Jedro

Ravnanj, ki predstavljajo uresničitev očitanih izvršitvenih načinov kaznivega dejanja nasilja v družini, ni mogoče ločiti od ravnanj, ki bi sama zase predstavljala ali kaznivo dejanje razžalitve ali kaznivo dejanje grožnje. Ta ravnanja namreč zaradi odnosa konzumpcije zgubijo samostojnost, saj je njihova celotna kriminalna količina vsebovana v kaznivem dejanju po 191. členu KZ-1.

Izrek

I.Pritožbi obdolžene A. A. in njenega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obdolženko se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 55866/2020 z dne 21. 9. 2023 obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter ji po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere ji je določilo kazen deset mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženko oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2.Zoper sodbo sta se pritožila obdolženka in njen zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, obdolženkin zagovornik pa tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji. Zagovornik višjemu sodišču predlaga, da obdolženko obtožbe oprosti oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Pritožbi nista utemeljeni.

4.Višje sodišče nima nobenih pomislekov v pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč vsa odločilna dejstva natančno razjasnilo, pravilno je tudi ocenilo zagovor obdolženke in izvedene dokaze, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolžena A .A. storila očitano ji kaznivo dejanje. Svoje ugotovitve in pravne zaključke je v izpodbijani sodbi jasno, tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato višje sodišče z njimi v celoti soglaša in jih kot pravilne povzema.

5.Bistvo obeh pritožb je v ponavljanju zagovora obdolženke, ki je storitev kaznivega dejanja v fazi glavne obravnave zanikala, in navajanju zagovornika, da kljub nesoglasjem in neprimerni komunikaciji s strani obdolženke, ta razen glede zadnjega očitka, ko je obdolženka oškodovanko zaradi lasanja med "reševanjem" ugriznila v roko, niso prerasle v fizični kontakt med njima, pri čemer za ostalo fizično nasilje razen subjektivne izpovedbe oškodovanke, ni nobenega objektivnega dokaza.

6.Pritožnika nimata prav. Ne gre prezreti, da storitev kaznivega dejanja v inkriminiranem obdobju ne potrjuje le skladna izpovedba oškodovanke B. B., temveč se je sodišče prve stopnje oprlo še na izpovedbe drugih zaslišanih prič (takratne policistke C. C., ki je poškodbe oškodovankine roke in očal tudi fotografirala, obdolženkine osebne zdravnice D .D., ki ji je oškodovanka povedala, da obdolženka z njo fizično obračunava, jo krega, nadzira in tepe, ter oškodovankinega zdravnika E. E., ki mu je oškodovanka povedala, da se hči neprimerno vede). Čeprav nobena priča nasilja ni neposredno zaznala, kar tudi ni nenavadno, saj se nasilje v družini praviloma izvaja med štirimi stenami, pa so navedene priče prepričljivo izpovedale o tem, kar jim je o psihičnem in fizičnem nasilju obdolženke povedala oškodovanka, ki je sicer skozi celoten postopek izpovedovala enako, za razliko od obdolženke, ki je svoj zagovor spreminjala, kot je to v točkah 42 in 55 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Poleg navedenega pa oškodovankino verodostojnost v zvezi z dogodkom z dne 19. 10. 2020 potrjujejo tudi fotografije oškodovankine otekline in modrice na roki (strani 4-5 priloge A1) ter fotografije poškodovanih očal (strani 1-3 priloge A1).

7.Kot netočne se izkažejo tudi pritožbene navedbe, da je obdolženka oškodovanko zaradi lasanja med "reševanjem" ugriznila v roko, kar je prepričljivo ovrglo že sodišče prve stopnje, ki je v zvezi z obdolženkinim zagovorom, da je ravnala v samoobrambi, v točkah 47 in 55 obrazložitve izpodbijane sodbe ob odsotnosti dokazov, ki bi potrdili obdolženkin zagovor, kljub drugačnemu pritožbenemu zatrjevanju navedlo sprejemljive razloge, zaradi katerih obdolženkinemu zagovoru, da je šlo za samoobrambo, ni mogoče slediti. Oškodovanka je namreč 30 let starejša od obdolženke in ima precejšnje zdravstvene težave, zato se tudi po presoji višjega sodišča pritožbene navedbe v tej smeri izkažejo za povsem neutemeljene.

8.Višje sodišče sicer pritrjuje zagovorniku v delu, ko navaja, da oškodovanka zaradi fizičnega nasilja in povzročenih poškodb ni iskala zdravniške pomoči in da priča C. C. na oškodovankini levi nogi ni opazila nobenih modric, vendar pa slednji pri tem zanemari, da je zakonodajalec pri kaznivem dejanju nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 kot izvršitveno ravnanje ob grdem ravnanju in pretepanju v okviru analogije intra legem navedel tudi boleče in ponižujoče ravnanje, pri čemer kot posledice takšnih ravnanj ni navedel telesnih poškodb, ki bi morale biti objektivizirane, kot to v pritožbi smiselno zatrjuje pritožnik. Grdo ravnanje namreč pomeni vsa tista ravnanja, s katerimi storilec prizadene oškodovancu manj intenzivne telesne ali duševne bolečine, ki so intenzivnejše od realne razžalitve in manj intenzivne od telesne poškodbe, posledice takega ravnanja pa se kažejo v prizadeti telesni ali duševni celovitosti oškodovanca. Pretep temelji na nasilnem fizičnem stiku ljudi (udarcih, brcah, davljenju, stiskanju, grizenju, praskanju, vlečenju, zvijanju, potiskanju, itd.), druga boleča ali ponižujoča ravnanja pa so poleg fizičnega in psihičnega nasilja, s katerim storilec povzroča bolečino oškodovancu, tudi ekonomsko nasilje ter zanemarjanja, ki ponižujejo oškodovanca in mu povzročajo psihično bolečino. Upoštevaje navedeno, ko torej telesne poškodbe ne predstavljajo zakonsko določene posledice izvršitve očitanega kaznivega dejanja, in ko kljub navedenemu oškodovankino poškodbo roke potrjujejo fotografije in izpovedba priče C. C., ki je kot takratna policistka opazila posledice tega nasilja, se pritožbene navedbe o tem, da oškodovanka zaradi fizičnega nasilja ni iskala zdravniške pomoči, izkažejo za povsem irelevantne. Ker se sodišče prve stopnje ni oprlo na izpovedbo oškodovankine prijateljice F. F. (točka 54 obrazložitve izpodbijane sodbe), pa je kot brezpredmetne oceniti tudi pritožbene navedbe v smeri, da navedena priča ni vedela ničesar povedati o domnevnem fizičnem nasilju obdolženke nad oškodovanko.

9.Zagovorniku pa ni mogoče pritrditi niti v delu, ko pavšalno navaja, da bi bilo obdolženki v prvih treh alinejah izreka sodbe mogoče očitati le izvršitev kaznivega dejanja razžalitve po 158. členu KZ-1, pri kaznivem dejanju po četrti alineji pa kaznivo dejanje grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1. Pri kaznivem dejanju nasilja v družini je namreč praviloma podana določena kontinuiteta ravnanja storilca oziroma ponavljajoča se ravnanja, ki lahko preidejo v vzorec obnašanja oziroma ravnanja v družini. Za takšno situacijo gre tudi v obravnavanem primeru, ko ravnanj, ki predstavljajo uresničitev očitanih izvršitvenih načinov kaznivega dejanja nasilja v družini, ni mogoče ločiti od ravnanj, ki bi sama zase predstavljala ali kaznivo dejanje razžalitve ali kaznivo dejanje grožnje. Ta ravnanja namreč zaradi odnosa konzumpcije zgubijo samostojnost, saj je njihova celotna kriminalna količina vsebovana v kaznivem dejanju po 191. členu KZ-1. Ob upoštevanju dejstva, da je obdolženka v obravnavani zadevi s svojim ravnanjem uresničila znake kaznivega dejanja nasilja v družini in da so opisane žalitve in grožnje le del tega dogajanja, se tudi te pritožbene navedbe izkažejo za neutemeljene.

10.Neutemeljen pa je tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da obdolženka ne živi in v času dejanja tudi ni živela v družinski skupnosti, saj ima na naslovu U. le svojo sobo, ki jo redkokdaj koristi, in prijavljeno stalno bivališče, sicer pa živi drugje. Navedeno ne drži. Pojem družinske skupnosti je tiha blanketa, katerega vsebino KZ-1 ne določa. Zato je treba za ugotovitev vsebine tega pojma kot dopolnilni predpis h KZ-1 upoštevati še Zakon o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND), kot poudarjajo tudi teoretični viri. Tako je v prvem odstavku 2. člena ZPND kot družinski član med drugim opredeljen tudi sorodnik v ravni vrsti (2. alineja). Skupnost obdolženke in oškodovanke, ki je njena mama, je tako v smislu navedenih materialnopravnih izhodišč nedvomno pomenila življenjsko skupnost kot eno od oblik družinske skupnosti, ki je po presoji višjega sodišča opredeljena tako v opisu dejanja, kot tudi v razlogih izpodbijane sodbe (točke 25-30), v katerih je sodišče prve stopnje navedlo, da je med obdolženko in oškodovanko nedvomno šlo za trajnejšo vez oziroma odnos. Pri tem je sodišče prve stopnje, kljub stališču sodne prakse, da skupno gospodinjstvo ali ekonomska skupnost niso odločilne okoliščine za presojo obstoja družinske skupnosti, pravilno ugotovilo, da obdolženka in oškodovanka še vedno živita skupaj, čeprav obdolženka občasno za nekaj dni "odhaja iz stanovanja". Višje sodišče tako navedenim razlogom pritrjuje ter ob tem dodaja, da kljub drugačnim pritožbenim navedbam tudi zakonodajalec ni izrecno določil, da je skupno življenje pogoj za izpolnitev zakonskih znakov te inkriminacije.

11.Zagovornik pa ne more biti uspešen niti v delu, ko pavšalno navaja, da bi bilo obdolženki očitati kvečjemu storitev kaznivega dejanja po tretjem odstavku 191. člena KZ-1. Družinska skupnost, ki temelji na sorodstvu ali posvojitvi, namreč razpade le v zelo omejenih primerih (lahko preneha obstajati s smrtjo družinskega člana ali razpade oziroma preneha v primeru odvzema roditeljske pravice), kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

12.Kot povsem neutemeljene pa se izkažejo tudi pritožbene navedbe obdolženke, iz katerih je mogoče razbrati njeno nezadovoljstvo, ker se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni posvetilo njenemu otroštvu, nepravilni vzgoji, mamini manipulaciji in nenapovedanem obiskovanju psihiatra. Po presoji višjega sodišča namreč pretekli dogodki in medsebojni odnosi med obdolženko in oškodovanko prav v ničemer ne vplivajo na ugotovljeno dejansko stanje in s tem pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

13.S pavšalnimi navedbami, da je določena kazen desetih mesecev zapora glede na obdolženkino dosedanjo nekaznovanost in neobravnavanost za prekrške bistveno prestroga, pa zagovornik graja še odločbo o kazenski sankciji. Tudi s tem ne more biti uspešen, saj je preizkus pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ovrednotilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in odmero kazenske sankcije ter obdolženki zlasti ob upoštevanju dejstva, da slednja še ni bila kaznovana pravilno izreklo pogojno obsodbo kot sankcijo opozorilne narave, pri čemer ji je določilo ustrezno dolgo kazen zapora in ustrezno preizkusno dobo. Višje sodišče zato razlogom sodišča prve stopnje, navedenim v točki 70 obrazložitve izpodbijane sodbe v celoti pritrjuje in ocenjuje, da ni nobenih utemeljenih razlogov za spremembo kazenske sankcije v korist obdolženke.

14.Po obrazloženem in ker višje sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbah obdolženke in njenega zagovornika odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

15.Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Ker je bila obdolženki v postopku dodeljena brezplačna pravna pomoč, jo je višje sodišče na podlagi šestega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Obdolženka je v fazi preiskave kaznivo dejanje delno priznala, na glavni obravnavi pa je svoj zagovor spremenila ter očitke iz obtožnice z navedbami, da gre za "zrežiran konstrukt", v celoti zanikala.

2Prim. K. Filipič in B. Novak, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2019, 2. knjiga, str. 265.

3Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 65007/2010 z dne 1. 10. 2015.

4Prim. K. Filipič in B. Novak, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2019, 2. knjiga, str. 261.

5Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 16812/2015 z dne 15. 12. 2016.

6Prim. K. Filipič in B. Novak, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2019, 2. knjiga, str. 273.

7Prav tam.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 191, 191/1 Zakon o preprečevanju nasilja v družini (2008) - ZPND - člen 2, 2/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.