Jedro

Določbe 67. in 73. člena ZGO-1 ne omogočajo pridobitve gradbenega dovoljenja zgolj za tiste dele, ki so bili izdani v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem, saj objekta, ki je zgrajen v nasprotju z upravnim dovoljenjem ni mogoče ločevati na del, ki je skladen z gradbenim dovoljenjem, od dela, ki ga predstavlja klet in izvedeni prizidki, kar želita tožnika s spremenjenim zahtevkom legalizirati. Iz navedenega razloga je zato mogoča le izdaja gradbenega dovoljenja za objekt v celoti, če so izpolnjeni tudi drugi pogoji, ki jih določa prostorski izvedbeni akt.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Pritožbeni upravni organ je z v uvodu navedeno odločbo odpravil odločbo Upravne enote A. z dne 16. 10. 2006 in hkrati odločil, da se zavrne zahteva tožnikov za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo dela objekta, ki presega gradnjo po gradbenem dovoljenju št. ... z dne 3. 6. 1989. V obrazložitvi odločbe toženka svojo odločitev opira na določbe Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 - prečiščeno besedilo; v nadaljevanju ZGO-1) in navaja, da bi bila v obravnavanem primeru mogoča legalizacija sporne gradnje v celoti, če bi bila ta gradnja skladna z določbam Zazidalnega načrta (v nadaljevanju ZN). To konkretno pomeni, da bi bila legalizacija obstoječe gradnje mogoča le v obsegu prvotno postavljenega zahtevka (legalizacija stanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. 925/3 k.o. B.), saj tožnika objekta v dimenzijah, kot so bile dovoljene z gradbenim dovoljenjem z dne 3. 6. 1989, nikoli nista pričela graditi in tudi nikoli ni obstajal. Citirano gradbeno dovoljenje se namreč nanaša na povsem drugačen objekt, ki je v celoti vključen v obstoječi objekt in ga zato ni mogoče obravnavati ločeno kot zaključeno tehnično, tehnološko ali funkcionalno celoto, ki bi se jo dalo samostojno uporabljati. Investitorjema je bila namreč z izdanim dovoljenjem dovoljena gradnja objekta v dimenzijah 8,77 m x 8,77 m in v višinskem gabaritu P + M. Tožnika pa sta dejansko namesto predvidenega objekta zgradila objekt z zunanjimi gabariti 8,77 m x 12,77 m in etažnosti K + P + M, s štirimi prizidki, kar potrjuje predložena projektna dokumentacija. Iz navedenega tako izhaja, da investitorja že v samem začetku gradnje objekta nista upoštevala izdanega gradbenega dovoljenja, saj sta izkop na obravnavanem zemljišču povsem evidentno pripravila oz. prilagodila gradnji objekta večjih višinskih in tlorisnih gabaritov. Glede na navedeno in glede na podatke o dimenzijah, namembnosti in oblikovnih značilnostih obravnavanega (celotnega) objekta, slednjega po mnenju drugostopnega organa ni mogoče "razcepiti" na "osnovni objekt", ki ima gradbeno dovoljenje, ter na prizidke oz. gradnjo, ki jo želita investitorja z modificiranim zahtevkom legalizirati. V obravnavanem primeru torej ni mogoče izdati gradbenega dovoljenja le za izvedeno podkletitev objekta in za zgrajene prizidke (loggio, povečan vhod, zimski vrt, prizidek stanovanjskega dela). Tak način legalizacije bi bil sprejemljiv, če bi osnovni objekt, predviden po gradbenem dovoljenju z dne 3. 6. 1989, kdaj v resnici obstajal in bi samostojno funkcioniral, pa bi se kasneje dozidal oziroma nadzidal, v obravnavanem primeru pa dejansko stanje ni tako. V prid stališču drugostopnega organa govori tudi dejstvo, da bi morala investitorja, če bi hotela vzpostaviti stanje po citiranem gradbenem dovoljenju, podreti celotni objekt, saj ni mogoče podkletenega dela osnovnega objekta kar odstraniti in ob tem ohraniti pritličnega in mansardnega dela v dimenzijah 8,77 m x 8,77 m. Po naravi stvari to pač ni mogoče. Pritožbeni organ je zato mnenja, da je treba obravnavani objekt gledati kot zdajšnjo zaključeno celoto, ne pa ga ločeno obravnavati glede na njegov legalni in nelegalni del, tako da ga je treba v celoti šteti kot nezakonito gradnjo. Ker pa sta investitorja med postopkom modificirala prvotno postavljeni zahtevek, upravni organ ne more odločiti mimo zahtevka in na ta način tudi ni mogoče priti do drugačne oz. pozitivne odločitve.

Tožnika se z odločitvijo toženke ne strinjata. Navajata, da je toženka napačno tolmačila določbe ZN. Objekt se nahaja v morfološki enoti 2A, v kateri ZN kot višinski gabarit določa višino stanovanjskega objekta kot P+M pri novogradnjah pa P+1+M (prim. 9. člen ZN). Kljub temu, da klet objekta z ZN ni določena, pa je bistvena za izpolnitev skladnosti objekta z ZN le višina slemena, kot najvišja točka objekta. Namen ZN pri določanju višinskih gabaritov je določiti višino objektov. Pri objektih, kjer je zaradi naravne lege terena (teren, na katerem stoji objekt tožnikov leži na pobočju, kjer je padec terena 3 m na 8 dolžinskih m), ZN pri novogradnjah prav zato določa možnost višjih objektov, saj lahko klet objekta predstavlja tudi pritličje. Zgolj napačna opredelitev kleti ali pritličja v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja ne more biti podlaga za zavrnitev vloge tožnikov. Glede na navedeno, klet objekta po njunem mnenju sploh ne more imeti narave nelegalne gradnje, saj na drugačen način objekta, glede na naravo terena, ni mogoče zgraditi. Ker ZN ne prepoveduje kletne etaže, je ta dopustna v skladu z določbo c. točke 1. odstavka 9. člena ZN. Vertikalni gabariti P + 1 + M oziroma P + 1 so dopustni pod pogojem, da je objekt usklajen z okoliškimi objekti (smer slemena, kritina, višina in drugi arhitektonski elementi) in ob dodatnem pogoju, da objekt ne vpliva negativno na obstoječe objekte (zapiranje vedut, osončenje, idr.). Toženka v odločbi sploh ni ugotovila dejanskega stanja glede usklajenosti objekta z okoljskimi elementi, niti negativnega vpliva na obstoječe objekte. Dejansko stanje v tem delu ni bilo ugotovljeno, zato določbe c. točke 1. odstavka 9. člena ZN niso bile pravilno uporabljene. Toženka v odločbi ugotavlja, da tožnika nista zgradila objekta po gradbenem dovoljenju z dne 3. 6. 1989. Za tako ugotovitev dejanskega stanja pa ni dejanske podlage. Dejstvo je, da sta tožnika najprej zgradila objekt z zunanjimi gabariti 8,77 m x 8,77 m, prizidke pa sta zgradila v skladu z veljavnim prostorskim aktom. ZN za območje ... iz leta 1987 je dopuščal gradnjo garaže, ki se stika z objektom na sosednjem zemljišču, namen ZN iz leta 2005 pa je bil omogočiti legalizacijo objektov, ki bi jih lahko investitorji zgradili kot garaže po ZN iz leta 1987, vendar so se zaradi različnih razlogov ti objekti uporabljali za stanovanjski namen. Novi ZN tako dopušča uporabo objektov, ki jih je ZN 1987 opredelil kot garaže, za stanovanjske objekte, na njegovi podlagi pa je mogoča sprememba namembnosti in s tem legalizacija že zgrajenih objektov. Tožnika dalje navajata, da je toženka napačno ugotovila dejansko stanje tudi glede preostalih prizidkov. Tožnika sta povečala podkleten vhod (v projektu označen kot prizidek 2) za 0,7 m zgolj iz razloga nagnjenosti terena, saj drugače sploh ni bila mogoča izvedba vhoda v objekt. Pri izdaji gradbenega dovoljenja se ni v zadostni meri upoštevala narava terena, zato je bila izvedba podkletenega vhoda mogoča samo na ta način. Zimski vrt (v projektu označen kot prizidek 3) sploh ne more biti predmet gradbenega dovoljenja, saj gre za premični objekt, ki se ga lahko kadarkoli odstrani. Toženka je zimski vrt opredelila kot sestavni del glavnega objekta, pri tem pa ni upoštevala niti njegove izvedbe, niti materialov, iz katerih je zgrajen. Po mnenju tožnikov po določbah ZN in ZGO-1 za zimski vrt niti ni potrebna izdaja gradbenega dovoljenja, zato toženka o tem sploh ne bi smela odločati, saj njegovo postavitev dopušča že pridobljena lokacijska informacija Občine C. Tožnika v zvezi z navedenim sodišču predlagata, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja le, da vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je v obravnavanem primeru med strankama sporno zgolj vprašanje, ali tožnika lahko pridobita gradbeno dovoljenje zgolj za tiste dele objekta, ki sta jih zgradila v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem iz leta 1989 ali ne. Toženka namreč zatrjuje, da objekta, ki je zgrajen v nasprotju z upravnim dovoljenjem, ni mogoče ločevati na del, ki je skladen z gradbenim dovoljenjem in del, ki ga predstavljajo klet in izvedeni prizidki, kar želita tožnika s spremenjenim zahtevkom legalizirati.

Na navedeno vprašanje daje odgovor ZGO-1, ki v določbah 67. in 73. člena določa, kdaj in ob kakšnih pogojih je mogoče izdati investitorju gradbeno dovoljenje za posamezni del objekta oziroma kdaj je mogoča sprememba gradbenega dovoljenja. Po določbi 67. člena ZGO-1 se gradbeno dovoljenje izda za celoten objekt ali pa za njegov del, ki pomeni tehnično, tehnološko ali funkcionalno celoto in se da samostojno uporabljati, če se objekt gradi oziroma rekonstruira po delih in to tudi opredeljuje projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (1. odstavek 67. člena ZGO-1). Po mnenju sodišča v obravnavanem primeru, ko tožnika zahtevata zgolj legalizacijo tistih delov objekta, ki so zgrajeni v nasprotju z gradbenim dovoljenjem iz leta 1989, nedvomno ne gre za dele objekta, ki bi pomenili tehnično in funkcionalno celoto in bi jih bilo mogoče samostojno uporabljati, kar pravilno ugotavlja že toženka. Za tako situacijo bi šlo, če bi se npr. gradbeno dovoljenje izdajalo za več stanovanjskih objektov, pa bi se v prvi fazi zgradili in finalizirali le nekateri izmed njih. Dokončni objekti bi tako izpolnjevali pogoje iz 1. odstavka 67. člena ZGO-1. Seveda pa mora biti fazna gradnja v takem primeru vnaprej predvidena s projektom za pridobitev gradbenega dovoljenja in tudi gradbeno dovoljenje bi moralo investitorju omogočati gradnjo po fazah.

Po določbah 73. člena ZGO-1 lahko investitor po izdaji pravnomočnega gradbenega dovoljenja, če se projekt za izvedbo tako spremeni, da pomeni to za objekt, ki se gradi oziroma rekonstruira, spremembo pogojev, določenih z gradbenim dovoljenjem in elementov, ki lahko vplivajo na zdravstvene pogoje, okolje, varnost objekta ali spremembo predpisanih bistvenih zahtev, vloži zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja. Nova odločba, ki deloma nadomesti gradbeno dovoljenje, se omeji na predlagane spremembe, če zaradi predlaganih sprememb, ki vplivajo na lokacijske pogoje, ni potrebno izdati novega gradbenega dovoljenja (2. odstavek 73. člena ZGO-1). Podatki v sporni zadevi kažejo, da so se z zgraditvijo objekta, ki ga želita tožnika legalizirati, bistveno spremenili lokacijski pogoji v primerjavi z gradnjo, ki je bila dovoljena z gradbenim dovoljenjem iz leta 1989, saj je objekt večjih dimenzij tako po tlorisnih dimenzijah kot tudi po višini. Lokacijski pogoji se v obravnavanem primeru ne bi spremenili, če bi npr. investitorja v objektu spremenila zgolj notranji razpored prostorov. Ker pa gre v obravnavanem primeru, kot je že navedeno, za spremembo lokacijskih pogojev, investitorjema ni mogoče izdati spremenjenega gradbenega dovoljenja.

Ker v spornem primeru po obrazloženem niso izpolnjeni pogoji za gradnjo objekta po fazah, niti ne pogoji za izdajo dopolnilnega gradbenega dovoljenja, je toženka po presoji sodišča ravnala prav in v skladu z zakonom, ko je tožnikoma odrekla izdajo gradbenega za dele objekta, ki presegajo gradnjo po gradbenem dovoljenju iz leta 1989. Iz navedenega razloga je tožba neutemeljena, zato jo je sodišče zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1).