Jedro

Če stranka ne pove, zakaj naj bi bile določbe 27. člena ZFPPod v nasprotju s pravom Evropske unije, potem tudi ni dolžnosti sodišča, da stranki odgovarja na nekaj, česar sploh ni zatrjevala, se pravi, zakaj določbe 27. člena ZFPPod niso v nasprotju s pravom Evropske unije. Dolžnost sodišča do opredelitve je treba razumeti na zrcalen način - kot odsev strankinih pravnih razčlenjevanj, argumentiranj, stališč, pogledov in razlag. Obstoja torej samo kot odgovor na strankino aktivnost - kadar pa te ni (ali je nebistvena, nesmiselna, ali pa pomeni celo zlorabo pravice), je tudi od sodišča ni mogoče zahtevati. Ali drugače: Na razloge se odgovarja z razlogi - če teh ni, tudi ni (in ne more biti) odgovora.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženki morata tožeči stranki v 15 dneh solidarno povrniti 393,34 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju (opr. št. Ig 2001/01099 z dne 2.10.2001) in zavrnilo zahtevka, da morata toženki tožeči stranki solidarno plačati 2.351.078 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.9.2001. Tožečo stranko je zavezalo, da mora toženkama povrniti 320.000 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.2004. Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je toženi stranki zavezalo, da morata tožeči stranki solidarno plačati 2.351.078 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.9.2001 ter 47.306 SIT izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.10.2001 in 47.022 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.6.2004. Toženkama je še naložilo povrnitev stroškov pritožbenega postopka v znesku 47.024 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.6.2005. Po mnenju pritožbenega sodišča je tožeča stranka dokazala ne le podlago, pač pa tudi višino menične obveznosti, ki jo je tožeča stranka pravočasno (pred iztekom zastaralnega roka) uveljavljala s predlogom za izvršbo.

Zoper to sodbo sta toženki vložili revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da sta ugovarjali tudi svoji pasivni legitimaciji, saj sta v pripravljalnem spisu z dne 4.6.2004 izrecno navedli, da bi bilo treba uporabiti pravo Evropske unije, ki pa ne dovoljuje prenosa obveznosti z družbe na družbenike. Določba 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/99 in nasl. - ZFPPod) je namreč v nasprotju z evropskim pravom. Do tega ugovora se nobeno od sodišč ni opredelilo.

Toženki sta ugovarjali tudi višini zahtevka, zaradi česar bi moralo pritožbeno sodišče (ker utemeljenost zahtevka ne izhaja iz listin, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje) tožbeni zahtevek zavrniti. Ker ni tako ravnalo, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka.

Tožeča stranka je izbrisani družbi nakazala denarna sredstva na podlagi kreditne pogodbe z dne 4.9.1997 in ne na podlagi kreditne pogodbe z dne 29.10.1998. V tej pogodbi je bil naveden le revaloriziran kredit po prejšnji pogodbi (z dne 4.9.1997). Razen tega tožeča stranka ni dokazala, da je bil denar po tej kreditni pogodbi izbrisani družbi tudi nakazan. Sodišče je glede tega neupravičeno verjelo tožeči stranki, da je izbrisana družba denarna sredstva res prejela. Te ugotovitve prvostopenjskega sodišča pritožbeno sodišče ne bi smelo sprejeti (ter jo vključiti v dejansko podlago svoje sodbe). Sicer pa izpodbijana sodba sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti med seboj v nasprotju, glede njih pa je tudi nasprotje med tem, kar se navaja o vsebini listin in med samo vsebino teh listin. Narobe je tudi, ker sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili, da je kreditna pogodba z dne 29.10.1998 navidezna, zaradi česar sta nepravilno zavrnili ugovor zastaranja. Ker zakon bianco menice ne ureja, je treba utemeljenost terjatve presojati po pogodbenem razmerju med strankama. To pa pomeni, da je zahtevek zastaral. Tožeča stranka je odgovorila na revizijo, pri tem pa opozarja, da je ugovor o pomanjkanju pasivne legitimacije (češ da ZFPPod nasprotuje evropskemu pravu) pavšalen in neutemeljen. Tudi sicer nasprotuje pravnim stališčem revidentk in predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Toženki sta v vlogi z dne 4. 6. 2004 res navedli, da so določbe 27. čl. ZFPPod v nasprotju s pravom Evropske unije, ki ne pozna prenosa obveznosti z družbe na družbenike, ter da zato zavračata svojo pasivno legitimacijo. Ne drži pa revizijski očitek, da je ostala ta njuna navedba prezrta. Demantira ga namreč šesti odstavek tretje strani sodbe prve stopnje, kjer je prvostopenjsko sodišče navedlo, da je po mnenju toženk 27. čl. ZFPPod v nasprotju s pravom EU. Kaj več se potem s tem stališčem toženk resda ni ukvarjalo, to pa očitno zato, ker za kaj takega ni bilo potrebe. Najprej predvsem zato, ker je tožbena zahtevka (v resnici je šlo samo za dvoje zahtevkov - za en zahtevek zoper prvo in za drug zahtevek zoper drugo toženko) zavrnilo. Razen tega se s pavšalnim, nekonkretiziranim, "kar povprek in na pamet" navrženim stališčem, za katerega tožnici nista navedli prav nobene utemeljitve, nobenega argumenta, niti predpisa, ki naj bi mu po njunem določbe 27. čl. ZFPPod nasprotovale (kar je po svoje razumljivo, saj takega predpisa ni), sploh ni bilo treba ukvarjati. Dolžnost sodišča opredeliti se do strankinih pravnih stališč in pogledov velja samo, če so ta stališča pravno artikulirana in argumentirana, predvsem pa relevantna - vsaj do te mere, da je z njimi mogoč pravni pogovor. Neargumentirano in kar na pamet navrženo stališče, da so določbe 27. čl. ZFPPod v nasprotju s pravom EU, pa ne terja drugega kot odgovor, da je tako stališče napačno (tak odgovor je lahko tudi konkludenten - na primer, da se sodišče z njim, tako kot v tej zadevi, sploh ne ukvarja). Če stranka ne pove, zakaj naj bi bile določbe 27. čl. ZFPPod v nasprotju s pravom Evropske unije, potem tudi ni dolžnosti sodišča, da stranki odgovarja na nekaj, česar sploh ni zatrjevala, se pravi, zakaj določbe 27. čl. ZFPPod niso v nasprotju s pravom Evropske unije. Dolžnost sodišča do opredelitve je treba razumeti na zrcalen način - kot odsev strankinih pravnih razčlenjevanj, argumentiranj, stališč, pogledov in razlag. Obstaja torej samo kot odgovor na strankino aktivnost - kadar pa te ni (ali je nebistvena, nesmiselna, ali pa pomeni celo zlorabo pravice), je tudi od sodišča ni mogoče zahtevati. Ali drugače: Na razloge se odgovarja z razlogi - če teh ni, tudi ni (in ne more biti) odgovora.

Revizijska trditev, da je dolžnik E. d.o.o. (pravni prednik toženk) v ugovoru zoper sklep o izvršbi terjatev tožeče stranke izpodbijal tudi po višini, je napačna. Sicer pa je pritožbeno sodišče sodbo prve stopnje spremenilo tako, da morata toženki tožeči stranki (solidarno) plačati 2.351.078 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2001, ne zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo procesnega dejstva, da toženki nista izpodbijali višine sporne terjatve (in da je ni izpodbijal niti njun pravni prednik), temveč zato, ker je ocenilo, da je sodišče prve stopnje (dokazno) zmotno presodilo listinsko dokazno gradivo (prim. 2. točko 358. čl. Zakona o pravdnem postopku - U. l. RS 26/99 in nasl. - ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da "ne more oceniti utemeljenosti tožbenega zahtevka tudi po višini", to pa zato, ker "višina tega dolga ne izhaja iz listin, ki so priložene v spis" (prim. prvi odstavek na peti strani sodbe sodišča prve stopnje). Pritožbeno sodišče ni bilo enakega mnenja in je (v prvem odstavku na tretji strani izpodbijane sodbe) sprejelo drugačno dokazno oceno listin - ki po mnenju tega sodišča dokazujejo zatrjevano višino zahtevka. Ker pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. čl. ZPP), je taka dokazna ocena neizpodbojna in za revizijsko sodišče zavezujoča. Zato je neupoštevno tudi revizijsko izpodbijanje dejanske ugotovitve, da je bil pravnemu predniku tožnic denar nakazan - in to na podlagi kreditne pogodbe z dne 29. 10. 1998 (in ne na podlagi kreditne pogodbe z dne 4. 9. 1997) ter da toženki nista dokazali, da naj bi predstavljala sporna pogodba (z dne 29. 10. 1998, št. 80802) samo valorizacijo obveznosti iz kreditne pogodbe z dne 4. 9. 1997, ter da naj bi bila zato ta (sporna) pogodba navidezna. Končno je neupoštevno še revizijsko oporekanje pravnemu sklepu pritožbenega sodišča, da sporna terjatev ni zastarala. Na pavšalno stališče pisca revizije, da "se pri bianco menici, ker jo Zakon o menici sploh ne ureja, utemeljenost terjatve presoja glede na pogodbeno razmerje med strankama", ter da je "ob upoštevanju tega Š...Ć tožbeni zahtevek zastaral", revizijsko sodišče ne bo posebej, predvsem pa ne izčrpno odgovarjalo - ker je to storilo že pritožbeno sodišče. Lahko samo soglaša z vsem, kar je glede tega navedeno v drugem odstavku na tretji strani in v prvem odstavku na četrti strani izpodbijane sodbe. Kar se tiče stališča, da "se pri bianco menici, ker jo Zakon o menici sploh ne ureja, utemeljenost terjatve presoja glede na pogodbeno razmerje med strankama", pa dodaja zgolj naslednje: Zakon o menici (U. l. FLRJ 104/46 - U. l. RS 82/94) sicer res nima podrobnejših določb o bianko menici (ki se je razvila v praksi poslovnega prometa, v katerem so nastala tudi posebna pravila za njeno uporabo), posredno pa o njej govori drug odstavek 16. čl., ki dopušča, da ob izdaji menica nima vseh sestavin in jih lahko vpiše v blanket menični upnik na podlagi sporazuma. Vse do polne izpolnitve sicer ni mogoče govoriti o menici, temveč še vedno o meničnem blanketu, vendar postane z izpolnitvijo prava menica in celo za nazaj zavezuje vse, ki so se nanjo podpisali(1).

Revizija je torej neutemeljena. Revizijsko sodišče jo je zato zavrnilo (378. čl. ZPP).

Toženki, ki z revizijo nista uspeli, morata tožeči stranki (solidarno) povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. čl. in prvi odstavek 154. čl. ZPP). Ti stroški (393,34 EUR) predstavljajo nagrado odvetnici za sestavo odgovora na revizijo in sodno takso.

Op. št. (1): Gl. P. Grilc, M Juhart, Pravo vrednostih papirjev, GV, Ljubljana, 1996, str. 88, 89 in J. Žiberna, Menica, GV, Ljubljana, 1999, str. 174, 175.