Jedro

Po četrtem odstavku 109. člena ZDR višina odpravnine ne sme presegati 10-kratnika osnove iz prvega odstavka tega člena, če v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti ni določeno drugače. Po prvem odstavku 65. člena Kolektivne pogodbe za kmetijsko in živilsko industrijo višina odpravnine iz 109. člena ZDR lahko presega 10-kratnik osnove iz prvega odstavka te določbe. Zato je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da lahko tožniku prizna odpravnino, ki presega 10-kratnik osnove iz prvega odstavka 109. člena ZDR.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati odpravnino 10.308,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2010 do plačila, v 8 dneh od prejema sodbe. Višji zahtevek (za 2.272,20 EUR) je zavrnilo in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka 685,66 EUR, v 8 dneh od prejema sodbe, po poteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče napačno zaključilo, da tožniku ni plačala odpravnine v višini 7.461,10 EUR, ki se omenja v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, čeprav je ugotovilo, da je tožnik glede tega podpisal blagajniški izdatek. Po nepotrebnem je izpostavilo, da na povzetku obračuna dohodkov, izplačanih od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010, ni podatka o izplačani odpravnini, ter da bi tožena stranka svojo trditev o plačani odpravnini lahko dokazala z zaslišanjem priče A.A., ki je kot blagajnik zapisana na blagajniškem prejemku, pa je ni predlagala kot pričo. Sodišče je svoj zaključek o tem, da odpravnina ni bila izplačana, naredilo izključno na podlagi izpovedi tožnika, kar ne zadostuje za pravilno dokazno oceno. S tem, ko se ni opredelilo do navedb tožene stranke, ki so ključne za dokazno oceno, je storilo kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik ob prenehanju delovnega razmerja ni podpisal več listin. Tožena stranka ne sprejema navedbe tožnika, da je šele 2015 dobil informacijo o tem, da mu je delodajalec dolžan plačati odpravnino - ne glede na razpoložljiva sredstva. Tožnik ob podpisu prejemka ni podpisal več drugih listin. Sodišče ni pojasnilo, zakaj naj bi tožnik podpisal potrdilo o prejemu gotovine, če je ni prejel. Tudi ni pojasnilo zaključka, da je bil v izpovedi prepričljiv. Tako so iz sodbe izostali razlogi o odločilnih dejstvih, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče je napačno zaključilo, da izpoved direktorja ni bila prepričljiva. Ni upoštevalo, da tožena stranka zaposluje veliko delavcev in ni možno pričakovati, da bo vedel natančno, kdo in na kakšen način je plačal odpravnino pred 5 leti. Glede priče A.A. pritožba opozarja na preiskovalno načelo iz 34. člena ZDSS-1. Sploh pa listine dokazujejo izročitev odpravnine. Glede na časovno odmaknjenost zadeve imajo listinski dokazi večjo težo kot zaslišanja. Tožena stranka odpravnine ni vključila v obračun prejemkov za leto 2010, ker se ne všteva v davčno osnovo in se od nje ne plačujejo prispevki. Do teh navedb se sodišče ni opredelilo, zato je kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka odločitev izpodbija tudi po višini. Na delodajalcu je, da sam odloči, ali bo izplačal višjo odpravnino (ki presega 10-kratnik osnove iz 109. člena ZDR) ali ne oziroma ali se bo tako dogovoril v podjetniški kolektivni pogodbi. Ker se tožena stranka ni tako odločila in ker tega ni uredila v podjetniški kolektivni pogodbi, tožniku ni bila dolžna izplačati odpravnine, višje od 10-kratnika osnove iz 109. člena ZDR. Meni, da je sodišče tudi napačno ugotovilo višino plač za februar 2010 in dva predhodna meseca, tako da znaša osnova 789,96 EUR, 10-kratnik pa 7.899,60 EUR. Tožnik bi bil upravičen kvečjemu do razlike med tem in izplačanim zneskom, to je 438,50 EUR. Predlaga, da se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se zahtevek zavrne oziroma, da se sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik je vložil odgovor na pritožbo, v katerem predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje.

6. S tem ko pritožba uveljavlja bistvene kršitve postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pravzaprav z dodatnimi argumenti izpodbija dokazno oceno oziroma dokazne zaključke sodišča prve stopnje. Ne drži namreč, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da je ni možno preizkusiti. Prav tako ne, da naj se sodišče prve stopnje ne bi izjavilo o odločilnih navedbah tožene stranke. Kot rečeno, je sodišče prve stopnje, izhajajoč iz pravilnih materialnopravnih stališč, po izvedbi vseh predlaganih dokazov, ugotovilo relevantna dejstva za sprejem pravilne dokazne ocene, kar vse je tudi ustrezno obrazložilo.

7. Ne drži, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati blagajničarko A.A., saj je nobena stranka ni predlagala za zaslišanje. Določilo 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) o izvedbi dokazov po uradni dolžnosti namreč pride v poštev, če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Povedano drugače: to pravilo se uporabi, ko sodišče po izvedbi vseh predlaganih dokazov ne more odločiti o zahtevku, do česar pa v primerih, ko so pravila o dokaznem bremenu jasna, niti ne more priti. To velja tudi za konkretni primer. Ker je na toženi stranki dokazno breme izpolnitve vtoževane terjatve odpravnine, je sodišče utemeljeno dalo posebno težo okoliščini, da tožena stranka za zaslišanje ni predlagala blagajničarke, ki je navedena na spornem blagajniškem izdatku. Utemeljeno je ocenilo, da bi ravno izpoved te priče lahko imela posebno dokazno vrednost v korist tožene stranke.

8. Pritožba neutemeljeno poudarja časovno odmaknjenost spornega dogajanja ter se posledično zavzema za ugotovitev, da bi listinski dokazi morali imeti večjo dokazno moč kot zaslišanja. Napačno navaja, da je edini dokaz, ki je tožniku v korist, le njegovo zaslišanje. V korist so mu tudi določena dejstva, ki izhajajo iz predloženih listin (npr. potrdilo o opravljenih storitvah banke o dvigu gotovine z računa tožene stranke 16. 8. 2010, obrazec UPN - nalog za dvig gotovine z dne 16. 8. 2010, blagajniški prejemek št. ... z dne 16. 8. 201, blagajniški izdatek št. ... z dne 16. 8. 2010) pa tudi iz zaslišanja direktorja tožene stranke. Tožena stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je njegovo izpoved ocenilo kot neprepričljivo. Ni znal npr. pojasniti, kaj je narekovalo gotovinsko izplačilo tožniku po predhodnem dvigu gotovine z računa tožene stranke.

9. Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo tožnikovo izpoved, v kateri je (za razliko od direktorja) natančno opisal potek spornega dne, med drugim tudi, da mu je direktor maloprodaje povedal, da je do odpravnine sicer upravičen, vendar je ne bo dobil ter mu predlagal, da se glede odpravnine najavi pri direktorju tožene stranke, da mu bo to še podrobneje razložil, kar je tudi sledilo; direktor tožene stranke ga je vprašal, zakaj hodi k njemu, če pa ve, da denarja ni, ter ga napotil, da se oglasi v pisarni, kjer so bili zanj pripravljeni dokumenti, ki jih je podpisal. Dokazni pomen tožnikove izpovedi je predvsem v tem, da iz nje jasno in logično izhaja potek dogajanja spornega dne, ki je pripeljalo do spornega podpisa denarnega prejemka, čeprav do njega ni prišlo. Na drugi strani je direktor tožene stranke v izpovedi sicer zatrdil, da se tožnik glede odpravnine pri njem ni zglasil, ni pa vedel izpovedati o samem izplačilu odpravnine, čeprav je na blagajniškem izdatku njegov podpis. Prav tako ni vedel pojasniti okoliščine, zakaj blagajniškega izdatka ni podpisala blagajničarka, ki je sicer na njem navedena.

10. Tožena stranka pravilno navaja, da delodajalec od obravnavane odpravnine ni dolžan plačati ne davkov ne prispevkov. Vseeno pa negativno dejstvo, da tožena stranka odpravnine ni vključila v obračun tožnikovih prejemkov za leto 2010, ne more relevantno dokazovati tudi samega dejstva izplačila odpravnine. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo obstoj temelja vtoževane terjatve.

11. Tožnik je zahteval izplačilo odpravnine v skupni višini 12.581,10 EUR, kar predstavlja seštevek zneska določenega v odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 19. 4. 2010 v višini 7.461,10 EUR in razliko do odpravnine, upoštevajoč 35 let zaposlitve pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih, v višini 5.120,00 EUR. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih več kot 35 let, kar med strankama ni bilo sporno.

12. Po četrtem odstavku 109. člena ZDR višina odpravnine ne sme presegati 10-kratnika osnove iz prvega odstavka tega člena, če v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti ni določeno drugače. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določilo prvega odstavka 65. člena branžne kolektivne pogodbe, da višina odpravnine iz 109. člena ZDR lahko presega 10-kratnik osnove iz prvega odstavka te določbe. Ni pravilno razlogovanje pritožbe, da takšna dikcija kolektivne pogodbe pomeni, da je delodajalec prost pri odločitvi, ali bo izplačal odpravnino, ki presega omenjeni 10-kratnik ali ne. Tudi ne drži, da bi bila tožena stranka dolžna plačati to višjo odpravnino le pod pogojem, če bi bilo tako določeno v podjetniški kolektivni pogodbi. Sodišče je torej zavzelo pravilno stališče, da lahko tožniku prizna odpravnino, ki presega 10-kratnik osnove iz prvega odstavka 109. člena ZDR.

13. Po 109. členu ZDR je osnova za izračun odpravnine povprečna plača, ki jo je delavec prejel ali ki bi jo prejel, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo podatke o izplačani plači za december 2009 v višini 828,45 EUR, za januar 2010 v višini 916,30 EUR in februar 2010 v višini 906,16 EUR. Povprečje oziroma osnova znaša 883,63 EUR, v 1/3 pa 294,54 EUR, kar ob upoštevanju 35 let zaposlitve znaša 10.308,90 EUR. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je torej docela pravilna tudi po višini.

14. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka - tožena stranka zato, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa zato, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben za odločitev o pritožbi (154., 155 in 165. člen ZPP).