Jedro

I. ZDR je varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov predstavnikov delavcev, starejših delavcev, staršev in invalidov izrecno izključil le za primere prenehanja delodajalca, ne pa tudi za primer posebej urejene odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi pravnomočno potrjene prisilne poravnave, saj prisilne poravnave tudi po njeni vsebini ni mogoče uvrščati med postopke za prenehanje delodajalca.

II. V primeru prisilne poravnave gre za postopek uveljavljanja in varstva pravic iz delovnega razmerja šele v zvezi s postopki odpovedi delovnega razmerja na podlagi pravnomočnega sklepa o potrditvi prisilne poravnave, vključno z izbiro posameznih delavcev, ki jim preneha delovno razmerje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku, razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 24.6.2003 v okviru finančne reorganizacije na podlagi pravnomočno potrjene prisilne poravnave ter tožniku priznalo neprekinjeno delovno dobo in pravice iz delovnega razmerja na podlagi njegove pogodbe o zaposlitvi iz leta 2001 od 1.8.2003 dalje in toženi stranki naložilo, da pozove tožnika nazaj na delo in mu povrne stroške postopka. Razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi je utemeljilo z dejstvom, da je tožnik starejši delavec in kot tak v skladu s 114. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS št. 42/02) uživa zaščito pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, tudi če gre za odpoved zaradi prisilne poravnave oziroma finančne reorganizacije.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Poudarilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe o posebnem varstvu pred odpovedjo iz ZDR, ki je začel veljati s 1.1.2003, saj se je postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi pričel šele v letu 2003, oziroma je bil šele po uveljavitvi ZDR sprejet načrt finančne reorganizacije s programom prenehanja delovnih razmerij, kot sestavni del prisilne poravnave, ki je bila potrjena s sklepom z dne 11.6.2003. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Ker je bil predlog za začetek postopka prisilne poravnave nad toženo stranko podan že v letu 2002, bi moralo sodišče upoštevati določbe 233. člena ZDR, ki je začel veljati s 1.1.2003 in ki v navedenem členu določa, da se postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po zakonodaji, veljavni ob začetku teh postopkov. Po prej veljavni ureditvi pa je v posledici sklenjene prisilne poravnave lahko prenehalo delovno razmerje tudi sicer zaščitenim kategorijam delavcev. Sicer pa je bilo tudi v postopku sprejemanja ZDR rečeno, da v primeru prenehanja delodajalca ali postopka prisilne poravnave ne bo zagotovljeno posebno varstvo posameznih kategorij delavcev pred odpovedjo, saj bi bilo to v nasprotju z namenom in cilji prisilne poravnave.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, prečiščeno besedilo - Uradni list RS, št. 12/03) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava glede presoje zakonitosti odpovedi tožnikove pogodbe o zaposlitvi ni utemeljen.

Revizijsko sodišče soglaša s stališčem sodišča druge stopnje, da je treba v primerih, ko je bil načrt finančne reorganizacije s programom prenehanja delovnih razmerij sprejet in prisilna poravnava potrjena po 1.1.2003, glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi teh aktov uporabiti določbe ZDR, čeprav je delodajalec podal predlog za začetek postopka prisilne poravnave pred 1.1.2003. Določbo 233. člena ZDR, da se postopki uveljavljanja in varstva pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, uvedeni pred dnevom uveljavitve ZDR (1.1.2003), dokončajo po prejšnjih predpisih, je v primeru prisilne poravnave potrebno razumeti tako, da je šlo za postopek uveljavljanja in varstva pravic iz delovnega razmerja šele v zvezi s postopki odpovedi delovnega razmerja na podlagi pravnomočnega sklepa o potrditvi prisilne poravnave, vključno s postopkom izbire posameznih delavcev, ki jim preneha delovno razmerje. Sam program prenehanja delovnih razmerij iz 1. odstavka 51. člena Zakona o prisilni poravnavi stečajev in likvidacij (ZPPSL, Uradni list RS, št. 67/93, 39/97 in 52/99), kot priloga načrtu finančne reorganizacije, ni urejal pravic posameznih delavcev in ni bil sprejet po postopku uveljavljanja in varstva pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, temveč po pravilih postopka o sklenitvi prisilne poravnave iz 46., 49., 50. in 51. člena ZPPSL, ki se zaključi s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave. Ker je bil v zvezi s tem sporom postopek odpovedi tožnikove pogodbe o zaposlitvi začet šele na podlagi pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v Krškem, opr. št. St 25/2002, z dne 11.6.2003, o potrditvi prisilne poravnave nad toženo stranko in ni šlo za postopek uveljavljanja in varstva pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja tožnika, ki bi bil v smislu določb 233. člena ZDR začet že pred 1.1.2003, je sodišče za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljeno uporabilo določbe ZDR, ki je začel veljati s 1.1.2003. Do uveljavitve ZDR je prenehanje delovnega razmerja delavca zaradi pravnomočno potrjene prisilne poravnave z načrtom finančne reorganizacije urejal ZPPSL v 51. členu. Šlo je za specialno ureditev prenehanja delovnega razmerja v postopku prisilne poravnave, ki je izključevala uporabo določb takratnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) o zaščitenih kategorijah delavcev (36.d člen ZDR (1990)) in zaščitene kategorije glede prenehanja delovnega razmerja izenačevala z njihovim položajem v stečajnem postopku (glej sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 38/99, z dne 11.5.1999, objavljena v Zbirki odločb 1998 - 2000 Delovno socialnega oddelka Vrhovnega sodišča RS, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 261).

ZDR je v prehodnih določbah v 244. členu določil, da z dnem njegove uveljavitve (s 1.1.2003 - 246. člen ZDR) prenehajo veljati določbe 8., 47., 51., 106. člena, osmi odstavek 147. člena in sedmi odstavek 172. člena ZPPSL, kolikor urejajo prenehanje delovnega razmerja delavcev v stečajnem postopku ali zaradi potrjene prisilne poravnave in prednostno pravico do ponovne zaposlitve. Čeprav določba ni povsem natančna, so bile z njo nedvomno razveljavljene določbe četrtega do sedmega odstavka 51. člena ZPPSL, ki so neposredno urejale prenehanje delovnega razmerja delavcev zaradi potrjene prisilne poravnave in so bile nadomeščene z določbami ZDR, točka d) podpoglavja o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, očitno pa tudi drugi in tretji odstavek 51. člena ZPPSL o predhodnem obveščanju in posvetovanju, ki so bile nadomeščene z določbami 97. člena ZDR. Pravna podlaga, na kateri je temeljilo zgoraj navedeno stališče o izključitvi določb o zaščitenih kategorijah delavcev v postopku prisilne poravnave na podlagi specifične ureditve v ZPPSL, je s tem odpadla.

ZDR v točki d. podpoglavja o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ureja odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi začetka postopka za prenehanje delodajalca (103., 104., 105. in 108. člen) in posebej odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi prisilne poravnave (106. člen). Gre torej za ureditev odpovedi pogodbe o zaposlitvi v dveh različnih položajih, ki imata nekatere skupne značilnosti, zakon pa na vsakega od njih lahko veže tudi različne pravne posledice. Tako je ZDR v podpoglavju D poglavja o odpovedi pogodbe o zaposlitvi uredil posebno varstvo pred odpovedjo tako, da je varstvo pred odpovedjo predstavnikov delavcev (113. člen), starejših delavcev (114. člen), staršev (115. člen) in invalidov (116. člen) izrecno izključil le za primer prenehanja delodajalca. Ker gre za izjemo od pravila, da uživajo navedene kategorije delavcev varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo je potrebno ozko razlagati, se ta izjema ne nanaša na posebej urejeno odpoved zaradi prisilne poravnave, saj postopka prisilne poravnave tudi po njegovi vsebini ni mogoče uvrščati med postopke za prenehanje delodajalca. Ob jasni ureditvi v ZDR, ki odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi prisilne poravnave ne izključuje iz varstva pred odpovedjo iz poslovnih razlogov posameznih posebej varovanih kategorij delavcev, sklicevanje na podane izjave posameznikov v postopku sprejemanja zakona ne more biti odločilno, temveč je za ureditev tega vprašanja pomembno le sprejeto in uveljavljeno zakonsko besedilo. Glede na povedano tudi revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava, ker sta nižji sodišči zaključili, da uživa tožnik, kot starejši delavec, v primeru prisilne poravnave nad toženo stranko v skladu s 114. člena ZDR posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ni utemeljen. Pri tem je sodišče upoštevalo, da pomeni varstvo pred odpovedjo predstavnikov delavcev, da jim delodajalec ne more odpovedati pogodbe o zaposlitvi brez soglasja organa, katerega član je delavec (če ravna v skladu z zakonom, KP in pogodbo o zaposlitvi), razen če v primeru poslovnega razloga odkloni ponudeno ustrezno zaposlitev (113. člen ZDR), da uživajo varstvo pred odpovedjo tisti starejši delavci, ki ne soglašajo z odpovedjo iz poslovnega razloga, oziroma ki niso pridobili minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, razen če jim je do izpolnitve teh pogojev zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti (114. člen ZDR) in varstvo pred odpovedjo iz poslovnega razloga tisti invalidi druge in tretje kategorije, ki jim ni zagotovljeno drugo ustrezno delo v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (prvi odstavek 116. člena ZDR). V postopku pred nižjima sodiščema je bilo ugotovljeno, da takšna izključitev varstva pred odpovedjo za tožnika ni bila podana in to v postopku ves čas ni bilo sporno.

Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi določb 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.