Jedro

Šola je v okviru svoje dejavnosti med drugim dolžna nadzorovati in usmerjati vedenje učencev ter jih opozarjati na nepravilnosti ali nevarnosti. Tak nadzor mora biti prilagojen starosti in zrelosti učencev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: a) v I. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 3.613,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2016 do plačila; b) v III. točki izreka pa tako, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki 20,00 EUR stroškov postopka, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 3.613,39 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2016 dalje. V presežku (do zahtevanih 7.913,99 EUR s pripadki) je zavrnilo tožbeni zahtevek. Toženki je še naložilo, da mora povrniti tudi tožnikove pravdne stroške; 980,06 EUR mora plačati tožniku, 380,00 EUR pa v proračun, oboje z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Toženka se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. Meni, da med ugotovljenimi opustitvami šole in nastalo škodo ni vzročne zveze. Prav tako ni izkazana protipravnost. Dejstvo, da je bila telovadnica pred pričetkom šolske ure odklenjena, gotovo ni privedlo do škodnega dogodka. Do tekanja učencev bi lahko prišlo kjerkoli, tudi na hodniku. Šolska pravila so bila jasna. Učenci v telovadnico niso smeli vstopati brez učitelja. Nekajminutna odsotnost učitelja iz telovadnice ni predstavljala nobenega posebnega tveganja za učence. Vsi so bili stari trinajst let ter zato sposobni dojeti hišni red in nevarnost spotikanja. Zahteva po stalnem nadzoru je pretirana in neživljenjska.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam. Te so novota, saj je toženka doslej trdila, da je bil učitelj v času škodnega dogodka v telovadnici.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Toženka v pritožbi1 ne nasprotuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje o okoliščinah, v katerih se je pripetil obravnavani škodni dogodek. Dejstvo, da se je tožnik poškodoval, še preden je v telovadnico prišel učitelj športne vzgoje, v pritožbenem postopku ni (več) sporno.2 Sicer pa je iz izpodbijane sodbe mogoče povzeti, da so telovadnico zaradi živahnosti učencev po zaključku vsake šolske ure zaklepali in da so učenci smeli vstopati v telovadnico le v spremstvu učitelja; ker so bila vrata tokrat odklenjena, je osem od štirinajstih učencev vstopilo v telovadnico in se začelo loviti; po približno desetih minutah je eden od sošolcev tožnika spotaknil, tako da je padel in si poškodoval nogo.

6. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik, medtem ko je pod nadzorstvom šole, krivdno odgovarja šola na podlagi prvega odstavka 144. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Domneva se namreč, da je mladoletnik škodo povzročil zato, ker je šola opustila dolžni nadzor. Pri tem je merilo za presojo ravnanja ali opustitve šole poklicna skrbnost. 7. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje ugotovljenim opustitvam toženkine zavarovanke, kljub predpisanemu strožjemu standardu njene skrbnosti, vendarle pripisalo preveliko težo. 8. Dejstvo, da telovadnica ni bila zaklenjena, ni v pravno relevantni vzročni zvezi z nastalo škodo. Kot pravilno izpostavlja pritožba, bi do enakega škodnega dogodka lahko prišlo tudi zunaj telovadnice. Tožnikova poškodba ni bila posledica lastnosti telovadnice ali uporabe tam dostopnega telovadnega orodja in opreme, ampak je bil vzrok zanjo ravnanje tožnikovega sošolca. Za povrh je toženkina zavarovanka učencem naročila, da smejo v telovadnico vstopati samo v spremstvu učitelja. Zdi se, da je s to zahtevo poskušala omejiti živahnost učencev. Ker pa iz trditvenega in dokaznega gradiva ni razvidno, da bi učenci navedeno pravilo že kdaj prej prekršili in zaradi prevelike živahnosti morebiti povzročili škodo, sebi ali drugim, površnost učitelja, ki je pozabil zakleniti telovadnico, za presojo odškodninske odgovornosti šole v tem primeru ni odločilna.

9. Vsekakor je šola v okviru svoje dejavnosti med drugim dolžna nadzorovati in usmerjati vedenje učencev ter jih opozarjati na nepravilnosti ali nevarnosti. Razumljivo pa je, da mora biti tak nadzor prilagojen starosti in zrelosti učencev. V obravnavanem primeru je šlo za učence osmega razreda, stare trinajst let. Brez dvoma so otroci take starosti, kot ugotavlja tudi izpodbijana sodba, že sposobni dojeti pomen hišnega reda oziroma šolskih pravil in se zavedati, da lovljenje s spotikanjem lahko privede do škodljivih posledic. Stalna navzočnost učitelja in nenehen nadzor nad učenci takšne starosti zato nista potrebna.

10. Dokazni postopek je pokazal, da so bili otroci, med katerimi je bil tožnik, sicer živahni, nobene trditve ali dokaza pa ni, da so bili morebiti vzgojno problematični, kar bi terjalo strožji nadzor. Tudi tožnikova poškodba očitno ni bila posledica nasilja med vrstniki, ampak je šlo za prej kot ne običajno fantovsko merjenje moči, ki je za to starost značilno, a se je končalo tako, kot nihče od udeleženih ni pomislil ali celo načrtoval. 11. Tožnikova poškodba je bila torej v resnici le posledica nesrečnega naključja. Za drugačno sklepanje, ki ga ponuja tožnik v odgovoru na pritožbo, ni podlage v izvedenih dokazih. Tožnikova trditev, da škoda ni nastala po naključju, ker ga je sošolec namerno spotaknil, ni utemeljena, saj takšno, sicer neprimerno ravnanje običajno nima tako hudih posledic kot v obravnavanem primeru, ko je prišlo do spiralnega zloma obeh kosti goleni.3

12. Bistveno je, da toženkina zavarovanka škodnega dogodka ni mogla pričakovati in tudi ne preprečiti. Dejanje tožnikovega sošolca, ki je tožnika med tekom spotaknil, je bilo namreč hipno. V danih okoliščinah noben ukrep učitelja, še najmanj ustno opozorilo, ne bi mogel tožnika obvarovati pred škodljivo posledico. Končno ni sprejemljiv niti pomislek, da bi že sama navzočnost učitelja tožnikovega sošolca odvrnila od spotikanja. Te možnosti sicer ni mogoče izključiti, kar pa po presoji pritožbenega sodišča ne zadošča za očitek toženkini zavarovanki, da je v danih razmerah, zlasti glede na starost učencev in njihovo preteklo vedenje, zanemarila pričakovano skrbnost pri nadzoru mladoletnih otrok in njihovega vedenja.

13. Ker po navedenem ravnanje toženkine zavarovanke ni odstopalo od predpisanega standarda poklicne skrbnosti, ni podlage za odškodninsko odgovornost šole in s tem tudi ne za tožnikovo terjatev do toženke, pri kateri je šola zavarovala svojo odgovornost. Tožbeni zahtevek bi bilo torej treba zavrniti, zato je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in prvo sodbo ustrezno spremenilo (peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

14. Posledica spremembe prve sodbe je tudi drugačna odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnik, ki je s tožbo propadel, mora toženki povrniti njene potrebne pravdne stroške. Ti so v postopku na prvi stopnji znašali 20,00 EUR, predstavljajo pa izdatke za poštnino in fotokopije. Tožniku je bila sicer odobrena brezplačna pravna pomoč, na podlagi katere je bil oproščen plačila stroškov postopka, vendar ta oprostitev učinkuje le glede tožnikovih stroškov, ne posega pa v toženkino pravico do povrnitve njenih pravdnih stroškov.

15. Toženka stroškov za pritožbo ni priglasila, medtem ko tožnik do povrnitve stroškov za odgovor na pritožbo, glede na izid pritožbenega postopka, ni upravičen.

1 Čeprav se uvodoma sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge, toženka v nadaljevanju obrazloženo uveljavlja le materialnopravno zmotnost prve sodbe. 2 V zvezi s tem ni upravičen tožnikov očitek v odgovoru na pritožbo, da toženka gradi svojo pritožbo na novotah. 3 Celo tožnik v svoji izpovedi ni nakazal, da ga je njegov sošolec morebiti hotel namerno poškodovati.