Jedro

Težo vzrokov razdedinjenja namreč ni mogoče obravnavati le kot izraz nenaklonjenosti zapustnika proti dediču, kar očitno je bilo v obravnavanem primeru dano, ker je zapustnik z oporoko izključil toženko kot zakonito dedinjo, pač pa morajo imeti ti vzroki tak pomen in tako težo, da tudi zakon ne varuje več niti položaja nujnega dediča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z v uvodu citirano sodbo je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je pok. J. F., roj. 1926, iz J. 41 utemeljeno razdedinil hčerko - toženko A. R. v smislu

1. točke prvega odstavka 42. člena Zakona o dedovanju - ZD in na povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke, kot neutemeljen zavrnilo (izrek pod točko 1). Glede na uspeh v pravdi je tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov toženi stranki v znesku 130.225,00 SIT (izrek pod točko 2).

Proti citirani sodbi je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava - iz 1. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP ter se v pritožbenem predlogu zavzema za spremembo izpodbijane sodbe v smeri stroškovne ugoditve tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno razveljavitev te in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu in preizkusu zadeve tako v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, kot tudi po uradni dolžnosti - drugi odstavek 350. člena ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na dejanske ugotovitve, katerih pritožba ne graja, uporabilo pravo materialno pravo - določbo prvega odstavka 42. člena ZD. Svojo odločitev je izčrpno in vsestransko obrazložilo, pri tem pa tudi ni storilo ne očitanih in ne tistih bistvenih kršitev določb procesnega prava, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Slednje zato v celoti povzema razloge izpodbijane sodbe kot pravilne, glede na pritožbena izvajanja pa le dodaja: Pritožbena izvajanja o načinu izvrševanja med pokojnikom in toženko sklenjeno izročilno pogodbo, se nanašajo na dejansko stanje, iz tega pritožbenega razloga pa tožeča stranka sodbe sodišča prve stopnje izrecno ne izpodbija; v kolikor pa je iz razlogov te razbrati, da izpodbija tudi dejansko stanje, pritožbeno sodišče glede na te razloge pritožbe le poudarja, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo, da je toženka svoje obveznosti iz sklenjene izročilne pogodbe izpolnjevala in izpolnila; v kolikor pa se zapustnik ni strinjal s takšnim načinom izpolnitve izročilne pogodbe, bi lahko uveljavljal izpodbijanje oziroma razvezo ali spremembo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, kar pa glede na podatke v spisu ni storil. Zato ni moč pritrditi nadaljnjemu pritožbenemu očitku, da mu toženka ni dajala tistega, kar bi mu morala po določilih izročilne pogodbe dajati, s čimer bi kršila ne samo pogodbene in s tem moralne obveznosti, temveč tudi zakonsko dolžnost preživljanja očeta, ki je določena v 124. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR. Po podatkih spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka po izpolnitvi svoje obveznosti iz izročilne pogodbe pokojnemu očetu ni dajala sredstev za preživljanje, k čemur jo sicer zavezuje citirano zakonsko določilo ZZZDR, vendar s tem še ni izpolnjen pogoj za njeno razdedinjenje iz 1. točke prvega odstavka 42. člena ZD. Polnoletni otrok je namreč dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti (zapustnik je pridobil nepremičnino, s katero je z oporoko razpolagal v korist tožnika), medtem ko iz poročila centra za socialno delo z dne 3.7.1995 izhaja, da toženka po izračunu, glede na dohodke njene petčlanske družine, zaradi slabega materialnega stanja ni bila zavezanka za prispevek za preživljanje očeta, zaradi česar je zapustniku tudi bila priznana stalna denarna pomoč kot dopolnilni vir preživljanja (list. št. 18 v spisu). Zato nikakor ni moč slediti pritožbi, da bi toženka s tem, ko pokojnemu očetu, katerega je sicer povabila, da pride živet k njej, ni nudila sredstev za preživljanje, kršila moralno in zakonito dolžnost preživljanja, takega pomena in teže, da tudi zakon, kot v tem primeru izraz širše družbene morale, ne varuje več položaja nujnega dediča. Težo vzrokov razdedinjenja namreč ni mogoče obravnavati le kot izraz nenaklonjenosti zapustnika proti dediču, kar očitno je bilo v obravnavanem primeru dano, ker je zapustnik z oporoko izključil toženko kot zakonito dedinjo, pač pa morajo imeti ti vzroki tak pomen in tako težo, da tudi zakon ne varuje več niti položaja nujnega dediča. To pa v obravnavanem primeru tudi glede na pritožbena izvajanja ni moč ugotoviti.

Neutemeljena so tudi nadaljnja pritožbena zatrjevanja, da je sodišče svojo odločitev oprlo na določilo 2. točke 42. člena ZD, kar da tožeča stranka v svoji tožbeni povesti niti ni zatrjevala. Pregled in preizkus zadeve v tej smeri namreč pokaže, da sodišče ni storilo tako, kot mu očita pritožba, ki je v tem obsegu slabo prebrala razloge izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje se namreč ne sklicuje na obstoj razloga iz 2. točke prvega odstavka 42. člena ZD, temveč pri razlaganju stopnje in teže kršitve iz 1. točke prvega odstavka citiranega člena le primerja kršitev iz 2. točke citiranega zakonskega določila, kar je storilo povsem pravilno. Zato sodišče prve stopnje s tem tudi ni storilo očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da bi bili razlogi sodišča v nasprotju s tem, kar tožeča stranka uveljavlja v svojem tožbenem zahtevku. Takšne pritožbene očitke pritožbeno sodišče v celoti zavrača. Tudi če je oporočitelj v oporoki izrecno napisal, da je toženko razdedinil, to še ne pomeni, da so s tem izpolnjeni razlogi za razdedinjenje, določeni v zakonu, temveč zgolj nenaklonjenost zapustnika toženki, h kateri, čeprav ga je povabila, naj pride živet domov, skupaj z njo in njeno družino, ni hotel iti.

Glede na vse navedeno pritožbi ni bilo moč priznati uspeha, zato jo je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje - 353. člen ZPP.

O stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče ni odločalo, ker le-ti niso bili priglašeni.