Jedro

Iz upravnih spisov izhaja pravilna ugotovitev drugostopnega organa, da je tožeča stranka dala popolno vlogo za izdajo lokacijskega dovoljenja, ko je stranka predložila dokazilo o lastništvu in dokazilo o služnosti (30.4.1993) in ne kot navaja tožeča stranka (23.4.1992), ko je vložila zahtevo za izdajo lokacijskega dovoljenja in bi po navedbah tožeče stranke na ta dan (23.4.1992) moral prvostopni organ obračunati vrednost točke.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z odločbo z dne 14. 9. 1993 je Oddelek za družbenoekonomski razvoj občine odmeril tožnici odškodnino zaradi spremembe namembnosti dela kmetijskega zemljišča, in sicer za 650 m2 travnika 5. razreda parc. št. 947/2 v znesku 134.940,00 SIT in odločil, da se odškodnina plača v enkratnem znesku na poseben račun proračuna občine za spremembo namembnosti kmetijskih zemljišč v 15 dneh od prejema prvostopne odločbe; če odškodnina ni plačana v roku, mora zavezanec plačati tudi zakonite zamudne obresti; s prvostopno odločbo se nadomesti odločba navedenega prvostopnega organa z dne 26. 8. 1993 (1. in 2. točka izreka).

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti navedeni prvostopni odločbi. V obrazložitvi odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 1., 3., 5., 6., 7. in 1. alinee 8. odstavka 14. člena zakona o kmetijskih zemljiščih (Ur. l. SRS, št. 1/79, 11/81, 1/86 in Ur. l. RS, št. 9/90 in 5/91). Glede na določbo 53. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor ter določbo 67. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) je po ugotovitvi tožene stranke tožnica kot investitor popolno vlogo za izdajo lokacijskega dovoljenja (z dne 5. 7. 1993, ki ji ga je izdal navedeni prvostopni organ) vložila 30. 4. 1993. Tožena stranka tudi ugotavlja, da je prvostopni organ odškodnino za spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča odmeril pravilno in zakonito v skladu s citiranimi določbami zakona o kmetijskih zemljiščih in v skladu z odlokom o določitvi vrednosti točke za izračun odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč in gozda (Ur. l. RS, št. 7/91) v znesku 134.940,00 SIT. V skladu z 240. členom ZUP je tožena stranka zato zavrnila tožničino pritožbo proti prvostopni odločbi.

Tožnica v tožbi navaja, da je tožena stranka izračunala odškodnino zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča po vrednosti točke, ki je veljala na dan 30. 4. 1993. Zahtevo za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo stanovanjske hiše pa je vložila dne 23. 4. 1992. Tako je tožena stranka upoštevala napačen datum za izračun vrednosti točke. Zaradi tega je oškodovana, saj bo morala plačati višjo odškodnino, kot bi jo plačala v primeru, če bi tožena stranka upoštevala datum 23. 4. 1992. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je v tem upravnem sporu odločalo v okviru edinega tožbenega ugovora, po katerem bi moral upravni organ uporabiti vrednost točke, veljavne na dan 23.4.1992, ko je bila vložena vloga za izdajo lokacijskega dovoljenja, ne pa vrednosti točke na dan 30.4.1993. Ni bistveno, kdaj je bila vložena vloga za izdajo lokacijskega dovoljenja, ampak je bistveno, kdaj je bila ta vloga popolna. Že prvostopni organ v svoji odločbi izrecno ugotavlja, da je bila vloga popolna 30.4.1993, ko jo je tožnica dopolnila z dokazilom o lastništvu in dokazilom o služnosti vožnje. Enako ugotavlja tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi, z navedbo razlogov v zvezi s tem. Sodišče meni, da so ti razlogi pravilni.

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).