Jedro

Oškodovanec, ki je v prometni nesreči pretrpel gmotno škodo, je upravičen do vzpostavitve prejšnjega stanja, oziroma če do te vzpostavitve ne pride, do popolne odškodnine. Zato mu gre tudi prometni davek v odstotku od stroškov za delo, potrebnih za popravilo njegovega avtomobila.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se v zavrnilnem delu sodba sodišča prve stopnje delno tako spremeni, da se toženima strankama Z. T. d.d., Ljubljana in E. Ljubljana, poleg s prvostopno sodbo že naloženih jima zneskov (vključno s stroški prvostopnega postopka) in zamudnih obresti v plačilo tožnici M. U., dodatno naloži še plačilo zneska 8.843,50 ATS odškodnine ter 18.927,60 SIT in 2.385,90 ATS pravdnih stroškov v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila - vse na način in z zamudnimi obrestmi, kot je to določeno v obsodilnem delu izreka (prvi in tretji odstavek) prvostopne sodbe glede tam navedenih zneskov.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem zavrnilnem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Toženi stranki sta nerazdelno dolžni povrniti tožnici 20.900,00 SIT njenih stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh pod grožnjo izvršbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo 50 % priznane odškodnine za gmotno škodo (to je v višini s predračunom izkazanih stroškov popravila njenega vozila, zmanjšanih za 20 %-ni prometni davek od stroškov dela v zvezi s popravilom), ki jo je pretrpela dne 15.11.1989 v trčenju oziroma oplazenju svojega avtomobila z avtobusom druge tožene stranke, odgovornostno obvezno zavarovanem pri prvi toženi stranki, in to v znesku, na način ter z zamudnimi obrestmi, kot je to razvidno iz izreka prvostopne sodbe.

Štelo je namreč, da je tožnica v deležu 50 % sama prispevala k nastali ji škodi. To razmerje je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi pri odločitvi o povračilu pravdnih stroškov.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožnica vložila pritožbo.

Izpodbija jo v zavrnilnem delu, pri čemer se sklicuje na vse zakonsko predvidene pritožbene razloge kot uveljavljane. Navaja, da je sodišče prve stopnje glede na dokaze v spisu napačno štelo, da gre za deljeno odgovornost, saj vsi dokazi kažejo na to, da je izključni krivec prometne nesreče voznik druge tožene stranke in da tožnici ni mogoče očitati kršitve cestno-prometnih predpisov. Če pa bi že šlo za deljeno odgovornost, pa bi moral biti delež tožnice bistveno manjši. Upoštevati bi bilo treba tudi to, da je avtobus mnogo večje in nevarnejše vozilo kot tožničin osebni avtomobil. Sodišče prve stopnje je zato zmotno ugotovilo dejansko stanje, zaradi tega pa tudi napačno uporabilo materialno pravo. Razen tega pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo tudi s tem, ko tožnici ni priznalo prometnega davka od dela z utemeljitvijo, da do tega ni upravičena, če vozilo ni bilo popravljeno, medtem ko ji je prometni davek za nadomestne dele priznalo. Znano je, da je prometni davek sestavni del cene tako pri materialu kot pri delu. Tožnica predlaga spremembo zavrnilnega dela prvostopne sodbe na način, da bo njenemu zahtevku v celoti ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev v izpodbijanem (zavrnilnem) delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo smiselno predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela prvostopne sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Uvodoma omenjenega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožnica v nadaljevanju pritožbenih navedb ni obrazložila, po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (drugi odstavek 365. člena istega zakona) pa niso podane.

Utemeljeno pa graja tožnica prvostopno oceno njene sokrivde za nastalo ji škodo v večjem deležu od 20 %. Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje je namreč tožnica vendarle ves čas vozila po svojem prometnem pasu in ji je zato mogoče očitati le to, da je vozila preblizu prekinjeni črti, ki ločuje oba istosmerna prometna pasova na voznem pasu, namenjenem za promet vozil v smeri vožnje obeh udeležencev prometne nesreče - torej v nasprotju z določbo drugega odstavka 41. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP), ki vozniku nalaga, da mora z vozilom voziti čim bližje desnemu robu vozišča - in to tudi še po tem, ko je po lastni izpovedbi nedvomno zaznala, da jo voznik avtobusa druge tožene stranke namerava prehiteti. Vendar pa je za presojo stopnje krivde vsakega izmed obeh udeležencev prometne nesreče (178. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) bistvenega pomena v tem delu neizpodbijana dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, po kateri "voznik avtobusa za vožnjo ni uporabljal le svojega voznega (pravilno: prometnega) pasu - levega", iz česar sledi, da je do trčenja oziroma oplaženja obeh vozil vendarle prišlo na prometnem pasu, po katerem je vozila s svojim avtomobilom tožnica. Pri tem pa končno tudi ni brez pomena razlika v stopnji potencialnega ogrožanja obeh vozil z njuno udeležbo v cestnem prometu glede na njuno težo in velikost, na kar tožnica prav tako (in utemeljeno) opozarja v svoji pritožbi. Zato ob upoštevanju doslej navedenega prispevek tožnice k nastali ji škodi nikakor ne more biti enak prispevku voznika avtobusa. Pravilna uporaba materialnega prava narekuje zato spremembo prvostopne ocene deležev krivde udeležencev prometne nesreče za tožnici nastalo škodo in to v smeri na 80 % ocenjeno stopnjo krivde voznika avtobusa druge tožene stranke (zavarovanke prve tožene stranke), pri čemer je mogoče tožnici pripisati lastno odgovornost za njeno škodo le v 20 %-nem deležu. Utemeljen pa je tudi pritožbeni očitek tožnice, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko ji ni priznalo prometnega davka od stroškov za delo, potrebno za popravilo njenega avtomobila. Tožnica, ki ji je v prometni nesreči nastala gmotna škoda, je upravičena do vzpostavitve prejšnjega stanja - oziroma če do te ne pride - pa do popolne odškodnine (190. člen ZOR). Da bo tožnica vozilo lahko popravila, bo morala plačati tudi davek na opravljeno delo; zato je upravičena tudi do povračila le-tega.

Doslej obrazloženo je torej narekovalo ustrezno delno spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe na podlagi določbe 4. točke 373. člena ZPP. Pravilna uporaba mateiralnega prava pokaže, da je tožničin zahtevek po višini v celoti utemeljen (z izjemo dela obrestnega zahtevka v obsegu, v katerem ga je sodišče prve stopnje povsem pravilno zavrnilo, pri čemer tudi tožnica ta del zavrnilne sodbe izpodbija povsem neobrazloženo). Upoštevaje spremenjen delež odškodninske odgovornosti zavarovanca prve tožene stranke je tožnica torej upravičena še do dodatnih 30 % celotne vtoževane odškodnine, kar ji je pritožbeno sodišče z delno spremembo izpodbijanega dela prvosotpne sodbe tudi prisodilo, medtem ko je bilo teba v ostalem njeno pritožbo na podlagi določbe 368. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in v še izpodbijanem a nespremenjenem zavrnilnem delu sodbo sodišča prve stopnje potrditi.

Delna sprememba prvostopne odločitve o glavni stvari je narekovala tudi ustrezno spremembo prvostopne odločitve o storških postopka (drugi odstavek 166. člena ZPP). Ti so bili tožnici dodatno priznai v sorazmerju z njenim večjim uspehom glede na končni izid pravde (154. člen ZPP), pri čemer pritožbeno sodišče v samo prvostopno odmero storškov, ki tudi ni bila izpodbijana, ni posegalo. Stroški pritožbenega postopka pa so bili tožnici priznani od zneska, s katerim je na drugi stopnji uspela in odmerjeni v skladu z Zakonom o sodnih taksah in z veljavno Tarifo o odvetniških storitvah na način, kot je to razvidno iz pritožbi priobčenega stroškovnika. O pritožbenih stroških tožene stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo pa pritožbeno sodišče ni odločalo, ker ti niso bili zaznamovani.

Določbe ZPP, ZOR in ZTVCP, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje, so bile uporabljene na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvinosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).