Jedro

Pri tožniku, invalidu III. kategorije s pravico do premestitve in pravico do nadomestila za invalidnost, je prišlo do sprememb v stanju invalidnosti, zato mu je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu s skrajšanim delovnim časom od polnega in pravica do delne invalidske pokojnine. Toženec je tožniku od priznanja delne invalidske pokojnine dalje utemeljeno ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost, saj sočasno ne more uživati dveh pravic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe toženca z dne 18. 8. 2011 in v zvezi s tem prvostopenjske odločbe z dne 30. 5. 2011 ter da ima tožnik še naprej pravico do izplačevanja nadomestila za invalidnost, toženec pa je dolžan tožniku povrniti stroške predsodnega postopka v višini 691,80 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2011 dalje ter sklenilo, da tožnik nosi svoje stroške tega postopka sam.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Meni, da je odločitev toženke in sodišča napačna. Toženka je res tožniku z odločbo z dne 15. 6. 2011 priznala pravico do delne invalidske pokojnine od 21. 5. 2011 dalje, pri tem pa gre zgolj za 4-urno priznanje delne invalidske pokojnine, saj je bil za 4 ure še vedno upravičen do izplačila in mu je bilo tako napačno v celoti ukinjeno nadomestilo za invalidnost. Sodišče ni ugotavljalo ali je ta s strani toženke odmerjena delna invalidska pokojnina po višini pravilna. V upravnem spisu se mora nahajati tudi dopis tožene stranke z dne 27. 5. 2011, ki je bil poslan tožniku, kar kaže na to, da je toženka sama smatrala, da je tožnik do tega nadomestila še upravičen. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Socialni spor v tej zadevi se nanaša na presojo pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe tožene stranke z dne 18. 8. 2011, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote A. z dne 30. 5. 2011. Območna enota toženke je z izpodbijano odločbo tožniku ustavila izplačevanje nadomestila za invalidnost z dnem 20. 5. 2011. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednjo dejansko stanje. Tožnik je bil na podlagi odločbe toženke z dne 24. 7. 2006 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, z določenimi omejitvami pri delu, s polnim delovnim časom od 7. 11. 2005 dalje. Z odločbo z dne 15. 11. 2006 mu je bila priznana pravica do nadomestila za invalidnost od 17. 12. 2005 dalje. Dne 13. 8. 2011 je osebni zdravnik na zahtevo zavarovanca podal predlog za uveljavitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Z odločbo z dne 16. 5. 2011 je bila tožniku priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z novimi omejitvami, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 11. 2010 dalje. Odločba je postala dokončna in izvršljiva dne 20. 5. 2011. Tožniku je bila z odločbo z dne 15. 6. 2011 priznana pravica do delne invalidske pokojnine od 21. 5. 2011 dalje. Z izpodbijano odločbo z dne 30. 5. 2011 je toženka tožniku ustavila izplačevanje nadomestila za invalidnost, kar je bilo potrjeno z dokončno odločbo z dne 18. 8. 2011. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v določilu 2. odstavka 163. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem.), kjer je določeno, da če nastanejo v stanju invalidnosti ali telesne okvare spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe. Pri tožniku je prišlo do sprememb v stanju invalidnosti, kakor je bilo ugotovljeno z novo odločbo tožene stranke z dne 16. 5. 2011, ko je bila tožniku priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu, s skrajšanim delovnim časom od polnega od 1. 11. 2010 dalje. Na podlagi navedene odločbe je bila tožniku tudi izdana odločba dne 15. 6. 2011, s katero se mu je priznala pravica do delne invalidske pokojnine od 21. 5. 2011 dalje. Toženec je tako pravilno ravnal, ko je tožniku ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost z dnem 20. 5. 2011, saj je od tega dne dalje tožniku pripadala pravica do delne invalidske pokojnine.

V predmetni zadevi se spor ne nanaša na višino posamične dajatve, temveč zgolj na to, ali je tožena stranka z izpodbijano dokončno odločbo tožniku pravilno ustavila izplačevanje nadomestila za invalidnost z dnem 20. 5. 2011. Ravnanje tožene stranke ko naj bi tožniku poslala vlogo za nadomestilo za invalidnost z dopisom z dne 27. 5. 2011, ne vpliva na pravilnost in zakonitost odločitve.

Pritožba meni, da pripada tožniku tudi pravica do nadomestila za invalidnost, saj je s pravico do delne invalidske pokojnine še vedno za 4 ure upravičen do izplačila nadomestila za invalidnost in je toženka odločila napačno, ko mu je nadomestilo za invalidnost v celoti ukinila. Takšno pravno nadziranje pritožbe ni pravilno. Pravica do premestitve iz 91. člena ZPIZ-1 je določena za invalide III. kategorije v dveh primerih, če je zavarovančeva zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Pravica do nadomestila za invalidnost iz 92. člena ZPIZ-1 v povezavi s 94. členom ZPIZ-1, ki je predvidena za primere iz 91. člena ZPIZ-1, tako pripada invalidom III. kategorije z zmanjšano delovno zmožnostjo za manj kot 50 % oziroma z zmožnostjo dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom – vendar na drugem delovnem mestu od trenutnega. Tretji dejanski stan za ugotovitev invalidnosti III. kategorije po 3. alinei 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1, po katerem je zavarovanec nezmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja delo s krajšim delovnim časom, pa je podlaga za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine in dela s krajšim delovnim časom od polnega v skladu s 93. členom ZPIZ-1. Tožniku je bila, po priznanju pravice do dela s krajšim delovnim časom in po prejemanju delne invalidske pokojnine zaradi pridobitve nove pravice po 93. členu ZPIZ-1, pravilno ukinjena pravica do nadomestila za invalidnost. Določbi 93. in 94. člena ZPIZ-1 se že pri opredelitvi primerov, v katerih zavarovancu pripada ena ali druga pravica, izključujeta. Sprememba invalidnosti, ki je povzročila prenehanje pravice do nadomestila je v nezmožnosti opravljanja dela s polnim delovnim časom, ki je povzročilo pridobitev pravice do dela s krajšim delovnim časom in delne invalidske pokojnine. Tožniku, ki ima sedaj pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, gre pravica do delne invalidske pokojnine. Tožniku tako ne pripada več pravica do razporeditve na drugo delo in s tem povezana pravica do nadomestila za invalidnost. Priznanje pravice do delne invalidske pokojnine še ne pomeni avtomatično pričetka njenega izplačevanja, enako pa priznanje nove pravice iz invalidskega zavarovanja ne pomeni avtomatično prenehanja prejšnje pravice (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 128/2010). Pričetek izplačevanja delne invalidske pokojnine, odmerjene po 1. alinei 3. odstavka 93. člena ZPIZ-1 je odvisen od pričetka dela s krajšim delovnim časom na drugem delovnem mestu, konec izplačevanja pa s prenehanjem dela s krajšim delovnim časom na drugem delovnem mestu. Ker je bilo v postopku pred sodiščem ugotovljeno, da je v času dokončne odločbe (18. 8. 2011) pri tožniku že bila realizirana pravica do delne invalidske pokojnine v znesku 208,33 EUR na mesec od 21. 5. 2011 obstajajo tudi razlogi za ustavitev izplačevanja nadomestila z navedenim dnem (20. 5. 2011), saj tožnik ne more ob spremembi nastanka invalidnosti sočasno tudi uživati dveh pravic (nadomestila za invalidnost in delne invalidske pokojnine). Ker je bila tožniku priznana pravica do delne invalidske pokojnine v višini 208,33 EUR na mesec od 21. 5. 2011 dalje, mu je s 20. 5. 2011 bilo pravilno ustavljeno izplačevanja nadomestila za invalidnost. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 154. členom ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP pritožnik, ki v pritožbi ni uspel, krije stroške pritožbe sam.