Jedro

Določbe Navodila o ugotavljanju vrednosti podržavljenih stvari so zelo jasne in jih ni mogoče razlagati drugače, kot da se vrednost ugotovi z valorizacijo ob podržavljenju ocenjenih vrednosti ali z verodostojnimi listinami za vsako posamezno stvar, za katero je dokazano, da je bila podržavljena.

Izrek

I. Tožba se ugodi, delna odločba Upravne enote Grosuplje št. 321-527/1992-981 (302) z dne 26. 6. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Stroškovni zahtevek D.D. in B.B. se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Grosuplje (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano delno odločbo odločila, da se pokojnemu A.A. kot upravičencu za zaplenjene premičnine A. določi odškodnina v obveznicah B. d.d. (v nadaljevanju B.) v višini 184.726,20 DEM, ter da je tožnik kot zavezanec dolžan izročiti obveznice skrbnici za posebni primer B.B. v roku treh mesecev od pravnomočnosti odločbe. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bilo predmetno premoženje prejšnjemu lastniku A.A. odvzeto na podlagi Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe z odločbo z dne 2. 10. 1947 in s sklepom z dne 29. 12. 1947. Prvostopenjski organ je v zadevi že izdal delno odločbo z dne 23. 1. 2012, s katero je določil odškodnino v višini 341.268,58 USD. Vendar je bila ta odločba odpravljena z odločbo organa druge stopnje z dne 13. 9. 2012. V ponovnem postopku je organ določil novega izvedenca C.C., z nalogo da izdela izvid in mnenje o vrednosti premičnin A.. Izvedenec je izdelal poročilo z dne 23. 5. 2014 in v njem ugotovil vrednost opreme A. v višini 91.121,40 USD, nato je v juniju 2014 izdelal popravek, dokončen izvid in mnenje pa je podal januarja 2015, v katerem je vrednost premičnin valjčnega A. ovrednotena na 105.828,84 USD. Tožnik kot zavezanec je navedenemu izvidu in mnenju nasprotoval, in sicer je navajal, da vlagatelji niso ne z listinami ne s pričami izkazali zatrjevanih trditev, da je bil obseg zaplenjenega premoženja večji, kot izhaja iz listin, in da odvzeto premoženje ni bilo pravilno vrednoteno na podlagi Navodila o merilih za ocenjevanje podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo), saj to s strani izvedencev uporabljene primerjalne metode ne določa. Izvedenec je odgovarjal, da same listine brez primerjave ne morejo biti podlaga za pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Upravni organ se je postavil na stališče, da je primerjalna metoda dopustna tako po Navodilu, zlasti po 4. členu („listine so praviloma podlaga …“) in 5. členu („vrednosti se lahko izkažejo na podlagi drugih dokazil“), kot pravilnost njene uporabe izhaja iz odločbe drugostopenjskega organa z dne 13. 9. 2012. Vlagatelji na izvedensko poročilo niso imeli pripomb. Glede na to je organ izdelal poročilo o stanju zadeve z dne 8. 6. 2015, z zaključkom, da znaša odškodnina za premičnine valjčnega A. 105.828,84 USD. Vlagatelji na poročilo niso imeli pripomb, tožnik kot zavezanec pa se z njim ni strinjal, iz razlogov, ki jih je navajal že predhodno. Ker je organ presodil, da so pripombe tožnika po njegovi presoji neutemeljene, je odločil o priznanju odškodnine upravičencu ob upoštevanju vrednosti iz izvedenskega mnenja iz januarja 2015 v višini 105.828,84 USD, ki jo je pretvoril v DEM, in odškodnino tako določil v višini 184.726,20 DEM.

2. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 21. 6. 2016 pritožbo tožnika zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo zavrnilo in potrdilo odločitev organa prve stopnje, s tem da je podalo za odločitev še dodatne razloge.

3. Tožnik vlaga tožbo iz razlogov nepravilne uporabe materialnega predpisa ter nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik se ne strinja z višino priznane odškodnine, ker meni, da izračun vrednosti premičnin ni bil izdelan v skladu z Zakonom o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in Navodili. Tožnik meni, da je bil v zadevi nepravilno ugotovljen obseg podržavljenega premoženja, prav tako pa se ne strinja z uporabo primerjalne metode za določitev njegove vrednosti. Navaja, da ugotavljanje vrednosti premičnin ureja Navodilo v prvem odstavku 4. člena (v povezavi s petim odstavkom 44. člena ZDen), ki kot primarni način določa valorizacijo vrednosti popisanih in ocenjenih stvari. Če so bile premičnine popisane in ocenjene, se za določitev vrednosti praviloma upoštevajo te vrednosti. V 5. členu Navodila je strankam dana možnost korekcije te vrednosti; stranka, ki zatrjuje drugačno vrednost od ocenjene (pa tudi v primerih, ko stvar sploh ni bila ocenjena), mora vrednost dokazati z verodostojno listino (ceniki, fakture itd.). V odločbi drugostopenjskega organa z dne 13. 9. 2012 je bila primerjalna metoda navedena le kot pripomoček za pravilno ocenitev mlina, ni pa bila dana prednost uporabi te metode. Nasprotno, bilo je navedeno, da bi moral izvedenec izhajati iz razpoložljivih listin o podržavljenju. V zadevi pa je bilo povsem nekritično sledeno vsem navedbah vlagateljev zahteve, da naj bi bilo v mlinu podržavljene več opreme, kot je bilo popisano, pri čemer pa za navedeno ni bilo priloženih dokazov. V zadevi je bila nepravilno uporabljena in upoštevana primerjalna metoda tako za ugotavljanje obsega podržavljenih premičnin kot tudi za ugotavljanje njegove vrednosti. Obseg podržavljenja se dokazuje z listinami iz časa podržavljanja (zapisniki, odločbe, seznami itd.) ter z izjavami prič in strank. Ugotovitev obsega podržavljenja je dejansko vprašanje, za katerega ni potrebno strokovno znanje in v tem delu izvedenec ne more nadomestiti drugih dokazov glede okoliščin, ki z listinami niso potrjene (tako tudi sodba Upravnega sodišča U 397/2006 z dne 27. 10. 2006). O opremi mlina obstajajo listine, ki izkazujejo obseg podržavljenja: popis ... in odločba ... z dne 18. 5. 1948 o ustanovitvi krajevnega mlinarskega podjetja, načrt objekta iz leta 1929, v katerem je vrisana oprema mlina ter popisana in označena. Vlagatelji navedb, da je bilo v mlinu več opreme, niso dokazali z dokazili. Tožnik vztraja, da je bil z izpodbijano odločbo nepravilno ugotovljen obseg podržavljenega premoženja ter da je nepravilen tudi način ugotavljanja njegove vrednosti. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila.

5. Tožba je bila v odgovor poslana tudi vlagateljem zahteve za denacionalizacijo. Odgovorila sta B.B. in D.D., in sicer v odgovoru na tožbo prerekata tožbene navedbe ter sodišču predlagata, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporna višina odškodnine, ki je bila z izpodbijano odločbo priznana prejšnjemu lastniku za zaplenjene premičnine A. (v nadaljevanju A.). Tožnik meni, da je bil nepravilno ugotovljen obseg podržavljenih premičnin ter da so bile te premičnine glede na določbe ZDen in Navodila tudi nepravilno ovrednotene.

8. Vrednost podržavljenega premoženja se po prvem odstavku 44. člena ZDen določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Če sedanje vrednosti premoženja po določbah drugega do četrtega odstavka tega člena (ki urejajo vrednotenje stanovanj in stanovanjskih hiš, poslovnih stavb in poslovnih prostorov, kmetijskih zemljišč in gozdov, stvari, ki so kulturni spomenik ali naravna znamenitost, podjetij) ni mogoče ugotoviti, se ta oceni po merilih iz Navodila (šesti odstavek). Po prvem odstavku 8. člena ZDen štejejo za premoženje v smislu tega zakona med drugim premične stvari. Vrednotenje teh ni specialno urejeno ter se zato po prej navedeni določbi ZDen uporabljajo določbe Navodila.

9. V 3. členu Navodila je določeno, da se stanje ob podržavljenju ugotavlja po aktih o podržavljenju oziroma po zapisnikih, sestavljenih ob odvzemu premoženja. Če stanja na tak način ni mogoče pravilno ugotoviti, se stanje ugotovi po drugih listinah oziroma dokazilih. Te določbe Navodila je tako v obravnavanem primeru treba upoštevati pri ugotavljanju obsega podržavljenih premičnih stvari.

10. Vrednotenje podržavljenih stvari je urejeno v 4. do 7. členu Navodila. Vrednost podržavljenih stvari oziroma premoženja, za katere so bile z akti o podržavljenju ali z zapisniki, sestavljenimi ob podržavljenju, ugotovljene denarne vrednosti teh podržavljenih stvari oziroma premoženja, se določi praviloma na podlagi teh vrednosti (prvi odstavek 4. člena). Kdor v postopku za denacionalizacijo zatrjuje, da denarne vrednosti stvari oziroma premoženja, ugotovljene na način iz prvega odstavka prejšnjega člena, ne ustrezajo realnim vrednostim teh stvari oziroma premoženja ob podržavljenju, lahko te vrednosti izkaže na podlagi drugih listin oziroma dokazil (prvi odstavek 5. člena). Šteje se, da je realna vrednost podržavljene stvari oziroma premoženja dokazana, če je za vsako posamezno stvar, za katero se vrednost izkazuje na način iz prejšnjega odstavka, predložena verodostojna listina, iz katere je razvidna realna vrednost take stvari oziroma premoženja ob podržavljenju (drugi odstavek 5. člena). Za verodostojne listine iz prejšnjega odstavka se štejejo uradni ceniki za istovrstne stvari, fakture, bilance stanja in tem podobne verodostojne listine, iz obdobja največ enega leta pred ali po podržavljenju take stvari oziroma premoženja (tretji odstavek). Določbe 5. člena se uporabljajo tudi, kadar denarne vrednosti stvari niso bile ugotovljene v aktih o podržavljenju oziroma zapisniki, sestavljenimi ob podržavljenju (prvi odstavek 6. člena). V 7. členu je urejeno upoštevanje amortizacijske dobe pri vrednotenju premičnin.

11. Iz izvedenskega poročila C.C. z dne 5. 1. 2015, ki je bilo, kot iz izpodbijane odločbe izhaja, podlaga za določitev odškodnine prejšnjemu lastniku, saj je v višini, kot je izvedenec ugotovil vrednost stvari, tj. 105.828,84 USD, upravni organ prejšnjemu lastniku priznal odškodnino (preračunano v DEM v višini 184.726,20), pa tudi po presoji sodišča ne izhaja, da bi bilo izdelano ob upoštevanju citiranih določb Navodila. Iz uvodnega dela poročila sicer izhaja, da je izvedenec ustrezne določbe ZDen in Navodila upošteval, pri čemer dodaja, da je uporabil tudi „sistem primerjalne metode z več mlini“, ker Navodilo ne določa, da se ta metoda ne sme uporabljati. Iz poročila dalje izhaja, da je izvedenec za primerjalno metodo št. 1 pridobil dokumentacijo za še štiri mline v Sloveniji, ki so bili predmet denacionalizacije, in ki so bili po njegovi oceni glede kapacitete mletja, leta obratovanja in opreme primerljivi predmetnemu Mlinu A. ter zanje ugotovil, koliko postavk imajo vpisanih v popisu opreme; ugotovil je, da vsi bistveno več, kot Mlin A. (14), zato je zaključil, da obstaja velika možnost, da je bil popis v tem primeru nenatančen ali da se je del izgubil, ter ocenil, da je zato treba uporabiti sistem primerjalne metode, saj se tako „pomanjkljiv izpisek opreme Mlina A. izniči“. V nadaljevanju je izvedenec ugotovil, da je povprečno število pozicij popisa na mlin 55,8 (upoštevajoč vseh pet mlinov). Nato je, upoštevajoč štiri mline, za katere je bila vrednost že ugotovljena, izračunal povprečno vrednost pozicije v višini 1.621 USD (ter z zmnožkom s 55,8 pozicij) ugotovil povprečno vrednost strojev, naprav in inventarja na mlin v višini 90.452,00 USD, kar je v nadaljevanju, pri primerjalni metodi št. 2, v okviru katere je upošteval dnevne kapacitete mlinov, upošteval kot vrednost Mlina A. Pri uporabi primerjalne metode št. 2 je vrednost (Mlina A.) v višini 90.452,00 USD zmnožil s koeficentom 1,17 ter tako dobil končno vrednost Mlina A. v višini 105.828,84 USD; pri čemer je navedeni povprečni koeficient rezultat upoštevanja tudi dnevne kapacitete (vseh pet) mlinov (kg/dan), ki naj bi jo izvedenec izračunal na podlagi iz arhivov pridobljenih listin. Upoštevajoč vseh pet mlinov pa je zaključno ugotovil (če upošteva vrednost Mlina A. v višini, ugotovljeni po 1. metodi, 90.452,00 USD) povprečno vrednost mlina v višini 109.323,80 USD in ob primerjavi z ugotovljeno (prej navedeno) vrednostjo Mlina A. v višini 105.828,84 USD, ker je odstopanje le 3 %, v tem našel potrditev, da je vrednost Mlina A. ugotovil pravilno.

12. Glede na povzeto vsebino izvedenskega poročila C.C. z dne 5. 1. 2015 po presoji sodišča obseg zaplenjenih premičnin ni bil ugotovljen tako, kot določa prej citirani 3. člen Navodila. Kot osnovo za vrednotenje je cenilec upošteval zgolj povprečno število pozicij (postavk) v popisu opreme, upoštevaje štiri druge mline v Sloveniji, in ne vsebine popisa (popisanih stvari) Mlina A., čeprav v upravnem spisu določene listine, ki izkazujejo obseg podržavljenega premoženja, kar ni sporno, obstajajo (popis ..., odločba ... z dne 18. 5. 1948, ev. načrt mlina iz leta 1929 itd.). Če so vlagatelji ugovarjali, da odvzete stvari niso bile v celoti popisane, pa je bilo na njih dokazno breme, da dokažejo odvzem še drugih ter katerih premičnih stvari, z drugimi listinami oziroma dokazi, primernimi za ugotavljanje teh dejstev (kar listine, ki se nanašajo na druge mline, niso). Dokaze pa bi moral izvajati upravni organ, upoštevajoč določbe ZUP o vodenju posebnega ugotovitvenega postopka, in za ugotavljanje dejstev uporabiti primerne dokaze (drugi odstavek 164. člena ZUP). Ker se po ZUP dejstva ne ugotavljajo z domnevami in sklepanjem o njihovem obstoju, ampak z dokazi, je vprašljivo, ali bi dokazovanje z izvedencem sploh lahko v kakšnem delu štelo za primeren dokaz za ugotavljanje obsega podržavljenih premičnih stvari, pa tudi če gre za opremo, stroje in naprave mlina. Dokaz z izvedencem se namreč opravi, če je za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev stvari, potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba, ki vodi postopek, ne razpolaga (prvi odstavek 189. člena ZUP).

13. Iz povzete vsebine izvedenskega poročila z dne 5. 1. 2015 pa tudi izhaja, da izvedenec premičnin Mlina A. ni vrednotil tako, kot določa Navodilo v 5. členu. Izvedenec namreč vrednosti ob podržavljenju ocenjenih popisanih stvari ni ugotovil z valorizacijo, niti ni, če so vlagatelji menili, da ocenjene vrednosti ne ustrezajo realnim vrednostim teh stvari, uporabil verodostojnih listin (za vsako posamezno stvar), kot so opredeljene v drugem in tretjem odstavku 5. člena Navodila. Kot taka verodostojna listina pa ne more šteti ob podržavljenju izdelana cenitev premičnega premoženja drugega mlina, ob neizkazanem zatrjevanju, da predmetni mlin, Mlin A. ne bi mogel imeti manj opreme.

14. Prvostopenjski organ je v zmoti, če meni, da Navodilo metodo, kot jo je uporabil izvedenec, dopušča. Brez podlage se ob tem sklicuje na določbo 4. člena Navodila, po kateri se vrednosti zgolj „praviloma“ ugotavljajo z valorizacijo ocenjenih vrednosti ter 5. člena, po kateri se vrednosti lahko ugotovijo tudi „z drugimi dokazili“. Namreč po Navodilu vlagatelji drugačen obseg podržavljenih stvari, kot izhaja iz popisa ob podržavljenju, lahko dokazujejo tudi z drugimi dokazi, ki pa morajo biti za ugotovitev tega dejstva primerni. Prav tako lahko vlagatelji dokazujejo realno vrednost podržavljenih stvari, ne glede na to, ali so bile ob podržavljenju že ocenjene ali ne, vendar z verodostojnimi listinami, kot so opredeljene v tretjem odstavku 5. člena Navodila1. 15. Sodišče tako v celoti pritrjuje tožniku v tožbi, da ne obseg podržavljenih premičnin Mlina A. ne vrednost teh premičnin nista bila ugotovljena pravilno, ob upoštevanju ustreznih določb Navodila, in posledično tudi ne priznana odškodnina. Ob tem ugotavlja, da je tožnik navedena ugovora uveljavljal tudi v postopku pred izdajo odločbe, in to konkretizirano, s pripombami strokovnega pomočnika, vendar organ njegovih pripomb neutemeljeno ni sprejel. 16. Navedbe vlagateljev kot strank z interesom v tem postopku, da je bila uporaba primerjalne metode pravilna, ker naj bi bile listine, ki izkazujejo obseg podržavljenega premoženja Mlina A., neverodostojne, ker s tako „omejenim“ obsegom opreme ne bi mogla biti dosežena kapaciteta 5 ton/dan, kar naj bi s strani tožnika ne bilo prerekano, ter da vsak mlin mora imeti določeno nujno opremo, in jo je tako za kapaciteto 5 ton/dan moral imeti tudi Mlin A., kar je izvedenec pri ugotavljanju vrednosti zaplenjenih premičnin Mlina A. moral upoštevati, sodišče zavrača kot neutemeljene. Kot je v razlogih te sodbe že navedlo, je presodilo, da ne obseg ne vrednost zaplenjenih premičnin Mlina A. nista bila ugotovljena v skladu z določbami 3. do 6. člena Navodila. Pravila postopka (ZUP) ne dopuščajo, da se dejstva, ki morajo biti ugotovljena zaradi ugotovitve obsega podržavljenih premičnin, zgolj domnevajo ali da se posredno sklepa na njihov obstoj, npr. da je mlin določene kapacitete „nujno“ moral imeti določeno opremo; dejstva, na podlagi katerih se izda odločba, se (namreč) ugotovijo z dokazi (prvi odstavek 164. člena), kot dokaz pa se lahko uporabi le, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izvedence, izjave strank in oglede (drugi odstavek 164. člena). Določbe Navodila o ugotavljanju vrednosti podržavljenih stvari pa so tudi zelo jasne in jih ni mogoče razlagati drugače, kot da se vrednost ugotovi z valorizacijo ob podržavljenju ocenjenih vrednosti ali z verodostojnimi listinami za vsako posamezno stvar, za katero je dokazano, da je bila podržavljena.

17. Ker je sodišče presodilo, da je prvostopenjski organ izpodbijano odločbo izdal ob nepravilni uporabi materialnega prava, je tožbi na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo ter odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu v nov postopek, v katerem je vezan na pravno mnenje sodišča, ki ga je podalo v tej sodbi (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku bo tako organ moral obseg in vrednost podržavljenih premičnin Mlina A. ugotoviti ob pravilni uporabi določb Navodila in ob sodelovanju vseh strank postopka. Sodišče je odločilo na seji (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), v ponovnem denacionalizacijskem postopku pa bodo stranke, tudi stranke z interesom v tem upravnem sporu, mogle v celoti varovati svoje pravice in svoj pravni položaj; sicer pa sta v tem postopku D.D. in B.B. podala zgolj dokazni predlog za svoje zaslišanje, ki pa je v celoti nesubstanciran ter tudi v tem ni bilo razloga za opravo glavne obravnave.

18. Sodišče je stroškovni zahtevek strank z interesom, ki sta v tem upravnem sporu nastopala na strani toženke in zagovarjala njeno odločitev, ki pa ni uspela, zavrnilo na podlagi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 1 Tako tudi Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 89/2017 z dne 22. 6. 2017