Jedro

Sodna praksa je po izdaji sklepa II Ips 10/2025 v tovrstnih zadevah zavarovanja usklajena. Ob povedanem se pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje prvi toženki moralo prepovedati razpolaganje s terjatvami po kreditni pogodbi in sporazumu o zavarovanju, njihovo izterjevanje, ter izreči denarno kazen, izkažejo za neutemeljene.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu, to je v III. točki izreka, potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo o glavni stvari.

Obrazložitev

1.Tožnica je vložila tožbo na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, plačila, neveljavnosti vknjižbe, izbrisa neveljavne vknjižbe in vzpostavitve prejšnjega z. k. stanja, podredno zaradi razveze kreditne pogodbe, plačila, neveljavnosti vknjižbe in izstavitve z. k. listine. Zatrjuje, da sta kreditna pogodba in sporazum o zavarovanju nična, s podrednim tožbenim zahtevkom pa zahteva njuno razvezo. Po podaji predloga za izdajo začasne odredbe (list. št. 197) je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom (list. št. 207) odločilo, da se učinkovanje kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju začasno zadrži do pravnomočno končanega pravdnega postopka (I. točka izreka), ter da ima sklep učinek sklepa o izvršbi (II. točka izreka). V preostalem delu, to je glede prepovedi toženki, da razpolaga s terjatvami po kreditni pogodbi in sporazumu, da jih izterjuje, glede vnašanja podatkov o neplačanih obveznostih v register SISBON ter glede izreka denarne kazni pa je predlog zavrnilo (III. točka izreka) ter odločilo, da bo o stroških postopka zavarovanja odločalo s končno odločbo (IV. točka izreka).

2.Tožnica zavrnilni del sklepa (III. točka izreka) izpodbija zaradi bistvenih kršitev postopkovnih določb, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve pravice do enakosti pred zakonom in pravice do enakega varstva pravic v postopkih pred sodišči in drugimi državnimi organi. Navaja, da je predlagala začasno odredbo z vsebino, da se prvi toženki prepove razpolaganje s terjatvami, torej gre za opustitev. Skladno z določili Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) bi moralo sodišče za primer kršitve prepovedi določiti tudi denarno kazen. Če tožnica ne bi predlagala ustreznega in primernega izvršilnega sredstva za realizacijo začasne odredbe, ne bi bilo podlage za njeno izdajo niti v delu, v katerem je bilo predlogu ugodeno, ker zgolj z zadržanjem učinkovanja pravnih poslov, ki predstavljajo izvršilni naslov, ne bi bilo mogoče doseči namena zavarovanja ureditvene začasne odredbe, ki je bila izdana. Takšno zavarovanje bi za tožnico predstavljalo placebo učinek in bi bilo brez smisla, docela neučinkovito ter v nasprotju z zakonskim namenom. Denarna kazen je edino pravno sredstvo, s katerim sodišče lahko prvo toženko prisili k izpolnitvi naloženega ravnanja. Pri tem se sklicuje na obstoječo sodno prakso, predvsem na sklep VSM I Cp 267/2024. Dodaja, da je ključno tudi, da se prvi toženki prepove, da v centralni kreditni register SISBON vnaša podatke o neplačanih obveznostih, kamor se vnašajo podatki o zadolženosti fizičnih oseb iz naslova kreditnih pogodb. V primeru, da bi prva toženka podatke o zamudi z izpolnitvijo obveznosti, katerih izvrševanje je sicer zadržano z začasno odredbo, vpisala v ta register, bi to tožnico pomembno onemogočilo pri vsakodnevnem razpolaganju s svojimi finančnimi sredstvi, najemanju novih kreditov in kupovanju vsakodnevnih potrošniških dobrin na obroke. Tožnica iz razloga neusklajene sodne prakse in nasprotujočih si stališč pritožbenih sodišč prilaga zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je bila vložena zoper sklep VSM I Cp 616/2024. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da predlogu za začasno odredbo v celoti ugodi, ter priglaša pritožbene stroške.

3.Prva toženka v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe prereka, predlaga njeno zavrnitev ter priglaša pritožbene stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je delno zavrnitev predloga pojasnilo v 23. in 24. točki obrazložitve in pritožbeno sodišče takšnim razlogom v celoti pritrjuje. Iz celotne obrazložitve v izpodbijanem sklepu izhaja, da je sodišče pravilno uporabilo določila ZIZ, Direktivo Sveta 93/13 EGS z dne 5. 4. 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva 93/13) in sodbo Sodišča Evropske unije (SEU) C-287/22 z dne 15. 6. 2023 v zadevi RJ proti Getin Noble Bank S.A. Pravilno je navedlo, da je namen zavarovanja v tovrstnih potrošniških primerih v zagotovitvi polnega učinka končne meritorne odločitve, ki jo je treba sprejeti, ter da je ta dosežen z začasnim zadržanjem učinkovanja sporne kreditne pogodbe.

6.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v času izdaje izpodbijanega sklepa (19. 2. 2025) slovenska sodna praksa v tovrstnih zadevah zavarovanja še ni bila v celoti oblikovana oziroma povsem enotna, kar je razvidno iz sklepa VSM I Cp 267/2024, na katerega se tožnica sklicuje v pritožbi. V tej zadevi se je sodišče postavilo na stališče, da je tožnica zahtevala izdajo dveh vrst začasnih odredb, to je z zadržanjem učinkovanja pogodbe in prepovedjo razpolaganja s terjatvami, a je bistveno bolj pomembna odredba, s katero se prepoveduje razpolaganje s terjatvami, ta pa glede na določila ZIZ, da ima sklep o začasni odredbi učinek sklepa o izvršbi, zahteva tudi izrek denarne kazni. V zadevah VSL I Cpg 315/2021, II Cp 735/2024 in II Cp 1675/2024 so zavzeta nasprotna stališča, ki jih pritožbeno sodišče sprejema tudi v tu obravnavanem primeru.

7.Odločitev iz I. točke izreka začasne odredbe (začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe) učinkuje na zapadlost terjatve, kar tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zadošča za zagotovitev polnega učinka končne meritorne odločitve, hkrati pa je s tem vzpostavljen pravni in dejanski položaj, v kakršnem bi bila tožnica, če nepoštenih pogojev ne bi bilo. Ker kreditna pogodba začasno ne učinkuje, je tožnici ni treba izvrševati, to pa pomeni, da ji do konca začasnega zadržanja ni treba plačevati obrokov v skladu s to pogodbo. Pomembno je namreč, da pravica do vlaganja predlogov za izvršbo predstavlja del pravice do sodnega varstva, ki jo lahko omejita zgolj Ustava RS ali zakon. Ob tehtanju tožničine ustavne pravice do zasebne lastnine in njene pravice kot potrošnice ter na drugi strani pravice prve toženke do sodnega varstva, pretehta slednja, saj ima tožnica v primeru morebitnega izvršilnega postopka na podlagi izdane začasne odredbe možnost ugovora, ki jo ščiti pred morebitno zlorabo teh institutov s strani prve toženke. Ne glede na zavedanje pomembnosti varstva potrošnikov je pravno in življenjsko nevzdržno, da bi lahko dolžniki z izdajo začasnih odredb upnikom onemogočali, da začenjajo izvršilne postopke v zvezi z njihovimi terjatvami. To bi namreč pomembno poseglo v njihovo ustavno pravico do sodnega varstva. Sodišče z začasno odredbo stranke ne more omejiti v njeni pravici, da o njenem zahtevku odloči sodišče, poleg tega pa imajo dolžniki (tudi) v izvršilnih postopkih zadostne procesne varovalke, da v primeru slabovernosti upnikov ali pravnih pomanjkljivosti njihovih izvršilnih naslovov le-te uveljavljajo.

8.Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da ima sklep o zavarovanju učinek sklepa o izvršbi, a je tožnica pri tem spregledala, da je bil njen predlog v delu prepovedi razpolaganja in uveljavljanja terjatev iz kreditne pogodbe zavrnjen. Če bi bilo dovoljeno zavarovanje tudi v tem delu, bi sklep o zavarovanju moral imeti tudi izrek denarne kazni za primer kršitve obveznosti. V primeru začasnega zadržanja učinkovanja pogodbe pa se prvi toženki ničesar ne prepoveduje, zato tudi izrek denarne kazni ni potreben, kar je skladno z načelom lojalne (evroskladne) razlage Direktive 13/93 in sodne prakse SEU predvsem sodbe C-287/22.

9.V času odločanja pritožbenega sodišča je Vrhovno sodišče RS o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sklep VSM I Cp 616/2024 že odločilo s sklepom II Ips 10/2025 z dne 16. 4. 2025, ki je dostopen v javni sodni bazi in se stranke z njim lahko seznanijo. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo in potrdilo zgoraj navedeno prevladujočo sodno prakso. Zavrnilo je stališče v zahtevi, da bi moral sklep o začasni odredbi vsebovati sredstvo izvršbe, to je denarno kazen, obrazložilo je učinkovito varstvo potrošnikov glede stališč v sodbi SEU C 287/22 ter nikalno odgovorilo na vprašanje, ali bi moral biti položaj potrošnikov (kreditojemalcev) zavarovan dvojno, torej z začasno zamejitvijo pravnih učinkov kreditne pogodbe in začasnega suspenza izvršilnega naslova, nato pa še s prepovedjo, da bi upnik v izvršbi izterjeval zamrznjene terjatve na podlagi začasno suspendirane terjatve. Štelo je, da bi bila takšna dvojnost nepotrebna in pretirana. Obrazložilo je, da če bi upnik vložil predlog za izvršbo, sklicujoč se na listino, ki je v postopku zavarovanja označena za verjetno nično, bi ravnal v nasprotju s to sodno odločbo, torej protipravno, kar bi dolžnik v ugovornem postopku lahko brez težav izkazal. Kot nepotrebnega je štelo tudi predlog za prepoved razpolaganja, še več, takšen predlog bi lahko posegel v svobodo gospodarske pobude po 74. členu Ustave RS. Sodna praksa je po izdaji sklepa II Ips 10/2025 v tovrstnih zadevah zavarovanja usklajena. Ob povedanem se pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje prvi toženki moralo prepovedati razpolaganje s terjatvami po kreditni pogodbi in sporazumu o zavarovanju, njihovo izterjevanje, ter izreči denarno kazen, izkažejo za neutemeljene.

10.V zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo s prepovedjo banki, da v centralni kreditni register SISBON vnaša podatke o neplačanih obveznostih. Pritožbeno sodišče najprej pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožnica v zvezi s tem ni podala nobenih navedb, saj jih tudi pritožbeno sodišče v njenem predlogu ne najde. Te pritožbene navedbe so zato nedopustna pritožbena novota. So pa po oceni pritožbenega tudi neutemeljene, saj velja enako stališče kot za zavrnitev prepovedi razpolaganja s terjatvami in njihovega izvrševanja. Tožnica kot posojilojemalka bo lahko v postopku najemanja kreditov pri drugih posojilojemalcih brez težav izkazala pravni naslov za neplačevanje obrokov sporni kreditni pogodbi, zato v tej fazi postopka ni za verjetno izkazano, da bi jo zadele posledice, kot jih navaja v pritožbi.

11.Ob povedanem je pritožbeno sodišče, ker tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu, to je v III. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

12.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------

1Povzeto po VSL II Cp 735/2024 in VSL II Cp 1675/2024.

226. in 27. točka obrazložitve.

328. točka obrazložitve.

429. do 33. točka obrazložitve.

534. do 38. točka obrazložitve.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 273 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 74

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 3, 4, 5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.