedro

Morebitna zmotnost pravnega sklepanja ne utemeljuje zaključka o nasprotju med dejstvi in dokazi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pri presoji, kateri del zemljišča okrog stavbe predstavlja pripadajoče zemljišče, je sodišče izhajalo iz pravilnega razumevanja 43. člena ZVEtL-1. Tako je ob mnenju izvedenke, da za del zemljišča ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je bila namenjena izključni rabi stavbe, najverjetneje pa je bila namenjena emisijski zamejitvi stavbe, ugotavljalo še, na kakšen način se je zelenica v preteklosti uporabljala. Pravilno je tudi stališče v izpodbijanem sklepu, da niti zaznamba javnega dobra niti služnosti niso ovira za ugotovitev pripadajočega zemljišča. Pritožnica je že sama navedla sodno odločbo, iz katere izhaja, da je ugovor javnega dobra utemeljen le, če je podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, namenjene splošni rabi.

Zgolj z navedbo nasprotnih, z ničimer podkrepljenih trditev, pritožnica ne vzbudi dvoma o pravilnosti ugotovljenih dejstev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom

(1) ugotovilo, da so parcele 10, 11 in 12 vse k. o. X individualno pripadajoče zemljišče k stavbi 100 (stavba na naslovu A. ulica 25, 27 in 29), stoječi na parceli 13 k. o. X in so v solastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov te stavbe (I. točka izreka),

(2) odločilo, da se parcele 11, 12 in 13 vse k. o. X v vrstnem redu zaznambe postopka po uradni dolžnosti vpišejo v zemljiški knjigi kot splošni skupni deli stavbe 100 in so v solastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov te stavbe (II. točka izreka)

(3) ustavilo postopek v delu, v katerem se nanaša na parcele 14, 15, 16 in 17 vse k. o. X, in odredilo izbris zaznambe postopka v zemljiški knjigi (III. točka izreka).

2. Prva nasprotna udeleženka v pritožbi zoper I. In II. točko izreka navedenega sklepa uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Ker so odločilna dejstva, na katerih temelji sklep, v nasprotju z izvedenimi dokazi, je podana bistvena kršitev določb postopka. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bila (sedanja) parcela 9 na južni, zahodni in severni strani stavbe namenjeno kot zemljišče neposredno ob stavbi, a je na zahodni strani segalo le do šolskega območja, na južni strani pa do dostopne poti. Tudi (sedanja) parcela 8 je bila namenjena redni rabi stavbe (dostop in dvorišče), za parcelo 7 pa ni bilo mogoče ugotoviti, da je namenjena izključni rabi stavbe. Iz lokacijske in gradbene dokumentacije izhaja, da je bila načrtovana le neposredna ureditev okolice stavbe, ostali del ureditve A. ulice pa je bil začrtan kot del splošni infrastrukture. V gradbeno dovoljenje je bila zajeta le povezovalna cesta, ki zadošča za normalno rabo obravnavane stavbe. Kljub enakovrednosti meril iz 43. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (v nadaljevanju ZVEtL-1) je prvenstveno relevantno to, kar je bilo določeno z gradbenim dovoljenjem. Iz izvida in mnenja jasno izhaja, da ostala ureditev A. ceste s pasom, ki kot del cestišča sodi v ureditev cestišč, ne sodi v sklop zemljišč, potrebnih za normalno rabo stavbe.

Parcela 8 je bila pred 1. 1. 2003 razglašena za javno dobro. Po sodni praksi je ugovor javnega dobra v zvezi z obsegom pripadajočega zemljišča utemeljen, če je podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, namenjene splošni rabi (sklep VSL I Cp 1266/2020 dne 11. 11. 2020). Sodišče bi ga zato moralo upoštevati. V sklepu ni razlogov, zaradi katerih lahko zemljišče kljub lastnosti javnega dobra postane individualno pripadajoče zemljišče (sklep VSL II Cp 1554/2020). Zazelenitev javne površine v okviru urbanistične ureditve stanovanjske soseske ne predstavlja zemljišča, potrebnega za redno in normalno rabo stavbe. Gre za del urbanistične ureditve celotne soseske. Na tem zemljišču poteka javno komunikacijsko omrežje s pripadajočo infrastrukturo in komunalno ureditvijo ter cestna infrastruktura.

V delu, v katerem stavba po daljši stranici meji na zemljišče, določeno kot individualno pripadajoče zemljišče, gre za zemljišče, ki neposredno meji na ograjeno otroško igrišče osnovne šole. Ob ograji je v naravi jasen del ograjenega zemljišča s tlakovci in vrata, ki predstavljajo dostop in dovoz do otroškega igrišča. Kljub temu da je parcela 10 v pretežnem delu na severu in jugu del cestišča in po Zakonu o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) ne more biti v lasti fizičnih oseb, jo je sodišče določilo kot individualno pripadajoče zemljišče. Trditev o košnji, ki niti ni bila preizkušena, ne more zadostovati za tak sklep.

3. Predlagatelj v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Parcela 8 je bila za javno dobro razglašena v letu 2006 in ne 2003, niti ne gre za javno dobro. Po sodni praksi ne gre za javno dobro, če prostorski akti in upravna dovoljenja, na podlagi katerih so bili objekti zgrajeni, namenska vezanost zemljišča redni rabi stavb in specifična prostorska situacija povezujejo zemljišče z redno rabo stavb in ne z javno rabo (sklep VSL II Cp 96/2019). Iz izvedenskega mnenja izhaja, da so ti kriteriji izpolnjeni. Izpolnjevanje kriterija redne rabe temelji na ugotovitvah ogleda.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ugotovitev, da so parcele 10, 11 in 12 vse k. o. X individualno pripadajoče zemljišče k stavbi 100, temelji na ugotovitvah, - da navedene parcele, ki obkrožajo stavbo (gre za dela prejšnjih parcel 9 in 7 ter parcelo 11), predstavljajo minimalno nujno potrebno pripadajoče zemljišče k stavbi, - da gre za dostope, dovoze, dvorišče s prostorom za parkiranje, prostor za vzdrževanje stavbe, prostor za smeti, zelene površine z zazelenitvijo, namenjeno senčenju, emisiji, igri, počitku, sprostitvi, - da je z izgradnjo šolskega kompleksa na zahodni strani in dovozni poti do šole na severni strani stavba izgubila velik del zelenih površin, - da je bila na njih ugotovljena pretekla redna raba s strani stanovalcev, in - da sta izločena cestišče A. ulice na vzhodni strani in dovozna pot do šolskega kompleksa na severni strani (ki sicer delno poteka tudi po prvotni parceli 1699).

6. Pritožbeni očitek o nasprotju med odločilnimi dejstvi in izvedenimi dokazi ni utemeljen. V izvedenskem mnenju je resda navedeno, da iz prostorskega akta in prometne študije ni mogoče razbrati, ali je bila zelenica na (prejšnji) parceli 1699 (sedaj 1699/1) namenjena izključni rabi stavbi, sodišče pa je zaključilo, da predstavlja individualno pripadajoče zemljišče, vendar gre za pravno sklepanje, utemeljeno na ugotovitvah izvedenskega mnenja in drugih dejstvih, ugotovljenih v postopku. Morebitna zmotnost sklepanja tako ne utemeljuje zaključka o nasprotju med dejstvi in dokazi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Neutemeljeni so očitki o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Iz ugotovitev na ogledu, ki ga je opravilo sodišče, izhaja, da so bile iz površin, ki so bile predlagane kot pripadajoče zemljišče k stavbi, izločene javne površine, površine, ki služijo ostalim stavbam v soseski, in površine šolskega kompleksa, in da je bila prav zaradi poseganja na dostopno pot, ki vodi do šolskega kompleksa, izvedena parcelacija parcele 7. Zgolj z navedbo nasprotnih, z ničimer podkrepljenih trditev, pritožnica ne vzbudi dvoma o pravilnosti ugotovljenih dejstev.

8. Neutemeljeni so tudi očitki o zmotni uporabi materialnega prava. Pri presoji, kateri del zemljišča okrog stavbe predstavlja pripadajoče zemljišče, je izhajalo iz pravilnega razumevanja 43. člena ZVEtL-1.1 Tako je ob mnenju izvedenke, da za del zemljišča ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je bila namenjena izključni rabi stavbe, najverjetneje pa je bila namenjena emisijski zamejitvi stavbe, ugotavljalo še, na kakšen način se je zelenica v preteklosti uporabljala. Pravilno je tudi stališče v izpodbijanem sklepu, da niti zaznamba javnega dobra niti služnosti niso ovira za ugotovitev pripadajočega zemljišča. Pritožnica je že sama navedla sodno odločbo, iz katere izhaja, da je ugovor javnega dobra utemeljen le, če je podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, namenjene splošni rabi. Upoštevaje ugotovitev, da parcela 8 služi rabi večstanovanjske stavbe (ugotovitev temelji na mnenju izvedenke, ki mu sicer pritožnica na drugih mestih pripisuje odločilno težo), je torej pritožničin pomislek neutemeljen.

9. Ker niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo nasprotne udeleženke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Odločitev o zavrnitvi pritožničinega predloga za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je vključena v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (3. člen ZVEtL-1 v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Prvi odstavek navedenega člena, relevanten za odločitev o pritožbi, se v celoti glasi: Sodišče pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča upošteva zlasti: (1) katero zemljišče je bilo kot neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali opredeljeno v posamičnih pravnih aktih, na podlagi katerih je potekal pravni promet s stavbo ali njenimi deli, skupaj s spremljajočo dokumentacijo, kot na primer projektne rešitve, investicijska dokumentacija, obračuni pogodbene cene, zapisniki o ugotovitvi vrednosti stanovanj in podobno, (2) katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atriji in podobno, (3) preteklo redno rabo zemljišča in (4) merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe pa do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču.