Jedro

Da bi tožniku spornega dne zakonito prenehalo delovno razmerje zaradi poteka časa, bi morala tožena stranka dokazati, da se je projekt digitalizacije pred tem oziroma tedaj zaključil. Ker tega ni trdila in dokazala, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni bil podan razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas in je tako pogodba o zaposlitvi s tožnikom sklenjena za nedoločen čas (56. člen ZDR-1).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani del sodbe potrdi.

II. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se zavrže tožba v delu zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev, da je imelo delo tožnika pri toženi stranki od 1. 4. 2009 dalje vse znake delovnega razmerja (I. točka izreka). Ugotovilo pa je, da je tožniku delovno razmerje 31. 7. 2014 nezakonito prenehalo, zato je trajalo tudi od 1. 8. 2014 do vključno 19. 7. 2015 na delovnem mestu medijski arhivar VI s polnim delovnim časom. Kar je tožnik zahteval več (priznanje delovnega razmerja tudi za čas po 19. 7. 2015), je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnika prijavi v matično evidenco ZPIZ od 1. 4. 2009 do 19. 7. 2015 s polnim delovnim časom za delovno mesto medijski arhivar VI, za obdobje po 19. 7. 2015 pa je tak zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 1. 4. 2009 do 31. 7. 2014 obračunati bruto mesečne plače glede na 20. osnovni razred z dodatkom za minulo delo in zanj odvesti davek ter prispevke ter mu izplačati neto razlike plač med zneski, ki bi jih prejel v tem obdobju, in dejansko izplačanim plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, naj tožniku za čas od 1. 8. 2014 do 19. 7. 2015 obračuna bruto nadomestilo plače za 20. plačni razred z dodatkom za minulo delo, po odvodu davkov in prispevkov pa mu plača ustrezne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je zahteval več (obračun bruto nadomestila plače in izplačilo neto nadomestila plače za čas po 19. 7. 2015 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi), je zavrnilo (V. točka izreka). Tožniku je prisodilo za čas od 1. 4. 2009 do 31. 7. 2014 iz naslova regresa za prehrano in prevoz na delo mesečne zneske 107,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, mesečno razliko v višini 3,00 EUR pa je zavrnilo (VI. točka izreka). Odločilo je še, naj tožena stranka tožniku obračuna regrese za letni dopust za leto 2009 v bruto višini 589,19 EUR, za leto 2010 734,15 EUR, za leto 2011 v višini 692,00 EUR, za leto 2012 v višini 692,00 EUR, za leto 2013 v višini 346,00 EUR, za leto 2014 v višini 346,00 EUR in za leto 2015 v višini 242,00 EUR in mu nato po odvedbi davkov plača ustrezne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek za plačilo celotnega regresa za leto 2015 (razlike v višini 242,20 EUR) je zavrnilo (VII. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožniku obračunati denarno povračilo v višini 4.235,28 EUR ter mu po odvedbi davka in prispevkov plačati ustrezni neto znesek, višji zahtevek (za plačilo razlike v višini 2.823,52 EUR) pa je zavrnilo (VIII. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti tudi njegove stroške postopka v znesku 1.595,64 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IX. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del II. in III. točke, IV. točko, ugodilni del V., VI., VII. in VIII. točke izreka sodbe in posledično zoper odločitev v stroških v IX. točki izreka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tožnika tudi v izpodbijanem delu zavrne, oziroma razveljavitev sodbe v tem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pove, da je sodišče prve stopnje odločalo v ponovljenem postopku še o tem, ali je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju tudi po 31. 7. 2014 ter o pravicah iz naslova obstoja delovnega razmerja. Sklicuje se na razveljavitveni sklep opr. št. Pdp 74/2016, da prenehanje potrebe po delu tožnika vpliva na ugotovitev, koliko časa je obstajalo delovno razmerje tožnika pri toženi stranki, oziroma ali je šlo za delovno razmerje za določen ali nedoločen čas. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 31. 7. 2014, temveč je trajalo do 19. 7. 2015. Nasprotuje ugotovitvi, da tožena stranka ni uspela dokazati, do kdaj je trajal projekt digitalizacije. Navaja, da je ves čas postopka zatrjevala, da je šlo pri digitalizaciji za delo projektne narave in je tudi predlagala zaslišanje prič A.A. in B.B.. Sklicuje se na njuni izpovedi, iz katerih izhaja, da se je projekt zaključil v letu 2014, ko se je izteklo tudi financiranje tega projekta iz posebnih razvojnih sredstev. Sklicuje se tudi na izpoved priče C.C., ki je pojasnil, da je projekt digitalizacije trajal 6 let in da je to obdobje poteklo v letu 2014 ter da na področju digitalizacije ni potreb po dodatnem delu. Meni, da je dokazala, da se je projekt digitalizacije zaključil v letu 2014, kar je bil tudi razlog, da tožena stranka po poteku podjemne pogodbe 31. 7. 2014 ni imela več potreb po sodelovanju s tožnikom. Meni, da tudi če ji ne bi uspelo dokazati, da konec projekta digitalizacije časovno sovpada s prenehanjem pogodbenega sodelovanja s tožnikom (31. 7. 2014), kar je sicer po njenem mnenju logično in prepričljivo, saj ni racionalnega razloga, da bi prenehala sodelovati s tožnikom, če je njegovo delo še potrebovala, ni nobene podlage za sklepanje, da je bilo tožnikovo delo potrebno tudi po 31. 12. 2014, torej v letu 2015. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je delovno razmerje tožnika prenehalo z zaključkom projekta, najkasneje konec leta 2014. Trdi, da je nesorazmerna in v nasprotju z namenom materialnopravne določbe 56. člena ZDR-1 sankcija, da zaradi nesklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas časovno omejeno delo na projektu preide v časovno neomejeno delovno razmerje. Meni, da je bila v obravnavanem primeru izkazana objektivna nepotrebnost tožnikovega dela po zaključku projekta, ki je trajal določen čas. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje, če je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi z dnem 31. 7. 2014 nezakonita, ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja in pravilni uporabi materialnega prava razvezati pogodbo o zaposlitvi 31. 7. 2014 oziroma najkasneje 31. 12. 2014 glede na izkazano nepotrebnost tožnikovega dela pri zadevnem projektu. Posledično graja kot nepravilne tudi vse odločitve sodišča prve stopnje, ki temeljijo na ugotovitvi, da je tožniku delovno razmerje prenehalo šele 19. 7. 2015 (prisojena nadomestila plač za čas po 31. 7. oziroma 31. 12. 2014, povračilo stroškov in regresa za letni dopust). Nasprotuje tudi odločitvi o denarnem povračilu v višini 4.235,28 EUR namesto reintegracije. Meni, da je odmena v višini šestih plač previsoka, saj je bil ugotovljen obstoj delovnega razmerja od 1. 4. 2009 dalje, torej je bil v času do ugotovljenega nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tožnik pri toženi stranki zaposlen 7 in ne 10 let, kot zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. Po njenem mnenju tudi možnosti za zaposlitev tožnika niso bile slabe, ker se je pri novem delodajalcu zaposlil 20. 7. 2015. Poleg tega pa opozarja, da je tožniku sodišče prve stopnje prisodilo tudi nadomestila neto plač za obdobje od 1. 8. 2014 do 19. 7. 2015, to pa so pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja in bi jih sodišče moralo upoštevati skladno z določbo drugega odstavka 118. člena ZDR-1. Glede na okoliščine trdi, da je odmena v prisojeni višini previsoka.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter naložitev plačila stroškov postopka toženi stranki. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 16. 11. 2015 zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, nato je pritožbeno sodišče s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 74/2016 z dne 25. 8. 2016 pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, spremenilo tako, da je ugotovilo, da je imel tožnik s toženo stranko od 1. 4. 2009 do najmanj 31. 7. 2014 sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto medijski arhivar IV s polnim delovnim časom, v preostalem delu pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje je naložilo, naj ugotovi, ali je bilo prenehanje delovnega razmerja zakonito, in v odvisnosti od te ugotovitve odloči o času trajanja delovnega razmerja po 31. 7. 2014 oziroma ali gre za delovno razmerje za določen ali nedoločen čas ter o zahtevkih glede plačila reparacije. Sodišče prve stopnje je o tem odločilo z izpodbijano sodbo.

7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - da je že pravnomočna odločitev o obstoju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki v obdobju od 1. 4. 2009 do 31. 7. 2014, - da je za zakonitost prenehanja delovnega razmerja dne 31. 7. 2014 odločilno, ali je šlo za delovno razmerje za nedoločen čas, - da je tožena stranka zatrjevala, da je tožnik delal na projektu digitalizacije, ki naj bi se končal v letu 2014, vendar ni zatrjevala niti dokazala, da se je projekt digitalizacije zaključil ravno 31. 7. 2014, ko je tožniku prenehalo delovno razmerje, - da je dokazno breme za ugotovitev obstoja razloga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas na strani delodajalca, - da glede na to, da tožena stranka ni uspela dokazati, do kdaj je trajal projekt, na katerega se je sicer sklicevala, ni šlo za delovno razmerje za določen čas, ampak delovno razmerje za nedoločen čas, zato je tožniku 31. 7. 2014 nezakonito prenehalo.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sicer drži pritožbena navedba, da je tožena stranka ves čas postopka v predmetni zadevi trdila, da je šlo pri digitalizaciji za projekt, ki je časovno omejen, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka v postopku nikoli ni podala trditev o tem, do kdaj je projekt trajal. Premalo konkretizirana je trditev, da je projekt trajal do leta 2014 oziroma da se je v letu 2014 končal, z izpovedjo prič pa ni mogoče nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Ne glede na to pritožbeno sodišče dodaja, da tudi sicer nobena od prič ni izpovedala, da se je projekt digitalizacije zaključil julija 2014, pač pa so izpovedovale o zaključku v letu 2014 oziroma konec tega leta. Zavzemanje tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje tako šteti, da je bil projekt zaključen najkasneje 31. 12. 2014, pa ne more vplivati na pravilnost in zakonitost zaključka, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje 31. 7. 2014. Tudi če bi tožena stranka v postopku pravočasno zatrjevala, da se je projekt digitalizacije zaključil 31. 12. 2014, in to tudi dokazala, bi bila pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prenehanje delovnega razmerja tožnika že v juliju 2014 nezakonito. Da bi tožniku 31. 7. 2014 zakonito prenehalo delovno razmerje zaradi poteka časa, bi morala tožena stranka dokazati, da se je projekt digitalizacije pred tem oziroma tedaj zaključil. Ker tega ni trdila in dokazala, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni bil podan razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas in je tako pogodba o zaposlitvi s tožnikom sklenjena za nedoločen čas (56. člen Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 21/13 - ZDR-1). Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo. Navedena posledica nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas je namreč predpisana v samem zakonu, tožena stranka pa zgolj splošno in nekonkretizirano uveljavlja nesorazmernost take sankcije.

9. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti obstoj delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki le do 31. 7. 2014 oziroma najkasneje do 31. 12. 2014, saj kasneje ni bilo več potreb po njegovem delu. V 118. členu ZDR-1 je določeno, da se trajanje delovnega razmerja ugotovi najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o razvezi pogodbe o zaposlitvi že pred tem datumom (19. 7. 2015) pravilno oprlo na ugotovitev o tem, da se je tožnik za polni delovni čas zaposlil pri drugem delodajalcu. Datuma, ko naj pri toženi stranki ne bi bilo več potreb po delu tožnika (česar sicer tožena stranka niti ni dokazala), ni mogoče upoštevati kot datuma, na katerega sodišče ob ugotovitvi o nezakonitosti odpovedi veže svojo odločitev o trajanju delovnega razmerja skladno s 118. členom ZDR-1. 10. Pritožba neutemeljeno graja tudi odmerjeno denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 v višini 4.235,28 EUR bruto. Pravilno sicer opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen 10 let, in ne 7. Vendar pa je tudi ob upoštevanju 7-letnega dela tožnika pri toženi stranki na podlagi številnih podjemnih pogodb in ob upoštevanju njegovih zaposlitvenih možnosti, ki se kažejo v njegovi enoletni brezposelnosti brez pravice do denarnega nadomestila, tak znesek ustrezna odmena namesto reintegracije tožnika. Tudi dejstvo, da je sodišče prve stopnje tožniku za čas med 31. 7. 2014 in 20. 7. 2014 prisodilo nadomestilo plače, ne vpliva na pravilnost ugotovitve, da tak znesek ne odstopa od zneskov denarnih povračil, prisojenih v podobnih primerih.

11. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

13. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).