Jedro

Treba je odreči pravno relevantnost vloženi spremembi obtožnice z dne 28.5.2021, saj je državno tožilstvo s tem procesnim dejanjem svoje zakonsko upravičenje, ki je v nasprotju z njegovim pravnim smislom, poseglo v škodo obtoženca.

Bistveno v obravnavani zadevi je nadalje, da je državno tožilstvo spremenilo obtožnico v nasprotju s prvim odstavkom 344. člena ZKP, saj je bila sprememba opravljena na začetku naroka za glavno obravnavo ob predstavitvi obtožnice in pred zaslišanjem obtoženca ter daleč pred izvedbo dokaznega postopka (kar je eden od pogojev za dopustnost spremembe obtožnice).

Iz literature in nekatere sodne prakse izhaja tudi stališče, da sodišče opravi presojo dopustnosti spremembe obtožnice po končani glavni obravnavi, vendar po oceni pritožbenega sodišča to velja le za spremembo obtožnice, ki je bila izvedena med ali po končanem dokaznem postopku (v skladu s prvim odstavkom 344. člena ZKP), ne pa za nedopustno spremembo obtožnice, ki je bila izvedena pred začetkom dokaznega postopka na začetku glavne obravnave (ob predstavitvi pravnomočne obtožnice), ko gre za zlorabo tega instituta. Taki spremembi je treba takoj odreči pravno relevantnost. Odreči pravno relevantnost spremembi obtožnice, pomeni, da je še vedno pravno relevantna (pravnomočna) obtožnica, ki je veljala pred tako spremembo. Ta je predmet nadaljnjega odločanja.

Izrek

I. Izpodbijani sklep se spremeni tako, da se dopolni kot sledi: Sprememba (modifikacija) obtožbe z dne 28.5.2021, da se v obtožbi KT 171/2013 z dne 31.7.2017, na strani 3 v zadnji vrstici točke I. 4. a), za besedilom: „v navedenem znesku“, doda besedilo: „kar je velika premoženjska korist, ki jo je obtoženi A. A. družbi C. d.o.o. hotel pridobiti“ ter v pravni opredelitvi, da je obtoženec pod točko I obtožbe storil nadaljevano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena v zvezi s 54. členom KZ-1B, se ne dopusti.

II. Sicer se pritožba državne tožilke kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (predsednica senata) je z izpodbijanim sklepom zoper obtoženega A. A, na podlagi tretjega odstavka 293. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ustavilo kazenski postopek, ker naj bi pod točko I obtožnice storil nadaljevano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (KZ-1B), pod točko II pa nadaljevano kaznivo dejanje poneverbe po prvem odstavku 209. člena KZ-1B. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter stroški in potrebni izdatki obtoženca, proračun. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je kazenski pregon zastaral. 2. Zoper sklep je v delu, ki se nanaša na nadaljevano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti (točka I obtožnice) vložila pritožbo okrožna državna tožilka (v nadaljevanju: pritožnica). Navaja, da vlaga pritožbo zaradi kršitve kazenskega zakona ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep razveljavi. Pritožnica trdi, da je sodišče izhajalo iz napačne pravne kvalifikacije kaznivega dejanja in je spregledalo, da je bila obtožnica na glavni obravnavni 28.5.2021 modificirana, med drugim tudi pri pravni opredelitvi kaznivega dejanja opisanega pod točko I obtožnice, tako, da je obtožencu po modifikaciji obtožnice očitana pridobitev velike protipravne premoženjske koristi družbi C. d.o.o. ter posledično nadaljevano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena v zvezi s 54. členom KZ-1. Nadalje navaja, da sodišče sicer ni vezano na pravno kvalifikacijo kot jo tožilec opiše v obtožnici, spominja pa, da je že senat Okrožnega sodišča v Kopru v sklepu z dne 9.5.2018, s katerim je odločal o ugovorih zoper obtožnico, in sicer o ugovoru zastaranja, opozoril na nepravilno opredelitev pravne kvalifikacije kaznivega dejanja opisanega v točki I izreka obtožnice, vložene dne 31.7.2017. Pri tem citira 7. točko obrazložitve prej navedenega sklepa, kjer je zapisano: „Senat sicer ugotavlja, da iz opisa kaznivih dejanj po obtožbi izhaja, da naj bi zaradi dejanj obdolženih nastala velika premoženjska škoda oziroma, da naj bi sebi oziroma drugim pridobila veliko premoženjsko korist, kar pomeni, da bi jima bilo mogoče očitati tudi kaznivo dejanje zlorabe položaja po drugem odstavku 240. člena KZ-1, za kar pa je po 3. točki prvega odstavka 90. člena KZ-1 določen dvajsetletni zastaralni rok“. Po oceni pritožnice iz navedenega izhaja, da je sodišče skladno z določili 279. člena ZKP, v zvezi z 278. členom ZKP kaznivo dejanje, ki se obdolžencu očita v točki I obtožbe, pravno opredelilo po drugem odstavku 240. člen KZ-1. Za kaznivo dejanje, ki se v obtožnici očita upoštevajoč modifikacijo z dne 28.5.2021 in upoštevajoč stališče senata Okrožnega sodišča v Kopru, v zgoraj citiranem sklepu, je predpisana kazen zapora od enega do osmih let, kar pomeni, da je določen 20-letni zastaralni rok, ki še ni potekel. 3. Obtoženčev zagovornik je podal odgovor na pritožbo. Navaja, da je obramba obtoženca takoj po spremembi obtožbe na naroku 28.5.2021 temu ugovarjala in posledično tudi pravni kvalifikaciji, ki je bila podana izključno iz razlogov obdržati obtožbo „pri življenju“ in je nedopustna. Državna tožilka je namreč opis kaznivega dejanja dopolnila z besedilom „kar je velika premoženjska korist, ki jo je obtoženi A. A. družbi C. d.o.o. hotel pridobiti“, pred to spremembo pa državno tožilstvo ni niti na zatrjevani ravni obtožencu očitalo hotenje (namen) pridobiti veliko premoženjsko korist, kar je obvezna sestavina opisa kaznivega dejanja po drugem odstavku 240. člena KZ-1 in je v prvotni obtožbi samo kvalificiralo dejanje po prvem odstavku 240. člena KZ-1. Kljub navedbi zneska koristi v višini 111.665,00 EUR v opisu kaznivega dejanja v prvotni obtožbi, tak opis ni ustrezal kaznivemu dejanju po drugem odstavku 240. člena KZ-1, zato je sodišče prve stopnje za to dejanje že 4.3.2020 zaradi zastaranja pregona ustavilo kazenski postopek zoper sostorilca B. B. Zoper ta sklep se državno tožilstvo ni pritožilo in se je zato očitno strinjalo tudi z lastno pravno kvalifikacijo dejanja po prvem odstavku 240. člena KZ-1 v prvotni obtožbi. Res sodišče ni vezano na pravno presojo dejanja, ki jo je tožilec navedel v obtožnici, vendar to hkrati ne pomeni, da ni vezano na opis samega dejanja po obtožbi in ga sme spremeniti (posegati vanj) in to celo v škodo obtoženca še po vloženem ugovoru zoper obtožbo. Državna tožilka potrditvah obtoženčevega zagovornika „spregleda“, da gre v sklepu zunajobravnavnega senata sodišča prve stopnje II Ks 31711/2012 z dne 9.5.2018 za mnenje senata izraženo le v obrazložitvi sklepa in še to z besedami „mogoče bi jima bilo očitati“, ki ne pomeni zatrjevanje drugačne pravne presoje dejanja. V kolikor je državna tožilka mnenja, da je že prvotni opis dejanja ustrezal pravni kvalifikaciji po drugem odstavku 240. člena KZ-1, je potem povsem nerazumljivo, zakaj se državno tožilstvo ni pritožilo zoper sklep o ustavitvi kazenskega postopka zoper B.B. in je 28.5.2021 spremenilo opis tega istega dejanja, tokrat le zoper A. A. S tem je več kot očitno A. A. tudi kršilo pravico do enakega varstva pravic (enakost pred zakonom) ter pravico do poštenega sojenja. V nadaljevanju obtoženčev zagovornik poudarja, da prvotni opis v obtožbi ni ustrezal pravni opredelitvi po drugem odstavku 240. člena KZ-1. V času storitve dejanja je veljal KZ-B1 ali KZ-1 iz leta 2008. Prvi je imel to dejanje navedeno v 244. členu in je za kvalificirano obliko zahteval, da je storilcu šlo za to, da sebi ali komu drugemu pridobi tako veliko premoženjsko korist; KZ-1 iz leta 2008 pa je v drugem odstavku 240. člena določal, da je storilec hotel sebi ali drugemu pridobiti tako veliko premoženjsko korist. Po oceni obtoženčevega zagovornika ni dvoma, da je storilec dejanja po drugem odstavku lahko storil le z direktnim naklepom, glede pridobitve velike koristi ali povzročitve velike škode, (ki je objektivna okoliščina), pa se je moral zavedati take posledice in jo hotel uresničiti, torej je moral biti podan dodatni namen storilca, da doseže veliko premoženjsko korist ali povzroči veliko premoženjsko škodo (subjektivna okoliščina). Te subjektivne okoliščine pa državno tožilstvo ni vse do 28.5.2021 nikoli zatrjevalo in je to storilo na nedopusten način le zato, da bi se lahko sklicevalo, da pregon zoper A. A. še ni zastaral. Glede na navedeno obtoženčev zagovornik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep spremenilo (dopolnilo) tako, kot izhaja iz izreka sklepa, sicer pa je pritožbo državne tožilke kot neutemeljeno zavrnilo.

5. Državna tožilka ima prav, da sodišče prve stopnje ni (posebej) odločilo o dopustnosti ali nedopustnosti spremembe obtožnice z dne 28.5.2021 ter je odločilo o nespremenjeni obtožnici, ki je bila vložena 31.7.2017. Kljub tej pomanjkljivosti, pritožbeno sodišče ocenjuje, da izpodbijanega sklepa ni treba razveljaviti, ampak ga je potrebno le dopolniti tako kot izhaja iz izreka tega sklepa, to je, da se sprememba (modifikacija) obtožnice z dne 28.5.2021 ne dopusti, glede obtožnice vložene 31.7.2017 pa je sodišče prve stopnje pravilno odločilo (sklenilo), da je kazenski postopek za očitana kazniva dejanja kot so razvidna iz izreka izpodbijanega sklepa zastarala, zato je bilo treba kazenski postopek zoper obtoženca ustaviti.

6. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema stališče obtoženčevega zagovornika v odgovoru na pritožbo državne tožilke. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je bila modifikacija obtožnice 28.5.2021 nedopustna. Kdaj ima tožilec pooblastilo za spremembo obtožnice določa prvi odstavek 344. člena ZKP. Ta določa, da če tožilec med dokaznim postopkom spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, sme ustno spremeniti obtožnico, sme pa tudi predlagati, naj se glavna obravnava prekine, da pripravi novo obtožnico. Spremenjena obtožnica se sme nanašati le na dejanje, ki je že predmet obtožbe. O dopustnosti spremembe obtožnice se je že izreklo Ustavno sodišče RS v odločbi opr. št. U-I-289/95 z dne 4.12.1997 in v sklepu opr. št. U-I-40/00 z dne 16.1.2003. Ključna je ugotovitev, da pravica tožilca do vložitve spremembe obtožnice ni v neskladju z ustavnimi jamstvi obtoženca v kazenskem postopku, vendar pa, med drugim, le pod pogojem, da te pravice ne zlorabi, pri čemer zloraba predstavlja že uporaba te pravice na način, ki škodujejo obtožencu oziroma mu otežuje njegov položaj. Sprememba obtožnice na način dodajanja zakonskih znakov tako, da očitek ustreza pravni opredelitvi s predpisanim daljšim zastaralnim rokom in to v fazi po pravnomočni obtožnici ter pred izvedbo dokaznega postopka, potem, ko je bil tožilec seznanjen z obrambnimi ugovori, ki so se nanašali na zastaranje pregona, predstavlja po oceni pritožbenega sodišča uveljavljanje tožilskega upravičenja v nasprotju z namenom instituta spremembe obtožnice, in je zato taka sprememba nedopustna.

7. Glede na navedeno je treba odreči pravno relevantnost vloženi spremembi obtožnice z dne 28.5.2021, saj je državno tožilstvo s tem procesnim dejanjem svoje zakonsko upravičenje, ki je v nasprotju z njegovim pravnim smislom, poseglo v škodo obtoženca. Obtoženčev zagovornik pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje (predsednica senata) v obravnavani zadevi glede istega kaznivega dejanja, za katerega je obtožnica očitala, da ga je obtoženec storil v sostorilstvu z B. B., 4.3.2020 sprejelo sklep o delni ustavitvi kazenskega postopka in je ravno v tem (istem) delu postopek zaradi zastaranja zoper soobtoženca ustavilo. Državno tožilstvo ni vložilo pritožbe zoper ta sklep, kar tudi po oceni pritožbenega sodišča kaže, da je s spremembo obtožnice z dne 28.5.2021 obtoženega A. A. spravilo v neenakopraven položaj. Pritožnica nima prav, da je obtožnico 28.5.2021 spremenila le v pravni kvalifikaciji obravnavanega kaznivega dejanja, ampak je šlo za dodajanja zakonskega znaka v opisu kaznivega dejanja, da je obtoženec hotel pridobiti družbi C. d.o.o. veliko premoženjsko korist. Ta očitek v prvotni obtožnici ni bil zatrjevan, zato je obtožnica utemeljeno očitala (pravno opredelila) kaznivo dejanje po prvem odstavku 240. člena KZ-1. 8. Bistveno v obravnavani zadevi je nadalje, da je državno tožilstvo spremenilo obtožnico v nasprotju s prvim odstavkom 344. člena ZKP, saj je bila sprememba opravljena na začetku naroka za glavno obravnavo ob predstavitvi obtožnice in pred zaslišanjem obtoženca ter daleč pred izvedbo dokaznega postopka (kar je eden od pogojev za dopustnost spremembe obtožnice). V tej zadevi pred tem ni bil izveden noben narok za glavno obravnavo. Obtoženčev zagovornik ima nadalje prav, da se pritožnica ne more uspešno sklicevati na obrazložitev sklepa zunajobravnavnega senata sodišča prve stopnje z dne 9.5.2017, s katerim je bil zavrnjen ugovor zoper obtožnico, poleg tega že besedna zveza v 7. točki obrazložitve prej navedenega sklepa ne potrjuje trditev pritožnice, da je sodišče prve stopnje oziroma zunajobravnavni senat „ugotovil“, da je pravilna pravna opredelitev obravnavanega kaznivega dejanja po drugem odstavku 240. člena KZ-1. Iz obrazložitve oziroma besedne zveze, da „bi jima bilo mogoče očitati“ storitev kaznivega dejanja po drugem odstavku 240. člena KZ-1, pomeni le, da obtožnica storitev kaznivega dejanja v kvalificirani obliki obdolžencema ni očitala. Ta očitek ni bil „spremenjen“ niti v nadaljevanju na predobravnavnem naroku 18.10.2018 (glede soobtoženega B. B.), niti na predobravnavnem naroku 19.10.2018 (glede obtoženega A. A.), niti ni državno tožilstvo vložilo pritožbe zoper sklep o delni ustavitvi kazenskega postopka zaradi zastaranja glede soobtoženega B. B. Več kot očitno zato je, kot pravilno odgovarja obtoženčev zagovornik, da je bila sprememba usmerjena zgolj v „podaljšanje zastaralnega roka“, kar pa predstavlja zlorabo instituta spremembe obtožnice, zato je treba odreči pravno veljavnost takšni spremembi in je ne dopustiti. Da mora sodišče odreči pravno relevantnost takšni spremembi, torej ne dopustiti spremembe obtožnice, izhaja iz 10. točke odločbe Ustavnega sodišča RS Up-I-289/95 z dne 4.12.1997 in 8. točke odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-40/00 z dne 16.1.2003. Iz literature in nekatere sodne prakse izhaja tudi stališče, da sodišče opravi presojo dopustnosti spremembe obtožnice po končani glavni obravnavi, vendar po oceni pritožbenega sodišča to velja le za spremembo obtožnice, ki je bila izvedena med ali po končanem dokaznem postopku (v skladu s prvim odstavkom 344. člena ZKP), ne pa za nedopustno spremembo obtožnice, ki je bila izvedena pred začetkom dokaznega postopka na začetku glavne obravnave (ob predstavitvi pravnomočne obtožnice), ko gre za zlorabo tega instituta. Taki spremembi je treba takoj odreči pravno relevantnost. Odreči pravno relevantnost spremembi obtožnice, pomeni, da je še vedno pravno relevantna (pravnomočna) obtožnica, ki je veljala pred tako spremembo. Ta je predmet nadaljnjega odločanja.

9. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje (pravilno) odločilo o obtožnici z dne 31.7.2017, ko je predsednica senata pravilno zaradi zastaranja ustavila kazenski postopek zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1 in kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 209. člena KZ-1. V izreku ali v obrazložitvi sicer manjka odločitev, da je sodišče prve stopnje odreklo pravno relevantnost spremembi obtožnice z dne 28.5.2021, vendar je glede na stanje stvari očitno, da spremembe obtožnice ni dopustilo oz. je ne bi smelo dopustiti. Z dejanskimi in pravnimi vprašanji sta stranki tega postopka seznanjeni, to je, državna tožilka je seznanjena z ugovori obrambe, obramba je seznanjena s stališčem državne tožilke, zato bi bilo nesmiselno izpodbijani sklep razveljaviti zgolj zaradi zgoraj navedene pomanjkljivosti, ki jo je pritožbeno sodišče lahko odpravilo s spremembo (dopolnitvijo) izpodbijanega sklepa tako, da se sprememba obtožnice z dne 28.5.2021 ne dopusti. Sicer je pritožbo državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Odločitev pritožbenega sodišča ima podlago v tretjem odstavku 402. člena ZKP.