Jedro

Ne glede na formalno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z družbo A. d. o. o. je bila dejanski delodajalec tožnika ves čas toženka, vendar mu za čas, ko že ima priznano delovno razmerje v družbi A. d. o. o. (in je na tej podlagi vključen v obvezna zavarovanja), ni mogoče priznati še delovnega razmerja pri toženki. Za čas po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja s toženko, ko je bil tožnik brezposeln in kasneje upokojen, pa ni ovire za priznanje delovnega razmerja pri njej.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj delovnega razmerja med strankama od vključno 20. 8. 2019 dalje. Toženki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu od vključno 20. 8. 2019 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela, ga prijaviti v vsa obvezna socialna zavarovanja in dodatno pokojninsko zavarovanje pri Kapitalski družbi d. d., vključno z vpisom delovne dobe v matično evidenco ZPIZ, ter mu plačati razlike med plačo, ki bi jo prejel kot delavec toženke, in njegovimi dejanskimi prejemki od vključno julija 2019 do vključno decembra 2023, v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe. Toženki je naložilo še, da tožniku za leta od vključno 2019 do vključno 2023 plača 13. plačo, božičnico in regres za letni dopust v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe. Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 620,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da je zavezanka za plačilo sodne takse toženka.

2.Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Meni, da je treba izpodbijano sodbo razveljaviti že zato, ker tožnik za tožbo nima več interesa, saj je toženka zahtevek že izpolnila. Nadalje navaja, da sodba ni ustrezno obrazložena. Ni naveden akt, iz katerega bi izhajalo, da je bil tožnik v obdobju od 20. 8. 2019 dalje v delovnem razmerju s toženko. Vrhovno sodišče RS je že večkrat presojalo v bistvenem podobna razmerja, vendar toženka njegovih stališč ne sprejema, saj predstavljajo poseg v 22. in 74. člen Ustave RS. Ta stališča so tudi v nasprotju s tistimi, ki jih je revizijsko sodišče predhodno sprejelo v svetovalnem mnenju VIII SM 2/2021. V njem je obrazložilo, da je treba delavce, ki so zaposleni pri IPS, obravnavati kot delavce delodajalca, ki opravlja dejavnost posredovanja dela delavcev uporabniku, tudi če IPS ni registriran za to dejavnost. Razlog, da je revizijsko sodišče spremenilo stališče, je v ugotovljeni zlorabi poslovnega modela, ki pa v tem sporu ni podana. Dejanskih okoliščin, ki bi jo utemeljevale, sodišče prve stopnje ni presojalo. Ni razloga za uporabo najstrožje sankcije, to je, za naložitev odgovornosti toženki, kot da je dejanski delodajalec tožnika. Revizijsko sodišče ni pojasnilo, zakaj ni možno doseči varstva delavca z milejšimi ukrepi (npr. z uporabo določb 59. do 63. člena ZDR‑1). Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kaj razlikuje začasno opravljanje dela od trajnega opravljanja dela. IPS je samostojni gospodarski subjekt, zato ni mogoče sklepati o njegovi odvisnosti od toženke. Toženka ni bila formalni ali dejanski delodajalec tožnika, zato ne more odgovarjati enako kot delodajalec. Elementi delovnega razmerja so bili podani med tožnikom in družbo IPS. Argumentov za vzpostavitev delovnega razmerja po tem, ko tožnik dela na območju toženke ni več opravljal, ni. Izpodbija tudi odločitev o višini tožbenega zahtevka. Podlaga za priznanje pravic iz delovnega razmerja do 20. 8. 2019 ne obstaja, saj je sodišče prve stopnje obstoj delovnega razmerja ugotovilo šele od tega dne dalje. Tožnik glede vtoževanih terjatev ni podal ustreznih trditev, ni predložil ustreznih dokazov in ni navedel vseh elementov odškodninske odgovornosti. Ni dokazal, da bi ga toženka štela za povprečnega delavca, če bi bil pri njej v delovnem razmerju, zato ne more biti upravičen do dodatkov v povprečni višini. Dodatki so se delavcem izplačali le, če so izpolnjevali za to predpisane pogoje. Za izračun prikrajšanja bi bilo mogoče upoštevati kvečjemu povprečno osnovno plačo, povečano za rast dodane vrednosti. V delu, ki se nanaša na regrese, poslovno uspešnost in božičnico, pa sodbe ni mogoče preizkusiti. Izpodbija tudi odločitev o pozivu tožnika nazaj na delo. V zvezi s predlagano sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi je navedla številna dejstva in dokaze. Tožnikovega dela ne potrebuje, niti ga tožnik ni zmožen opravljati. V zvezi z odločitvijo o stroških postopka pa navaja, da bi bilo treba denarne zahtevke presojati ločeno od zahtevka za ugotovitev delovnega razmerja. Navaja še, da stroški izvedenca niso bili potrebni stroški postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da tožnik nima več interesa za tožbo, ker je toženka tožbeni zahtevek že izpolnila. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je toženka res tožnika že pozvala nazaj na delo in z njim od 1. 2. 2025 dalje sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ter mu plačala terjatve iz delovnega razmerja, glede katerih je sodišče prve stopnje razsodilo z izpodbijano sodbo. To je toženka storila na podlagi tedaj pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje Pd 192/2023 z dne 24. 5. 2024 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 373/2024 z dne 9. 10. 2024, ki pa je bila kasneje s sklepom revizijskega sodišča VIII Ips 15/2025 z dne 10. 9. 2025 razveljavljena. Vse do izdaje izpodbijane sodbe tako ni bilo več pravne podlage za toženkino plačilo vtoževanih terjatev iz delovnega razmerja. Zato je imel tožnik kljub izpolnitvi zahtevka še vedno pravni interes za tožbo in posledično za izdajo izpodbijane sodbe. V nasprotnem primeru bi namreč lahko toženka od njega zahtevala vračilo plačanih denarnih zneskov, saj bi lahko uveljavljala, da mu jih je plačala na podlagi kasneje odpadle pravne podlage.1 Seveda pa toženki, če je tožnikov zahtevek že izpolnila, tega na podlagi izpodbijane sodbe ne bo treba ponovno izpolniti.2

6.Nadalje je neutemeljena pritožbena navedba, da izpodbijana sodba ni ustrezno obrazložena. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj skladni. Prvostopenjsko sodišče je sodbo (tako v zvezi z obstojem delovnega razmerja kot glede denarnih zahtevkov) utemeljilo z ustreznimi razlogi dejanske in pravne narave, zato je bil preizkus sodbe mogoč. V pritožbi večkrat uveljavljena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) tako ni podana.

7.Tožnik je vtoževal priznanje obstoja delovnega razmerja s toženko in pripadajoče pravice iz delovnega razmerja. Kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, je bil tožnik od 1. 9. 2000 do 19. 8. 2019 v delovnem razmerju z družbo A. d. o. o. (t. i. IPS - izvajalko pogodbenih storitev). Ta mu je odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga (zaradi zmanjšanja prometa s toženko, ki je bila njena edina poslovna partnerka, zaradi česar je prenehala potreba po delu tožnika). Družba A. d. o. o. je na podlagi podjemnih pogodb, ki jih je sklepala s toženko in katerih predmet je bilo opravljanje luško prekladalnih storitev, toženki dejansko posredovala delavce (tudi tožnika) na delo. Drugih dejavnosti družba A. d. o. o. ni opravljala. Sicer pa tudi za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela drugemu delodajalcu ni imela dovoljenja oziroma ni bila vpisana v Register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku,3 torej te dejavnosti ni smela opravljati, toženka pa takega dela ne sprejemati. Dejanski delodajalec tožnika je bila ves čas toženka. Na ta način je bil s strani udeleženih pravnih oseb (toženke in IPS) vzpostavljen specifičen, nezakonit poslovni model, ki po vsebini in namenu ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku (toženki), temveč tudi delovno razmerje, kar pomeni, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika z družbo A. d. o. o. preko tega nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Ker pa kljub tej ugotovitvi tožniku za čas, ko je že imel priznano delovno razmerje v družbi A. d. o. o., glede na ustaljeno sodno prakso ni bilo mogoče priznati hkratnega delovnega razmerja s toženko, je bil tožbeni zahtevek v tem delu v prejšnji sojenjih že pravnomočno zavrnjen.

8.Pritožba se zmotno sklicuje na kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, 8. člena ZPP ter 22. in 25. člena Ustave RS (URS), ker naj sodišče prve stopnje navedenega zaključka o zlorabi pogodbenega razmerja tožnika z družbo A. d. o. o. preko toženkinega nezakonitega poslovnega modela ne bi obrazložilo. Oprlo ga je namreč na ugotovitve o tem, da je bila edina dejavnost družbe A. d. o. o. nezakonito posredovanje delavcev (tudi tožnika) toženki, da se ta družba z dejavnostjo posredovanja delavcev sploh ne bi smela ukvarjati, da je bil tožnik dejansko nepretrgano (skoraj 19 let) vključen v organiziran delovni proces pri toženki in je delal pod njenim nadzorom ter pod njenimi navodili, ter da so elementi delovnega razmerja dejansko obstajali med tožnikom in toženko. Do tega zaključka je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi izčrpne in temeljite dokazne ocene vseh izvedenih dokazov (8. člen ZPP), v pravilnost katere pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov.

9.Neutemeljene so obsežne pritožbene navedbe, ki so usmerjene v izpodbijanje prvostopenjskega zaključka o nezakonitem poslovnem modelu toženke. V povezavi s tem pritožba nasprotuje pravilnosti stališč Vrhovnega sodišča RS, ki je v sporih, v bistvenem podobnih obravnavanemu (kot toženka je tudi nastopala ista pravna oseba kot v tem sporu),4 in nenazadnje tudi že v tem sporu (sodba in sklep VSRS VIII Ips 11/2022), ugotovitev o zlorabi poslovnega modela navezalo na okoliščine, značilne tudi za ta spor (nezakonito delovanje IPS, odvisnost IPS od toženke, nepretrganost dela tožnika pri toženki, vključenost v njen organiziran delovni proces itd.). Vrhovno sodišče RS je izhajalo iz omejitve avtonomije pogodbenih strank delovnega razmerja, določene v 9. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), in iz 13. člena ZDR-1 izhajajoče vezanosti na temeljna načela civilnega prava, kot so vestnost in poštenje, prepoved povzročanja škode, prepoved zlorabe pravic itd. Vendar pa toženka s pritožbenim nestrinjanjem s stališči Vrhovnega sodišča RS, ki so pravilno upoštevana tudi pri sojenju v tem sporu, ne more biti uspešna. Enako velja za obširno pritožbeno utemeljevanje, da je revizijsko sodišče kršilo 22. člen URS, ker je v kasnejših judikatih odstopilo od stališč, ki jih je o razmerju med družbama IPS in toženko sprejelo v svetovalnem mnenju VIII SM 2/2021.5 Glede na to so neutemeljene tudi vse kršitve (zlasti poseg v 2. in 74. člen URS), ki jih pritožba zatrjuje v zvezi z izpodbijanjem stališč revizijskega sodišča.

10.Nepretrgane, skoraj devetnajstletne vključitve tožnika v organiziran delovni proces toženke ni mogoče razlagati drugače, kot trajno opravljanje dela zanjo. Pritožba zato zmotno uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj v izpodbijani sodbi ne bi bila pojasnjena razlika med začasnim in trajnim (nepretrganim) opravljanjem dela. Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe na odločitev SEU v zadevi Daimler AG, C‑232/2020, z dne 17. 3. 2022. Odgovor Sodišča Evropske unije se namreč nanaša le na podlago, ki izhaja iz prava Unije, ob upoštevanju dejanskega stanja v zadevi, v kateri je bil tožnik zaposlen pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, pri čemer ni šlo za vprašanje, ali agencija ni imela dovoljenja, temveč na vprašanje sankcioniranja zaposlitve, ki ni več začasna. Države članice lahko delavcem v zakonodaji, kolektivnih pogodbah in preko sodne prakse zagotovijo večjo zaščito kot izhaja iz Direktive 2008/104/ES.6

11.Nadalje je zmotno pritožbeno zatrjevanje, da je bila družba A. d. o. o. samostojni gospodarski subjekt, zaradi česar ni bila odvisna od toženke. Da slednje ne drži, izhaja že iz tega, da je zaradi zmanjšanja prometa s toženko, zaradi česar tožniku ni več mogla zagotavljati plačila za delo, družba A. d. o. o. tožniku morala odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje, da to, da družba A. d. o. o. ni imela dovoljenja za opravljanje dejavnosti, ne spada v okvir ugotovljene zlorabe nezakonitega poslovnega modela.7 Prav tako zmotno je pritožbeno vztrajanje, da toženka ni bila dejanski delodajalec tožnika in da so bila vsa njena navodila, katero storitev je treba opraviti in kako, druge njene aktivnosti glede vodenja pristanišča (za kar je imela koncesijo), njeno komuniciranje z delavci IPS, namenjeni le zagotavljanju rezultatov podjemne pogodbe, katero je imela sklenjeno z IPS. Družba A. d. o. o. bi bila dejanska delodajalka tožnika le, če bi bil ta vključen v njen organiziran delovni proces (torej bi v zameno za plačilo opravljal delo, ki bi vsebinsko spadalo na področje dejavnosti, s katero se je ta nezakonito ukvarjala, ter bi to dejavnost opravljal po njenih navodilih in pod njenim nadzorom), kar pa iz prvostopenjskih ugotovitev ne izhaja, niti ni bilo predmet prvostopenjskih zatrjevanj strank ali zatrjevanj pritožbe. Tožnik je bil na podlagi pogodbe o zaposlitvi z družbo A. d. o. o. dolžan opravljati delo luško transportnega delavca, to pa je lahko opravljal zgolj tako, da je bil ob pomoči (nezakonitega) posredovanja družbe A. d. o. o. z vsemi elementi delovnega razmerja vključen v organiziran delovni proces pri toženki, saj je le pri njej lahko opravljal delo luško transportnega delavca. Te presoje ne morejo omajati v pritožbi izpostavljene okoliščine, da je tožnik urejal bolniški stalež in dopust s formalnim delodajalcem, ki mu je tudi izplačeval prejemke iz delovnega razmerja in ga napotil na zdravniški pregled ipd. Formalno delovno razmerje namreč nima prednosti pred obstojem dejanskega delovnega razmerja.

16.Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo podlage (individualnega akta), na podlagi katere je štelo, da je tožnik pri toženki od 20. 8. 2019 dalje v delovnem razmerju. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da gre za obdobje brezposelnosti tožnika po prenehanju delovnega razmerja z družbo A. d. o. o. in kasneje za obdobje tožnikove upokojitve. Kot že rečeno, je bila tožnikov dejanski delodajalec toženka. Ker mu ta ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi, mu je delovno razmerje pri njej prenehalo nezakonito. Ob ugotovljeni zlorabi prenehanje dejanskega delovnega razmerja pri toženki na podlagi ravnanj formalnega delodajalca ni zakonito. Za čas brezposelnosti in kasnejše upokojitve je zato sodišče prve stopnje tožniku pravilno priznalo delovno razmerje pri toženki z vsemi pravicami.

17.Drži pritožbena navedba, da tožbenemu zahtevku za priznanje delovnega razmerja pri toženki za čas do vključno 19. 8. 2019 ni bilo ugodeno (ker tožniku za čas, ko je že imel priznano delovno razmerje v družbi A. d. o. o., glede na ustaljeno sodno prakso ni bilo mogoče priznati hkratnega delovnega razmerja s toženko), kar pa ne vpliva na drugačno odločitev o tožbenem zahtevku za čas do vključno 19. 8. 2019 (priznanje denarnih terjatev iz delovnega razmerja tudi v obdobju do 19. 8. 2019). Ne glede na formalno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z družbo A. d. o. o. je bila dejanski delodajalec tožnika ves čas toženka, vendar mu za čas, ko že ima priznano delovno razmerje v družbi A. d. o. o. (in je na tej podlagi vključen v obvezna zavarovanja), ni mogoče priznati še delovnega razmerja pri toženki. Za čas po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja s toženko, ko je bil tožnik brezposeln in kasneje upokojen, pa ni ovire za priznanje delovnega razmerja pri njej.

18.Neutemeljene so pritožbene navedbe, s katerimi pritožba vztraja, da bi bila toženkina odgovornost lahko kvečjemu subsidiarna, in njeno zatrjevanje, da tožnik tudi sicer ni navedel vseh elementov odškodninske odgovornosti, na podlagi katerih naj bi bil upravičen do razlike v plači. Glede na stališče Vrhovnega sodišča RS8 odgovornost toženke zaradi ugotovljene zlorabe poslovnega modela ni le subsidiarna v smislu šestega odstavka 62. člena ZDR-1, niti ni le klasična odškodninska, temveč je odgovorna za plačilo razlik v plači in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Tožnikovo prikrajšanje v obdobju njegovega formalnega delovnega razmerja z družbo A. d. o. o. in kasneje je zato sodišče prve stopnje utemeljeno ugotavljalo v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja, uveljavljanih zoper toženko.

19.Ne držijo pritožbene navedbe, da tožnik zahtevka ni postavil za vsak mesec posebej ter da ni podal ustreznih trditev in dokazov. Tožnik je trdil, da od družbe A. d. o. o. ni prejemal prihodka, ki bi bil primerljiv toženkinim zaposlenim, saj je bil prikrajšan glede plačila osnovne plače, različnih dodatkov, delovne uspešnosti, trinajste plače, regresa. Navedel je, na kateremu toženkinemu delovnemu mestu je opravljal delo in opisal težke pogoje dela (izmensko delo, stalna pripravljenost oziroma razpoložljivost, neenakomerno razporejen delovni čas, nadure, nočno delo). Po izvedenem dokazu z izvedenko finančne stroke je tožbeni zahtevek specificiral tako, da je zahteval prikrajšanje iz naslova vseh terjatev glede na izračune izvedenke. Razliko v plači je zahteval za vsak mesec posebej, zato nasprotna pritožbena navedba ni utemeljena. Glede na vse navedeno je torej tožnik podal ključne trditve, ki so omogočale odločitev o tožbenem zahtevku po višini. Kar se tiče dokaznega bremena, je tiste dokaze, s katerimi je razpolagal, predložil, v zvezi z izračunom razlike v plači pa je predlagal postavitev izvedenca finančne stroke oziroma da naj izračun pripravi toženka. Glede dokazil, ki jih ni imel, a jih je štel kot pomembna za odločitev o višini tožbenega zahtevka, je predlagal njihovo pridobitev od toženke. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je tožnik zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu. Glede na kompleksnost izračuna plače in številčnost v zvezi s tem zahtevanih podatkov za celotno vtoževano obdobje pa bi bilo tudi prestrogo od tožnika zahtevati, da bi moral podati prav vse trditve in dokaze, potrebne za tak izračun,9 sploh ker formalno niti ni bil delavec toženke in mu zato tudi niso mogle biti znane vse sestavine plač toženkinih delavcev.

20.Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da bi bil tožnik upravičen kvečjemu do osnovne bruto plače na konkretnem delovnem mestu, povečane za rast dodane vrednosti. V tem primeru bi bil namreč prikrajšan za dodatke oziroma izplačila, do katerih so bili skladno s toženkinimi akti upravičeni tožniku primerljivi delavci toženke. Kot dejanski delodajalec je bila toženka dolžna tožniku zagotoviti takšen plačni položaj, kot ga je priznavala svojim delavcem.

21.Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da izračun (razlik v plači) ne bi smel temeljiti na povprečni vrednosti izplačil na delovnem mestu luško transportni delavec, ker tožnik ni dokazal, da bi ga toženka štela za povprečnega delavca, če bi bil pri njej v delovnem razmerju. Toženka temu, da je bil tožnik primerljiv s povprečnim delavecem, ni konkretizirano ugovarjala. Temu ne ugovarja niti v pritožbi. Toženka je imela podatke o delu svojih zaposlenih in o njihovih plačah, zato bi lahko dokazala, da je bil tožnik manj uspešen od povprečja.

22.Toženka z ničemer ne konkretizira, kakšen plačni položaj bi kot dejanski delodajalec, glede na vsebino dela, ki ga je tožnik opravljal pri njej, temu v vtoževanem obdobju morala zagotavljati z vidika podjetniške kolektivne pogodbe, ki bi veljala tudi zanj, če bi toženka ravnala zakonito in ne bi zlorabila poslovnega modela sodelovanja. Glede na to je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je tožnik izpolnjeval pogoje za priznanje dodatkov iz toženkine podjetniške kolektivne pogodbe. Okoliščina, da je izvedenka pri izračunu prikrajšanja izhajala iz toženkinih podatkov o povprečni plači tožniku primerljivih delavcev, glede na vse obrazloženo ne more biti več sporna, pritožbeni očitek, da tožnik ni upravičen do dodatkov v povprečni višini, ker ni dokazal, da je povprečni delavec, pa je neutemeljen.

23.Nadalje je neutemeljena pritožbena navedba, da prvostopenjske sodbe v delu, ki se nanaša na plačilo regresov za letni dopust, 13. plače in božičnice ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih. Kar se tiče temelja, je prvostopenjsko sodišče ustrezno obrazložilo, da je toženka (kot dejanski delodajalec) odgovorna tožniku za plačilo terjatev iz delovnega razmerja. V zvezi z odločitvijo po višini pa je obrazložilo, da je tožnik specificiral tožbeni zahtevek glede na podatke o pripadajočih prejemkih, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja in ki jih je povzelo tudi v razloge sodbe. Preizkus izpodbijanega dela sodbe je bil zato mogoč, toženka pa niti v prvostopenjskem postopku niti v pritožbi ni oporekala bruto zneskom prikrajšanj, ki po izračunu izvedenke (izdelanem tudi upoštevaje podatke toženke) pripadajo tožniku. V pritožbi pavšalno uveljavljane nejasnosti in nasprotij v razlogih sodbe pritožbeno sodišče prav tako ne ugotavlja.

24.V okviru pritožbenih razlogov glede višine tožbenega zahtevka toženka le posplošeno očita, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo o plačilu razlik v plačah in drugih denarnih zahtevkov poseglo v ustavni pravici toženke iz 22. in 25. člena URS. Tudi sicer pritožbeno sodišče ne ugotavlja okoliščin, ki bi ta očitek utemeljevale.

25.Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo toženkinemu predlogu za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 118. člena ZDR-1). Toženka je zgolj posplošeno navajala, da tožnikovega dela ne potrebuje in da ga ni zmožen opravljati, čemur pa sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo. Toženka namreč še vedno opravlja dejavnost, za katero je tožnikovo delo potrebno, tožnik je zanjo delo opravljal skoraj 19 let (formalno kot delavec IPS), od 1. 2. 2025 dalje pa zanjo ponovno opravlja delo. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tudi tožnikovo željo, da nadaljuje z delom za toženko. Skladno s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 se namreč pri presoji možnosti nadaljevanja delovnega razmerja upoštevajo vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank.

26.Neutemeljena je tudi pritožba zoper odločitev o stroških postopka. O njih je sodišče prve stopnje pravilno odločilo na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), skladno s katerim v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja (del katerih je tudi reparacija) krije delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka. Odločitev o utemeljenosti denarnih tožbenih zahtevkov je bila odvisna od poprejšnje presoje sodišča, ali je bila toženka dejanski delodajalec tožnika. To pomeni, da je bila odločitev o vseh vtoževanih denarnih terjatvah neločljivo povezana s presojo obstoja oziroma prenehanja delovnega razmerja med strankama. V takšnem primeru pa ločeno obravnavanje stroškov postopka, za katerega se zavzema pritožba, ni utemeljeno.

27.Končno je neutemeljeno tudi pritožbeno stališče, da tožniku ne pripada povračilo stroškov, ki so mu nastali zaradi izvedbe dokaza s postavitvijo sodne izvedenke finančne stroke, ker naj ti ne bi bili potrebni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili stroški sodne izvedenke za spor potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP). Na izvedenskem mnenju namreč temelji odločitev o utemeljenosti zahtevka po višini. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da za izdelavo izvedenskega mnenja ni bilo potrebno posebno strokovno znanje, s katerim ne bi razpolagalo že sodišče prve stopnje. Izdelava mnenja temelji na obdelavi obsežnega sklopa podatkov za daljše časovno obdobje (petih let). Na drugačno presojo obravnavanega stroška ne vpliva niti pritožbeno sklicevanje na zadevo VSL I Cpg 2003/2014, saj se ta ne nanaša na situacijo, ki bi bila primerljiva temu sporu. Nosilni razlog citiranega judikata je ugotovitev, da je sodišče izvedlo napačno procesno dejanje, kar pa ni mogoče utemeljeno trditi za izvedbo dokaza s postavitvijo sodne izvedenke v tem sporu.

28.Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

29.Toženka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP) in ker v sporih o obstoju in prenehanju delovnega razmerja delodajalec tudi sicer krije sam svoje stroške postopka (peti odstavek 41. člena ZDSS-1).