Jedro

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v konkretnem primeru obdolženka svoje prepričanje gradila na dejanski podlagi ter je rezultat svojih razmišljanj posredovala sinu, so na mestu zaključki v izpodbijani sodbi, da bi bilo ob ugotovljeni nezlorabi svobode govora, neživljenjsko omejiti materino pravico, da sinu izrazi svoje mišljenje (čeprav na bolj oster in manj obziren, a njihov običajen način komunikacije) v tako nerazumni meri nasproti pravici do časti in dobrega imena zasebne tožilke. Na pritožbene navedbe, da je bil z zapisano izjavo presežen še sprejemljiv nivo govora in da je sodišče tisto, ki bi moralo povedati, da je tak nivo zlasti v družinskih odnosih nedopusten in nesprejemljiv pa je odgovorilo že sodišče prve stopnje, ko je poudarilo, da je pri odločanju izhajalo tudi iz obstoječe sodne prakse in upoštevalo, da tudi bistveno bolj ostre, zaničevalne in javno izražene besede niso bile opredeljene kot razžalitve in da je še toliko manj mogoče kot takšno označiti izjavo obdolženke v okoliščinah obravnavanega primera.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenke zasebne tožilke se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Zasebna tožilka je na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s drugim odstavkom 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dolžna plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso za pritožbo v višini 100,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obdolženo D. H. na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1. Na podlagi 96. člena ZKP je odločilo, da se stroški postopka iz 1. do 6. točke 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženke, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, naložijo v plačilo zasebni tožilki.

2. Zoper sodbo je pooblaščenka zasebne tožilke vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko spozna za krivo po zasebni tožbi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po pregledu pritožbenih navedb in celotne zadeve, sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov o pravilnosti prvostopenjskega oprostilnega izreka. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženke pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je zanesljivo ugotovilo, da obdolženka z očitanim ravnanjem ni izpolnila zakonskih znakov očitanega ji kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1. 5. V obravnavani zadevi je ključno vprašanje, ali je obdolženka z zapisom v pismu, namenjenemu svojemu sinu, razžalila zasebno tožilko, svojo snaho. Sodišče prve stopnje je v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno poudarilo, da je zaradi nedoločnosti izvršitvenega ravnanja v določbi prvega odstavka 158. člena KZ-1, potrebno poleg besedila izjave, za katero se ugotavlja, ali ima žaljivi pomen, upoštevati vse prepoznavne spremljevalne okoliščine posameznega primera (čas razžalitve, okoliščine in navade, osebe katerim je razžalitev namenjena ter medsebojne odnose storilca in oškodovanca), kot to narekuje ustaljena sodna praksa. Pri presoji, ali je imela izjava obdolženke „Ona je narcis-psihopat, ki te nadzoruje in ponižuje. Manipulira s tvojimi čustvi, s tvojo pametjo in tvojim življenjem.“ v pismu dne 9. 12. 2019 žaljivi pomen, je pravilno izhajalo iz njene razlage ter upoštevalo vse zgoraj naštete relevantne okoliščine obravnavanega primera. Ugotovilo je, da je v tistem obdobju prišlo do prekinitve vseh stikov med obdolženko in njenim sinom; da je bil povod za napisano pismo oddaljitev sina od družine, odkar je sin v zvezi z zasebno tožilko; da vsebina pisma predstavlja pogled matere na sinovo spremenjeno obnašanje in njegovo oddaljevanje; da je šlo za kritiko ravnanj zasebne tožilke, ki se ni nanašala izključno na osebno žalitev in diskreditacijo zasebne tožilke; da zapisane izjave same po sebi ne pomenijo žalitve v objektivnem smislu; da v besedah ni bilo zaznati podcenjevanja, zaničevanja, nespoštovanja dostojanstva, posmehovanja ali sramotenja; da je šlo za obdolženkino zasebno in intimno komunikacijo s sinom; da je šlo za domač in ustaljen način komunikacije, kot tudi da ni bil obdolženkin namen, da za pismo izve zasebna tožilka. Tehtalo je med ustavno varovanima pravico do svobode izražanja ter pravico do časti in dobrega imena, upoštevalo ustaljeno sodno prakso ter ugotovilo, da zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja obdolženki niso podani. Dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje ni kaj dodati, pritožbeno sodišče jih v celoti sprejema in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, glede pritožbenih navedb pa dodaja sledeče:

6. Pritožba je neutemeljena, ko sodišču prve stopnje očita, da je v izpodbijani sodbi precejšnje nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se o vsebini listine (pisma z dne 9. 12. 2019) navaja v razlogih sodbe in med samo listino. Pritožnico moti, kako sodišče v 8. točki obrazložitve povzema vsebino listine ter meni, da je ta povzetek nepopoln in se bistveno razlikuje od prave vsebine pisma. Opozarja, da je sodišče kljub poudarjanju, da je obdolženkino izjavo v pismu potrebno brati v luči celotnega teksta, izpustilo ključen in bistven del pisma, ko v kontekst pisma ni vneslo tudi inkriminirane izjave ter v pismu navedenega besedila, da je "žrtvoval sebe in vse za nekaj, kar ni ljubezen" in da "razmišlja in živi, kot ona hoče". Prav z inkriminirano izjavo in pravkar navedenim besedilom naj bi obdolženka natančno opredelila in obrazložila kontekst izrečenih besed narcis in psihopat. 7. S takšnimi pritožbenimi izvajanji pritožnica ne more uspeti, temveč se pri razlagi, kako je sodišče prve stopnje povzelo vsebino pisma, neupravičeno omeji le na 8. točko obrazložitve sodbe, kjer je sodišče prve stopnje le krajše opisalo, o čem je bilo v pismu govora ter po oceni pritožbenega sodišča v celoti zajelo bistvo pisma, kljub temu, da v tem krajšem povzetku ni še posebej zapisalo inkriminirane izjave ter dela zgoraj izpostavljenega besedila s strani pritožnice. Izjavo obdolženke iz obtožnega predloga je namreč povzelo v nadaljevanju obrazložitve sodbe ter jo presojalo z vidika celotne vsebine pisma in upoštevaje spremljevalne okoliščine primera. Tako je iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje pri presoji, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje razžalitve, upoštevalo celotno izjavo obdolženke, s katero naj bi ta razžalila oškodovanko, v luči celotnega teksta pisma, pri čemer ni izpustilo nobenega ključnega in bistvenega dela pisma. Glede na navedeno je očitno, da zatrjevana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Neutemeljene pa so zato tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v tej zvezi posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo.

8. Sodišče prve stopnje je obdolženkino izjavo z vidika žaljive vsebine presojalo tako, da je pod drobnogled najprej vzelo besedi narcis in psihopat ter prepričljivo zaključilo, zakaj oba izraza nimata zgolj negativnega pomena. Pravilna je razlaga sodišča prve stopnje, da predvsem pri besedi narcis ne gre zaznati negativne vrednostne sodbe v smislu osebne žalitve in diskreditacije, ki bi bila podana zgolj zaradi sramotitve oškodovanca. Prav tako beseda psihopat, ki v svojem laičnem in objektivnem pogledu označuje nekaj nenormalnega, ne more že vnaprej in brez presoje vseh okoliščin pomeniti žalitve v objektivnem smislu. Na drugi strani se pritožnica ne strinja z vrednostno opredelitvijo navedenih pojmov, kot jo je podalo sodišče, češ da se besedi vedno uporabljata kot negativna vrednostna sodba ter da bi za nevtralna izraza lahko šlo le v primeru razprave znotraj psihiatrične stroke, ne pa v splošnem pogovornem jeziku. Vendar zgolj z lastnim pripisovanjem samo določenega pomena navedenim besedam v vsakdanji rabi, ne da bi se pri tem oprla na kakršnokoli drugo podlago, prepričljivih zaključkov sodišča prve stopnje ne uspe omajati.

9. Sodišče prve stopnje je obdolženkino izjavo nadalje pravilno presojalo v kontekstu celotnega pisma in tudi pritožbeno sodiče nima pomislekov o tem, da je pismo v svojem bistvu usmerjeno na kritiko ravnanj zasebne tožilke, glede na to, da je obdolženka skozi celotno pismo navedla še druge okoliščine, na podlagi katerih je podajala svoje zaključke in kritizirala zanjo problematična ravnanja, kar velja tudi za zapis obdolženke, da naj bi zasebna tožilka njenega sina nadzorovala, poniževala in manipulirala z njim. Pri tem sodišče prve stopnje ni spregledalo, da je obdolženka ravnanja kritizirala na oster in čustven način, vendar se je strinjati z oceno v izpodbijani sodbi, da njena kritika ni prišla na osebno raven in da v njenih besedah ni zaznati podcenjevanja, zaničevanja, nespoštovanja dostojanstva, posmehovanja ali sramotenja. Navedenih zaključkov pritožnica ne uspe izpodbiti, ko pravi, da je natančno opredelitev pojmov psihopat in narcis podala že obdolženka sama, ko je v pismu navedla, da je zasebna tožilka tak psihopat in narcis, ki nadzoruje in ponižuje, manipulira z njegovimi čustvi, z njegovo pametjo in njegovim življenjem. S tem zgolj povzema vsebino inkriminirane izjave in kvečjemu poudari, da sta besedi narcis in psihopat vezani na ravnanja zasebne tožilke, kot jih vidi obdolženka.

10. Prepričanje, da sta bili besedi narcis in psihopat zapisani zgolj zaradi podajanja negativne in podcenjujoče vrednostne sodbe o zasebni tožilki, pritožnica nadalje gradi na izpovedbi priče D. H. in zagovoru obdolženke. V tej zvezi ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje povsem zanemarilo izpovedbo navedene priče, obdolženkinega sina, ki je med drugim izpovedal (kar poudarja pritožnica), kako ga je družina po tem, ko se je poročil s zasebno tožilko, poskusila odvrniti od nje ter o njej grdo govorila. Vse navedeno je sodišče ustrezno povzelo v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ko se je poglobljeno ukvarjalo z odnosi med obdolženko, njenim sinom in oškodovanko. Opredelilo se je tudi do zapisa na l. št. 5, ko je opozorilo, da ne more biti predmet tega postopka, kar poudarja tudi pritožbeno sodišče, dokazuje pa, da se je spor do napisanega pisma vlekel že dlje časa. Prav tako ne držijo pritožbene navedbe, da naj bi sodišče nekritično povzelo zagovor obdolženke, temveč ga je podrobno in pravilno povzelo v 2. točki obrazložitve ter ga nato v povezavi z ostalimi dokazi tudi ustrezno ocenilo in prepričljivo pojasnilo, zakaj verjame obdolženki, da ni imela namena razžaliti oškodovanke (predvsem 7. in 11. točka obrazložitve). Vsebina zagovora obdolženke, da oškodovanke niti ne pozna, temveč da jo je videla dvakrat do trikrat in da se ji ne zdi moralno in dopustno, da želi nekdo uničiti družino, po oceni pritožbenega sodišča sama po sebi ne kaže na nespoštovanje, zaničevanje in prezir do zasebne tožilke, kar želi poudariti pritožnica. Glede na navedeno je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje tako izpovedbo zgoraj navedene priče kot tudi zagovor obdolženke v celoti upoštevalo in na ugotovljena dejstva iz obeh izpovedb ustrezno navezalo obdolženkino izjavo v pismu.

11. Pritožnica izpodbija tudi zaključke v sodbi, da obdolženka ni imela namena nikogar razžaliti. Meni, da je obdolženka vedela, da bo sin prizadet in da bo pismo prišlo do zasebne tožilke in poudarja, da je razžalitev lahko storjena v pismu in na drug način, pri katerem izjava dospe do oškodovanca. V tej zvezi izpostavlja, da je obdolženka ravnala z eventualnim naklepom. A tudi slednje je sodišče prve stopnje imelo v uvidu, ko je v točki 7. obrazložitve poudarilo, da zgolj okoliščina, da obdolženka ni imela namena, da za pismo izve zasebna tožilka, ne pomeni, da zaradi tega ni mogoče govoriti o razžalitvi na škodo zasebne tožilke. Prav tako je v 11. točki zapisalo, da za podanost razžalitve ni nujno, da je posredovana oškodovancu. Pojasnilo je, da po sodni praksi namen razžalitve ni sestavina naklepa, predstavlja pa eno od relevantnih okoliščin za odločanje o žaljivosti obdolženkine izjave. V obravnavanem primeru je glede na vse relevante okoliščine primera pravi pomen dalo dejstvu, da obdolženka svojega razmišljanja ni izrazila neposredno zasebni tožilki, temveč je bilo pismo namenjeno zgolj sinu, iz vsebine katerega je razviden pogled matere na sinovo spremenjeno obnašanje in oddaljevanje. Do navedenega se je podrobno opredelilo v točki 11. obrazložitve in podalo prepričljive zaključke, česar pritožbene navedbe glede eventualnega naklepa in namena obdolženke razžaliti zasebno tožilko, ne omajejo.

12. Za odločitev prvostopenjskega sodišča je bilo poleg vseh ugotovljenih okoliščin obranvavanega primera ključno tehtanje med dvema ustavno zavarovanima pravicama, in sicer pravico do svobode izražanja ter pravico do časti in dobrega imena (10. in 11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Vezano na to se je sodišče prve stopnje oprlo tudi na vsebino odločb Evropskega sodišča za človekove pravice, ki narekujejo protipravnost tudi zelo ostrih, surovih izjav, v kolikor so te še vedno lahko razumljene kot kritika ravnanja ali stališča, ne pa zgolj napada na osebnost ter ustrezno zaključilo, da ima pravica do svobode izražanja, ki je pogosteje razlagana v zvezi s svobodo javnega izražanja, določen pomen tudi v zasebnih odnosih. Pravilno je zato stališče v izpodbijani sodbi, da je posameznikova pravica do izražanja misli, ki jih v zasebni komunikaciji prenese svojemu najbližnjemu sorodniku in se nanašajo na neko drugo osebo, še toliko bolj poudarjena in ima toliko večjo težo ob tehtanju s kolidirajočo pravico do varstva osebnega dostojanstva in varstva osebnostnih pravic. Kot je poudarilo, tudi svoboda izražanja ni neomejena, vendar le tedaj, ko gre za žaljive izjave, katerih edini namen je očitno žaljenje oziroma blatenje.

13. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v konkretnem primeru obdolženka svoje prepričanje gradila na dejanski podlagi ter je rezultat svojih razmišljanj posredovala sinu, so na mestu zaključki v izpodbijani sodbi, da bi bilo ob ugotovljeni nezlorabi svobode govora, neživljenjsko omejiti materino pravico, da sinu izrazi svoje mišljenje (čeprav na bolj oster in manj obziren, a njihov običajen način komunikacije) v tako nerazumni meri nasproti pravici do časti in dobrega imena zasebne tožilke. Na pritožbene navedbe, da je bil z zapisano izjavo presežen še sprejemljiv nivo govora in da je sodišče tisto, ki bi moralo povedati, da je tak nivo zlasti v družinskih odnosih nedopusten in nesprejemljiv pa je odgovorilo že sodišče prve stopnje, ko je poudarilo, da je pri odločanju izhajalo tudi iz obstoječe sodne prakse in upoštevalo, da tudi bistveno bolj ostre, zaničevalne in javno izražene besede niso bile opredeljene kot razžalitve in da je še toliko manj mogoče kot takšno označiti izjavo obdolženke v okoliščinah obravnavanega primera.

14. Zaključke sodišča prve stopnje, da gre pri obdolženkinih izjavah zgolj za kritiko ravnanj oškodovanke, ne pa za razžalitev, pritožnica graja celo kot protispisne, čemur pa ni moč pritrditi, saj gre pri ugotavljanju, ali je obdolženka podala le kritiko ravnanj ali se je kritika nanašala izključno na osebno žalitev in diskreditacijo zasebne tožilke, za dejansko vprašanje, zato je pritožbeno sodišče tovrstne pomisleke pritožbe lahko obravnavalo le v okviru presoje izpodbojnega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pa je bilo, glede na vse zgoraj obrazloženo, pravilno in popolno ugotovljeno in ga pritožbene navedbe ne omajejo.

15. Glede na obrazloženo neutemeljenost pritožbenih navedb in ker pri preizkusu ni ugotovilo kršitev, na katere je po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. Ker zasebna tožilka s pritožbo svoje pooblaščenke ni uspela, je na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s drugim odstavkom 96. člena ZKP dolžna plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso za pritožbo v višini 100,00 EUR (tar. št. 7409 Zakona o sodnih taksah (ZST-1)).