Jedro

Pridobitev pravice do nujnega deleža je odvisna od izjave nujnega dediča. Če tega ne zahteva, v celoti velja oporočiteljeva volja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v sklepu o dedovanju ugotovilo premoženje, ki sodi v zapuščino po pokojnem J. K., ter za dediče razglasilo zapustnikovo hčer M. K., ki kot oporečna dedinja deduje zapuščino v deležu do 5/6, in zapustnikovega sina J. K., ki pa kot nujni dedič deduje zapuščino v deležu do 1/6. 2. Zoper takšno odločitev se pritožuje dedič J. K. Opozarja na nepravilni zapis njegovega priimka v drugem odstavku III. točke izreka izpodbijanega sklepa in graja odločitev sodišča prve stopnje, ker ni zmanjšalo zapustnikovih oporočnih razpolaganj v korist nujnega deleža njegove žene, pritožnikove matere, ki je med zapuščinskim postopkom umrla. Zatrjuje, da se pokojna mati ni odpovedala uveljavljanju nujnega deleža po možu, kar naj bi nenazadnje izhajalo iz njene izjave, da ne bo ničesar podpisala, ker ni ničesar dobila. Za veljavnost izjave o odpovedi nujnemu deležu velja obveza obličnosti, ki pa v tem primeru ni bila izpolnjena; dedinja pa bi morala biti podučena o vseh možnostih in posledicah odpovedi. Odreka pravno veljavnost mamine odpovedi nujnemu deležu in poudarja, da njena pravica do nujnega deleža z njeno smrtjo ni ugasnila, saj gre za podedljivo dedno pravico, zato naj pritožbeno sodišče njegov nujni delež poveča še za delež, ki bi sicer pripadal zapustnikovi ženi, pritožnikovi materi. Sodišče prve stopnje je napačno odmerilo njegov nujni delež v višini 1/6, saj je pri izračunu med zakonite dediče štelo tudi zapustnikovo ženo. Njegov nujni delež ne more biti samo 1/6, ampak ¼. Meni, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imel zapustnik ob smrti na nepremičninah s parc. št. 97/4 in parc. št. 97/5, obe k. o. X, delež do 4265/10000. Pokojni oče je bil lastnik nepremičnin do celote, kar pa se je spremenilo šele v času zapuščinskega postopka, ko je bil uveljavljan izločitveni zahtevek po 32. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD), prišlo pa je tudi do delitve skupnega premoženja med zapustnikom in njegovo ženo. Zapuščinsko sodišče bi moralo najprej ugotoviti, da v zapuščino po pokojnem očetu po sodbi I P 407/2004 in sodbi I Cp 2114/2010 ne spada 1235/10000 nepremičnin, zaradi česar se mora ta del izločiti iz zapuščine, zemljiški knjigi pa naročiti, da po uradni dolžnosti v tem delu kot solastnika vpiše pritožnika. Zapuščinsko sodišče pa bi moralo tudi ugotoviti, da v zapuščino po sklenjeni sodni poravnavi I P 218/2007 ne spada 45/100 nepremičnin, zato bi moralo tudi ta del izločiti iz zapuščine, zemljiški knjigi pa naročiti, da po uradni dolžnosti v tem delu kot solastnico vpiše zapustnikovo ženo.

3. Pritožba je bila vročena oporočni dedinji, ki pa nanjo ni podala odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Napačen zapis v priimku nujnega dediča v drugem odstavku III. točke izreka izpodbijanega sklepa je odpravilo že prvostopenjsko sodišče s popravnim sklepom z dne 1.9.2014, zato se pritožbenemu sodišču glede tega ni bilo treba izjasnjevati.

6. Pritožba pravilno poudarja, da je pravica do nujnega deleža dedna pravica, kar pomeni, da je nujni dedič pravi dedič, univerzalni zapustnikov naslednik. Pridobitev pravice do nujnega deleža pa je odvisna od izjave nujnega dediča. Že v odločbi II Ips 285/82 je bilo izpostavljeno, da ima oporočno dedovanje prednost pred zakonitim. Bistvo oporočnega dedovanja je, da se zapustnikovo premoženje razdeli skladno z njegovo voljo. To zapustnikovo voljo zakon omejuje le v toliko, da mora del zapustnikovega premoženja ostati za v zakonu določeni krog nujnih dedičev, vendar samo takrat, če bodo nujni dediči, ali kateri izmed njih, svoj nujni delež zahtevali, in sicer tako, da bodo zahtevali zmanjšanje oporočnih razpolaganj. Če tega ne zahtevajo, v celoti velja oporočiteljeva volja. Nujni dedič dobi svoja upravičenja samo, če jih posebej zahteva. Če jih ne zahteva, pa ostane razpoložljivi del zapuščine nedotaknjen in gre torej za korist oporočnemu dediču. 7. Iz zapisnika z dne 12. 2. 2004 povsem jasno izhaja, da zapustnikova žena A. A. nujnega deleža ni uveljavljala. Dejstva, da zapisnika ni podpisala, glede na uradni zaznamek na koncu zapisnika ni moč šteti kot izkaz pomanjkanja obličnosti. Iz uradnega zaznamka je moč jasno razbrati, da se A. A. povsem zaveda posledic podane izjave o neuveljavljanju nujnega deleža; razlog za odklonitev podpisa zapisnika pa je bil ravno v dejstvu, da po zapustniku ne bo ničesar dobila. To pa posledično zanika pritožnikovo zatrjevanje, da A. A. ni bila podučena o vseh možnostih in posledicah odpovedi. Iz uradnega zaznamka namreč izhaja, da se zaveda posledic svoje izjave. Iz zapisnika tudi ni moč razbrati, da bi bila izjava zapustnikove žene dana v zmoti, kar poskuša nesubstancirano prikazati pritožba.

8. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razlogovanje sodišča prve stopnje o vprašanju, ki se nanaša na zahtevo za zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev daril pravnih naslednikov nujnega dediča. Nujni dedič je pravi dedič in pridobi pravico do nujnega deleža z zapustnikov smrtjo (27. člen ZD). Pravica do nujnega deleža je, kot je bilo že zgoraj poudarjeno, dedna pravica, ki se pridobi tako kot vsaka druga dedna pravica. Zahtevek za zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev daril, ki ga je postavil nujni dedič, s smrtjo nujnega dediča ne ugasne, zato lahko postopek na podlagi zahtevka nadaljujejo njegovi dediči. Vendar le v primeru, če je nujni dedič pred smrtjo podal zahtevo za uveljavljanje nujnega deleža, kar pa ni značilnost tega primera.

9. Zmotni so pritožbeni očitki o napačni odmeri pritožnikovega nujnega deleža. Zapustnikova žena ni uveljavljala nujnega deleža in s tem tudi ni zahtevala zmanjšanja oporočnih razpolaganj, ne v lastno korist in ne v korist drugega nujnega dediča. To pomeni, da ostanejo oporočnega razpolaganja zapustnika v veljavi, ne pa, da tisto, kar naj bi pripadlo njej, pripade komu drugemu od nujnih dedičev. Tak nujni del gre v korist razpoložljivemu delu zapuščine. Čeprav zapustnikova žena nujnega deleža ni uveljavljala, to še ne pomeni, da se je pri izračunu nujnega deleža ne upošteva in da njen nujni delež priraste pritožniku. Zapustnikova žena se kot nujna dedinja pri izračunu nujnega deleža upošteva, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da delež pritožnika znaša 1/6, delež oporočne dedinje pa 5/6. Velikost zakonitega dednega deleža je namreč odvisna od kroga oseb, ki konkurirajo po zakonitem dedovanju kot dediči, zato je treba pri določanju velikosti nujnega deleža upoštevati vse osebe, ki bi v konkretnem primeru lahko bile zakoniti dediči poleg dediča, čigar nujni delež se ugotavlja, ne glede na to, da nujnega deleža niso uveljavljali.

10. Pritožba zmotno meni, da bi moralo sodišče v zapuščino zajeti vse premoženje, ki ga je imel zapustnik ob smrti. Predmet dedovanja namreč ni premoženjska masa, ki se izloči iz zapustnikovega premoženja na zahtevo zapustnikovih potomcev (32. člen ZD). V pravdi I P 407/2004 je bilo odločeno, da je pritožnik zaradi vlaganj na originaren način postal solastnik nepremičnin do 1235/10000, zato ta del ni predmet dedovanja in ne sodi v zapuščino. Enako velja tudi glede ugotovitve, da 45/100 nepremičnin predstavlja solastni delež pokojne matere A. A. Nobenega razloga ni, da bi sodišče prve stopnje v sklepu o dedovanju zapisalo ugotovitve, kot jih v pritožbi ponuja pritožnik, in zemljiški knjigi naročilo, da po uradni dolžnosti vpiše v zemljiško knjigo pravna dejstva, ki so bila ugotovljena v drugih pravdah. Bistveno je, da je sodišče odločitve, sprejete v zadevi I P 407/2004, ki se nanaša na izločitev v korist potomcev, in v zadevi I P 218/2007, ki se nanaša na ugotovitev višine solastnega deleža zapustnikove žene, v izpodbijanem sklepu ustrezno upoštevalo in zmanjšalo zapuščino, ni pa naloga zapuščinskega sodišča, da zemljiški knjigi nalaga vpise, ki so posledica odločitev v drugih pravdah.

11. Ker sklep v izpodbijanem delu ni obremenjen s kršitvami, ki jih očita pritožba, niti s tistimi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD), je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje (druga alineja 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). O stroških postopka pritožbeno sodišče ni odločalo, ker v pritožbenem postopku niso bili priglašeni.