Jedro

Izvedenca je sodišče prve stopnje postavilo z namenom, da z njegovo pomočjo, ker samo ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem medicine, razčisti, za kakšne zdravstvene težave gre pri tožniku in kako te težave vplivajo na njegovo delovno zmožnost. Tožnik je v zvezi s pisnim izvedenskim mnenjem podal pripombe, ki niso terjale dodatnega zaslišanja izvedenca na glavni obravnavi. Neugodno izvedensko mnenje za tožnika pa ni razlog, da sodišče tega izvedenskega mnenja ne bi upoštevalo pri svoji odločitvi.

Pri tožniku ni podane invalidnosti, zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 7. 6. 2013 in št. ... z dne 21. 3. 2013 in da se tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi zmanjšanja delovne sposobnosti od dneva vložitve zahtevka, to je od 17. 12. 2012 dalje.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da bi se moralo sodišče opredeliti, katera stranka je v postopku šibkejša in slediti predvsem interesom šibkejše stranke. Sodišče namreč ne sme primarno zagovarjati interese kapitala oziroma preko državnih inštitucij države tako, da državno inštitucijo opredeli kot šibkejšo stranko in jo že vnaprej favorizira kot zmagovalko. Že na prvem naroku kot tudi v nadaljevanju postopka je bilo iz vsebine komunikacije med sodnico in pooblaščenko tožene stranke slutiti, da tožnik s tožbenim zahtevkom ne bo uspel. Iz tega razloga mora pritožbeno sodišče sodbo razveljaviti in samo, na podlagi zdravstvene dokumentacije, ki je priložena k pritožbi, brez naknadno vloženih dokazov, odločiti v okviru svojih pristojnosti. Medicinska dokumentacija namreč nesporno izkazuje dejanske poškodbe in trajne posledice. Upoštevaje navedeno ni potrebno iskanje novih dodatnih izvedenskih mnenj. Da je sodišče napačno opredelilo šibkejšo stranko izhaja tudi iz tega, da je sodišče privolilo v ponovitev postopka na invalidski komisiji II. stopnje. Glede mnenja sodnega izvedenca pa tožnik navaja, da postopek ni bil skladen niti s predvidenimi niti s predpisanimi aktivnostmi. To predvsem izhaja iz ravnanja razpravljajoče sodnice, ki je na narok vabila predsednico invalidske komisije II. stopnje, ne pa tudi sodnega izvedenca. Tožnik je bil tako prikrajšan za soočenje svojih in izvedenčevih argumentov v prisotnosti sodišča. Ker je tožnik izvedenca pričakoval na zadnji obravnavi in je tudi pripravil vprašanja, se tožnik na odločitev sodnice, da bo postopek zaključila brez pričanja sodnega izvedenca, ni mogel pripraviti. Tožnik je na naroku tudi nasprotoval izvajanju sodnice, ko je njegove pisne pripombe na poročilo sodnega izvedenca označila kot pavšalne. Sodišče tudi ne bi smelo zavrniti njegovega predloga o izločitvi izvedenskega mnenja. Pravično bi bilo, da izvedenec sodišču predloži svoje mnenje samo na podlagi obravnave zavarovanca in njegovega osebnega zdravstvenega kartona, brez možnosti vpogleda, v kateri smeri se odvija sodni spor. Dilema je tudi, ali iz izvedenskega mnenja izhaja, da gre le za „nakazano“ ali pa „izkazano“ slabšo gibljivost, kar bi se lahko razčistilo, če bi sodišče na narok vabilo tudi sodnega izvedenca. Tožnik tudi sprašuje, kdaj in kdo bo izvedel dejansko razmejitev s procenti med postravmatskimi in degenerativnim gibalnimi omejitvami, ki sta jih časovno neodvisno ugotovila radiolog 10. 4. 2013 in sodni izvedenec 25. 12. 2015. Sodišče je tudi spregledalo neodvisne ugotovitve travmatologov, radiologa in sodnega izvedenca glede omejitev dela s polnim delovnim časom. Glede obrazložitve sodišča, da je zavrnilo tožnikov dokazni predlog za postavitev novega sodnega izvedenca, pa tožnik navaja, da tega dokaza nikoli ni predlagal niti pisno niti ustno. Niti obe invalidski komisiji niti sodni izvedenec, prav tako pa tudi ne sodišče, se niso opredelili do mnenja stalnega sodnega izvedenca prof. dr. A.A. z dne 7. 2. 1996, ki navaja trajno zmanjšanje delovne sposobnosti zgolj zaradi prometne nesreče 16. 4. 1995. Tožnik k pritožbi prilaga tudi kopijo navedenega izvedenskega mnenja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(1) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 7. 6. 2013, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 21. 3. 2013. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

6. Osnovni pogoj, ki mora biti izpolnjen za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanje je nastanek invalidnosti. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)(2) , ki ga je glede na to, da se je postopek začel 21. 12. 2012, skladno s prvim odstavkom 390. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)(3) , potrebno uporabiti pri presoji sporne zadeve, v prvem odstavku 60. člena določa definicijo invalidnosti. Invalidnost po ZPIZ-1 je podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. za poklicno napredovanje. Invalidnost se razvršča v tri kategorije.

7. Glede na to, da je tožena stranka v predsodnem postopku odločila, da pri tožniku ni invalidnosti, je sodišče izvedlo dokazni postopek, v katerem je razčiščevalo, ali je pri tožniku podana invalidnost. V okviru dokaznega postopka je zaslišalo tožnika kot stranko v postopku, pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje, zaslišalo predsednico senata invalidske komisije II. stopnje ter nadalje pridobilo pisno izvedensko mnenje sodnega izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa. Po izvedenem dokaznem postopku je tožnikov tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi se moralo sodišče opredeliti, katera stranka je šibkejša ter slediti predvsem interesom šibkejše stranke. Sodišče je bilo skladno z drugim odstavkom 58. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)(4) dolžno presoditi, ali je bila izpodbijana dokončna odločba tožene stranke v zvezi s prvostopenjsko odločbo pravilna in zakonita. ZDSS-1 kot specialni predpis, s katerim je urejen postopek v socialnih sporih vsebuje določbe, ki sodišče pooblaščajo, da izvede postopek na način, da se zavarujejo interesi zavarovancev ter da se v postopku popolnoma in po resnici ugotovijo sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka (načelo materialne resnice). Po stališču pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določbe ZDSS-1 in mu nikakor ni mogoče očitati, da je dajalo prednost toženi stranki kot to neutemeljeno v pritožbi uveljavlja tožnik. Sodišče prve stopnje je na prvem naroku za glavno obravnavo sprejelo dokazni sklep, da bo pribavilo dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje. Sodišče je očitno ocenilo, da bi z osebnim pregledom tožnika ob sodelovanju ustreznih specialistov (medicine dela, prometa in športa in pa travmatologa) bilo možno že s pridobitvijo dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje razčistiti dejansko stanje. Iz zapisnika izhaja, da je tožnik z izvedbo tega dokaza soglašal. Sodišče se je nato odločilo tudi za zaslišanje predsednice senata invalidske komisije II. stopnje. Tako postopanje pa nikakor ne pomeni, da sodišče daje prednost toženi stranki, temveč je bil namen izvedbe tega dokaza ravno razčiščenje dejanskega stanja. Ker kljub pribavi dopolnilnega izvedenskega mnenja invalidske komisije II. stopnje zadeva po oceni sodišča prve stopnje še ni bila zrela za odločitev, se je sodišče nadalje odločilo, da bo pribavilo tudi izvedensko mnenje sodnega izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa. Ta je preučil medicinsko dokumentacijo tako v sodnem kot upravnem spisu in tožnika tudi osebno pregledal ter nato podal pisno izvedensko mnenje. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da pri tožniku ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njegovo zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta, na katerem je delal, to je izdelava letnih poročil (in tudi ne za delo na vseh ostalih delovnih mestih v računovodstvu, informatiki in organizaciji dela), zato pri tožniku ni invalidnosti. Spremembe v zdravstvenem stanju, ki jih ima, glede na opisane obremenitve na zadnjem delovnem mestu, ki ga je opravljal (in ostalih delih) niso tolikšne, da bi zahtevale razbremenitve pri delu. Delo ni bilo fizično zahtevno, možni so bili različni telesni položaji, sam si je prilagajal položaj pri delu, tempo in ritem dela. Tožnik si je lahko delo prilagajal glede na občasne težave. Pri delu ni imel dvigovanja in prenašanja težjih bremen, niti ne dvigovanja nad višino ramen oz. globokega sklanjanja, saj si je delovno okolje po svojih zmogljivostih oblikoval sam. Izvedenec je ob osebnem pregledu ugotavljal le nakazano slabšo gibljivost, ki je letom primerna, zmanjšanje pa deloma posledica poškodb, degenerativnih sprememb in neaktivnosti. Groba moč je primerna, senzibilitetnih izpadov pa izvedenec ne ugotavlja. Izvedenec je upošteval tudi zadnji izvid ortopeda, katerega predlogi omejitev se v celoti lahko upoštevajo pri tožnikovem zadnjem (in prejšnjih delih) brez tveganja, da bi zaradi dela prišlo do poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja.

9. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo mnenje sodnega izvedenca, ki je odgovoril na zastavljeno vprašanje sodišča, torej ali je pri tožniku, glede na njegove zdravstvene težave in pa glede na svoj poklic podana invalidnost. Izvedenec je v mnenju upošteval medicinsko dokumentacijo v spisu. Tako tudi izvid z dne 18. 7. 2013, iz katerega izhajajo omejitve pri delu (priloga sodnega spisa pod A/16) kot tudi izvedensko mnenje travmatologa z dne 7. 2. 1996 (zadnji odstavek na drugi strani izvedenskega mnenja). Izvedenca je sodišče prve stopnje postavilo ravno z namenom, da z njegovo pomočjo (saj sodišče ne razpolaga z znanjem medicine) razčisti, za kakšne zdravstvene težave gre pri tožniku in kako te težave vplivajo na njegovo delovno zmožnost. Tožnik je v zvezi s pisnim izvedenskim mnenjem podal pripombe, ki pa tudi po stališču pritožbenega sodišča niso bile take, da bi bilo potrebno izvedenca še dodatno zaslišati na glavni obravnavi. Tožnik je namreč prvenstveno predlagal izločitev izvedenskega mnenja, za kar pa ni nobene pravne podlage. Izvedenec je opravil svoje izvedensko delo. Če je tožnik menil, da obstaja razlog za izločitev sodnega izvedenca, bi moral to izrecno predlagati sodišču, kar pa ni storil. Neugodno izvedensko mnenje za tožnika pa ni razlog, da sodišče tega izvedenskega mnenja ne bi upoštevalo pri svoji odločitvi. Tožnik je v pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo 13. 11. 2016 tudi izrecno nasprotoval, da bi sodišče sodnega izvedenca zaslišalo na naroku za glavno obravnavo, saj po tožnikovem mnenju zaslišanje ne bi prineslo dodane vrednosti. Prav tako nobenega napredka v postopku ne bi prinesla postavitev novega izvedenca. Tudi na zadnjem naroku za glavno obravnavo tožnik ni predlagal niti, da sodišče zasliši sodnega izvedenca, niti da sodišče postavi drugega izvedenca medicinske stroke. Sodišču tako ni mogoče očitati, da je v zvezi z dokazovanjem s sodnim izvedencem kršilo določbe postopka in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Sama razmejitev odstotkov posledic poškodbe in bolezenskih sprememb na tožnikovo zdravstveno stanje pa glede na ugotovitev, da pri tožniku ni invalidnosti, že zaradi tega ni bila potrebna.

10. Ker iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da pri tožniku za enkrat še ni prišlo do invalidnosti, je sodišče prve stopnje njegov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

(1) Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

(2) Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.

(3) Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.

(4) Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 s spremembami.