Jedro

ZIZ omogoča upniku, da predlaga ukrepe, s katerimi se zagotovi, da dolžnik razkrije svoje premoženje, kar je nedvomno vložitev predloga za predložitev seznama premoženja po določbi 31. člena ZIZ, nikjer pa ZIZ ne določa, da je vloga upnika, v kateri sodišču predlaga, da denarno kaznuje dolžnika, nedovoljena. Sodišče zato nima zakonske podlage, da o upnikovi vlogi, s katero predlaga denarno kaznovanje dolžnika, odloči zgolj iz formalnih razlogov z obrazložitvijo, da je v diskreciji sodišča ali bo možnost denarnega kaznovanje dolžnika, zaradi nespoštovanja poziva sodišča uporabilo, ampak mora o njej odločiti vsebinsko. To pomeni, da mora presoditi ali so podani pogoji za kaznovanje dolžnika po navedeni zakonski določbi. Smisel in namen kaznovanja po določbi 33. člena ZIZ je v tem, da se vpliva na voljo dolžnika v primerih, ko je uspeh izvršilnega postopka odvisen od ravnanj, ki so v oblasti samega dolžnika. Kljub uporabi pojma „kazen“, pa ne gre za kaznovanje, temveč za izvršilno sredstvo v širšem pomenu. Določba 31. člena ZIZ je jasna in določa, da se omogoči upniku v izvršilnem postopku, da pride do poplačila svoje terjatve, torej do uresničitve svoje pravice do sodnega varstva.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog upnika za izrek denarne kazni dolžniku zavrnilo, ker je ocenilo, da je v diskreciji sodišča in ne upnika ali bo možnost denarnega kaznovanja dolžnika zaradi nespoštovanja poziva sodišča tudi uporabilo Upnik naj ne bi imel pravice predlagati sodišču kakšen ukrep naj sprejme zaradi dolžnikove neudeležbe na naroku.

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje upnik iz vseh pritožbenih razlogov in zaradi zlorabe procesnih in obligacijskih pravic in pravil ter kršitev ustavnih pravic in svoboščin. Navaja, da je upnik, prvič z vlogo 24. 4. 2019, sodišču podal predlog, da se skladno z 31. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) dolžnika kaznuje z denarno kaznijo po 33. členu tega zakona, ker ni pristopil na narok 15. 4. 2019, na katerega je bil v redu vabljen in svojega izostanka ni ustrezno opravičil. Sodišče je 6. 5. 2019 upnikov predlog zavrnilo, kljub temu, da je upnik tedaj že opozoril sodišče, da dolžnik že dne 5. 7. 2018 ni pristopil na narok za predložitev seznama premoženja pri Okrajnem sodišču v Kamniku. Na narok je pristopil samo upnik in s tem so mu nastali zgolj nepotrebni stroški. Ker se je dolžnik izogibal pristopu na narok, je upnik podal ponovni predlog za razpis naroka za ugotavljanje dolžnikovega premoženja 27. 6. 2019. Predlagal je, da sodišče zasliši zakonito zastopnico dolžnika A. A., saj se je slednja dotedaj očitno izogibala prihodu na sodišče in naj kot pričo vabi na narok tudi B. B., ki naj se ga zasliši glede dolžnikovega premoženja. Pojasnil je, da bo slednji vedel izpovedati o dolžnikovem premoženju, saj je v času nastanka dolga, ki je predmet tega postopka dejansko vodil posle dolžnika in je s tem dobro seznanjen. Upnik je predložil tudi izpis iz AJPES-a za dolžnika, kjer je vidno, da je lastnik dolžnika družba C. d. o. o., katerega prokurist pa je prav B. B., medtem ko je direktorica A. A., ki je obenem tudi zakonita zastopnica dolžnika. Vse te osebe so torej lastniško, družinsko in upravljalsko povezane z dolžnikom. Upnik je zato predlagal njihovo zaslišanje, saj dotedaj dolžnik ni predložil niti seznama svojega premoženja, niti se ni odzval vabilom na pristop na narok 5. 7. 2018 in 15. 4. 2019, pri čemer ni niti navedel, ne izkazal opravičljivega razloga. Upnik je vnaprej opozoril, da v kolikor se zakonita zastopnica dolžnika in z njo povezana priča ne bo hotela odzvati vabilu sodišča, da ima sodišče v takšnem primeru na voljo primerne mehanizme, ki so namenjeni temu, da se zagotovi navzočnost dolžnika (31. člen ZIZ), kot tudi prisotnost prič, ki se jih lahko prisilno privede (tako 241. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnik tudi na narok 30. 9. 2019 ni prišel, prav tako ni opravičil izostanka, zato je upnik z vlogo 14. 10. 2019 ponovno predlagal, da sodišče dolžnika kaznuje z denarno kaznijo po 33. členu ZIZ. Sodišče prve stopnje je ponovno zavrnilo upnikov predlog za kaznovanje dolžnika, ker upnik naj ne bi imel pravice predlagati izreka denarne kazni ali drugih sankcij. Ker je pasivnost sodišča, ki dolžniku ne želi izreči denarne kazni očitna in dodatna vzpodbuda dolžniku, ki mu je omogočeno, da se uspešno načrtno izogiba prihodu na sodišče in razkritju svojega premoženja in ker s tem onemogoča tudi uspešnost izvršbe upnik meni, da bi moralo sodišče, glede na vse okoliščine primera, vsaj tokrat odločiti in izreči denarno kazen, saj upnik zasleduje zgolj namen, da se preko denarne kazni vpliva na voljo dolžnika, da vendarle opravi tisto ravnanje, ki je nujno potrebno za učinkovito varstvo upnika. Prav tako sodišče na narok ni povabilo niti priče B. B., čeprav je v sedmem odstavku 31. člena ZIZ določeno, da sodišče lahko zasliši na naroku tudi druge osebe, ki bi vedele kaj povedati o dolžnikovem premoženju. Predlagani priči bosta morali na naroku pod prisego podati podatke o vsem dolžnikovem premoženju doma in v tujini (sodišče je namreč zavrnilo predlog za pridobitev bančnih podatkov in stanja dolžnikovih denarnih sredstev na TRR računu, odprtem v Avstriji). Odločitev prvostopnega sodišča odstopa od primerljive sodne prakse, ki se v primerljivih zadevah odloča za izrek denarne kazni (npr. sklep VSL II Ip 1635/2016 z dne 8. 6. 2016). Postavlja se vprašanje, koliko časa se bo nadaljevalo tako neuspešno razpisovanje narokov in nespoštovanje sodnih vabil, saj če se nikdar ne boa dolžniku, njegovi zakoniti zastopnici ali priči izreklo denarne kazni ali kako drugače zagotovilo njihovo navzočnost, potem nikdar nihče ne bo pristopil na narok. Izpodbijani sklep tudi ni obrazložen, saj če je prvostopenjsko sodišče štelo, da upnik ne sme predlagati sodišču izreka denarne kazni bi moralo predlog zavreči, če pa je štelo, da je predlog vsebinsko neutemeljen, bi ga moralo zavrniti in za to navesti utemeljene razloge. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

5. ZIZ ima jasne določbe, ki urejajo predložitev seznama dolžnikovega premoženja (na predlog upnika ali po oceni sodišča), razpis naroka, v primeru, če dolžnik na poziv sodišča ne predloži seznama premoženja, posledice neudeležbe dolžnika na naroku in izrek denarne kazni za primer, če dolžnik ne pride na narok, na katerega je bil v redu vabljen. _V skladu s osmim odstavkom 31. člena ZIZ namreč sodišče v primeru, kadar dolžnik ne pride na narok, na katerega je bil v redu vabljen oziroma če na naroku oziroma v seznamu iz prvega odstavka tega člena ne navede popolnih in resničnih podatkov o svojem premoženju, kaznuje z denarno kaznijo po določbi 33. člena ZIZ_. V skladu z drugim odstavkom 33. člena ZIZ sodišče lahko izreče denarno kazen fizični osebi do 10.000,00 EUR, pravni osebi pa do 100.000,00 EUR (po tretjem odstavku istega člena hkrati tudi odgovorni osebi pravne osebe v višini do 5.000,00 EUR), po četrtem odstavku 33. člena ZIZ pa _se denarna kazen izreče s sklepom sodišča_, v katerem mora sodišče določiti rok, dolžnik pa mora v tem roku kazen plačati, rok za plačilo kazni pa ne sme biti krajši od 15. dni in ne daljši od treh mesecev.

6. V konkretnem primeru se dolžnik ni udeležil nobenega od (treh) razpisanih narokov, sodišče prve stopnje pa tudi ni sledilo upnikovemu predlogu za izvedbo dokazov, prav tako se ni odločilo za kaznovanje dolžnika, v smislu določbe citiranega osmega odstavka 31. člena ZIZ in namesto, da bi ukrepalo v skladu z navedenimi določbami ZIZ (v primeru popolne pasivnosti dolžnika), je v izpodbijanem sklepu že drugič zavzelo stališče, da je odločitev o (ne)uporabi instrumenta denarne kazni po 31. v zvezi s 33. členom ZIZ v izključni diskreciji sodišča in da upnik nima pravice zahtevati izreka denarne kazni dolžniku.

7. ZIZ omogoča upniku, da predlaga ukrepe, s katerimi se zagotovi, da dolžnik razkrije svoje premoženje (kar je nedvomno vložitev predloga za predložitev seznama premoženja po določbi 31. člena ZIZ), nikjer pa ZIZ ne določa, da je vloga upnika, v kateri sodišču predlaga, da denarno kaznuje dolžnika, nedovoljena1. Sodišče zato nima zakonske podlage, da o upnikovi vlogi, s katero predlaga denarno kaznovanje dolžnika, odloči zgolj iz formalnih razlogov z obrazložitvijo, da je v diskreciji sodišča ali bo možnost denarnega kaznovanje dolžnika, zaradi nespoštovanja poziva sodišča uporabilo, ampak mora o njej odločiti vsebinsko. To pa pomeni, da mora presoditi ali so podani pogoji za kaznovanje dolžnika po navedeni zakonski določbi. Smisel in namen kaznovanja po določbi 33. člena ZIZ je v tem, da se vpliva na voljo dolžnika v primerih, ko je uspeh izvršilnega postopka odvisen od ravnanj, ki so v oblasti samega dolžnika (razkritje premoženja). Kljub uporabi pojma „kazen“, pa ne gre za kaznovanje, temveč za izvršilno sredstvo v širšem pomenu. Določba 31. člena ZIZ je jasna in določa, da se omogoči upniku v izvršilnem postopku, da pride do poplačila svoje terjatve, torej do uresničitve svoje pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS. Namen denarne kazni v tem primeru je torej vplivati na voljo dolžnika, da vendarle opravi tisto ravnanje, ki je nujno potrebno zaradi učinkovitega varstva upnika. Z dolžnikovo pasivnostjo je ovirano opravljanje izvršbe in je zato odločitev sodišča prve stopnje tako v procesnem, kot tudi v materialnopravnem smislu nepravilna in v neskladju z določbama 31. ter 33. člena ZIZ, glede na neupoštevanje in nespoštovanje odredb dolžnika s strani sodišča. 8. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi, razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v katerem naj sodišče prve stopnje presodi, ali so ob upoštevanju popolne pasivnosti dolžnika, podani pogoji za razpis naroka z izvedbo predlaganih dokazov in se vendarle odloči za ustrezne ukrepe, ki jih omogoča ZIZ in s katerimi se zagotovi, da dolžnik razkrije svoje premoženje.

9. Ker je višje sodišče razveljavilo sklep in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, je pridržalo odločitev o stroških pritožbenega postopka za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 O tem sklep VSL II Ip 1741/2014.