Jedro

Na podlagi 51. člena ZPPSL preneha delavcu delovno razmerje na podlagi dokončnega sklepa delodajalca in v odpovednem roku največ 30 dni. S tem predpisom niso predvidene zaščitene kategorije delavcev,ki jim po določbah 36.d in drugih členov ZDR ne more prenehati delovno razmerje. Zaradi tega je tožnici kot invalidki III.kategorije prenehalo delovno razmerje, kot ostalim presežnim delavcem določenim v zvezi programom prestrukturiranja podjetja potrjenim s pravnomočnim sklepom o prisilni poravnavi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v 1., 2. in 3. točki izreka spremeni tako, da se glasi: "Ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja tožeči stranki, št. 27/94 z dne 3.11.1994 v zvezi s sklepom odbora za ugovore, št. 37/94 z dne 23.11.1994 o prenehanju delovnega razmerja tožnici se spremeni tako, da tožnici preneha delovno razmerje v 30 dneh od prejema dokončnega sklepa, to je 28.1.1995. Tožena stranka je dolžna priznati tožnici pravice iz delovnega razmerja za čas od 4.11.1994 do 28.1.1995, vključno z vpisom delovne dobe v delovno knjižico in izplačilom nadomestila plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posamičnih mesečnih neto zneskov od 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila ter zanjo pri pristojni regionalni skupnosti vplačati vse ustrezne prispevke iz naslova pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja.

Kar zahteva tožeča stranka več iz naslova delovnega razmerja, vpisa delovne dobe in izplačila nadomestila plače ter zakonitih zamudnih obresti se zavrne." V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v 4. in 5. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku tožnice in razveljavilo sklepa tožene stranke, po katerih ji je prenehalo delovno razmerje 4.11.1994 na podlagi določb 51. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l. RS št. 67/93, 39/97) ter odločilo, da ji delovno razmerje ni prenehalo in jo je tožena stranka dolžna razporediti nazaj na delo in ji v posledici tega priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Poleg tega ji je prisodilo razliko regresa za leto 1994 v višini 20.078,00 SIT ter toženo stranko obvezalo, da ji povrne stroške postopka.

Zoper navedno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in povdarja, da je ZPPSL specialni zakon glede prenehanja delovnega razmerja delavcem v postopku prisilne poravnave in zato določbe 36 d člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) glede zaščitene kategorije delavcev v tem primeru ni mogoče uporabiti. Sklep o prisilni poravnavi je postal pravnomočen pred uveljavitvijo odločbe ustavnega sodišča, ki je ugotovil neustavnost določb 51. člena ZPPSL. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče zaključuje, da je graja zmotne uporabe materialnega prava delno utemeljena. V skladu s konvencijo mednarodne organizacije dela (MOD) št. 158 s priporočilom 166 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur.l. SFRJ - Mednarodne pogodbe št. 4/84) - ki jo je z Aktom o notifikaciji nasledstva (Ur.l. RS št. 15/92 - Mednarodne pogodbe) prevzela tudi Republika Slovenija - lahko posameznim delavcem preneha delovno razmerje le zaradi resnih razlogov, ki so v sposobnosti ali obnašanju delavca, ali pa temeljijo na potrebi funkcioniranja podjetja - v ekonomskih, tehnoloških, strukturalnih in podobnih razlogih. Na podlagi omenjene konvencije in priporočila 166 je bilo v Zakonu o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - ZTPDR (Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90) v 4. poglavju in na podlagi 66. člena Ustave RS v 2. in 7. poglavju Zakona o delovnih razmerjih - ZDR (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) celovito urejeno prenehanje delovnega razmerja.

Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji - ZPPSL (Ur.l. RS št. 67/93) je uvedel nov pravni institut finančne reorganizacije podjetja v postopku prisilne poravnave in v skladu z uvedbo tega instituta uredil prenehanje delovnega razmerja delavcem, ki kot fiksni strošek bremenijo poslovanje v večji meri, kot pa je njihov prispevek k uspešnosti poslovanja. S tem je zakonodajalec dopolnil institut prisilne poravnave in omogočil, da se v prisilni poravnavi poleg statusnega preoblikovanja gospodarskega subjekta, konverzije terjatev v delnice in ustanovitve novih podjetij, lahko stroški poslovanja zmanjšajo tudi z odpustom delavcev.

ZTPDR, ZDR in ZPPSL so predpisi, ki imajo v hirearhiji pravnih aktov enako veljavo. ZPPSL je uredil pogoje za prenehanje delovnega razmerja delavcev le v postopku finančne reorganizacije podjetij, kar pa delovnopravna zakonodaja ne predpisuje, saj institut finančne reorganizaicije do sedaj ni bil poznan. Zaradi tega je ta določba posebnega značaja, uporabljiva le za postopke finančne organizacije, gre torej za značaj posebne norme.

V 1. odst. 51. člena ZPPSL je določeno, da je treba načrtu finančne reorganizacije v primeru, če je kot ena od metod finančne reorganizacije predvideno zmanjšanje števila zaposlenih delavcev, priložiti program prenehanja delovnih razmerij, ki se sprejme v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja. Tak program je tožena stranka pripravila in je bil upoštevan kot sestavni del načrta njene finančne reorganizacije. Izdelava programa je v zakonu predvidena za to, da se pri prenehanju delovnih razmerij uporabljajo enaki kriteriji za vse obravnavane delavce, predvsem pa, da se stori vse za največjo možno omejitev prenehanj delovnih razmerij. Da je položaj delavcev, ki naj bi jim prenehalo delovno razmerje zaradi finančne reorganizacije, drugačen od položaja delavcev, ki so obravnavani kot delavci, katerih delo po ZDR trajno ni potrebno, kaže tudi določba 3. odst. 51. člena ZPPSL. Kriteriji za določitev delavcev, ki jim preneha delovno razmerje po tej določbi ZPPSL, so drugačni od kriterijev za določitev delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno po ZDR, predvsem pa od kriterijev, določenih v kolektivnih pogodbah. Na tak zaključek nakazuje tudi določba 4. odst. 51. člena ZPPSL, ki določa, da imajo delavci, ki jim preneha delovno razmerje zaradi prisilne poravnave, po določbah tega zakona pravice kot delavci, ki jim preneha delovno razmerje zaradi stečaja. Po določbi 51. člena ZPPSL so delavci, ki naj bi jim zaradi finančne reorganizacije prenehalo delovno razmerje, vsebinsko sicer opredeljeni kot trajno presežni delavci, saj 1. odstavek te določbe izrecno napotuje na uporabo ZDR pri njih določitvi, vendar jim ta zakon ni zagotovil pravic, ki bi jim kot trajno presežnim delavcem morale biti priznane in tako tudi ne pravice iz 1.odstavka 36 d člena, po kateri delavcu invalidu, ki ne izpolnjuje pogojev za invalidsko pokojnino, ali ga ni mogoče razporediti v drugo organizacijo, preneha delovno razmerje le z njegovim soglasjem.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je s svojo odločbo, objavljeno 30.11.1994 v Uradnem listu RS, št. 74/94, ugotovilo neskladnost 51. člena ZPPSL z Ustavo in naložilo zakonodajalcu, da v roku 6 mesecev po objavi sprejme poseben zakon, s katerim bo uredil pravice delavcev v skladu z 2. odst. 8. člena istega zakona in z veljavnostjo za nazaj (z dnem uveljavitve izpodbijanega zakona), vendar zakonodajalec ni izpolnil te obveznosti. Zato je Ustavno sodišče z odločbo z dne 7.12. 1995 (Ur.l. RS št. 8/96), ki je pričela veljati s 13.2.1996 v primerih, ko še ni postal pravnomočen sklep o prisilni poravnavi, prepovedalo nadaljnjo uporabo določb 51. člena ZPPSL, dokler ne stopijo v veljavo zakonske določbe o posebnih pravicah delavcev, napovedane v 2. odst. 8. člena istega zakona. Ker pa je sklep o potrditvi prisilne poravnave, št. 34/94 z dne 30.9.1994, postal pravnomočen dne 26.10.1994, odločitev Ustavnega sodišča v tem primeru ni mogla biti uporabljena. Po določilu 2. odst. 51. člena ZPPSL ima organizacija oz. delodajalec potem, ko postane sklep o potrditvi prisilne poravnave pravnomočen, pravico odločiti, da preneha delovno razmerje največ takšnemu številu delavcev, kot je določeno v programu, in ki opravljajo tiste vrste del, ki so določena v programu kot presežna. Tako določenemu številu delavcev preneha delovno razmerje po izteku odpovednega roka, ki ne sme biti daljši od 30 dni.

Ob posebnem načinu prenehanja delovnega razmerja iz 51. člena ZPPSL in predpisanem odpovednem roku, ki ne sme biti daljši od 30 dni, zakon ni določil začetka njegovega teka. S prepovedbo uporabe izpodbijane določbe Ustavno sodišče RS zaradi načela zaupanja v pravo, ni poseglo v individualna razmerja, izvirajočih iz pravnomočnih sklepov o potrditvi prisilne poravnave.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo glede prenehanja delovnega razmerja tožnici spremenilo tako, da je tožnici prenehalo delovno razmerje po izteku 30 dnevnega odpovednega roka od dneva vročitve dokončne odločbe (29.12.1994) to je dne 28.1.1995 ter ji v posledici tega prisodilo tudi vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 4.11.1994 do 28.1.1995, potrdilo izpodbijano sodbo glede razlike regresa za letni dopust za leto 1994, saj je izkazana z dokazi v spisu, poleg tega pa mu tožena stranka ni ugovarjala niti v pritožbi, prav tako pa tudi ne prisojenim stroškom postopka. V ostalem delu pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (4. in 5. točka izreka).

Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, vendar pa na podlagi 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94) sama trpi svoje stroške postopka.

Določbe ZPP in ZTPDR je pritožbeno sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa v skladu z določilom 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I in 45/94-I).