Jedro

Sodišče daje varstvo pred motenjem glede na zadnje stanje posesti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prv estopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom med drugim ugotovilo, da je toženka motila tožnico v mirni posesti stanovanja, last toženke, v Litiji, s tem, da je dne 26.3.1993 sama oz. po svojih ljudeh zamenjala ključavnico v vhodnih vratih stanovanja in s tem preprečila dostop tožnice v stanovanje. Sodišče je naložilo toženki vzpostavitev prejšnjega stanja s tem, da izroči tožnici ključe nove ključavnice v vhodnih vratih ali da v vhodna vrata namesti staro ključavnico in s tem dopusti tožnici nemoten vstop v stanovanje ter tudi nemoteno uporabo stanovanja v obsegu, kot ga je tožnica uporabljala do 26.3.1993. Sodišče je hkrati toženki prepovedalo v bodoče s takim ali podobnim dejanjem posegati v tožničino neposredno posest navedenega stanovanja in obenem odločilo, da mora toženka povrniti tožnici stroške tega postopka v znesku 7.200,00 SIT. Sodišče je kot nesporno ugotovilo, da je tožnica v navedenem stanovanju uporabljala sobo, v kateri je spala, ter vse ostale skupne prostore stanovanja do 27.3.1993 in obenem ugotovilo, da je 27.3.1993 V.B. na izrecno zahtevo toženke zamenjal ključavnico na vratih navedenega stanovanja.

Proti navedenemu sklepu se je pritožila toženka ter uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP in predlaga, naj sodišče druge stopnje ugodi pritožbi in tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, ali pa naj podrejeno izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločanje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je tožnica že v tožbi navedla, da je pred motilnim dejanjem uporabljala sobo, v kateri je spala ter ostale skupne prostore stanovanja, zato ni bila tožnica v posesti tiste sobe stanovanja, ki jo zaseda toženka s svojo 3-člansko družino od septembra 1992, niti tožnica ni bila v posesti sobe, ki jo zasedata mati J. in sestra R. Iz izreka izpodbijanega sklepa pa ni razvidno v kakšnem obsegu se toženki nalaga vzpostavitev prejšnjega stanja. Zato se sklepa sodišča prve stopnje ne da preizkusiti in je tudi neizvršljiv.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo vsa odločilna dejstva ter v izpodbijanem sklepu navedlo vse razloge, iz katerih je ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku. Smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. tč. II. odst. 354. čl. ZPP torej ni podana. Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kakih formalnih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti v skladu z določilom II. odst. 365. čl. ZPP po uradni dolžnosti. Prav tako nima pomislekov o dejanskih in pravnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pavšalna pritožbena izvajanja ne morejo omajati.

Glede na trditve toženke v pritožbi pa sodišče druge stopnje še dodaja: Po določilu 441. čl. ZPP se obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti omeji samo na pretresanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Izključeno je pretresanje o pravici posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih. Vsa druga vprašanja, ki se utegnejo pojaviti v zvezi s tožbo zaradi motenja posesti, ne morejo biti predmet obravnavanja v okviru te tožbe. Posestno varstvo ima namreč namen, da ščiti obstoječe posestno stanje toliko časa, dokler se to stanje zaradi ustanovitve novega razmerja ali v uradnem postopku ne spremeni. Sodišče prve stopnje je ob odločanju o tožničinem tožbenem zahtevku v celoti upoštevalo navedena načela. Predvsem je tožeča stranka v tožbi med drugim navedla, da je tožnica uporabljala sodbo, v kateri je spala ter ostale skupne prostore spornega stanovanja vse do očitanega motilnega dejanja. To je ugotovilo sodišče prve stopnje kot nesporno med pravdnima strankama in v izpodbijanem sklepu utemeljeno poudarilo, da je V.B.27.3.1993 na izrecno zahtevo toženke zamenjal ključavnico na vratih spornega stanovanja. Ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma, da je toženka s svojim očitanim ravnanjem posegla v posest tožeče stranke ter teh ugotovitev ne morejo omajati pritožbena izvajanja. Sodišče druge stopnje tudi ne soglaša s trditvami v pritožbi, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, v kakšnem obsegu se nalaga toženki vzpostavitev prejšnjega stanja, ter da naj bi bil sklep neizvršljiv. Glede na pritožbena izvajanja pa sodišče druge stopnje še pripominja, da nobena izmed pravdnih strank ne more samovoljno spreminjati obstoječega stanja v stanovanju, ki ga zasedata. Zato je ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, odveč kakršnokoli dopolnjevanje postopka. Sicer pa tožena stranka v pritožbi niti ni predlagala kakih konkretnih dokazov, ki naj bi jih sodišče še izvedlo.

Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa na pritožbo ni odgovorila.

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev pritožbenega sodišča so uporabljene na podlagi I. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I).