Jedro

Ker tožnica ni uspela dokazati nastanka škodnega dogodka, niti odgovornosti tožene stranke za zaporo poplavljenih ulic, je odločitev sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 2.556,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2014 dalje do plačila. Tožnici je naložilo v plačilo stroške pravdnega postopka v višini 428,37 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da bi morala tožena stranka kot vzdrževalec cest dela opravljati s skrbnostjo strokovnjaka. Tožena stranka je imela nalogo zapreti K. ulico, kar dokazuje zapora te ulice. Vendar naloge ni opravila pravilno, saj je bila zapora na izhodu iz ulice napačna. Tožena stranka bi morala ulico zapreti na njenem vhodu, t.j. iz smeri ulice I., kar bi bilo pravilno in v skladu z dolžno skrbnostjo. Tega ni storila, zato so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti in nima razlogov o odločilnih dejstvih. Podano je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov ter med samimi temi listinami in zapisniki. Zmotna je dokazna ocena odločbe Slovenskega zavarovalnega združenja. Napačna je predpostavka, da je tožnica pred škodnim dogodkom vozila po poplavljenih ulicah. To ni bilo mogoče, saj so bile poplavljene ulice zaprte za promet. Sodišče ni izvedlo dokaznega postopka s predlaganimi izvedenci. Tudi ogleda na kraju samem ni opravilo. Dejansko stanje je zato zmotno in nepopolno ugotovljeno. Stroški postopka so bili odmerjeni previsoko.

3. Tožena stranka in stranski intervenient na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz podatkov spisa in ugotovitev sodišča izhaja, da je bila tožnica odvetnica A. A. (l. št. 51 in 82 spisa). Odvetniška zbornica Slovenije je tukajšnje sodišče obvestila, da je bila zaradi smrti 30. 6. 2018 izbrisana iz imenika odvetniške zbornice (to je po zaključeni glavni obravnavi in po vložitvi pritožbe zoper sodbo v tej zadevi). V pravdi jo zastopa pooblaščenec. Pritožbeno sodišče je zato v tej sodbi kot tožečo stranko označilo dediče pokojne tožnice.

6. Tožnica vtožuje denarno odškodnino za materialno škodo iz škodnega dogodka z dne 22. 10. 2014. Osebno vozilo, s katerim se je peljala po K. cesti v L., ki je bila nezavarovana, je bilo poškodovano zaradi vode na cestišču. Tožnica trdi, da za škodo objektivno odgovarja tožena stranka, saj je bila cesta odprta, morala pa bi biti zaprta. Toženi stranki je očitala tudi, da je odgovorna za opustitev dolžne skrbnosti zaradi neizvedene zapore ceste.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi drugega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in ustaljene sodne prakse presodilo, da v konkretnem primeru ne gre za objektivno odgovornost tožene stranke. Tožnica s trditvami glede zapore ceste in očitkom o opustitvi dolžnega ravnanja dejansko uveljavlja krivdno odgovornost tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zato presojalo obstoj predpostavk odškodninske odgovornosti po prvem odstavku 131. člena OZ v zvezi s 163. členom OZ (tožena stranka je vzdrževalec javnih cest). Po izvedenem dokaznem postopku in zaslišanju tožnice, upoštevaje njeno trditveno in dokazno podlago, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica ni uspela dokazati že samega škodnega dogodka. Tudi če bi ji to uspelo, po ugotovitvah sodišča tožena stranka ni pasivno legitimirana, saj zapiranje cest in skrb za urejenost vodotokov ni v njeni pristojnosti. Končno je ugotovilo in presodilo, da je tožena stranka v izrednih razmerah – poplave ob obilnem deževju – kot vzdrževalec cest izvajala interventne ukrepe s potrebno skrbnostjo strokovnjaka in njeno ravnanje ni bilo protipravno. Po takih ugotovitvah je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

8. Odločitev je pravilna v pravnem in dejanskem pogledu in ni obremenjena z očitanimi niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Ker jo pritožbeno sodišče skupaj z razlogi sprejema, bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene poudarke (drugi odstavek 350. člena ZPP).

9. Tožnica s pritožbo uveljavlja absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vendar pritožbenih očitkov ne konkretizira do te mere, da bi lahko pritožbeno sodišče nanje konkretneje odgovorilo. Po prepričanju pritožbenega sodišča ima izpodbijana sodba vse razloge o odločilnih dejstvih, ki si niso v nasprotju, ter je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti. Prav tako ni nasprotja med listinami in zapisniki ter razlogi sodbe o vsebini teh listin in zapisnikov.

10. Pritožba izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. V 8. členu ZPP je sprejeto načelo proste dokazne ocene, po katerem sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skladna z navedenim določilom. V izpodbijani sodbi je konkretno povzelo bistveno vsebino vseh izvedenih dokazov ter se obrazloženo izreklo o njihovi dokazni vrednosti. V primerjavi z dokazi tožene stranke in stranskega intervenienta, posameznimi dejanskimi okoliščinami ter glede na uspeh celotnega dokaznega postopka, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokaz z izvedenci in ogledom na kraju samem. Tožnica bi s pomočjo izvedencev cestnoprometne stroke in avtomehanične stroke dokazovala nastanek in višino škode. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, kateri pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, da tožnica ni uspela izkazati nastanka škodnega dogodka, je izvajanje dokazov v smeri višine škode nepotrebno. Tudi dokaz z ogledom na kraju samem je za predmetni postopek nepotreben. Tožnica terja povračilo škode v zvezi s škodnim dogodkom z dne 22. 10. 2014, ko naj bi bila K. ulica poplavljena. Z ogledom kraja dogodka v času odločanja, ko v L. ni bilo nobenih poplav, ni moč ugotavljati stanja na K. ulici dne 22. 10. 2014. Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno utemeljilo z razlogi, ki so logični in izkustveno sprejemljivi. Zato je pritožbeni dvom o pravilnosti in celovitosti ugotovljenega dejanskega stanja neutemeljen.

11. Tožnica s pritožbo vztraja pri odgovornosti tožene stranke za škodni dogodek, ker zapora na K. ulici ni bila (pravilno) postavljena. Pritožbene navedbe so neutemeljene. Tožnica ni uspela dokazati nastanka škodnega dogodka, niti odgovornosti tožene stranke za zaporo poplavljenih ulic. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, zapiranje cest ni v pristojnosti tožene stranke. Njena naloga je zgolj izvedba zapore.

12. Pritožbeni očitek o napačno odmerjenih stroških postopka ni utemeljen. Prva točka tar. št. 19 Odvetniške tarife (OT) določa, da se stroški odgovora na tožbo odmerjajo po tarifni številki 18. Enako se odmerjajo stroški za prvi narok za glavno obravnavo, za vsak nadaljnji narok pa stroški znašajo 50% iz tar. št. 18 (prva in druga točka tar. št. 20 OT). Vrednost spornega predmeta v konkretnem primeru znaša 2.556,25 EUR oz. 5.569 točk, kar v skladu s tar. št. 18 OT pomeni, da vrednost storitve znaša 300 točk, oziroma polovična vrednost storitve 150 točk. Sodišče prve stopnje je stroške tožene stranke pravilno odmerilo.

13. Ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijanje sodbe ni našlo kršitev, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), kar je vsebovano v zavrnilnem delu izreka.